Tiskane izdaje
Impresionistični, poetični dokumentarec – prepotoval je svet in dobil izjemno ugodne kritike –, ki ga je avtor označil za »meditacijo o filmu«, je kot potovanje, na katerem skupaj z režiserjem odkrivamo dolgo zakopani zaklad. Izvirna glasba za film je delo zasedb Tuxedomoon in Cult With No Name ter glasbenika Johna Foxxa. Izšla je pri založbi Crammed Discs.
Braatz in Lynch se sicer nista več videla vse od leta 1987, toda tu pa tam si prek prijateljev pošljeta sporočila. »Lynch je izredno zaposlen človek in bil sem presrečen, ko je Blue Velvet Revisited izbral za svoj festival – s tem mi je vnovič izkazal zaupanje. Festivala, ki je dobrodelne narave, se zaradi pomanjkanja denarja preprosto nisem mogel udeležiti. Močno verjamem, da se bova še srečala.«
Peter Braatz, režiser filma Ponovni pogled na Modri žamet Foto: arhiv Petra Braatza
Blue Velvet Revisited, Ponovni pogled na Modri žamet, za nemškega režiserja, ki že dolgo časa živi v Sloveniji, družino si je ustvaril z režiserko Majo Weiss, pomeni potovanje v času, trideset let v preteklost, in kot pravi, si je med montiranjem prišel na jasno, da je bil čas, ko je bil na snemanju Lynchevega filma, eden od najlepših v njegovem življenju. »Imel sem zavezo, da posneti material zložim po svojih najboljših močeh in ponudim na voljo današnjemu in prihodnjemu občinstvu,« je dodal.Posnetega materiala je veliko, še za najmanj eno nadaljevanje? »Strukturo filma mi je določala predvsem glasba, sicer pa sem kronološko sledil kar zaporedju Lynchevih snemalnih dni. Predvsem sem vesel, da so mesto v filmu našle vse te podobe, ki imajo posebno vrednost, obenem sem hotel pokazati kar največji del njegove snemalne ekipe. Gre za spominski film, meditacijo. Ne gre za film o filmu, gre za film o Davidu Lynchu med snemanjem filma. Nadaljevanja ne bo, morda bo različica na devedeju nekoliko daljša. Za prihodnost načrtujem knjigo fotografij, morda žepnico s svojimi razmišljanji o tej izkušnji.«
Kyle MacLachlan, Laura Dern in David Lynch Foto: arhiv Petra Braatza
Kaj nam Blue Velvet Revisited pove o Petru Braatzu? »Predvsem to, da je Braatz filmar, ki veliko stavi na montažo. Kajti ta film se je rodil v montaži. Pravzaprav je to film o montaži; o rezanju, umeščanju, lebdenju, sajenju, če se lahko tako izrazim. Seveda gre za nenavaden izdelek, drugačen tip dokumentarca, kot smo ga vajeni, ampak vseeno je lahko močan in navdihujoč. Seveda bi bil vesel, če bi lahko svoj filmski jezik izrazil v velikem igranem filmu, verjamem, da je mogoče – ustvariti igrani film s posebno melodijo, kot jo ima Ponovni pogled na Modri žamet.«Človek slon in deklica v žametu
A za trenutek nazaj, na začetek zgodbe. Kmalu po tistem, ko je na berlinski filmski šoli začel študirati režijo, je Braatzu postalo jasno, da je David Lynch najpomembnejši režiser na svetu. »Vsaj v tistem obdobju mojega življenja,« se popravi. Takrat se je bil Braatz namreč popolnoma poistovetil s svetom iz njegovega filma Človek slon. Želel je spoznati Lyncha, zato mu je napisal pismo in v njem ambiciozno izrazil, da želi leto dni vsak dan preživeti v njegovi bližini. Ter da bi rad skupaj z njim napisal knjigo: My Lunch with Lynch. Navdih je seveda dobil v naslovu Mallovega filma My Dinner with Andre. »V resnici sem hotel, da bi bilo najino srečanje podobno junakoma iz filma in da bi v knjigi govorila o razlikah med evropskim in ameriškim filmom.«
Lynch mu je odpisal, da ga zadeva zanima. Leta 1985 je Peter Braatz odletel v ZDA, naravnost na snemanje filma Modri žamet. »Prodal sem radio z dvema kasetnikoma, kupil šestdeset rol super 8 filma in nekaj avdiokaset, pograbil fotoaparat in hop! K Lynchu.« Čez dva meseca se je vrnil s štirimi urami posnetega materiala, približno 1200 fotografijami in rekviziti s snemanja. Za spomin. Z veliko težavo je zbral denar za postprodukcijo. »Gre za film z naslovom No Frank in Lumberton, posnet s kamero super 8, in izredno ponosen sem nanj.« David Lynch ga je poimenoval »mlajši brat Modrega žameta«.
