Lucy in šovbiznis človečnjakov

Letos lahko praznujemo petdesetletnico, polstoletnico česarkoli. Na primer tega, da je Muhammad Ali leta 1964 prvič osvojil naslov svetovnega boksarskega prvaka vseh razredov; ali da so bile prve olimpijske igre v Aziji (na Japonskem); ali da je Frank Zappa, enfant terrible in vsestranski genij rokovske glasbe, ustanovil skupino Mothers of Invention; ali da je mesto Köln 10. septembra pripravilo 38-letnemu portugalskemu tesarju velik sprejem; postal je milijonti gostujoči delavec v Zvezni republiki Nemčiji in je za dobrodošlico dobil moped. Leta 1964 je v tujini delalo več kot 4700 delavcev iz Slovenije, pet let pozneje 14 tisoč; več kot tretjina zdomcev je bila iz gospodarsko manj razvitega Pomurja.

Ne praznujemo pa nobene milijonletnice.

Ampak izbrali si bomo 50-letnico morda odločilnega odgovora na vprašanje, od kod in kako človek. Odločilen odgovor naj bi prispeval britanski paleontolog Louis Leakey, ko je prikazal svoje vzhodnoafriške najdbe hominidov. Družina človečnjakov, h katerim prištevamo človeka in njegove predhodne razvojne oblike. Morda so njegova odkritja zanimiva tudi za sedanjo šentflorjansko sedanjost.

Louis Leakey je bil bolehen, zato se je njegova žena Mary sama odpravila na delo v Oldowansko sotesko v Tanzaniji, dolgo 48 km. Ob začetku zgodovine človeštva je bilo tam jezero, na njegovo obrežje so vode v deževni dobi naplavljale mrtve živali in hominide ter zasipavale trupla z muljem. V neenakomernih presledkih jih je zasipaval pepel iz bližnjih ognjenikov. Tako so geologi in paleontologi našli 90 metrov visoko »kremšnito« z najnižjo plastjo okoli 1,8 milijona let. Skratka, Mary je tam našla lobanjo čokatega zgodnjega človeka z izrazitim temenskim grebenom. Najdba je pozneje dobila znanstveno ime Australopithecus boisei. Leakey pa je potem našel še prvo popolno lobanjo pračloveka, pripadnika od 1,4 do 1,6 milijona let stare vrste Homo habilis (spretni človek).

Odkril je evolucijski vezni člen med opico in človekom. Šlo je za 1,1 m visoko žensko okostje avstralopiteka, ki so ga sodelavci krstili za Lucy. Lucy je torej naša prednica. No, o tem se da še razpravljati, ampak če imamo Mater božjo, smemo imeti tudi Lucy.

Kar se nam, skromnim komentatorjem, zdi še posebno pomembno, je, da je Leakey v najnižji plasti v Oldowanski soteski odkril bivališče, obdano s kamni. Hopla, to pa ni bila več divjina, to je v nekem smislu že civilizacija?! Človečnjaki so si bili pred milijoni let sposobni ograditi bivališča – in kako so potemtakem ti Homo habilis, spretni ljudje, sploh razmišljali? Če bi po naključju v neki zmedi časa in prostora srečali Lucy, kaj bi jo vprašali: kaj meni o kölnski katedrali ali o politiki na šentflorjanskem? Ob prvem bi zazijala, ob zadnjem bi zagotovo kriknila od strahu in pobegnila na prvo drevo ali v svoje zatočišče.

Ne smemo pozabiti, da so tudi naši politiki potomci Lucy, potomci človečnjakov, da izvirajo iz Oldowanske soteske. Kdor je potomec človečnjaka, je človečnjak. Seveda nikogar ne nameravamo žaliti z njegovimi predniki, ampak s tem se je treba soočiti tudi v politiki. Navsezadnje vse spoštovanje do Lucy, matere prednice.

Zakaj tolikšna spoštljivost? Citirali bomo kar Ericha Fromma (Anatomija človekove uničevalnosti), in sicer v retrogradni smeri Darwinove evolucije: »V študiji sem poskusil pokazati, da sta bila za prazgodovinskega človeka, ki je kot lovec in nabiralec živel v skupinah, značilni minimalna stopnja destruktivnosti in optimalna stopnja sodelovanja in delitve dela ter da sta se šele z rastočo produktivnostjo in delitvijo dela, z oblikovanjem velikih presežkov in z oblikovanjem držav s hierarhijami in elitami destruktivnost in krutost pojavili v velikem obsegu in naraščali skupaj z rastjo civilizacije in vloge moči.«

Na neki način se to »poklapa« s Svetim pismom: bili smo v raju, potem je bilo tisto nesrečno Evino jabolko, zdaj smo v sedanjem peklenskem svetu … Drznili si bomo vprašanje: ali tudi Sveto pismo govori o regresivnem razvoju človeka in človeštva?

