Manj smo opazni, bolj smo uspešni

Lamberto Zannier je pred šestimi leti postal generalni direktor Ovseja, kamor se je Slovenija vključila pred 25 leti.

Objavljeno
24. marec 2017 19.32
Lamberto Zannier na Bledu, 6. september 2016 [Lamberto Zannier,Bled,portreti]
Boris Čibej
Boris Čibej
Generalni sekretar Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) je doktoriral iz prava na tržaški univerzi, kariero pa je začel na italijanskih veleposlaništvih v Abu Dabiju in na Dunaju ter jo nadaljeval v multilateralnih vodah; vodil je Natov sektor za razoroževanje, nadzor oborožitve in skupno varnost in načeloval pogajanjem o posodobitvi pogodbe o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi.

Po vodenju centra za preprečevanje konfliktov v okviru Ovseja med letoma 2002 in 2006 se je Lamberto Zannier vrnil na italijansko zunanje ministrstvo in tam dve leti delal kot koordinator za skupno zunanjo in varnostno politiko EU, nato pa je junija 2008 prevzel položaj posebnega predstavnika generalnega sekretarja OZN na Kosovu. Pred šestimi leti je postal generalni sekretar Ovseja. Če bo predstavnikom 57 držav, ki sodelujejo v tej organizaciji, uspelo izbrati njegovega naslednika, se bo s tega položaja kmalu poslovil. Za petek napovedani obisk v Ljubljani – ob 25-letnici vstopa Slovenije v to organizacijo s sedežem na Dunaju – je zaradi zdravstvenih razlogov odpovedal.

Pred 25 leti je Slovenija vstopila v Ovse, prvo mednarodno organizacijo, v katero so jo bili sprejeli. A tako kot v Sloveniji jo najbrž tudi v vaši domovini, Italiji, le malo ljudi zares pozna. Kako bi Slovencem pa tudi Italijanom razložili, zakaj je dobro, da njihovi domnevno najboljši diplomati delajo za organizacijo, za katero je le redko kdo sploh slišal?

Nekaj malega sem naredil za prepoznavnost Ovseja, zato upam, da je bolje kot pred šestimi leti, ko sem postal generalni sekretar. Organizacija je bila ustanovljena še kot Konferenca za varnost in sodelovanje v Evropi med hladno vojno. Bila je orodje za dialog med nasprotniki. Najbolje deluje v razmerah konfrontacije. To pa je na žalost nekaj, kar spet vidimo v Evropi. Zato je bil Ovse spet »odkrit«, postal je bolj opazen, ker deluje v razmerah, ki so problematične. Postal je tudi bolj relevanten.

Po drugi strani pa je v Ovse ključna delovna metoda preprečevanje konfliktov. To pa mora biti po definiciji low key , čim manj vidno, da je uspešno. Če ti uspe pri preprečevanju konfliktov, se nič ne zgodi, zato vi nimate zgodbe, ki bi jo lahko povedali javnosti. In to je dobro. Zelo dobro. Šele ko nam ne uspe preprečiti spopadov, postanemo bolj opazni. Zato sem vesel, če vodim organizacijo, ki ni odmevna, ki ima »nizek profil«.

Ste veteran Ovseja. Kaj se je v vseh teh letih v njem dobrega zgodilo in kaj bi zdaj naredili drugače, če bi imeli možnost?

Po mojem je očitno, da je bila v vseh teh letih naša najuspešnejša operacija posredovanje v Ukrajini. Pri tem je daleč najbolj pomembno to, da se nam je sploh uspelo vključiti v dogajanje. Druge organizacije so poskušale pred nami, a jim ni uspelo. Razlog za naš uspeh je v tem, da Ovse ni izključujoča organizacija. V Ukrajini smo zato, ker so nas hoteli tako Ukrajinci kot Američani, Evropejci pa tudi Rusi, ker so se vsi strinjali o pogojih za našo navzočnost in ker so vsi vključeni v naše delovanje na terenu. Naše delovanje je transparentno, sporazumno dogovorjeno in legitimno, saj imamo mandat od vseh in nikomur nič ne vsiljujemo.

