Marxov največji kapital

Oboževala je Shakespearja in Ibsena, poezijo, vlake, pisalne stroje in stripe. Bela je bila njena najljubša barva, šampanjec njena najljubša pijača. Bila je temnolasa lepotica, revolucionarka, feministka, moderna ženska, osebnost besed in akcije. Okoli leta 1860 v Londonu ni bilo veliko socialistov, napolnili so majhno dvorano. »Socializem,« je rekla, »je v tej državi kot neke vrste literarni krožek.« Zato ga je zalučala naravnost na politični oder. Radikalne ideje so bile v njenih genih. Imela je velik dar za prijateljstvo, ljudje so bili radi v njeni družbi.

In seveda, Eleanor Marx je bila hči Karla Marxa.

»Žal sem podedovala le njegov nos (zaradi tega bi ga najraje tožila), nisem pa nasledila njegovega genija.« Ampak to ne bo držalo, meni Rachel Holmes, zgodovinarka, ki je letos v Veliki Britaniji izdala izjemno biografijo o najmlajši hčerki Karla Marxa. Eleanor je bila očetova ljubljenka in prva biografinja, še danes vsi življenjepisi o Marxu temeljijo na njenih zapisih. Žal sama biografije nikoli ni končala, saj je vmes izvedela za očetovo veliko skrivnost, ki jo je povsem pretresla.

Njeno delo in življenje sta bili dokaj pozabljeni – vse do te obsežne ter zelo berljive, napete in literarno napisane knjige.

Z Rachel Holmes sva klepetali takoj po njenem nastopu na letošnjem edinburškem mednarodnem knjižnem festivalu. Po poklicu je zgodovinarka in zanimajo jo zgodbe o pozabljenih, utišanih ter skrivnostnih osebnostih. Pogovor z njo, pod vetrovnim šotorom v parku Charlotte Square Gardens, je bil dinamičen vrtinec zgodb, tajfun strasti, ki jih goji do osebnosti, o katerih piše, in lahko bi trajal celo veliko dlje kot tista septembrska deževna fronta na Škotskem. Žal sva imeli na voljo le eno uro, ki se je malo podaljšala. Rachel Holmes ne more skriti, kako zelo všeč ji je Eleanor Marx – in to je pri biografijah tako dragoceno, prenese se na bralca.


Knjigo začnete z mislijo, da je Eleanor Marx spremenila svet. Zakaj je bila potem tako pozabljena?

Veliko ljudi, ki so zares spremenili svet, je pozabljenih. Eleanor je bila v svojem času znana javna oseba. Bila je aktivna voditeljica sindikatov, izjemen retorik, večkrat je nastopala pred stotisočglavo množico delavcev, ne samo v Veliki Britaniji, ampak tudi v ZDA. Bila je strastna borka za demokracijo, a morda to niso bili časi, da bi posameznik, ki se bori za skupno stvar, pobral vso slavo. Raje je ostajala v ozadju. Delavke in delavci so jo imeli zelo radi, rekli so ji kar naša mama.

V Južni Afriki, kjer sem odraščala, so levičarji in borci proti apartheidu zelo dobro vedeli, kdo je bila in za kaj se je borila.

Včasih se zdi, da se zaradi grozot, ki so se dogajale v Sovjetski zvezi pod Leninom in Stalinom, sramujemo vseh ognjevitih socialističnih pionirjev, ki so se trudili svet spremeniti na bolje. Vendar je to, za kar sta se borila Karl in Eleanor Marx, nekaj čisto drugega od tega, kar se je kasneje dogajalo v Sovjetski zvezi.

Francis Wheen, avtor biografije o Karlu Marxu, nekje zapiše, da se je Marx ves čas z vsemi prepiral. Iskal je argumente, nikoli ni bil tiho in s takšnim temperamentom ne bi v Sovjetski zvezi preživel niti enega samega dneva, saj bi kaj hitro končal v gulagu.