Fromm pri človeku loči dve popolnoma različni vrsti agresivnosti: prva je filogenetsko programiran vzgib za napad ali beg, ko so ogroženi vitalni interesi; to je obrambna, »benigna« agresivnost. Druga pa je »maligna« agresivnost, krutost in destruktivnost, ki je sicer pri veliki večini sesalcev ne poznamo. Pri človeku pa je razvidna vsak dan, začenši recimo z 11. septembrom, Bližnjim vzhodom, Ukrajino in navsezadnje končavši celo s tako obrobnim biološkim okoljem, kot je šentflorjanska politika. Razvoj človeka si po navadi predstavljamo progresivno, od človečnjakov do Homo sapiensa, če pa stvar zapopademo vrednostno, lahko prepoznamo tudi regresijo.

Seveda vse skupaj močno karikiramo, vendar si zasluži razmislek. Konec koncev, v Oldowanski soteski so odkrili milijon let staro bivališče, obdano s kamni. Je »graditeljstvo« odtlej napredovalo? Seveda je, poglejmo si samo znameniti solkanski most, morda največjo mojstrovino na Slovenskem: veliki lok je širok kar 85 metrov. O tem piše Gorazd Humar v svoji knjigi. No, most je leta 1906 »odprl« nadvojvoda Franc Ferdinand, ki so ga potem v Sarajevu ubili, izbruhnila je vojna, most so zrušili, Italijani so ga spet sezidali po prvotnih načrtih itd.

Je sedanja šentflorjanska politična klika sposobna take »mostogradnje«? Seveda ni, v preteklem četrtstoletju ni bila sposobna zgraditi niti enega pomembnega infrastrukturnega objekta – če izvzamemo avtoceste, ki so korupcijska zgodba zase. Celo obnova takih mostičkov, kot sta pri Velenju in Prestranku, je problem. Seveda se gradi Teš 6, ampak to je spet bolj zgodba o destruktivnosti kot o graditeljstvu.

Zgodba šentflorjanske (in svetovne) politike po paleolitiku je progresija maligne agresivnosti in regresija graditeljstva, ki ga na simbolni ravni verjetno gojijo le še prostozidarji. V mislih imamo kot graditeljstvo seveda predvsem Frommovo »minimalno stopnjo destruktivnosti in optimalno stopnjo sodelovanja«, kar je bilo verjetno značilno tudi za človečnjake. Še danes to lahko opazujemo pri šimpanzih ali gorilah. Ne pa pri ljudeh, pri Homo sapiensu. In seveda predvsem ne v politiki, ki bi morala biti glede na družbene norme in pričakovanja najbolj »misleča«, najbolj sapiente. Smo v paradoksnem položaju, da se dičimo z najvišjo stopnjo v biološkem razvoju, vendar dejstva govorijo tudi drugače.

Solkanski most sta zrisala inženirja Rudolf Jaussner in Leopold Oerley in zgrajen je bil v rekordnem času. Samo lok vsebuje 4533 natančno izbrušenih in oštevilčenih kvadrov, ki statično podpirajo drug drugega. Novi predsednik slovenske vlade mora sestaviti ekipo petnajstih ministrov in za to potrebuje več mesecev. Bogseusmili. Je upravljanje države, pravzaprav državice, postalo res takšna science fiction, da potrebuje kar Einsteinove matematične izračune? Ali pa je politika zašla v neke vrste mistiko in alkimijo?

Seveda si ne bomo dovolili trditve, da nismo na boljšem, kot je bila Lucy v Oldowanski soteski, lahko pa postavimo vprašanje, ali smo srečnejši. Smo bili izgnani iz raja ali smo v tem svetu, šentflorjanskem in planetarnem - z vsemi vojnami, podnebnimi spremembami in negotovo prihodnostjo vred – prav zdaj v raju? In se je evolucija z nami končala? Kaj pa, če so se nekateri vrnili na stopnjo Homo habilis, spretnega človeka, in se zdaj samo imenujejo drugače, recimo Homo politicus? Le da so zdaj drugačni od naše matere prednice in so benigno agresivnost zamenjali z maligno agresivnostjo? Lucy, denimo, vsekakor ni napadala drugih človečnjakov z brezpilotnimi letali in živčnimi strupi.

Šentflorjanska politična scena je kajpak neznosno usmrajena s Homo habilis, ki se gotovo niso redno umivali. Lojze gre tako k zdravniku, kjer se pritožuje, da ne more dobiti punce. »Nič čudnega,« reče psihiater, »saj smrdite!« »Že res, to je zaradi službe – delam v cirkusu, kjer hodim za sloni in čistim njihove kakce. Ne glede na to, koliko se umivam, se me smrad še vedno drži.« »Pa pustite službo in si najdite drugo!« reče psihiater. »Ste nori?« odvrne Lojze. »Da bi šel iz šovbiznisa?!«

Smo zdaj vsi ljudje ali smo tudi človečnjaki? Vsi smo potomci. Bolj ali manj.