Bodice: Magična moč rdečega gumba

Bi rdeči gumb zaupali predsedniku Borutu Pahorju? Ali Miru Cerarju? Ali Karlu Erjavcu? Vprašanje se ne zdi smiselno, saj Slovenija ne premore jedrskega orožja in zato ne potrebuje niti rdečega gumba, tega hollywoodskega vzvoda, sprožila za konec sveta. Se je prav Arhimedu ali komu drugemu izustilo: vrgel bom svet s tečajev, samo oporno točko potrebujem?

Taka »naivna« vprašanja bi morda sodila v volilne pretepe na Slovenskem, saj bi lahko povedala več o kandidatih in politični kulturi kot profana modrovanja o rdečih in črnih. Na primer: kako spričo podnebnih sprememb pripraviti državico za preživetje? Se je treba ZDA v vsakem primeru podrediti ali se tudi postaviti po robu? Zakaj se Slovenci ne posmehujemo južnim sosedom in njihovemu podrepništvu Ameriki, saj za to ne bodo dobili ničesar otipljivega? Itd.

Na osnovi takšnega »gradiva« bi psihologi in analitiki dobili boljši vpogled v brbotanje v slovenskih dušah, zlasti tistih, prepojenih s politiko. Kajti vsem le ni vseeno: najprej pred kamerami kidati gnoj ali odvažati smeti, že v naslednjem terminu pa se pred Gregorjem Golobičem po šolsko zagovarjati za Teš 6. Takšno predsedovanje državi je pravzaprav duhamorno, v njem ni ne spektakla ne svetovne slave, le prikrit posmeh ulice.

V kakšno evolucijo osebnosti se lahko ta frustriranost kanalizira? V še večjo ambicioznost, odločenost, celo blago agresivnost ali v apatijo katere koli vrste, ki jih politiki pač dobro poznajo? In defetizem, kar je v zunanji politiki seveda smrtonosno. Koliko imamo v državici zaresnih politikov, ki zmorejo biti odločni (»udariti s pestjo po mizi«) in celo po malem agresivni, če tako terjajo okoliščine?

Seveda ste uganili: povod za to umovanje je blejski strateški forum, namenjen temu in onemu, vse pa se je nujno sukalo okoli arbitraže, kot da bi bila Slovenija najbolj tečna muha. Pa še bolj »tečni« Erjavec, komentirajoč »škandalozna stališča Hrvaške«. Takšne retorike še nismo slišali, kot da nikoli ne bo konec časov bratstva in enotnosti, in tako sta se s hrvaško zunanjo ministrico Marijo Pejčinović Burić skoraj surovo udarila. To bi lahko približno takole ovrednotili: Erjavec je prestopil prag odločnosti in je že rahlo agresiven. Ali provokativen? Verjetno oboje hkrati, ker so drugi negibni kot mumije.

Neposreden povod je bila seveda napoved zunanjega ministra, da bo odslej Slovenija Hrvaški blokirala včlanitev v OECD, čeprav jo je doslej izrazito podpirala. Ko je šlo za vstop sosedov v Evropsko unijo, je bilo nekako obratno: najprej smo jih blokirali in »izsilili« arbitražo o meji, potem pa je državni zbor stoodstotno glasoval v duhu bratstva in enotnosti: za! V Zagrebu se zdaj odzivajo z zaigrano presenečenostjo, a so vse to pričakovali in se bodo zagotovo tudi hitro pobrali.

Kakorkoli, gre za ohladitev že pred jesenjo in trenutno si ne znamo predstavljati, kako naj bi zaplet zgladila t. i. tiha diplomacija, na katero toliko stavijo. Položaj na fronti je zelo jasen: ali bo začela najprej po kapljicah, potem pa že v potočkih popuščati slovenska stran (kar je glede na defetiste in vplivne lobiste, ki se smukajo med Zagrebom in Ljubljano, zelo možno) ali pa bo morala diskretno, tako rekoč neopazno pred svojo javnostjo zmanjševati svoj napuh hrvaška politika. »Nečesa vmesnega« skorajda ni.

