Tiskane izdaje
Umorjeni slovaški novinar Jan Kuciak je pri raziskovanju povezav med slovaškim političnim vrhom in italijansko mafijo sodeloval tudi z mednarodnim Projektom za poročanje o organiziranem kriminalu in korupciji (OCCRP), ki ima glavno pisarno v Sarajevu. Že več kot leto dni tam deluje Ilja Lozovski, eden od urednikov organizacije. Rodil se je v Moskvi, toda ko je štel sedem let, se je njegova družina tik razpadom Sovjetske zveze preselila v Združene države Amerike. OCCRP je sicer neprofitna medijska organizacija, ki združuje novinarje, medije in preiskovalne novinarske centre iz več kot dvajsetih držav vzhodne Evrope, osrednje Azije, Južne Amerike, Afrike ...
PREBERITE ŠE: Kuciakova smrt je zadnja priložnost za Slovaško
PREBERITE ŠE: Slovaški pravnik Matej Šimalčik: Smo v začaranem krogu nezaupanja
Kdaj ste začeli sodelovati z umorjenim slovaškim novinarjem Janom Kuciakom?
Skupaj smo prišli prek naših partnerjev na Češkem, prav tako sodelujemo s partnerji iz Italije, saj že nekaj časa preučujemo povezave italijanske kriminalne organizacije 'Ndrangheta v vzhodni Evropi. Jana smo prosili za pomoč pred nekaj meseci, ker smo vedeli, da ima veliko koristnih informacij. Na žalost so ga ubili, še preden bi zgodbo lahko dokončal. Pred tem smo preučevali povezave 'Ndranghete v Afriki, tokrat smo prvič prišli do informacij, da je dejavna tudi na Slovaškem.
Koliko informacij že imate o italijanski mafiji v vzhodni Evropi?
V resnici italijanska mafija ni edina na tem območju, prav tako 'Ndrangheta ni edina italijanska mafijska združba v vzhodni Evropi, vendar je zagotovo med močnejšimi organizacijami. Ogromno denarja ustvari s preprodajo drog, toda slovaška zgodba nam razkriva, kako mafijske združbe obrnejo ogromno denarja tudi s spornimi posli v kmetijstvu in s črpanjem evropskih sredstev.
Poznamo tudi druge italijanske združbe, ki so dejavne v Bolgariji, Romuniji, Črni gori, Srbiji … Po padcu berlinskega zidu in železne zavese so mafijske združbe takoj prepoznale vzhodno Evropo kot zelo plodno območje. Imeli so dovolj denarja za kupovanje nepremičnin, saj so bile zelo podcenjene, ekonomija je bila povsem na začetku, vzhodnoevropske države so šele postavljale nove politične in pravne okvirje, zato je bilo veliko sivih con za vključitev v sistem.
Je mafijo sploh možno pregnati, če je prepletena s politično oblastjo?
Vsaka država tega sveta ima tudi organizirani kriminal, ne glede na to, kako razvito demokracijo ima in kako uspešno preganja kriminalce, toda mafijske združbe v vzhodni Evropi so resnično problematične, ker so tesno povezane s politično in gospodarsko elito. Politična prepustnost je prevelika, zato lahko na oblastnike vplivajo številni posamezniki. Včasih tega sploh ne počno kriminalci, ampak zgolj vplivni poslovneži, ki imajo preprosto dovolj denarja, da lahko plačajo politične usluge.
Mafija za svoje delovanje vedno išče revna območja.
Italijanske družine na Slovaškem najdemo prav v vzhodnem delu države, kjer so najrevnejša območja. Italijanski kriminalci imajo že dolgoletne družbene in politične povezave, pod svojim vplivom imajo lokalne politične veljake. Očitno pa je na Slovaškem povezava s politiko šla vse do vladnega vrha države.
Ljudstvo je predramil šele umor mladega novinarja, da končno zahteva spremembe.
Tako Jan Kuciak kot malteška novinarka Daphne Caruana Galizia, ki so jo ubili lanskega oktobra, sta preučevala povezave med mafijo in politično oblastjo, kar jasno nakazuje, kako strašljive so te kriminalne združbe in kako težko jih je nadzorovati in odpraviti.
Najboljše, kar se je lahko dogodilo na Slovaškem, je, da je po Kuciakovem umoru še več novinarjev začelo preučevati 'Ndrangheto v tej državi. Ko organizirane združbe razmišljajo o umoru, vedno pretehtajo stroške in koristi, zato smo hoteli, da bo njihov davek po umoru čim večji. Takoj smo objavili Kuciakovo zgodbo, čeprav še ni bila dokončana, saj smo želeli pokazati mafiji, da z umorom novinarja nikakor ne more umoriti tudi zgodbe. Po objavi zgodbe so jo pograbili še drugi novinarji, zato v prihodnje pričakujemo še druga velika odkritja.