Ko sem pisala knjigo o Eleanor, sem seveda prebrala vse biografije o Marxu in prav Wheenova mi je najbolj všeč.

Če se vrneva k Eleanor; eden izmed vzrokov, če ne glavni, da njeno delo danes ni tako zelo znano, je najbrž to, da je bila ženska.

Absolutno. Moramo vedeti, da se zgodovina žensk, ki so spremenile svet, piše šele zadnjih nekaj let. Zgodovina človeštva, kot jo poznamo, je namreč zgodovina moških, ženske so iz nje praviloma izpuščene.

Eleanor je, kot sem napisala v prvem stavku knjige, resnično spremenila svet, saj je združila socializem in feminizem, filozofijo in politiko ter vse skupaj začela uresničevati v praksi. Ni bila salonski intelektualec. Srčno je verjela, da je boj za prihodnost boj za enakost, da je boj za delavske pravice tudi boj za ženske pravice. Delavcem je na zborovanjih jasno povedala, da dokler bodo ženske za svoje delo plačane veliko manj kot moški, bodo lahko kapitalisti manipulirali z delovno silo. Spodbujala jih je, naj stojijo ob strani svojim ženam oziroma delavkam, in ustanovila je prvi ženski delavski sindikat. Razmere, v katerih so takrat delali delavci, so bile strahotne, imeli so 80-urni delavnik in nobenih pravic, njihova življenjska doba je bila kratka. Eleanor je ta svet poznala od blizu, na lastne oči je videla izkoriščanje otrok in žensk. Ko je delavce spodbujala k stavkam, je vedela, da s tem veliko tvegajo. Kapitalisti so bili lastniki bednih stanovanj, v katerih so delavci živeli, in ko so stavkali, so jih sredi zime z družinami vred vrgli na cesto. A vendar so bile nekatere stavke uspešne.

Vedeti moramo, da je revolucija imela zanjo popolnoma drug pomen kot za očeta, bila je privrženka socialne in parlamentarne demokracije. Morda so bila tudi zato njena dejanja bolj praktična.

Če je bil njen oče izvrsten teoretik, je bila ona pogumen praktik ...

Res je. Rada je rekla: »Zakaj tako redko uresničujemo vse tiste čudovite reči, o katerih tako radi pridigamo?« Eleanor ni spreminjala le sveta, ampak tudi sebe. Preučevala je svoj spol, zanimalo jo je, kako neka politična ali socialna sprememba vpliva na posameznika. V knjigi Žensko vprašanje se je spraševala o zelo sodobnih vprašanjih, recimo o tem, kaj je sreča, kako pomembna so intimna razmerja, kaj si ženska želi. Lahko bi rekli, da je združila razmišljanje očeta in Freudovo psihoanalizo, še preden je sploh slišala zanjo. Načenjala je vprašanja, ki so si jih začele zastavljati feministke šele sto let kasneje, zato rada rečem, da se feminizem ni začel leta 1970, temveč 1870.

Kot ste povedali, je bila odličen retorik in imela je karizmo. Njeni govori pred množicami so bili navdihujoči in včasih jih je imela toliko, da je za nekaj tednov popolnoma izgubila glas. Mislite, da je bila na teh nastopih zelo uspešna tudi zato, ker si je vedno želela biti igralka in je celo nastopala v nekaterih predstavah?

Da in ne. Bila je zelo samozavestna in imela je naraven talent za politično voditeljico, a ker je bila Marxova hči, nikoli ni hotela prevzeti te vloge. Če bi bila v gibanju sufražetk, bi morda bilo drugače, vendar so se sufražetke borile za pravice žensk srednjega razreda in so pozabile na delavke, Eleanor pa so zanimale predvsem slednje, ki so imele najmanj pravic.

