Madež diplomacije

Objava poročila o nadzoru 49 diplomatsko-konzularnih predstavništev je pokazala različne nepravilnosti, predvsem oškodovanje državnega proračuna. Razkritje sovpada s krizo v odnosih s Hrvaško, diplomacija vije roke, da škandal škodi ugledu in po nepotrebnem blati njeno ime.

Svet diplomacije obdajajo diskretnost, zaupljivost, kurtoazija. Pogled nanjo je praviloma zastrt, delo je tiho in filigransko, diplomacija je v svojih komunikacijah odkritosrčna ravno zaradi zavedanja, da te ostajajo tajne, skrite. Diplomati pravijo, da diplomacija brez zaupanja in zaupnosti ne more preživeti.

Kasta

In vendar je Wikileaks, curljanje državnih skrivnosti par excellence, leta 2010 z vso ostrino zastavil vprašanje, ali imajo državljani pravico vedeti, kaj govorijo njihovi predstavniki in kaj počnejo v njihovem imenu in ne nazadnje za njihov davkoplačevalski denar. Za javnost je bil neskončen čar v naslajanju nad tajnimi poročili. A senzacionalnosti ni bilo v strogo zaupnih podatkih, temveč v količini zlaganosti in koruptivnosti oblastnikov, v razliki med tem, za kar se zavzemajo, in onim, kar počno. Pri razkritju sta trčili nasprotujoči si potrebi: diplomacija za svoje delo potrebuje določeno mero tajnosti, demokracija deluje na podlagi transparentnosti. Ne glede na tanko mejo med eno in drugo, ne glede na frustracije in zardevanje diplomatov, resnične informacije ne morejo biti škodljive samo zato, ker se ne prilegajo podatkom, s katerimi nas pitajo vlade in njihove službe za odnose z javnostjo.

Tokratna zgodba je zelo drugačna. V javnost je prišlo poročilo o nadzoru nad delovanjem slovenskih diplomatskih predstavništev, obširna dokumentacija je bila objavljena na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Precizna inšpekcija petdeseterice veleposlaništev v preteklih sedmih letih je razkrila različne, med drugim hude finančne kršitve. Veleposlanici v Parizu, ki je bila medtem predčasno odpoklicana s položaja, očitajo poneverbe, goljufije, zlorabe uradnega položaja, nekdanjemu veleposlaniku na Dunaju oškodovanje državnega proračuna zaradi izplačila nemajhne vsote za kilometrino, in to službenemu avtu in vozniku navkljub. Tukajšnja diplomatska elita se ponovno zgraža, češ da objava sramoti njeno profesijo in jemlje diplomatsko verodostojnost v najslabšem možnem času, rezultati nadzora naj bi vendar ostali interni. Pa vendar je to refleks, ki brani nedotakljivost kaste.

Problematična ni sama objava, problematične so nepravilnosti, ki se dogajajo, in javnost pač sme izvedeti, kako zakonito, racionalno in učinkovito je diplomacija porabljala davkoplačevalski denar. Zakon o zunanjih zadevah je predvidel diplomatske nadzore že leta 2003, vendar jih spočetka niso izvajali. Med tačas ugotovljenimi prestopki zagotovo izstopa niz zlorab odpoklicane veleposlanice Veronike Stabej; nadzorniki v obsežnem poročilu, javno dostopnem po nedavni odločbi informacijske pooblaščenke, ugotavljajo, da je imenovana za to, da bi prikrila nezakonitosti, najverjetneje ponarejala listine. Poleg poneverb, preusmeritve odškodnine za rezidenco na osebni račun, trošenja državnega denarja za zasebne namene in zatajitve je v dokumentu glavnega diplomatskega nadzornika Mihe Vrhunca najti tudi ugotovitve, ki se nanašajo na vsebinsko delovanje; ta del poročila ni javen. Med »večjimi nepravilnostmi« pa je v zaključku mogoče brati o neprimernih pritiskih veleposlanice na zaposlene, o tem, da bi morala pošiljati zunanjemu ministrstvu več političnih analiz, omenjene so njene neupravičene odsotnosti.

Ekscesi

To so resne obtožbe, pomnimo nekaj podobnih primerov, pri katerih se je diplomatski nadzor končal s hudimi sankcijami. Bizarna razsipnost in kršitve Petra Reberca, veleposlanika v Španiji, so se leta 2009 iztekle v izredno odpoved delovnega razmerja, kazensko ovadbo in odškodninsko tožbo s strani države. Slednje se nanaša tudi na nekdanjega veleposlanika na Japonskem Mirana Čupkoviča Skenderja in bivšega ambasadorja v Grčiji Vladimirja Kolmaniča. Največja diplomatska ekscesa, čeprav nepovezana s finančnimi zlorabami, pa sta bivša veleposlanica v Sarajevu Nataša Vodušek in lani odpoklicani ambasador v Avstraliji ­Milan Balažic. To je mučna zgodba o neprimernih, političnih kadrovanjih, ki se izvajajo brez meril, o osebah, ki jih nikoli ne bi smeli pripustiti na položaje predstavljanja Slovenije v tujini. Sprijenost Voduškove, 2008. pravnomočno obsojene veleposlanice v BiH, in sramota, ki jo je naredila slovenski državi, sta neprimerljivi s čimerkoli. S takšnimi pa, kot je Balažic, bi vsak mesec lahko imeli novo afero, je lani komentiral zadevo dolgoletni veleposlanik. Vsak napol izobraženi diplomat bi se v velikem loku ognil trgovcu z orožjem in zaradi pedofilije obsojenemu Nicholasu Omanu.

Najhujše kršitve in najbolj mučni odpoklici – tokratni Stabejeve je peti po vrsti – se nanašajo na politično kadrovane veleposlanike, ki so obšli vrste karierne diplomacije. Sramotijo državo, vendar pravi problem niso oni, temveč politični odločevalci, ki na podlagi ohlapnih formalnih kriterijev še vedno razdeljujejo položaje med izbrance. Razmer niso bili voljni oziroma sposobni urediti ne Dimitrij Rupel, ne Samuel Žbogar, ne Karl Erjavec, pri vzpostavitvi ustreznega institucionalnega mehanizma, ki bi preprečil ekscese, so odpovedali vlada, parlament, predsednik republike. V času, ko je toliko aktualno varčevanje v diplomaciji, ko se slednja nenehno kaže kot premalo učinkovita in preveč potratna za to, kar daje, bi se še zlasti kazalo ukvarjati s kvaliteto zunanje politike. Diplomatske vrste so po eni strani preobsežne za večidel protokolarni servis in po drugi kadrovsko neustrezne oziroma premalo usposobljene za sistematično vsebinsko delo. Slovenska zunanja politika pa vnaprej ostaja dolg seznam neopravljenih nalog. �