Tiskane izdaje
Že zadnja tri leta govori, da je »vse skupaj noro«, in zdaj je še huje, »cela norišnica«. Kot da mu ni nikoli dovolj raziskovanja in novih projektov. Po solo projektih, po Bachu, po raziskovanju tanga s Funtangom in etno izročila s Kapobando se je zdaj spustil po funk, pop, latino-jazzy toboganu in ustanovil Marko Hatlak Band, kjer bo prvič tudi vokalist, tekstopisec in avtor nekaterih skladb.
Spada v generacijo glasbenikov, ki je poleg recimo Bratka Bibiča, Jureta Torija, Janeza Dovča in drugih »legalizirala« harmoniko na vseh, tudi rockovskih odrih, kot je zapisal Zdenko Matoz. Kot solist je igral z Moskovskim filharmoničnim orkestrom, z Jenskimi filharmoniki, s Simfoniki RTV Slovenija in z mednarodno uveljavljenimi glasbeniki, kot so Stefan Milenkovich, Vlatko Stefanovski, Stefan Hussong, Una Palliser, Tommy Emmanuel in drugi ...
Na dan najinega pogovora je imel solo koncert v Tržiču, nato pa zvečer še s Kapobando, dan pred tem pa je koncertiral s Funtangom v Slamiču. Na festivalu moderne glasbe v Augsburgu v Nemčiji ima solo koncert s krstnimi izvedbami avtorjev sodobne glasbe, nemškega skladatelja Richarda Hellerja in Henrika Ajaxa iz Švedske.
V bar blizu Dela je prišel rahlo skuštran, z divje žarečimi očmi, na adrenalinu od novih projektov. Pravzaprav je pridrvel, na rumenem beemveju in z belo čelado. Noče, da pišem o tej njegovi strasti, glavno mesto zavzema glasba. Ampak »ta rumena raketa je čisti užitek«. Naredi tako čistko v glavi. Se usedeš gor in pozabiš na vse. Se z avtom tega ne da, vprašam.
»Ne čisto. Z motorjem je … drugače. Svoboda. Tudi če nimaš vetra v laseh. Daš čelado, vezir dol, in si kot v skafandru. Potuješ.«
Orkester, ki ga nosiš na srcu
Ni si ravno želel harmonike niti ni preveč razmišljal o njej. Bil je športen, adrenalinski tip, poln energije, ki je špricala naokrog in danes ni videti nič drugače.
Za harmoniko je bila kriva mama. Doma je bila iz vasi nad Idrijo, kjer je bil običaj, da so za likof prišli muzikantje s harmoniko. »Mislim, da je bila za mamo harmonika enako veselje, radost,« pravi razneženo. Ko je imel šest let, so šli po opravkih v Ljubljano in vstopili v Melodijo Mengeš na Wolfovi. Mama je nenadoma slovesno rekla: »Evo, šparala sem za krzneni plašč, zdaj ti bom kupila harmoniko. Mulc, glej, da boš vadil.«
Velik del srednje šole je – bolj kot razpiral harmoniko – nabijal bobne v različnih zasedbah. Harmonika v Idriji ni bila ravno nekaj, s čimer bi se kot najstnik ponašal pred puncami. Takrat sanjaš o velikih rečeh, kako boš enkrat igral na stadionu, kot Gunsi, to ga je zanimalo, rock zvok, emocija plus tehnika. Zaigrati nemogoče na nepričakovan način. Idrijski bend si je potem nadel ime Orion in se začel spogledovati s funkom. Ah, pustiva to, bili smo mladi in najbrž malo smešni, pravi. Vendar je res, da je prav ta zasedba generirala sedanjo zgodbo. Marko Hatlak Band.
A ostanimo pri harmoniki, ki se je vrnila v naročje, ko mu je profesor, ikona koncertne harmonike Ernö Sebastian, zaigral prvega Bacha. Takrat ga je spreletelo. »V harmoniki sem začutil drugo dimenzijo. Majhne orgle. Nekakšen orkester v malem, ki ga nosiš s sabo, na srcu,« se nasmehne.
Weimar, Bach in tango
Leta 1999 je bil eden od dveh študentov za klavirsko harmoniko, ki so ju sprejeli na prestižno mednarodno Visoko šolo za glasbo Franza Liszta v Weimarju. Prav tam se je v njem zbudila ljubezen do klasične glasbe. Kako tudi ne. »Tam so živeli Bach, Liszt, Puškin, Schiller, Goethe ... Ljudje, zaradi katerih sem se sprehajal po ulicah in zrl v nebo in si mislil, to nebo je gledal tudi Goethe. Po tem parku se je sprehajal Bach in morda prav tukaj dobival svoje ideje.«
Tam je ideje dobival tudi Hatlak, prav v Weimarju se je začela zgodba s tangom. Kot protiutež kompleksni klasični glasbi so s študenti osnovali skupino Distango in »v klube Weimarja prinesli malo temperamenta in patosa«. Že takrat je začutil, da bi rad tango igral po svoje. Ker ga čuti po svoje.