Ko je začela igrati v gledališču, je ugotovila, da so ženskam usojene le pasivne vloge. Igrala je štirinajstletno Julijo in se neizmerno dolgočasila. Hotela je biti aktivna, zanimala jo je vloga Kralja Leara, in ne Kordelije. Zato je gledališče kmalu zapustila. Niti v gledališču niti v resničnem življenju ni privolila v nobeno vlogo, ki so jih v tistem času določili za ženske. Ni želela biti nič drugega kot to, kar je bila.

Ko je kasneje nastopala pred delavci, ni igrala, bila je iskrena in verjela je v stvari, ki jih je govorila. Bila je pogumna in tvegala je vse, zato so ji delavci verjeli, sovražniki pa so jo zato še bolj sovražili.

Je imela veliko sovražnikov?

Seveda. In to je dobro. Če se že boriš za to, da bi kaj spremenil, in pri tem ne razjeziš določene ljudi, potem vse skupaj ni nič vredno.

Kakšen oče je bil Karl Marx?

Življenje je posvetil svojemu delu, bil je zelo zapleten, težak in temperamenten mož, a bil je res izjemen oče. Rad se je družil z otroki in tudi oni so bili navdušeni nad njim. Začaral jih je. Bil je ateist, vendar je svojim hčerkam rad rekel, da moramo krščanstvu marsikaj oprostiti zato, ker nas je naučilo nečesa resnično pomembnega – oboževati otroka. Otroke je imel rad, ker znajo tako iskreno razmišljati in so svobodni v mislih, ker takoj prepoznajo laž in neumnost. Tako je namreč deloval tudi njegov vizionarski in kritični um. Otrokom je bil zelo podoben, saj je bil zelo neodgovoren, povsem brez občutka za stvarnost, ni znal recimo preskrbeti svoje družine; če ne bi bilo njegovega prijatelja Engelsa, bi bili ves čas lačni.

Eleanora se je leta 1855 rodila, kot so takrat rekli, v najbolj osovraženo družino v Evropi, ki je živela v izgnanstvu, brez domovine, brez denarja. Kakšen je bil dom, v katerem je odraščala?

Ta glasna in revna družina je živela v majhnem, zakajenem in vedno razmetanem stanovanju v Sohu, v katerem je le v dveh sobah bivalo sedem ljudi: Marx, ki so ga, ker je bil temne polti in kosmat ter z divjimi skodranimi lasmi, klicali Mohr, žena Jenny, ki so ji rekli Möhme, gospodinja Helena Demuth, bolj znana kot Lenchen, dve hčerki – Laura in Jenny, ki sta bili od Eleanor starejši enajst in deset let, ter sin Edgar, ki je kmalu po Eleanorinem rojstvu umrl, tako kot prej že dva otroka. Bili so revni, a njihov dom je bil prijeten. Otroci so imeli kar dve ljubeči materi, Jenny in Lenchen, ter dva očeta, Marxa in Engelsa. Pogovarjali so se v nemščini, francoščini in angleščini. Marx je hčerkam ves čas bral Shakespearja, ki ga je Eleanor znala recitirati že pri treh letih. Njegove tragedije so bile v tej družini biblija, prav zaradi Shakespearja se je Marx naučil angleščine, ki je sicer nikoli ni preveč dobro obvladal.

V hiši ni bilo veliko hrane, nikoli pa ni v njej primanjkovalo knjig, revij, papirja in črnila. Tussy, kot je rad klical najmlajšo hčer, je Marx do enajstega leta šolal kar sam, zato je vedela vse o ateizmu, socializmu, znanosti, umetnosti, zgodovini ... Spodbujal jo je, naj veliko bere, vse, Dickensa, Scotta, Balzaca ... Učil jo je, naj razmišlja s svojo glavo. Rekel je, Jenny mi je najbolj podobna, ampak Tussy, ona je jaz.

Kdaj se je začela tako strastno zanimati za ženska vprašanja in za feminizem?

