Mastni denarji in strmoglavljenje proračuna za znanost in univerze

Ob zadnjih dogodkih, ki so pretresli vlado Mira Cerarja, hkrati pa tudi vso akademsko sfero, je pravzaprav naša dolžnost, da o tej temi spregovorimo tudi tisti, ki smo del akademskega občestva, saj je prav, da spregovorimo o nepravilnostih, ki se dogajajo v visokem šolstvu in znanosti, a hkrati tudi zavrnemo očitke, kjer ti ne držijo, in poskušamo to pojasniti bolj ali manj upravičeno vznemirjeni javnosti.

Ni namen tega pisanja moraliziranje o upravičenosti bolj ali manj visokih honorarjev, ki so si jih, verjetno sicer zakonito, skozi leta izplačevali nekateri kolegi in kolegice. Tudi ni namen razglabljanje, kolikšna je na primer vrednost ure predavanj rednega profesorja v primerjavi z uro mehanika ali vodovodarja, in tudi ne, kaj je teže, ali uro zbrano razlagati zapleteno snov študentom ali zamenjati tesnilo na puščajočem ventilu. Prav tako tudi ni namen modrovanje, ali smo univerzitetni profesorji, predvsem tisti redni, v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci privilegirani ali ne.

Dejstvo je, da smo za svoje delo premalo plačani (ampak kdo pa ni), da pa imamo številne druge bonitete, ki so povezane z akademskim statusom in tudi s sistemskimi anomalijami. Zato je prav, da poskušamo predlagati, kako te očitne anomalije odpraviti, saj na naše delo mečejo slabo luč, kvarijo našo podobo v javnosti in ne nazadnje sejejo dvom o dodeljenih javnih sredstvih in njihovi porabi za izvajanje akreditiranih visokošolskih programov ter raziskav na visokošolskih in znanstvenih ustanovah.

Anomalije, slabosti, stranpoti

Za začetek si poglejmo nekaj razlag zdajšnjega stanja in najočitnejših anomalij, ki bi jih morali sistemsko odpraviti, s čimer bi zagotovili boljšo preglednost porabe javnih sredstev pa tudi tistih, ki jih posamezniki oz. njihove fakultete pridobijo na trgu iz neproračunskih virov.

Prvič, zaposleni s pedagoškimi ali znanstvenimi nazivi smo na univerzah dolžni opravljati pedagoško ali raziskovalno delo, najpogosteje pa kar oboje. Denar, ki pokriva pedagoški del, prihaja iz razdeljene mase proračunskega denarja za visoko šolstvo, ki ga za vse svoje programe dobivajo univerze, denar za raziskovalno delo pa prihaja iz ARRS (Javna agencija RS za raziskovalno dejavnost) na podlagi programskega financiranja in pridobljenih raziskovalnih projektov. To je javni denar, ki ga za naše delo zagotavljajo davkoplačevalci.

Prva anomalija, ki pri tem nastaja, je, da lahko naše obremenitve iz pedagoškega naslova ali kombinacije pedagoškega in raziskovalnega dela znašajo 120 odstotkov. Ta anomalija je posledica tega, da mora univerzitetni učitelj (ne glede na habilitacijski naziv) za stoodstotno plačo opraviti 180 ur neposrednega pedagoškega dela na leto (sem spadajo v veliki večini predavanja in seminarji, v manjšem številu pa druge oblike dela s študenti), kar pa je velikokrat premalo, da bi lahko izpeljali akreditiran program. Zaradi tega je dovoljena nadobremenitev za dodatnih 20 odstotkov (36 ur), kar gre izvajalcu v redno plačo.

Ker pa smo učitelji tudi znanstveniki, moramo opravljati tudi raziskovalno delo. Zaposlenim na univerzah je dovoljeno, da lahko raziskujemo do 20 odstotkov obsega dela (340 raziskovalnih ur), ki ga običajno opravljajo čisti raziskovalci na znanstvenih inštitutih (1700 raziskovalnih ur). Z drugimi besedami, na račun raziskovalnega dela se lahko pedagoško razbremenimo in tako z raziskovalnimi urami dosežemo polno obremenitev ali v izjemnih primerih celo nadobremenitev (spet do 120 odstotkov). Ta anomalija je torej delno posledica dualnosti našega dela, vendar pa v veliki meri tudi posledica bolonjske reforme, velikega števila novih akreditiranih programov, podaljšanja študija s štirih na pet let in hkratnega zmanjšanja mase denarja za izvedbo programov. Ena od velikih težav je prepoved (zakon o uravnoteženju javnih financ – zujf) zaposlovanja novih kadrov in zahteva po zmanjševanju že zaposlenih.