David Lynch Foto: arhiv Petra Braatza
O čem sta se v tednih druženja pogovarjala? »Ni imel veliko časa za intervjuje. Toda dvakrat sva se več kot uro dolgo intenzivno menila o marsičem. Drugo sem ujel z brezžičnim mikrofonom in s kamero seveda. Poslušal sem in snemal njegove pogovore z igralci.«Kaj pa Isabella Rossellini? »Uf, Isabella … Bila je tako srečna, da smo bili na snemanju navzoči tudi, kot je rekla, Evropejci. Češ da se z nami lahko pogovarja. In moja kamera super 8 jo je sploh fascinirala. Potem sva naredila intervju. In bilo je zelo intimno.« Jo je poljubil? »Neee. Ampak podaljševal sem intervju, kolikor se je le dalo. Tudi ko je traku že zdavnaj zmanjkalo. Če pa že sprašujete, me je poljubila ona. Ob slovesu. In ostala sva v stikih.«
Angeli na berlinskem nebu
Ena od pomembnejših referenc Braatzevega filmskega ustvarjanja je tudi njegovo sodelovanje v vlogi režiserja druge ekipe pri snemanju Wendersovega filma Nebo nad Berlinom. »Snemal sem abstraktne prizore, vodo, nebo, oblake, drevesa, dvojne ekspozicije, veter, odseve v vodi … Imel sem svoj tim, kamermana, asistenta kamere, tovornjak … Wenders mi je dal seznam stvari, ki jih je treba posneti: večinoma je šlo za statične posnetke, ki bi glavno snemalno ekipo stali preveč denarja.«
Kakšen je Wim Wenders kot sodelavec? »Spoznala sva se na premieri njegovega filma Stanje stvari v kinodvorani nasproti filmske šole v Berlinu. Vprašal sem ga, ali bi poslušal nekaj moje glasbe, in mu podaril nekaj mojih posnetkov. Potem me je poklical in vprašal, ali bi si lahko ogledal še moje kratke filme. Odnesel sem mu jih na dom. Ko sem se vrnil iz ZDA, kjer sem snemal dokumentarec o Modrem žametu, me je poklical in vprašal, ali imam čas za snemanje Neba nad Berlinom. Kasneje sva še večkrat sodelovala. Je človek, ki zna poslušati. In dovoli, da se tiho učiš od njega.«
David Lynch Foto: arhiv Petra Braatza
Braatz pravi, da imata Wenders in Lynch precej skupnega: »Poeta brez besed. Vsak s svojo vizualno poetiko, posebnim občutkom za ritem in kompozicijo. In na snemanjih ustvarjata izjemno prijazno ozračje, celo zabavno, zdi se mi, da spoštovanje, ki ga uživata med sodelavci, v celoti zgrajeno na njuni strasti do dela, ki ga sejeta med igralce in tehnično ekipo. Imata močni osebnosti in otroški duši, izjemen humor. Predvsem pa sta velika zaljubljenca v glasbo. Njuni filmi plavajo v glasbi. In, ne nazadnje, oba sta istih let.«In tudi pri Braatzu – rodil se je leta 1959 v nemškem Solingenu in režijo študiral na Deutsche Film- und Fernsehakademie v Berlinu, za seboj ima za več kot šestdeset kratkih filmov, celovečernih dokumentarcev, glasbenih filmov in videospotov – gre za nekaj podobnega. Kot tekstopisec in pevec skupine S. Y. P. H., z vzdevkom Harry Rag, je ena ključnih osebnosti nemškega panka. Med producenti njegovih filmov se neredko znajdeta eminentni televizijski mreži Arte in 3sat. Na različnih mednarodnih festivalih je imel že več retrospektiv, nepogrešljiv pa je tudi kot montažer pri filmih žene Maje Weiss.
V enem od tekstov je nekoč zapisal, da v svojih filmih zastavlja vprašanja, zato ker so filmi drugih polni odgovorov. Je našel prava vprašanja v svoji glasbi, še preden jih je začel iskati v filmu? »V filmih se navadno redko pojavijo vprašanja, ki sprožajo pomisleke o tem, kako je naša družba organizirana oziroma kako deluje. V nasprotju s filmi s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja, Odiseja 2001, Goli v sedlu, Eraserhead in Buñuelovimi filmi, ki so sprožali miselne premike v glavi ljudi.«
Katera vprašanja se med razmišljanjem ali ustvarjanjem filma najpogosteje porajajo njemu? »Sprva sem si predvsem prizadeval, da so bili moji kratki filmi popolni. Popolni, kot je popolna oblika jajca. Potem sem začel eksperimentirati in se posvečati odnosu med mano in mojimi filmi. Koncepti me niso nikdar zanimali. Rad imam odprto strukturo, takšno, kot jo lahko zaznate v mojem filmu Over the Air.« In prav odprte strukture so njegova stalnica. A stalnica je tudi nenehno spreminjanje. V njegovih filmih glasba z lahkoto prevzame dramaturgijo. »Kajti zares dobra glasba lahko prepričljivo odredi tudi montažo podob.«