Ja, seveda, tu je treba pohvaliti bivšega zunanjega ministra Dimitrija Rupla v Odmevih. Z blokado Hrvaške se seveda strinja, ampak, je poudaril, o takšnih rečeh se ne govori – se jih preprosto naredi! Morda je tudi to znamenje, da se je v naši zunanji politiki vendarle nekaj premaknilo, vsaj k večji odločnosti, če že ne, če je treba, k skrbno odmerjeni agresivnosti.

Kajpak še zdaleč ne podpiramo agresivnosti, kakršno si lahko privoščijo velesile. Kratka zgodbica: Vjačeslav Molotov, komisar ZSSR za zunanje zadeve, je diktiral Finski zelo težavne pogoje in ta jih ni hotela sprejeti. Tedaj je poklical v Moskvo finskega predstavnika Paasikivija, ki je pozneje postal predsednik republike. Molotov ga je ostro napadel: »Koliko vojakov ima vaša dežela?« »Tristo tisoč,« je odgovoril Paasikivi. »Mi jih imamo na vaših mejah tri milijone!«

Finski odposlanec ga je mirno pogledal: »Preveč jih je … da bi jih lahko vse pokopali na našem ozemlju.«

Eden verbalno najbolj agresivnih, celo nasilnih državnikov v zadnjem času je kajpak Donald Trump, kontroverzni predsednik ZDA. »Morda res ni nor, toda vse več opazovalcev namiguje, da bodisi trpi za demenco, je umsko podnormalen ali ima nekakšno osebnostno motnjo,« se je zapisalo novinarjem Foreign Policy. OK, Američani so imeli že precej tako ali drugače trčenih predsednikov (Trump je seveda poseben fenomen), toda časnikarji bi morali dodati: Trump ima rdeči gumb! Sprožilec za konec sveta! In prav zdaj je vse kot naštimano za jedrsko vojno: Kim Džong Un, Donald Trump … Kaj potrebujete še? Arbitra v nebesih?

ZDA so sodelovale že v nekaj znanih ali prikritih jedrskih krizah; najbolj razvpita je seveda kubanska, ko je šlo tako rekoč na sekunde in milimetre, krizo pa naj bi po splošnem mnenju razpletel John F. Kennedy, ki naj bi z odločnostjo dosegel, da so se ruske ladje z raketami pred Kubo obrnile domov. Vraga, ni bilo ravno tako; Rusi so tedaj pokazali več zdrave pameti, ameriška stran pa je bila še naprej pripravljena na prvi udar. Prvi udar – to se tako nedolžno sliši.

In Kennedyjeva odločnost? Morda, toda pri Američanih nikoli ne veš, pri polnih skladiščih orožja se odločnost samodejno sprevrže v agresivnost in v končni posledici uničevalnost. Bush ml. je pred napadom na Irak takole modroval: ta Husein mi gre pa že zelo na živce, odločen sem in ga bom skupaj z njegovim orožjem za množično uničevanje pometel s sveta. Epilog: famoznega orožja za množično uničevanje niso našli, Sadama so obesili, Irak pa popolnoma razdejali. Koliko je bilo tu odločnosti in koliko čiste agresije?

Koliko gre pri Trumpu za odločnega predsednika in koliko se utegne v njem še razplamteti iracionalne agresivnosti, ki mu je očitno bila položena že v zibelko? In tu je seveda še druga zagonetna figura, Kim Džong Un, ki pa utegne biti bolj pretkan, a ne more s tako Severno Korejo, kot je, zdržati dolgo kot Kuba. In tu ne bo arbitražnega sporazuma.

Slovenija si ne more privoščiti agresivnosti navzven, lahko pa pokaže zobe, tako kot te dni na Bledu. Upajmo, da ne bo pri tem ostalo in da ne bo že hitro kak »pacifist« izničil psiholoških učinkov na hrvaški strani. Tempo, ki se je vzpostavil z blejskim forumom, bo treba vzdrževati vsaj na tej ravni, sicer se bo vse razvodenelo v Pahorjeva in Cerarjeva umovanja pred mikrofoni in kamerami. No, tako pridkanih ne morejo opaziti niti sodelavci kultnega ameriškega humorističnega časopisa Mad (nor, ubrisan).