Drugič, plačevanje opravljenega pedagoškega dela z avtorskimi honorarji in podjemnimi pogodbami zaposlenim za določen čas in zunanjim sodelavcem se je predvsem po uvedbi zujfa močno razpaslo, čeprav v skladu z vsakoletnim finančnim načrtom posameznih fakultet tak način zaposlovanja in plačevanja potrjuje upravni odbor univerze. V tem trenutku je to edini način, da za nujno opravljeno delo plačujemo svoje lastne, predvsem mlajše sodelavce, ki nam pomagajo pri izvajanju akreditiranih programov, in habilitirane sodelavce z raziskovalnih inštitutov, ki tako opravijo nekaj pedagoškega dela.

Tretjič, plačevanje honorarjev, ki so posledica opravljenega dela za zunanje naročnike, kamor spadajo razne ekspertize, svetovanja, poročila, pa tudi večji projekti za gospodarstvo in očitno ponekod tudi honorarji iz evropskih projektov, je pomemben dodaten vir zaslužka tako za fakultete kakor za njihove zaposlene. Vedeti pa moramo, da so ti zneski zelo visoki le na nekaj fakultetah in jih prejema samo omejeno število zaposlenih, za vse druge pa so tako rekoč zanemarljivi.

Četrtič, podiplomski oziroma doktorski programi niso vključeni v redne pedagoške obremenitve in jih javne finance ne pokrivajo (čeprav tudi to ni popolnoma res, kajti vsaj za mlade raziskovalce to ne velja, saj so ti plačani iz javnega denarja), zato se za sodelovanje v izvajanju teh programov plačuje z avtorskimi pogodbami, ki vključujejo večinoma konzultacije in predavanja (v manjšem obsegu) ter sodelovanje pri doktorskem postopku, od prijave teme in naslova disertacije do njenega zagovora.

Petič, podobno kot za doktorski študij, vendar še v bistveno večjem obsegu, to velja za izredni študij, ki je verjetno sploh največja anomalija v visokošolskem sistemu. Nekatere fakultete so na račun izrednih študijskih programov služile in še služijo mastne denarce, ti pa so se, kot vidimo, prelivali tudi v lepe honorarje. Treba je povedati in si priznati, da je plačljivi izredni študij večinoma veliko manj kvaliteten od rednega študija, ker pa je donosen, ga je bilo do zdaj skoraj nemogoče odpraviti.

Dodaten problem je v tem, da so univerze (ljubljanska pa sploh) v bistvu konfederacije fakultet, te pa imajo veliko avtonomijo, ki se med drugim kaže tudi v postavljanju cenikov, ki jih potrjujejo njihovi upravni odbori. Na posameznih fakultetah so stroški vpisov, cene komisijskih izpitov, ceniki storitev na trgu in šolnine za izredne in doktorske študije različni, včasih celo zelo različni. Seveda vsega nikoli ni mogoče poenotiti oz. uravniliti, ker fakultete zagotavljajo specifične storitve svoje stroke, vendar bi bilo vsaj na pedagoškem področju to poenotenje nujno. Ker ni tako, je delo zaposlenih na različnih fakultetah, ne glede na enakost habilitacijskih nazivov, tudi različno vrednoteno. Od tod nekaterim tako visoki zneski za honorarje, o katerih lahko drugi le sanjamo.