Ena od največjih prednosti, a tudi pomanjkljivosti Ovseja je, da to nikakor ni združenje somišljenikov, ampak se tu za isto mizo posedejo zelo različne države, z zelo različnimi političnimi cilji, dojemanji nacionalne varnosti in stališči do konkretnih problemov, s katerimi se ukvarjamo. Zato poskušamo premoščati razlike, najti skupne točke, na katere se lahko opremo. To seveda ni enostavno, a je možno, kar Ukrajina dokazuje. V teh letih je bilo še veliko drugih primerov, ko nam je to uspelo. Poglejte srbske volitve na Kosovu, na katere oblasti v Beogradu gledajo povsem drugače kot oblasti v Prištini. Zato jih moramo pripraviti tako, da to dvoznačnost ohranimo, a da so hkrati tudi učinkovite, da omogočijo ljudem glasovanje. In to nam uspeva že vrsto let. Upam, da bo tako tudi na bližajočih se predsedniških volitvah, če ne bo kdo v tem času še spremenil pravil … (smeh).

Nekaj se je vseeno moralo zgoditi v organizaciji, ki so jo pred šestimi leti eni dojemali kot umirajoči preostanek hladne vojne, drugi pa zaradi njenega osredotočanja na človekove pravice iz »tretje košarice« zmerjali z »vulgarnim instrumentom za promoviranje zunanjepolitičnih interesov ene države oziroma skupine držav«, da ji zdaj spet vsi zaupajo reševanje težav.

Upam, da je nekoč pogosto postavljano vprašanje o uravnoteženosti vseh treh »košaric«, področij našega delovanja, tudi iz prvih dveh, varnostnega in gospodarskega, preseženo. Naše delovanje je čedalje bolj prepleteno z vsebinami iz vseh treh košaric. Ukvarjanje z vprašanji migracij vključuje tako varnostna kot gospodarska vprašanja kot tudi varovanje in zagotavljanje človekovih pravic. Problemov se lotevamo na zelo sodoben, vsevključujoči način, a modela, ki bi bil uporaben v vseh primerih, ni enostavno najti. Ena od predlaganih reform organizacije je, da bi zmanjšali pomen košaric in pretirano predalčkanje po področjih ter varnost opredelili kot širši koncept, a o tem imamo zdaj vročo razpravo.

Po mojem bi morali posodobiti tudi naš način delovanja na terenu, a lahko si predstavljate, da ni lahko spreminjati organizacije, katere odločanje temelji na konsenzu, razlike med tistimi, ki odločajo, pa so čedalje večje. A tega ne opažamo le v Ovseju. To se dogaja tudi tam »zunaj«, v Evropi. Ovse je le zrcalo tega, kar se dogaja v svetu. Dejstvo je, da imamo spet konflikt v Evropi in da se namenja čedalje večji poudarek in več denarja obrambi, ti negativni trendi pa vplivajo tudi na razpravo v Ovseju. Zato je težje kaj spremeniti na bolje.

Z ukrajinsko krizo je Ovse spet dobil smisel življenja. Zakaj ni podobna posredniška vloga uspela drugim organizacijam, na primer Svetu Nato-Rusija, ki je nehal delovati natanko v tistem trenutku, ko je sploh postal potreben?

Odnosi med Natom in Rusijo, ki so nadvse pomembni, so se v zadnjem času zapletli. Za Rusijo je širjenje severnoatlantskega zavezništva na vzhod problematično, obramba proti izstrelkom pa grožnja za strateško ravnotežje v regiji. Na žalost smo v Evropi še vedno priča mentaliteti igre ničelne vsote. To je tisto, kar bi res morali spremeniti. Še na zadnjem vrhu Ovseja leta 2010 v Astani smo govorili, da je treba vzpostaviti prostor za širše čezatlantsko-evroazijsko varnostno sodelovanje, a je bilo takrat že prepozno, saj so se pojavile pregloboke razpoke in napovedovale prihajajoče geopolitične razlike.

Svet Nato-Rusija je bil vzpostavljen, da bi zagotavljal kanal neposrednega sodelovanja. Kot orodje sodelovanja je bilo uspešno, ni pa bilo to po mojem mnenju uravnoteženo orodje, saj je bila Rusija v njem zgolj gostja, ki jo je Nato povabil na dialog. V Ovseju je Rusija polnopravna udeleženka tako kot vsi drugi in ima tako kot Slovenija pravico do veta, česar v Svetu Nato-Rusija ni imela. Tam ni imela enakopravnega statusa. Ko se čedalje bolj premikamo iz okolja kooperacije v okolje konfrontacije, je ključen status, ki ga imajo tisti okoli pogajalske mize. Zato ta popolna enakopravnost postaja največja moč naše organizacije.

