Mali čudež

Aleksandru Čeferinu je seveda treba čestitati. V bistvu bi si zaslužil takšen prihod na Brnik kot Tina Maze, je pa morda pametneje, da ostane pri svoji omiki, džentelmenski drži in se izogiba zvezdništvu. Biti vrhovni šef Uefe, Evropske nogometne zveze, ni več šala, ampak zahteva sposobnosti neke vrste vladanja. V tem pogledu nas njegova skoraj »plebiscitarna« izvolitev malce spominja na Habsburžane; v tedaj atomizirani Nemčiji so se dinastični veljaki vseh vrst odločili, da pač nekdo mora voditi »sestanke«. In so izbrali domnevno najšibkejšega med njimi, Rudolfa prvega, ki naj bi ga tako z lahkoto nadzirali. Bilo je leta gospodovega 1273, v poznejši zgodovini pa so Rudolf in familija vsem segli čez glavo. Še zdaj so tu.

Pri Čeferinu kajpak ni šlo za to, da se v ospredje postavi najšibkejšo figuro, »mi« pa bi potem iz ozadja nadzirali položaj na šahovnici s trdnjavami, konji, tekači, kraljicami in pač vso tisto srednjeveško ropotijo. Očitno se je zgodil majcen upor proti Platiniju in nasploh nogometni oligarhiji, ki je globoko zabredla v korupcijo. V evropskem nogometu se namreč govori samo o milijonih in milijardah, vse drugo je drobiž.

In morda je tu še nekaj pomembnejšega. Med prvimi se je za Čeferina postavila in ga odločno podprla Italija, nogometna velesila, ki je niti Angela Merkel ne more in ne sme prezreti. Plaz se je usul od vsepovsod, od Skandinavije do sredozemskih držav in naposled celo iz Moskve, ki je diplomatsko čakala, da ne bi našemu kandidatu s predčasnim posegom naredila kaj škode. To »sporočilo« majhnih in velikih držav je zelo pomembno: očitno imajo vsi »poln kufer« zahodnoevropskih lobijev, ki si niso prilastili samo finančne dominacije nad Vzhodom in Jugom, ampak bi hoteli vse. Celo šport. Finančno so se ga že polastili, zdaj od vsepovsod novačijo tudi športnike.

Majhna Švica praktično nima svojega športa, razen kajpak smučanja in nekaj malega nogometa, vendar si je pod svoje okrilje pridobila skoraj vse pomembne športne zveze. Mednarodni olimpijski komite je menda v Lozani, v Zürichu sta Fifa in Ifab (International Football Association Board), v Ženevi je Fiba (kjer bo imel pisalno mizo Aleksander Čeferin), v Lucernu je Fisa, v Lozani je spet mednarodna gimnastična organizacija (Fig) … in tako naprej. Doslej še nismo zasledili švicarskega telovadca ali atleta, nogometaše imajo že tako vse »uvožene«, in vendar se ves denar od športa preliva prav prek Švice, te nekako potuhnjene bančne oaze. Celo naša ljuba Angelca je malce nergala zaradi švicarskih bank in Liechtensteina, zdaj pa je tiho.

Pravzaprav ne gre samo za šport. Večina mednarodnih organizacij, zlasti raznih »podružnic« OZN, je stacionirana po zahodni, t. i. stari Evropi, vključujoč Dunaj, ki je sicer kulturno nekaj vmes, a si ga zaradi njegovega blišča Zahod pač prisvaja. Nove članice EU niso dobile ničesar otipljivega, niti mednarodne agencije za komarje, razen morda Poljske, ki je dovolj velika in sitna, da lahko kaj doseže. Slovenija nima omembe vredne institucije EU, čeprav je nekaj časa računala celo na projekt, kot je Galileo (evropski GPS).