Njen prvi otroški spomin je bil, kako sedi visoko na očetovih ramenih, in nenadoma ji postane jasno, da je svet, ki ga vidi s te višine, čisto drugačen od njenega. To jo je popolnoma prevzelo. Vendar to ni bila le metafora, ampak resnica. Ženske v viktorijanski Angliji se niso smele izobraževati, obiskovati univerze, vstopiti v politiko, niso smele opravljati določenih poklicev, niso imele volilne pravice, njihove duše in telesa so bili v lasti očeta, moža, brata. Celo o tem, ali bodo rojevale otroke ali ne, niso mogle odločati same. Eleanor je zelo zgodaj opazila, da je drugi spol zatiran, čeprav je živela v zelo liberalni družini. Marx je veliko potoval, ženske pa so ves čas ostajale doma. Mama Jenny je nekoč eni od hčerk v pismu napisala, da medtem ko se moški borijo s svetom in postajajo močnejši, ženske sedijo doma in krpajo nogavice.

Kot sem napisala v knjigi: Jenny je skuhala sto kosil, Marx pa je medtem oblikoval znanstveno tezo, pokrpala je za celo košaro nogavic, Marx pa je v tem času napisal članek, ona je bila noseča, on je napisal knjigo.

Tussy si tega ni želela. Odločila se je, da se ne bo ujela v past družinskega življenja, materinstva in gospodinjstva. Zato je še več brala, študirala filozofijo in politično ekonomijo. Postala je najboljši Marxov učenec – sin, ki ga ni nikoli imel.

A potem je bil Marx zelo razočaran, ko so se začele njegove hčerke zapletati z revolucionarji in socialisti, in to ravno s Francozi, ki so mu šli najbolj na živce ...

Bil je besen, ko je ugotovil, da so zaljubljene v revolucionarje, ki so ga obiskovali. Hčerke je želel obvarovati pred moškimi, kakršen je bil on. Ni si želel, da bi imele tako življenje kot njihova mama, ki je bila sicer v družini izjemno pomembna in močna oseba. Bila je aristokratskega rodu, in ko se je zaljubila v Marxa, je razdrla zaroko z bogatim zaročencem, se poročila z mladim revolucionarjem in se obsodila na življenje v revščini in izgnanstvu. A vendar je bila Jenny vedno njegov največji zagovornik, njegova največja inspiracija in zaščitnica. Čeprav je bila mnogokrat zelo nesrečna in depresivna.

Starejši hčerki, Jenny in Laura, sta se kmalu poročili in začeli rojevati otroke – Jenny jih je imela šest, Lauri pa so zgodaj umrli vsi trije otroci. Obe živeli sta v veliki revščini. Jenny se je poročila z veteranom pariške komune Charlesom Longuetom. Leta 1883 je zbolela in umrla. Laura je za moža vzela francoskega socialista Paula Lafargua; leta 1911 sta skupaj naredila samomor.

Eleanor se je pri sedemnajstih zaljubila v novinarja in udeleženca pariške komune, glamuroznega Hippolyta Lissagaraya, ki je v Londonu živel v izgnanstvu. Njuni zaroki je Marx še posebej močno nasprotoval, zato se je Eleanor odselila od doma in začela delati kot učiteljica. Kmalu so se začele pri njej pojavljati psihosomatske motnje, imela je psihične težave, borila se je z anoreksijo, omedlevala je. Vrnila se je domov in prekinila zaroko.

Začela je srkati šampanjec, kaditi in se družiti z umetniki ter boemi. Prijateljevala je z Georgeom Bernardom Shawom in pisateljico Olive Schreiner, s katero sta postali nerazdružljivi in sta si pisali dolga pisma o vsem, od politike do spolnosti. Prevedla je Ibsenovo Noro in jo uprizorila, prav tako je začela v angleščino prevajati Gospo Bovary.

In prav v tistem času je spoznala svojega usodnega moškega.