Šestič, če prihodki, omenjeni v točkah štiri in pet, vendarle prihajajo na fakultete kot del njihovih skupnih dohodkov, ki jih z dodatnim delom ustvarjajo zaposleni na teh istih fakultetah (primer ministrice v odstopu), pa so razne druge oblike dejavnosti (s. p. in d. o. o., zasebni inštituti) njihovih zaposlenih profesorjev popolnoma druga zgodba. Zaposleni prek teh zasebnih oblik dela za zunanje naročnike opravljajo dela, ki so sicer predmet konkurenčne klavzule, kot jo opredeljuje 39. člen zakona o delavnih razmerjih. Ta prepoveduje opravljanje del prek zasebnih poslovnih subjektov, če so ta dela taka, da bi jih lahko opravili tudi v okviru dejavnosti fakultete. V takih primerih lahko govorimo o konfliktu interesov. Ker pa imajo predvsem na pravni in ekonomski fakulteti številni profesorji svoja zasebna podjetja, to pa so večinoma prav tisti, ki so tako ali drugače povezani s politiko, se za to očitno nihče ne zmeni in tega ne sankcionira. Lep primer takega spornega ravnanja je sam predsednik vlade Miro Cerar, ki je prek svojega podjetja med drugim sestavljal tudi pravilnike za kar nekaj osnovnih šol. Ker so šole izraziti proračunski porabniki, takemu delu težko rečemo delo za trg, saj ta trg (beri osnovne šole) ravno tako plačuje storitve z javnim denarjem, torej denarjem davkoplačevalcev. Zakaj zdajšnji premier tega ni počel v okviru PF, kjer je bil zaposlen? Ker je imel preveč drugih obveznosti? Morda, a lahko bi se razbremenil in bi fakulteta ponudila redno delo in zaposlitev kakšnemu kolegu, ki dela za določen čas po avtorski pogodbi.

Skica nujnih sprememb

Da pa ne bi ostalo le pri golem identificiranju napak, slabosti in stranpoti visokega šolstva, bom poskušal podati tudi nekaj rešitev, ki bi porabo javnega denarja in tudi tržno dejavnost v visokem šolstvu naredile bolj transparentno. Najprej bi morali odpraviti tista določila zloglasnega zujfa, ki prepovedujejo zaposlovanje v znanosti in visokem šolstvu. To bi omogočilo vsaj minimalno zaposlovanje mladih pedagoških kadrov in raziskovalcev v delovnih razmerjih s stalnejšo zaposlitvijo, seveda v skladu z zahtevami habilitacijskih meril. To bi tudi prispevalo k boljšemu razmerju med številom študentov in profesorjev, za katero vemo, da je vsaj na ljubljanski univerzi zelo visoko.

Redno zaposleni bi morali prejemati plačo le do 100 odstotkov in ne do 120 odstotkov, kot je to navada zdaj, ne glede na to, ali imajo le polno pedagoško obremenitev ali je ta kombinirana z raziskovalnim delom. Tako privarčevani denar bi se lahko porabil za zaposlovanje mlajših sodelavcev. Nesmiselni normativ 180 ur neposredne pedagoške obremenitve, ki nas sili, da predavamo po pet ali šest predmetov, naj se odpravi, kjer je to le mogoče. Nedavno razkritje nam jasno kaže, da se plača posameznika lahko oblikuje tudi drugače, saj je veliko profesorjev očitno dovolj usposobljenih in podjetnih, da lahko pridobijo sredstva za svoje plače tudi drugje. To bi tudi stimuliralo povezovanje univerz, fakultet in njihovih zaposlenih z zunanjimi uporabniki, kar bi omogočilo večji dotok denarja iz neproračunskih virov financiranja.

Vsa dela za zunanje naročnike bi morali izvajati prek pogodb s fakultetami, izvajalci pa bi bili upravičeni do dela sredstev, ki bi jih upoštevali v njihovi osnovni plači, predvsem takrat, ko ne dosegajo polne raziskovalne ali pedagoške obremenitve. Ob tem naj se tudi jasno razmeji dodatne prihodke na tiste, ki prihajajo iz javnih sredstev, in one, ki jih pridobijo iz neproračunskih virov. Posebno uspešni posamezniki, ki za fakulteto pridobijo več denarja iz tržnega segmenta neproračunskega denarja, naj bodo dodatno nagrajeni, vendar le v višini enotnih tarifnih postavk, ki jih opredeli upravni odbor univerze in veljajo za vse fakultete enako. To naj velja tudi za vse šolnine, za podiplomske programe, ki potekajo v okviru univerze, prav tako za honorarje, ki se izplačujejo izvajalcem, če tega denarja ni mogoče vključiti v osnovno plačo.

Izredni študij je v sedanji obliki treba čim prej odpraviti. Tam, kjer je to mogoče in smiselno, je treba povečati število vpisnih mest na rednih študijskih programih, vendar je prvi pogoj, da se za izvajanje teh programov odobri tudi nova delovna mesta. Mladih sodelavcev, tudi takih z že primernimi habilitacijami, nam večinoma ne manjka, le zaposliti jih je treba. Sistem je treba spremeniti tako, da bo veliki večini zaposlenih omogočil redno delovno razmerje, ki pa ni nujno stoodstotno, ampak je možno tudi v manjšem obsegu.