Skratka, vse je nekako strnjeno v Švici, Beneluksu, Franciji, Nemčiji … v t. i. stari Evropi, ki spretno izmika krmilo nam, ki smo se menda še včeraj vozili v trabantih. To je vse bolj očitno tudi na politični ravni, kjer se prej ali slej utegne ponoviti kakšna Uefa. Tu so, na primer, »trmoglava« višegrajska skupina, mediteranske države, pa tudi vse okoli Ukrajine se gotovo ne bo končalo ravno žametno. Evropsko politiko (kaj je to?) utegnejo poteptati prav ZDA, kjer bodo prej ali slej doumeli, da se proti Rusiji in njenim interesom ne splača iti predaleč. Morda je prav Sirija šolski primer. Še to: predvsem je EU ostala brez Velike Britanije, brez države, ki je še sila in premore kvalitetno vojsko. In je lahko edina protiutež Nemčiji.

Kakorkoli že, razmestitev mednarodnih institucij po Evropi že sama po sebi govori o »klasifikaciji« držav in narodov. V rajnki Avstriji je veljalo, da so Avstrijci in Madžari privilegirana naroda, Čehi in Italijani na pol privilegirani, vsi drugi, vključno s Slovenci, pa nekaj niti omembe vrednega. To se v zdajšnji Evropi nekako ponavlja, le da skrbno zavito v celofan.

Morda je v »čudežu Čeferin« tudi ščepec tega, mi pa smo zaznali še nekaj: institucije – in s tem oblast – si delijo »privilegirane« države, skoraj vse nekdanje kolonialne sile. In ta kolonialni nagon očitno ni povsem izpuhtel. Če se ne da več lomastiti po Afriki, pa so tu na dosegu roke še vedno razne Ukrajine ali Grčije, da niti ne govorimo o ruskih prostranstvih. Recept je zelo preprost: najprej se državo finančno uniči in politično razkroji, potem pa se jo napade z »evropsko zakonodajo«, ki je kajpak doma nekje v Haagu ali Maastrichtu. Nizozemci so specialisti za take vragolije in tega se lahko spomnimo še iz časov Hansa van den Broeka, ko je tu razbijal po mizi, da njihov Shell ne more priti do treh bencinskih črpalk. Dobil je najvišje državno priznanje.

Nizozemci so v Afriki veljali za najbolj krute kolonizatorje, tako da so jih morali celo Angleži, znani »človekoljubi«, občasno krotiti. Kot vemo, se je apartheid Afrikanerjev obdržal vse do nedavnega – ni pa rečeno, da je povsem izpuhtel iz glav in da se ne transplantira v nove pojavnosti.

Seveda Nizozemcev ne omenjamo kar tako; toda Čeferinu so »podtaknili« kandidata Michaela van Praaga, ki mu verjetno ni kaj očitati, gre pa vendarle za izliv miselnosti t. i. stare, torej kolonialne Evrope, brez Mediterana, da so še vedno središče sveta – če ne več Afriki in Aziji, pa vsaj na stari celini. Nekaj podobnega se dogaja Danilu Türku, kandidatu za generalnega sekretarja OZN, ki se ga utegnejo znebiti kot na prirejeni ruleti. Od kod se je potemtakem nenadoma pojavil Portugalec António Guterres, sicer odličen diplomat, ampak dogovor je bil, da bo generalni sekretar tokrat iz vzhodne Evrope? Mimogrede: Portugalska je sedanji Južni Afriki vladala pred Nizozemsko.

S Čeferinom se je torej zgodil mali »čudež«, ki ga je seveda treba pripisati njemu samemu in njegovim sposobnostim, morda pa vsaj malce tudi temu, da se je osupla slovenska politika umaknila v zakotje in je brzdala svoj jezik. Kar počnejo okoli kandidature Danila Türka, je primitivno in nesramno, v šport pa si niso upali pomočiti niti prsta. Politika ne premore dosti pameti, toliko pa že, da se ji ne izplača izstopiti iz šovbiznisa, tudi športnega, kjer je njen tanek led.

O političnem šovbiznisu: Lojze gre k psihiatru in se pritožuje, da ne more dobiti punce. Psihiater: »Nič čudnega, saj smrdite!« »Že res,« odvrne Lojze. »To je zaradi službe – delam v cirkusu, kjer hodim za sloni in čistim njihove kakce. Ne glede na to, koliko se umivam, se me smrad še vedno drži.« »Pa pustite službo in si najdite drugo!« Lojze: »Ste nori? Da bi šel iz šovbiznisa?!«