Seveda bi bilo fino doživeti tisti čas pred stotimi leti, najraje v La Boci, zibelki tanga v Buenos Airesu. Tango je bil najprej moški ples, ples pristaniških delavcev, priseljencev, ki so ga plesali kot petelinji ples, kot dokazovanje svoje moči, moškosti, pravi, šele potem je tango prešel v underground, postal način življenja. Piazzolla je bil prvi, ki je rekel, »ne, tango je lahko samo glasba«, pravi. Zato so se vrhunski glasbeniki, zaljubljeni v tango (Andrej Pekarovič, Dejan Gregorič, Sašo Vollmaier, Piero Malkoč), združili v projekt Marko Hatlak & Funtango. »Čutimo ga po svoje in na tem hočemo graditi svojo razpoznavnost. Svoboda skozi jazz, to je tango nuevo.«
Tango je bil za Hatlaka prvi stik z improvizirano glasbo. »Moja idrijska rockerska duša se je zelo našla v tem. Tako kot idrijski rudarji tudi jaz kopljem po tistih notah, kopljem, dokler ne najdem tistega pravega.«
Igrati na harmoniko tango je zakon. Tu harmonika dobi drug značaj. Na njej lahko igraš barok, lahko igraš tango, lahko igraš Avsenike, ljudsko glasbo iz Francije, Italije, Rusije, Srbije, Južne Amerike, tudi Finske.
In ja, tudi njegov koktejl prednikov je podobno impresiven. Priimek Hatlak ima madžarske korenine in pomeni »šest hiš«. Njegov praded je s sestro v času velike kuge prišel v Međimurje v Podbrest, od tam izhaja njegov oče. Njegova babica je bila romkinja, kar vroča mešanica vse skupaj, se nasmehne.
Milenkovich & Marko Hatlak Passión
Vse, kar se mu zgodi, se zdi plod nenavadnih naključij. Tudi srečanje s svetovno priznanim violinistom Stefanom Milenkovichem, čudežnim dečkom, ki ima pri osemintridesetih letih triintridesetletno kariero. Srečal ga je po naključju, na koncertu na Ptuju. Violinist je med koncertom nenadoma vprašal občinstvo, ali je kdo med njimi, ki pleše tango. Ker se nihče ni javil, je vprašal, ali kdo morda igra tango. Ljudje so s prstom pokazali na Hatlaka. Milenkovich ga je po koncertu povabil na večerjo, harmonikar mu je dal ploščo Funtango, Milenkovich svojo. Bilo je tiste vrste srečanje, ko veš, da bo iz njega nekaj nastalo, pravi Hatlak. In je.
V tangu sta se neverjetno ujela, najprej s projektom Ars Tango, pred dvema letoma sta naredila projekt s prepletom jazza in klasike z naslovom Stefan Milenkovich & Marko Hatlak Passión, in to skupaj z Markom Črnčecem in Lukom Hermanom Geiserjem. Nato so se zgodile turneje po ZDA. V Indianapolisu sta nažigala vse, od Bacha prek Piazzolle do romske muzike. Bilo je res noro, spet ponovi. S Funtangom pripravljajo novo ploščo, tudi turnejo z Milenkovichem po Hrvaški. Zdaj bi rad razvil svoj tango, vnesel vanj malo več svoje duše.
Ameriška turneja
Lani je imel dve solo turneji po Kanadi in ZDA, igral je tudi v Kennedyjevem centru v Washingtonu, največjem kulturnem centru v ZDA. To je tako imenovani Millenium Stage, na katerem vsak dan gostijo brezplačni koncert, bil je izbran in je speljal. Takrat je moderiral v angleščini, v Nemčiji v nemščini; tudi to je svojevrsten izziv, da svoje zgodbe, impresije, napovedi skladb pove tako dobro v angleščini ali nemščini. Rad moderira svoje koncerte.
Včasih si med skladbami privošči recital poezije, včasih z občinstvom deli svoja občutja, recimo ob Bachovi sonati ... Malo tudi zato, ker je opazoval svojega profesorja Stefana Hussonga, ki je lastne koncerte »povezoval z neobičajno lahkotnostjo. Kot bi se zavedal, da se mora odpreti ljudem tudi z besedo, da jih mora pripraviti na to glasbo.«
Ko je prišel iz ZDA, je sodeloval z Big Bandom RTV Slovenija, s Tadejem Tomšičem. Prav tam je prišlo do ognjevitega preskoka v ta stil, v to »novo staro funk zgodbo«.