Vašim opažanjem v Ukrajini zaupajo eni in drugi, čeprav se je na začetku zdelo, da so se nad vašo pristranskostjo bolj pritoževali v Kijevu kot v Moskvi. Povejte nam, kaj se je sploh zgodilo v tej državi oziroma katera »alternativna dejstva« so prava. Je bila to demokratična revolucija, ki zdaj obračunava s separatističnimi teroristi, ali državni udar, ki se je sprevrgel v nacionalistični napad na drugače misleče?

Ko se je to dogajalo, še nismo bili tam. Povabili so nas, naj začnemo opazovati stvari šele takrat, ko so že pobegnile nadzoru. A tudi zdaj ni dosti drugače. Če danes spremljate, kako o nekem spopadu poročajo zahodni ali ruski mediji, se vprašate, ali sploh govorijo o istem spopadu, saj so njihove zgodbe in interpretacije dogodkov povsem nasprotne.

Sicer imamo mandat za celo Ukrajino, a delujemo zlasti v Donbasu, tam pa sem podobno kot takrat, ko sem bil za Združene narode na Kosovu, ugotovil, da si takrat, ko se obe sprti strani približno enako pritožujeta nad tvojim delom, na pravi poti. Ukrajinci se pritožujejo, a pritožujejo se tudi Rusi. Na žalost so bili v zadnjih tednih še posebej agresivni separatisti, ki so našim opazovalcem grozili tako z besedami kot tudi orožjem. Proti nam so pripravili demonstracije, ostre izjave je bilo slišati na naš račun, opazovalci pa so se znašli v neposredni bližini topniških napadov. Pritožujejo se eni in drugi, Ukrajinci in separatisti, in oboji nas obtožujejo pristranskosti.

A v Ukrajini je še ena težava, saj od nas včasih pričakujejo, da bomo namesto njih rešili njihove probleme. Povsem jasno je, da so za to poklicane sprte strani. Naš mandat je zgolj ta, da opazujemo. Je pa res, da poskušamo iti prek tega, da jim pomagamo na terenu uveljavljati minški sporazum, da pomagamo civilnemu prebivalstvu. Tam je prišlo do velike humanitarne katastrofe, ogromno žrtev je bilo. Nezamisljivo je, da se kaj takšnega lahko danes dogaja v Evropi.

Bilanca ni razveseljiva. V treh letih spopadov je bilo ubitih okoli 10.000 ljudi. Kako bi ocenili vaše delo v tem času?

Lahko vam odgovorim z vprašanjem. Kaj bi se po vašem mnenju zgodilo, če nas tam ne bi bilo? Če ne bi bilo predstavnikov mednarodne skupnosti, ki bi opazovali dogajanje? Mi smo tam vsak dan, naše patrulje vsak dan pregledajo na tisoče kilometrov. Morajo odpravljati administrativne prepreke in se prerekati z ljudmi na nadzornih točkah, da jim pustijo opravljati delo, a jim uspe pregledati velik del območja, tudi globoko na ozemlja obeh sprtih strani, vse do meje z Rusijo. So sicer ovire. Ena je varnostna. Ponoči ne dovolim izvidnic, ker je preveč nevarno. A v tem času ne spimo. Namesto nas delajo kamere in brezpilotna letala …

A vam je kakšno sploh še ostalo?

Res je, da so nam vse velike trote sestrelili. To je bila ogromna škoda, saj je vsak od njih stal več kot milijon evrov. Zdaj uporabljamo manjša in cenejša letala, ki so opremljena tudi s kamerami za nočno snemanje. Prej smo operacije vodili iz enega centra, ki je usmerjal velike brezpilotnike dolgega dometa, zdaj pa jih s sabo vzamejo na patruljo in jih sami usmerjajo na terenu. Odvisno je tudi od vremenskih razmer, a tudi ti manjši troti lahko letijo 50 ali 60 kilometrov daleč. Pomembne za naše delo so tudi nadzorne kamere, ki smo jih postavili na ključne in najbolj vroče točke ob razmejitveni črti. Delovanje nekaterih kamer sproži gibanje. To so noč in dan naše oči in ušesa.

Če vse tako dobro vidite in slišite, nam povejte, kdaj bodo v Donbasu lokalne volitve, ki jih bodo nadzirali vaši opazovalci, njihove rezultate pa priznali tako v Kijevu kot Moskvi?