Omogočiti je treba tudi sestavljena delovna razmerja (kar smo včasih že poznali). To bi bilo predvsem dobrodošlo z vidika zaposlovanja raziskovalcev z znanstvenih inštitutov. Zanje bi moralo namreč veljati enako pravilo – za delež pedagoškega dela na univerzi se razbremeniš na matičnem znanstvenem inštitutu. To bi nam omogočilo redno izvajanje akreditiranih študijskih programov s kvalitetnimi zunanjimi habilitiranimi sodelavci, ne da bi za to morali vsakič znova sklepati podjemne ali avtorske pogodbe. Zaposlenim na univerzi je treba v skladu s konkurenčno klavzulo, ki že obstaja, onemogočiti delo prek raznih zasebnih podjetij v vseh tistih primerih, ko opravljajo taka dela, ki bi jih lahko in morali opraviti prek matičnih fakultet. Potem pa naj se vsak odloči, ali bo denar služil kot univerzitetni profesor ali kot podjetnik. Oboje je seveda možno, a ne hkrati.

Univerza po humboldtskem principu

Glede na izpostavljene anomalije v visokem šolstvu in tudi v znanosti se v javnosti, ob obilni pomoči medijev, ustvarja vtis, da za ti dve področji javnega sektorja dobivamo preveč denarja. Dejstva so daleč od resnice, saj vse številke kažejo, da je denarja za visoko šolstvo, še bolj pa za znanost, vsako leto manj. Temu primerno se zmanjšuje tudi zaposlenost, zmanjšuje se število mladih raziskovalcev, dodeljenih projektov je vse manj, so finančno revnejši in ne omogočajo večjega zaposlovanja. Delo v sektorjih visokega šolstva in znanosti je vedno bolj priložnostno, prekarno, za krajši čas, mladi v takih oblikah dela ne vidijo perspektive in množično odhajajo na tuje, kjer je njihovo znanje bolj cenjeno in večinoma brez težav najdejo zaposlitev. To pa hkrati kaže, da v Sloveniji na univerzah in znanstvenih inštitutih še vedno ustvarjamo kvalitetne »produkte« našega dela, le doma jih ta družba očitno ne zna porabiti.

Anomalij, ki jih je razgalil odstop področne ministrice, nikakor ne moremo posploševati, so pa nedvomno del sistema, ki jih tudi dopušča. Vse to pa, želeli ali ne, v javnosti vzpodbuja gnev in nezaupanje, ki ni v prid razvoju visokega šolstva in znanosti v tej državi in bo škodilo razvojnim načrtom Slovenije.

Upam pa, da spremembe ne bodo take, kot jih je na primer objavil dr. Srečo Zakrajšek v Delu (12. marca). Predlaga namreč, da naj bi imel vsak predavatelj na univerzi svoj s. p., saj so, kot pravi, sposobni predavatelji le tisti, ki so uspešni tudi na trgu, vsi tisti, ki to niso, pa na izobraževalnih ustanovah nimajo kaj iskati. Prav tako predlaga, da naj bo vse delo plačano po pogodbah, verjetno kar prek zasebnih s. p. Bolj neoliberalne zasnove izobraževalnih ustanov še nisem slišal. Tak model bi morda lahko uveljavili na zasebnih izobraževalnih ustanovah, nikakor pa ne na javnih univerzah – za delovanje javnih univerz so taki predlogi nesprejemljivi in nevarni.

Univerza mora delovati po humboldtskem principu, ki združuje poučevanje in raziskovanje. Ukvarjati se mora predvsem s temeljnim raziskovanjem, zaposleni na univerzah morajo delovati etično, njihova usposobljenost za delo na univerzi pa mora biti v vsakem trenutku izpostavljena strogim merilom kakovosti. Zaposleni na univerzi morajo biti v stabilnem delovnem razmerju in morajo večino prejemkov dobivati v osnovni plači. Verjetno pa se, glede na zadnje dogodke, vsi strinjamo, da je skrajni čas, da skupaj nekaj ukrenemo. Zakon o visokem šolstvu, ki je v pripravi, je za to prva lepa priložnost.


Dr. Tom Turk je redni profesor za biokemijo.