Edward Aveling je bil dramatik in urednik. Povabil jo je, naj za revijo, ki jo je urejal, napiše članek o Marxu. Kmalu je postala sourednica revije in postala sta par. Njeni prijatelji ga niso marali, bil je ženskar in slepar. Ves čas jo je prepričeval, da se z njo ne more poročiti, ker da je še vedno poročen s prvo ženo, ki se, kot je dejal, ni želela ločiti. Kot se je kasneje izkazalo, je to bila laž. Njegova prva žena je namreč umrla.

Ko sem brala vašo knjigo, mi je bilo prav hudo zanjo, saj si je vedno izbrala napačne moške, ki so jo onesrečili.

Zato je njena zgodba ženskam tako blizu. Bila je tako pametna in politično angažirana, zakaj ni zapustila Avelinga? Lažje bi ji bilo brez njega. A če pomislim na svoje življenje in ljubezenske zveze, če se spomnim na usode prijateljic in znank, ki so močne in pametne ženske, si z Eleanor vse delimo podobno usodo glede nesrečnih ljubezni. Glasne ženske, ki razmišljajo s svojo glavo, ki imajo svojo kariero, politično ali javno življenje, moški obravnavajo drugače. Še vedno.

Čeprav imate prav, ona je imela še posebej veliko nesrečo z moškimi.

Odraščala je v družini Marx, ki je veljala, kot ste že omenili, za najbolj nevarno družino v Evropi. V javnosti so se ves čas pojavljale zgodbe o tem, da je Marx koruptiven in pokvarjen, da ima ogromno denarja in živi v bogastvu, čeprav so bili v resnici revnejši od cerkvenih miši. Eleanor je bila navajena na to, da so ljudje govorili laži o njenem očetu, in ko so ji prijatelji skušali dopovedati, da je Aveling goljuf, je odreagirala podobno, kot kadar so ji takšne stvari govorili o njeni družini – ne ni! Avtomatsko je filtrirala vse negativne informacije o njem in to jo je na koncu pokopalo.

Po drugi strani je bil Aveling zelo liberalen človek, kar ji je ustrezalo. Prav v tistih štirinajstih letih, ki sta jih preživela skupaj, je veliko nastopala na zborovanjih, veliko potovala; to so bila njena najbolj aktivna leta in Aveling je nikoli ni skušal odvrniti od, danes bi rekli, njene kariere. Nikoli zahteval, naj bo mati ali gospodinja.

Tudi erotično sta se zelo dobro ujela, o tem je veliko pisala prijateljici Olive Schreiner. Imela sta dober seks in Eleanor je bila izjemno fizična in senzualna oseba. Nekaj let pred smrtjo je izvedela, da se je Aveling skrivaj poročil z dvaindvajsetletno igralko, da je ves čas živel dvojno življenje, da ji je lagal o marsičem. To jo je povsem uničilo, čeprav ga je vzela nazaj in ga je, ker je že bil bolan, negovala ter skrbela zanj.

Leta 1898, ko je bila stara 43 let, se je Eleanor oblekla v belo obleko in popila strup. Nekateri pravijo, da je naredila samomor, drugi spet ugibajo, ali sta se morda z Avelingom dogovorila, da se bosta skupaj ubila, vendar je obljubo uresničila le ona ... Vi v knjigi razvijete drzno hipotezo o tem, da jo je Aveling morda celo umoril.

Ko so njeni najbližji tovariši slišali, da je umrla, je bila njihova prva misel – ubil jo je! Policijska preiskava o tem, kaj se je zgodilo tistega dne, je bila zelo površna. Ko sem sestavljala celotno zgodbo, je bilo dejansko vse skupaj videti kot kriminalka. Aveling je bil tisti, ki je na dan njene smrti kupil strup in gospodinji dejal, da je za psa. Sumljivo je tudi to, da je kljub temu, da bi moral zaradi bolečin v ledvicah ležati v postelji, odšel iz hiše in se menda sprehajal po Covent Gardnu ter si tako zagotovil alibi.