(Smeh.) Niste vprašali prave osebe. Osebno bi si želel, da bi bile te volitve čim prej in da bi nam jih uspelo tako pripraviti kot nadzorovati. Na žalost se na tem področju stvari zelo počasi premikajo, nekatera dogajanja, ki smo jim priča v zadnjem času, pa celo otežujejo možnosti, da bodo volitve kmalu izvedene.

Sta med temi dogajanji ruska odločitev o priznanju dokumentov, ki jih izdajata samooklicani republiki, in ukrajinska blokada uporniških območij?

Narejenih je bilo veliko korakov, ki so zapletli razmere. Separatisti so napovedali, da bodo nacionalizirali ukrajinsko imetje na svojem ozemlju. Kot uradno valuto so uvedli rubelj. Zaradi takšnih ukrepov bo težje izvajati sporazum, ki so ga podpisali v Minsku. Potreben je stalen politični pritisk od zunaj, da obrnemo te trende. Če jih ne bomo, se bojim, da se bomo počasi premikali proti temu, da se bo konflikt zavlekel. V naši organizaciji pa na podlagi izkušenj dobro vemo, kako težko je reševati takšno situacijo, ko je enkrat »zamrznjena«.

Našteli ste le sporne korake upornikov. Se vam ne zdi protislovno tudi početje Kijeva, ki namesto da bi poskušal privabiti separatiste, te z uvajanjem sankcij sam dobesedno sili k odcepitvi?

To je nekaj, o čemer bi se morali pogovoriti z ukrajinskimi oblastmi. Oni se odločajo o tem, kako urejajo stvari, mi jim zgolj pomagamo reševati probleme. V Ukrajini se bodo morali sami odločiti, kakšne zakone bodo sprejeli, in predvideti, kakšne učinke bodo ti imeli, njihova stvar je, ali bodo dali več denarja za vojsko. Čeprav je moje trdno stališče, da ni vojaške rešitve problema. Rešitev mora biti politična. Nekateri trdijo, da to, kar se dogaja v Donbasu, kaže širšo sliko tega, kar se dogaja okoli nas. Nastopili so časi, ko je celo dialog težko vzpostaviti.

V mojih letih pri Ovseju sem opazil, da smo sčasoma izgubili sposobnost za pogovor. Včasih je to lahko povsem upravičeno, ko smo soočeni z grobimi kršitvami osnovnih načel Ovseja, kar izzove ogorčenje, logiko sankcij, spiralo negativnih ukrepov, na žalost tudi na vojaškem področju, zato smo stopili v svet precej bolj nevarnih odnosov med državami. A ne glede na to mora vedno obstajati neki prostor za dialog.

Po koncu hladne vojne je nezaupanje naraščalo, primanjkovalo je medsebojnega spoštovanja, nikoli ni bilo sprave, ampak je vedno vladalo medsebojno sumničenje. To obdobje smo živeli v utvari, da je to čas miru in stabilnosti, dejansko pa nismo spremenili hladnovojnega razmišljanja, ki nas je spet pripeljalo nazaj na rob konflikta. In to se je zgodilo v svetu z manj pravili kot prej. Med hladno vojno so obstajala tako pisana kot tudi nepisana pravila, ki so vzpostavljala ravnotežje, po njej pa so izginila. Zdaj je težava v tem, da ni več tega občutka ravnotežja, zato so razmere potencialno manj stabilne in bolj nevarne.

Ali se to lahko spremeni zdaj, ko so v ZDA dobili novega predsednika, ki je bil napovedal pravo revolucijo v ameriški zunanji politiki?

Poslušal sem izjave in napovedi, ki jih je med predvolilno tekmo izrekal Donald Trump, a sem bil potem februarja tudi na münchenski varnostni konferenci, kjer sem slišal ameriškega podpredsednika Michaela Pencea in obrambnega ministra Jamesa Mattisa, ki sta izjavljala, da ZDA v celoti podpirajo Nato, tudi glede tistih stvari, ki jih je nekoč Trump kritiziral. Le več denarja bodo tudi po njunih besedah morale poslej plačevati članice. Potem je bilo slišati tudi izjave, kako so ZDA povsem na strani Ukrajine in obsojajo rusko aneksacijo polotoka Krim in njihovo pomoč Donbasu. Po mojem je to kontinuiteta s tem, kar so nekoč govorili že ključni predstavniki administracije predsednika Georgea Busha mlajšega in kasneje njegovega naslednika Baracka Obame. Zato bi le težko govoril o spremembah. Res ne vem, kakšne naj bi bile.