»Vedno sem gojil veliko spoštovanje do jazz glasbenikov, tudi zato, ker se nenehno učijo igrati v bendu, igrati drug z drugim, kjer je neka posebna izobrazba, rast. Odkar se vsi glasbeniki, ki so študirali jazz, udejstvujejo v drugih žanrih, se zdi, da se je nivo glasbe v slovenskem prostoru občutno zvišal,« pravi Hatlak. Tako ga je začela preganjati ideja, da bi sestavil bend iz glasbenikov, ki jih obožuje. In ga je. Žiga Kožar na bobnih, recimo, to je zanj »konec vsega«, kot reče v svojem strastnem stilu, »bobnar z rock backgroundom«, pa Tadej Kampl na basu, takšna »slap funky machine«, Lenart Krečič na saksofonu, še svež iz New Yorka, Tomaž Gajšt na trobenti in Lazaro Amed Hierrezuelo na tolkalih, ki bendu da kubansko noto. In seveda Blaž Jurjevčič na klaviaturah, zaščitni znak RTV-banda, ne znamo si niti predstavljati, koliko je preigral, kakšno muziko vse nosi v sebi. »Tudi na vajah ga vidim, kako gleda, posluša, potem ti spusti tak solo, da te pač ubije. Da te prav zares ubije.«
En mesec je bil na umetniški rezidenci v Berlinu in že so se začele ideje realizirati. Berlin je zanj evropsko mesto številka ena. V različnosti, v kreativnosti, v bolečini. To mesto je bilo podrto in se je postavilo na novo, zdaj pa v njem brni, vibrira, bobni. Zelo inspirativno. Album se zdaj peče, na dan koncerta 10. junija bo prišel v Kino Šiška. Potem sledi turneja, najprej v Stuttgart pa v Berlin, poletje v Berlinu, to bo noro!
V elegantnem bondovskem stilu
Zdaj bo prvič izpostavljen kot pevec frontmen. Prvič bo imel bend z bobni. Prvič bo tekstopisec, no, vsaj v takšni meri, in večina skladb bo avtorskih.
Nekako čutim, da je čas, čas, da ljudem dam tudi svoja avtorska dela, reče. Velika želja je narediti cel Bachov koncert, z violino, s harmoniko in Funtangom. Funtango bi rad ohranjal v elegantnem bondovskem stilu, se smehlja. Tako, pet tipov na odru, ki igrajo do konca.
Solo je pač solo, umirjena zadeva, kontemplacija. Kapobanda je druga stvar, zdaj sploh, z Vlatkom Stefanovskim se bo zgodila dodana vrednost.
Ta dinamika mu prija, pravi. »Ko se odmaknem v drug stil in se izdivjam, lahko pri Bachu podoživim ta mir in grem v meditacijo zvoka. Bach je zame popolna uravnoteženost, harmonija. Rad bi izživel vse te ljubezni, ki jih imam. Je to narobe?« se zasmeje.
»Ko sem igral s Terrafolki, sem pozabil vse drugo in se prepustil samo energiji glasbe, ko igraš tango, si tangero, pičiš po harmoniki s strastjo, kot bi plesal na življenje in smrt.«
Kot da se z vsakim novim projektom odpre še en vidik njegove osebnosti, kot da se želi splaziti v skoraj vsak žanr in ga osvojiti, nadgraditi, kot nekakšna glasbena hobotnica Hatlak.
Peti element
Pred leti si je kot vizijo svojega ustvarjanja zamislil štiri elemente. Ogenj, voda, zrak, zemlja. Zemlja je recimo Kapobanda, voda je klasika, zrak je sodobna glasba, raziskovanje, ogenj je tango, seveda, pravi z nasmeškom.
In kaj je potem nova funk zasedba? To je pa peti element, se smeje. Očitno se še kar širimo.
Torej, velika premiera novega albuma Marko Hatlak Band bo v Kinu Šiška 10. junija, 11. junija bo s Funtangom in baletnim ansamblom na Kongresnem trgu, dan zatem s Kapobando v Cankarjevem domu. V treh dneh, trije različni projekti, s tremi različnimi zasedbami. Precej divje. Imel je že tri različne projekte v treh različnih državah, to je bil največji ekstrem do zdaj. A ne ve, kaj ga še čaka, kje so njegove meje vzdržljivosti.
Kaj počne za psihofizično kondicijo, da se ne zlomi, izgori? Največ mu pomaga preprosta stvar: razmišljaj pozitivno, reče. Ko ga zgrabi strah, si reče, da je največ, kar lahko, da da vse od sebe. »Delam pač napake, a se mi zdi, da mora biti ljubezen močnejša od strahu.« Sicer pa spanje, spanje, čim manj alkohola, veliko športa, kot vedno, a v zadnjih treh letih je moral prekiniti s še tistimi redkimi nezdravimi navadami, s cigareti recimo. »Tu in tam spijem glaž vina svoje žene,« se nasmehne, in to je vse.
Z Marko Hatlak Bandom bi rad naredil funky jazzy projekt, ki bo ljudi povabil tudi h gibanju, plesu, žuru, razlaga z žarečimi očmi. Za ljudi, ki bi začutili kakovostno muziko in zraven uživali. Zato ima ta muzika okus po latinu, vmes zadiši po Jamiroquaiju, Michaelu Jacksonu, Stevieju Wonderju, Philu Collinsu, Princeu ... »Hočem, da ta naš bend postane žur bend. In tu imaš tako hude muzičarje na odru, energija kar šprica, da verjamem, da nas čaka posebna avantura.«