Prijatelj Karla Marxa, socialist Eduard Bernstein, je istega leta za nemški časopis Neue Zeit napisal dolg esej z naslovom Kaj je gnalo Eleanor Marx k samomoru. V njem ob pomoči Eleanorine korespondence dokazuje, da se je Aveling na vsak način želel polastiti njenega denarja in da je Eleanor tik pred smrtjo napisala novo oporoko, ki jo je njen ljubimec uničil, in da je za seboj spretno brisal sledi. Aveling je bil že zelo bolan, odpovedovale so mu ledvice in le štiri mesece za Tussy je umrl. Če bi še živel, bi Bernstein proti njemu vložili obtožnico in zahteval natančnejšo kriminalno preiskavo.

Vsega tega nisem vedela, a ko sem začela pisati knjigo in bolj natančno raziskovati zadnje mesece njenega življenja, mi je postalo jasno, da se je začela pripravljati na to, da ga bo zapustila. Bil je na smrt bolan in vedela je, da ga bo preživela. Imela je kar precej denarja, ki ji ga je zapustil Engels. Prišla je do obdobja v življenju, ko se ji je zdelo, da končno ve, kaj si želi, in on je to videl. Vedel je, da bo umrl in da bo ona potem končno svobodna. Tega ni prenesel. To je res bila vojna do smrti. Zdi se mi, da vem, kaj se je zgodilo, vendar v knjigi to vprašanje namerno puščam neodgovorjeno. Če bi pisala roman, bi bilo drugače, ker pa sem biografinja, moram le predstaviti dejstva in pustiti bralcu, naj jih sam sestavi.

Ali ni paradoksno, da je Eleanor v angleščino prevedla Flaubertovo Gospo Bovary in potem umrla zelo podobno kot ta literarna junakinja?

Obsesivno se ves čas vračam k smrti Emme Bovary. Ko sem pisala knjigo, sem veliko razmišljala prav o tem, kako zelo podobno usodo sta imeli. Nekateri samomori so v bistvu umori. O tem odlično piše Al Alvarez v knjigi Savage God, v kateri analizira znane samomore in omenja tudi smrt Eleanor Marx. Kot ugotavlja Alvarez, imajo ljudje lahko tako intenzivno nesrečna ljubezenska razmerja oziroma se nekomu tako zelo predajo, da jih ta z lahkoto zmanipulira in dobesedno porine v samomor.

Tako kot v filmu Plinska luč z Ingrid Bergman v glavni vlogi ...

Saj res, ta film govori prav o tem. Morda se je podobno zgodilo tudi Eleanor.

Engels, ki je bil Eleanor kot drugi oče, ji je že na smrt bolan povedal strogo varovano družinsko skrivnost, da je Marx imel nezakonskega sina z njihovo gospodinjo Lenchen.

Mislim, da si General, kot ga je klical Marx, tega ni želel; če bi mogel, bi s to skrivnostjo odšel v grob, vendar je obstajalo tisto usodno pismo Louise Freyberger, v katerem je napisala, da je bil Marx oče nezakonskega sina, ki ga je rodila Helene Demuth. Vsi so namreč verjeli, da je bil Freddyjev oče Engels in on je, da bi zaščitil svojega najboljšega prijatelja, privolil v to. Freddyja so takoj po rojstvu dali v posvojitev, za kar je prav tako poskrbel Engels. Ko je Eleanor to izvedela, se ji je podrl svet, saj je zelo idealizirala očeta. Ni mogla razumeti, zakaj je živel dvojno življenje, čeprav je bil tak liberalec. Tudi Jenny je morala biti pretresena, ko je izvedela resnico, saj je bila Lenchen njena najboljša prijateljica. Najprej jo je nagnala iz stanovanja, vendar si je kasneje premislila. Dogovorili so se, da bo to skrivnost, saj bi ta zgodba lahko povsem uničila Marxovo dobro ime, vsi njegovi sovražniki bi jo izkoristili.