Umor novinarja očitno ni bila dobra strateška poteza.
Kdor je želel utišati to zgodbo, je nazaj dobil še močnejši odpor. Posledice so zelo velike. Slovaška vlada je na robu prepada, ljudje so na ulicah, delovanje italijanske mafije spremlja še precej več ljudi po vsem svetu. Naročniki umora očitno niso preučili čustvovanja in ljudskih simpatij do mladega zaročenega para, ki so ga tako kruto umorili. Skupaj nam je uspelo dokazati, da je umor novinarja popolnoma zgrešena poteza.
Ampak na Slovaškem so tudi druge mafijske združbe iz Ukrajine, Rusije, Albanije ... Morda Kuciakova smrt koristi komu med njimi?
Zagotovo ostajajo številne mafijske združbe in njihove ravni delovanja. Tudi Kuciak je preučeval različne mafijske skupine in stopil na žulj različnim ljudem, zato ne moremo izključiti ničesar. Za marsikaj niti ne vemo, kaj vse je odkril in pripravljal za objavo, saj je bil zelo previden in skrben novinar. Možno je, da je v ozadju povsem druga zgodba, toda še vedno je najverjetneje, da je Kuciakov umor povezan s preiskovanjem italijanske mafije. Kljub temu mora pravega morilca odkriti policija, ne novinarji.
Tudi umor ni bil opravljen v italijanskem slogu, da bi bil vsem na očem.
To ni tako pomembno, kajti umor je lahko storil slovaški kriminalec, ki ga je najela italijanska mafija. Možnosti je resnično ogromno. Imamo nekaj idej, kdo bi lahko bil odgovoren za Kuciakov umor, toda gre samo za namigovanja.
Protest v Bratislavi po umoru novinarja Jana Kuciaka in njegove zaročenke Martine Kušnirove.
Foto Reuters
Kako lahko novinar zaščiti svoje življenje med preučevanjem takšnih zgodb?
Kuciakova smrt je dokaz, da je umor novinarja nesmisel, ker potem zgodba samo še bolj odmeva, ampak pravo rešitev imajo v rokah politiki. Novinar je namreč ranljiv, ker se mora med raziskovanjem razkriti politični in gospodarski oblasti, saj prosi za njihov komentar, zraven pa poleg svoje identitete razkrije elektronski naslov, mobilno številko, poštni naslov … To je storil tudi Kuciak, zato obstaja upravičen sum, da so v umor vpleteni ljudje z vrha slovaške politike in vladnih ustanov, kamor je Kuciak naslavljal svoja vprašanja, da bi imel čim verodostojnejšo zgodbo.
Procese za pridobivanje novinarskih informacij bi morali poenotiti po vsej Evropi, ne da bi novinarji zraven razkrivali svojo identiteto. Potrebujemo večjo transparentnost pri delitvi denarja, kadrovanju in vodenju postopkov, kamor bi morali imeti boljši vpogled vsi državljani. V nasprotnem hitro dobimo plodno okolje za korupcijo in za najhujše zločine. Namesto da bi bila Kuciakova identiteta zavarovana, je njegove podatke eden od uradnikov brez težav dal naprej mafijski združbi. Organizirani kriminal ima dovolj denarja, da si priskrbi podatke z vrha politike, policije in bank, na koncu pa si zagotovi še varnost pred sodnim pregonom.
Prav zato lahko za varnost novinarjev največ naredi transparentna politična oblast, da se upre korupciji in da deluje v korist vseh ljudi, ne pa v prid vplivnih in kriminalnih lobijev.
Umori novinarjev so še pogostejši v Rusiji, državi, ki jo zelo dobro poznate.
Preiskovalne novinarje v Rusiji preganjajo skoraj vsi – politične elite, organizirani kriminalci, lokalni vplivneži … Uradna varnost za njih skoraj ne obstaja, še posebno če preiskujejo Severni Kavkaz in občutljivo dogajanje v Čečeniji.
Zgrešeno je tudi razmišljanje, da o vsem odloča samo predsednik Putin. V Rusiji je precej različnih veljakov, agencij in lokalnih oblasti, ki radi sporočajo v Moskvo, kako zelo so podložni predsedniku in da delajo v njegovo korist. Prav zato je umor novinarja ali opozicijskega politika včasih še najbolj povezan z dobrikanjem in izkazovanjem pripadnosti Putinu, ki mu takšne poteze koristijo, a jih sam ni naročil.