Kakšna bo vloga Ovseja v spopadu med Turčijo in Evropo?

To je »spopad«, kjer si je težje predstavljati vlogo naše organizacije. Že znotraj EU imajo države različna stališča do vprašanja, hkrati pa ga tudi Bruselj ne bi rad reševal pred širšim omizjem. A če se bodo odnosi med Turčijo in EU tako poslabšali, da bo izbruhnila begunska kriza in bo to prizadelo tudi druge države, na primer v jugovzhodni Evropi, se bo s tem vprašanjem seveda moral ukvarjati tudi Ovse, ker bo postalo varnostni problem. Lani EU sprva ni bila preveč navdušena, da bi se z Ovsejem pogovarjala o migrantih, na koncu pa je ugotovila, da je to tako neizogibno kot najbrž tudi koristno. Če bo spet izbruhnila kriza, bo nujno, da se bo tudi Ovse lotil tako njenega reševanja kot globljih vzrokov za njen nastanek.

Pred 12 leti, ko je Slovenija prevzemala poveljevanje Ovseja, ste v pogovoru za Delo povedali, da se razmere v Gorskem Karabahu izboljšujejo. Pred kakim mesecem ste izjavili, da tam tako hudo in krvavo še ni bilo vse od leta 1994. A ni malce frustrirajoče reševanje tako »rešljivih« problemov?

Res je bilo lani v Gorskem Karabahu ubitih toliko ljudi, kolikor jih ni bilo vse od sklenitve premirja, kar je jasen signal, da so se razmere resno poslabšale. Ovse poskuša povečati nadzor, a nas blokirajo. Tukaj ne gre več le za logiko zamrznitve konflikta, temveč tudi za to, kako v njem zamrzniti vlogo mednarodnega posrednika. V zadnjih letih opažamo izjemno povečanje vlaganja v oborožitev na obeh straneh, kar priča o namerah, da bi radi problem rešili po vojaški poti. Lani so azerbajdžanski vojaki prevzeli nadzor nad nekaj območij ob razmejitveni črti, a to je zelo nevarna igra zdaj, ko imajo Armenci takšne izstrelke, da z njimi dosežejo azerbajdžansko prestolnico. Igra je postala zelo nevarna, ker se je pojavilo težje, bolj sposobno in sofisticirano orožje, ki je večja grožnja za civilno prebivalstvo. Zato je med njimi več žrtev kot nekoč.

Tako kot v Ukrajini je tudi v Gorskem Karabahu naša vloga opazovalska, odločitve sprejemajo sami. Saj poznate tisti pregovor? Konja lahko pelješ do vode, ne moreš pa ga tudi prisiliti, da jo bo pil. Mi zgolj vzpostavljamo razmere za reševanje krize, vpletene strani pa se morajo same dogovoriti o rešitvi. Zdaj pa, po dvajsetih letih našega posredovanja, v Gorskem Karabahu ugotavljamo, da so še daleč od tega, da bi našli izhodišča za pogajanja. Trudimo se in se nadejamo, da bo bolje, a tamkajšnje razmere se na žalost slabšajo. Nisem pretirano optimističen.

So takšni vaši občutki tudi glede druge, vam prav tako dobro znane regije, ki je prav tako ujeta v začarani krog konfliktov? Pravkar ste se vrnili iz Makedonije in s Kosova. Se tam spet napoveduje vojna?

Tudi tam je v igri velika politika. Slišal sem izjave Rusije, slišal sem izjave EU in Zahoda. Ista geopolitična igra, ki jo vidimo v Ukrajini, se prav tako dogaja na Balkanu, zdaj pa jo opažamo tudi v nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji. Seveda igrajo vlogo tudi lokalni dejavniki. Makedonski sosedje Albanci, ki so pred volitvami, vabijo na obisk albanske politike iz Makedonije in z njimi podpisujejo politične izjave, albanski predsednik gre v južno Srbijo obiskat sonarodnjake. Po mojem bi morali politične kampanje vrniti v stare znotrajdržavne okvire in ne bi smele vplivati na stabilnost v drugih državah. Zato je moj nasvet voditeljem v regiji …

… vključno z gospodom turškim predsednikom Recepom Erdoğanom?