[Helene Demuth je v Londonu pokopana v skupni grobnici s Karlom, Jenny in Eleanor.]

Napisali ste zanimivo in žalostno biografijo o Sarah Baartman, bolj znano pod imenom Hotentoška Venera, ki so jo na začetku 19. stoletja kot eksotično afriško žival razkazovali po sejmih, gledališčih in univerzitetnih predavalnicah po Evropi. Kako ste prišli do njene zgodbe?

Zrastla sem v Južni Afriki v času apartheida. Slišala sem za zgodbe o Hotentoški Veneri, nisem pa vedela, da ji je bilo ime Sarah Baartman. Mislila sem, da gre za legendo. Šele pozneje sem odkrila, da je bila resnična oseba in da nič ne vemo o njenem življenju. Razstavljali so jo v Londonu, oblečeno v perje in na pol golo, imela je velikansko zadnjico in je popolnoma obsedla Angleže. Bila je največja atrakcija tistega časa, zbujala je gnus in poželenje. [Gregorijanska Anglija je bila z velikimi zadnjicami obsedena tako zelo kot danes hiphop.] Njeno okostje, njene možgane in celo genitalije so po njeni smrti razstavili v Naravoslovnem muzeju v Parizu kot dokaz za to, kako velike so razlike med človeškimi rasami. Tam je bila na ogled vse do leta 1976.

Zanimalo me je, kdo je bila ta mlada ženska, ki so jo po smrti (ko je umrla, ji je bilo komaj 26 let) tako grobo razkosali in razstavili. Zanimalo me je tisto, kar je bilo prikrito. Morda sem se zato odločila, da bom zgodovinarka. Odraščala sem v totalitarnem, lahko bi rekli fašističnem sistemu in zgodovina, o kateri smo se učili v šoli, je bila fikcija, umetno oblikovana tvorba. Hotela sem odkrivati pravo zgodovino, resnične zgodbe o ljudeh, ki so del zgodovine, a o njih nič ne vemo.

In potem je tukaj tudi vaša prva biografija o doktorju Barryju, ki je prav tako zgodba o veliki skrivnosti.

James Miranda Stuart Barry je zelo zanimiva oseba. Bil je zelo slaven kirurg v britanski vojski. Zdravnike je spodbujal, naj si pred posegi umivajo roke, kar je izjemno zmanjšalo umrljivost vojakov. Služabnikom je na smrtni postelji naročil, da ga morajo pokopati v isti obleki, v kateri je umrl, a ga niso ubogali. Ko so ga slekli, so ugotovili, da je bil ženska. Ko sem začela pisati biografijo, sem ugotovila, da ni čisto tako – v resnici je bil hermafrodit. Ko je bil otrok, so ga imeli za deklico; želel je postati zdravnik, zato je postal moški. Fasciniralo me je, kako je na novo sestavil svoje življenje, celo svojo zgodovino. Ko v pismih napiše – ko sem bil še deček, moramo vedeti, da v resnici nikoli ni bil deček, bil je deklica z imenom Margaret Ann Bulkley.

Zakaj v sodobnem svetu tako radi beremo biografije?

Ko neko življenje postavimo v kontekst zgodovine, stvari nikoli niso preproste. Bralci imajo radi resnične zgodbe o posameznikih. Velika večina romanov temelji na resničnih dejstvih, le preoblečeni so v fikcijo. Vsak človek je individualec. O Eleanor Marx mi včasih kdo reče, saj je delala le tisto, kar ji je rekel njen oče. To seveda ne drži; če Marx ne bi tako zgodaj umrl, bi se ves čas prepirala. Bila je Marx in ni bila Marx. Radi beremo biografije, ker lažje razumemo svoja življenja, saj nekaterih stvari ne moremo kontrolirati, ne vidimo se s ptičje perspektive; smo žrtve zgodovinskih okoliščin in hkrati se jim lahko upremo.

Človekova zgodba v zgodovini – to je tisto, kar me zanima.