Vse to je možno, ker je ruska družba nepregledna in brez neodvisnega novinarstva. Tu in tam morilca tudi odkrijejo, toda to so zgolj vojščaki, pravih generalov v zakulisju, ki so naročili umor, pa nikoli ne najdejo.
Novinarko Ano Politkovsko so ubili celo na Putinov rojstni dan.
Morda je to zgolj naključje, a povsem možno je, da je naročnik umora želel pokazati Putinu svojo naklonjenost in pripadnost.
Zakaj je Putin v Rusiji še vedno tako priljubljen tudi po osemnajstih letih?
V Rusiji ni prave opozicije. Na volitvah so bili določeni protikandidati, toda tam so bili zgolj zato, da so volitve vsaj na videz legitimne. Tisti, ki bi lahko predstavljali pravo opozicijo, na volitvah niso smeli sodelovati.
Pri ruskih volitvah ne gre toliko za nepravilnosti s ponarejenimi glasovnicami ali napačnim štetjem, ampak je celotno okolje podrejeno Putinu. V njegovo korist delujejo v lokalnih okoljih, v državnih in zasebnih podjetjih, ljudi vabijo na volišča, jim dajo kakšno darilo, brezplačno kosilo, bone za trgovine … Ljudje dobivajo sms-sporočila, da lahko glasujejo tudi kje drugje, če niso doma, samo da glasujejo, kot se spodobi. Vse je torej usmerjeno v to, da dobi Putin čim večjo podporo.
Nikakor ne trdim, da Putin ni priljubljen. Četudi bi bile volitve povsem poštene, bi verjetno še vedno zmagal, toda k takšnemu ozračju poleg pomanjkanja prave opozicije pripomore tudi zelo nadzorovan medijski prostor. Skoraj vse televizijske postaje, časopisi in spletne strani so naklonjeni Putinu. Kritičnega glasu skorajda ni. Še največ ga je v Moskvi in Sankt Peterburgu, kjer imajo ljudje več dostopa do neodvisnih novic, zato ni nepričakovano, da je Putin prav v teh dveh mestih dobil najmanjšo podporo.
In če radi govorimo, da ima Donald Trump v Združenih državah Amerike podporo pri Fox News, potem si lahko predstavljate Rusijo, kjer so vsi televizijski kanali kot Fox News v Putinovo podporo.
Ne morejo Putina ogroziti niti bogati vplivneži z drugačnimi željami?
Putin je z oligarhi in poslovneži v prvih letih svojega delovanja sklenil pakt, da lahko obdržijo ves denar, ugodnosti, posestva in otroke še naprej pošiljajo v prestižne zahodne šole, če se ne bodo vmešavali v politiko, če pa se bodo, lahko podprejo samo njega. Spomnimo se poslovneža Mihaila Hodorkovskega in njegovega naftnega podjetja Jukos. Ker ni želel sodelovati pri tem dogovoru, so uničili njegovo podjetje, Hodorkovski pa je moral z družino zapustiti Rusijo.
Toda tudi Putin nima vsega pod nadzorom. V Rusiji je še vedno precej centrov moči, ki si želijo zamenjavo, vendar nihče noče biti prvi, ki se bo uprl, potem ko smo že videli, kaj se je dogodilo dosedanjim upornikom. Kljub temu je precej verjetno, da bo to zadnji Putinov mandat. Obstaja vse več indicev, da bodo ljudje v prihodnje zahtevali spremembe.
Zagotovo obstaja dovolj ljudi, ki vedo, kako zelo je ruska družba prepletena s korupcijo. Opozicijski aktivist Aleksej Navalni je že dokazal, da bi lahko povezal večje množice, a zaradi političnega pregona prave priložnosti še ni dobil.
V katero smer bo Putin usmeril Rusijo v naslednjih šestih letih?
Težko trdimo z gotovostjo, toda marsikaj bo ostalo enako kot do zdaj. Če se rusko gospodarstvo ne bo izboljšalo, bo Putinova priljubljenost padla, zato bo veliko odvisno od svetovne cene nafte.
Putin je zelo pameten in pozna vse zvijače avtoritativnih vodij, zato zna zaigrati na patriotska čustva ruskega prebivalstva. Nevarno je, da bo spet iskal zunanje konflikte, da bo gradil na domačem patriotizmu. Če doma ne bo mogel poskrbeti za izboljšanje razmer, potem bo še toliko raje razkazoval ruski ponos na svetovnih žariščih. Ruski konflikti v tujini so vedno povezani predvsem s krepitvijo njegove javne podobe znotraj Rusije. Bojim se, da bo ruska zunanja politika postala še agresivnejša, saj ne verjamem, da je Putin zmožen omogočiti ljudem boljše življenje v lastni državi.