… no, saj sem rekel voditeljem v vsej regiji, da morajo biti v teh časih še posebej previdni, saj gre za vprašanje stabilnosti celotne regije. Razmišljati bi morali dolgoročno in se izogibati izjavam, ki nas vračajo v preteklost. V Skopju sem ugotovil, da je njihovo igranje z mednacionalnimi kartami lahko potencialno zelo nevarno, saj lahko obudi stare varnostne probleme, za katere smo mislili, da smo jih že rešili.

Ostre izjave, ki nas vračajo v prihodnost, ni slišati le od politikov na vzhodu. Se ne bojite, da bo s porastom populističnih nacionalizmov moral Ovse kmalu posredovati tudi v dialogu »Zahod-Zahod«?

Pravkar sem se vrnil iz Anglije in pričakujem skorajšnji dialog med Londonom in Edinburghom, ki bo zapleten. Potem je tu brexit pa volitve, minule in bližajoče se … Varnostno okolje, v katerem danes živimo, je izjemno zapleteno. Bržkone bolj zapleteno kot kadarkoli v vsej moji profesionalni karieri, ki sem jo v 70. letih začel v italijanskem zunanjem ministrstvu. Tudi za voditelje je težko, da najdejo načine, kako pomiriti strahove in skrbi prebivalstva, med katerimi sta terorizem in ekstremizem le dva od primerov. Tudi Evropska unija, ki je bila zelo pozitiven projekt, a zelo osredotočen nase, se je znašla v položaju, da se mora braniti pred zunanjimi grožnjami in notranjimi izzivi. Ni bila zares narejena za kaj takšnega.

Vsi ti na žalost nepredvideni izzivi, pa čeprav bi morali biti predvidljivi, zdaj ogrožajo sistem, ki smo ga postavili v Evropi, in vzpostavljajo prostor, v katerem populistične sile ponujajo rešitve, ki bi na prvi pogled lahko bile videti kot bližnjice do uspeha, na dolgi rok pa bodo povzročile zgolj težave, vključno s problemom vladavine demokracije v naših lastnih državah. V tem trenutku bi v EU potrebovali močne voditelje z jasno strategijo. Organizacija, kakor je Ovse, pa bi lahko priskočila na pomoč bolj na »horizontalni ravni«, kot prostor za dialog o širšem kontekstu težav, s katerimi se spoprijemajo tudi v zahodnih državah.

Za vaš položaj se zdaj borijo štirje diplomati iz štirih držav. Kakšen je recept, da dobite podporo v združbi tako različnih udeleženk, ki ima poleg vsega še vsaka pravico do veta?

Ni recepta. Sem bil tudi sam presenečen, ko sem bil izvoljen pred šestimi leti. Najbrž je to tudi politična odločitev in vpliva to, iz katere države prihajaš, a sam na ta proces zdaj gledam od daleč. Vsekakor moraš biti sposoben in moraš zbujati zaupanje, moraš biti nekdo, ki je v tem, čedalje bolj razdeljenem okolju sposoben združevati.

Koliko novih generalnih sekretarjev bo še moral Ovse imeti, da bo opravil svojo nalogo in zaprl svoja vrata?

Ves čas si že prizadevamo, da bi Ovse preoblikovali v organizacijo, ki bi na regionalni ravni udejanjala globalne odločitve Združenih narodov. O tem sem se pred kratkim pogovarjal tudi z novim generalnim sekretarjem ZN Antoniem Guterresom. To bi bila naloga Ovseja v času, ko ni vojne. Upam, da se bo lahko organizacija vrnila k nalogam, ki jih je imela v miroljubnem obdobju. To pa so dolgotrajne naloge, ki zajemajo vse: od varnosti, migracij, trajnostnega razvoja, energetskega sodelovanja do spopada z globalnim segrevanjem. Na tem področju bi lahko Ovse priskočil na pomoč vladam. Te so zaradi volitev pogosto preveč obremenjene s kratkoročnimi problemi, zato bi lahko breme daljnoročnejših projektov preložile na pleča multilateralnih organizacij, kakor je naša. To bi bila lahko prihodnja vloga Ovseja, zato pričakujem, da bo še veliko bodočih generalnih sekretarjev, ki ga bo vodilo.