Me boš še ljubil, ko bom 64?

Letos poleti sem bila na dveh dobrih koncertih. To, da je bil eden od izvajalcev star 74, drugi pa 83 let, je bilo najmanj pomembno dejstvo. Nastop Paula McCartneyja v idiličnem prizorišču Waldbühne v Berlinu je trajal več kot tri ure. Nekatere komade Beatlov je odigral prvič po razpadu skupine in nikoli si nisem predstavljala, da jih bom kdaj slišala v živo. Od takrat, ko je napisal Yesterday, je povedal mladostni Paul, je minilo petdeset let. Bil je krasen poletni večer, po zraku so leteli konfeti, na nebu je bobnel ognjemet. In ker sem znala vse pesmi na pamet, sem bila na koncu čisto brez glasu. Po koncertu si za vsakim vogalom nočnega Berlina lahko naletel na mlade fante s kitaro, ki so prepevali Beatle.

Na drugem koncertu, na Coney Islandu, je slani veter, ki je pihal z Atlantika, hladil vznemirjenje gledalcev. Country zvezdnik Willie Nelson je napolnil idilični amfiteater in koncert smo preživeli stoje ter z rokami v zraku. Nič ni govoril, nič razlagal, prišel je na oder in brez pavze ter skoraj v enem dihu odigral koncert. Očitno so substance, ki jih še vedno v velikih količinah vsak dan pokadi, dobre za gibljive prste, sem pomislila, saj je nekatere največje hite skoraj oddeklamiral, da je le hitro prišel do dolgih solov na že dodobra zdelani in preluknjani kitari. Ko je odpel balade, kot so Crazy in Georgia on My Mind, se je duša gledalcev topila kot čokoladna torta preblizu kamina in ni boljšega ritma, ki te odnese na mentalno potovanje po neskončnih ameriških cestah, kot je tisti v On the Road Again.

Tako McCartney kot Nelson sta še preveč živa, popularna in še vedno preveč uživata na odru, da bi zanju lahko rekla, da sta legendi. Preteklost je, tako kot njune pesmi, v resnici sedanjost. Publika na obeh koncertih je bila Noetova barka različnih generacij – od najstnikov do seniorjev in vseh vmes, kar se v družbi, ki je vedno bolj monogeneracijska, ne dogaja več pogosto.

Šestinšestdesetletna newyorška igralka Penny Arcade, ki je prejšnji mesec nastopila v Ljubljani na festivalu Mladi levi in je trenutno na vrhuncu kariere, mi je pripovedovala, da se je, ko je v sedemdesetih letih prišla v New York, največ naučila od starejših umetnikov. »Mladi in stari se sploh ne družijo več, saj so mladi prepričani, da imajo samo oni ideje, a ko si mlad, nimaš idej, saj šele zbiraš material zanje. Ko sem nekoč v kakšnem popularnem lokalu v New Yorku ob šanku videla starejšega človeka, sem najprej pomislila na to, kako zanimiv človek mora biti in kako rada bi govorila z njim; danes bi ga videli le kot nekoga, ki je star. Mlajša generacija ima sicer rada vse, kar je vintage, a nima pojma o zgodovini.«

Živimo v času, ki je obseden z mladostjo, ko starejši ženski obraz velja za nekaj tako nefotogeničnega, da celo na reklamah proti gubam nastopajo najstnice. Tako kot so nas prepričali, da so revni krivi za gospodarsko krizo, so nas prepričali tudi, da so starejši ljudje največje breme družbe, da odžirajo službe mladim in da so izkušnje in modrost le besede iz ruskih romanov.

A dejanskost je bolj podobna drami absurda. Ni hujše stvari za dekleta pri štiriindvajsetih kot dejstvo, da bodo čez dve leti že stare šestindvajset. V silicijevi dolini so mladi nadarjeni programerji pred pogovori za nove službe skorajda pogostejši uporabniki botoksa kot hollywodski zvezdniki, klinike za presajanje las pa so tam pogostejše kot Starbucks.

Pisateljica in, kot sama sebi pravi, aktivistka proti starostni diskriminaciji Ashton Applewhite se v članku v New York Timesu vpraša, kaj imata skupnega Hillary Cllinton in Donald Trump. Ne veliko, razen da kandidirata za predsednika ZDA. Nekaj pa vendarle; če bi iskala službo kot navadna smrtnika, ju pri 68 oziroma 70 letih nihče več ne bi želel zaposliti. Pri teh letih si očitno dober le še za predsednika države.

Po petdesetem letu je danes izjemno težko najti službo. Odkar se Applewhitova ukvarja s starostno diskriminacijo, vsak dan sliši zgodbe na to temo: voznik Uberja, ki jo je peljal na letališče, ji je pripovedoval, da je več let hodil na pogovore za službo, imel je veliko izkušenj in dobra priporočila, a brez uspeha. Star je 51 let in nekoč je slišal, kako je mož, ki je vodil pogovor z njim, svoji tajnici zašepetal: »Bil bi idealen za nas, a kaj, ko je prestar.« Applewhitova, ki je stara 64 let, pravi, da ima srečo, saj dela v instituciji, ki do starejših uslužbencev ni diskriminatorna – zaposlena je v ameriškem naravoslovnem muzeju. Nekatera podjetja v ZDA si tako zelo želijo čim mlajše sodelavce, da potenciale kandidate že vnaprej obvestijo, naj se tisti z več kot triletnimi delovnimi izkušnjami raje sploh ne prijavijo. »Kot dokazujejo raziskave, pa nobena od stvari, ki jih očitajo starejšim zaposlenim, ne drži: so zanesljivi, dobro prenašajo stres, se hitro učijo, morda za kakšne naloge potrebujejo več časa kot mlajši kolegi, a zato naredijo veliko manj napak.« Starostni predsodki v družbi niso dobri niti za starejše niti za mlajše. Težava je v tem, da se bodo starostne meje le še zniževale; štirideseta bodo glede zaposlitve kmalu postala nova petdeseta. »Stari ljudje smo mi v prihodnosti.«

Še posebej so starostni predsodki krivični do »drugega spola«, saj lahko mnoge ženske, ki imajo družino, začnejo kariero razvijati šele po štiridesetem letu, ko so otroci že večji in samostojnejši.

A praksa dobrih podjetij dokazuje, da je starostna raznolikost med zaposlenimi vedno najuspešnejša. Avtorica članka na primer omenja »test s čevlji«: ko na sestanku pogledamo pod mizo in med čevlji vidimo klasične čevlje, teniske, visoke pete ..., skratka, čim bolj različne žanre obutve, je to dober znak. Ko so vsa obuvala enaka, imamo že težavo. Applewhitova pravi, da se bo boj proti starostni diskriminaciji moral, tako kot se je nekoč boj za ženske pravice ali za pravice homoseksualcev, spremeniti v gibanje, saj starejši oziroma tudi tisti v srednjih letih postajajo margina družbe. »Gre za politične ter družbene in že dolgo ne več osebne težave.«

Obsedena sem s podkastom Here's The Thing, na katerem se igralec Alec Baldwin pogovarja z zanimivimi ljudmi. Zadnjič je gostil urednika revije The New Yorker Davida Remnicka. New Yorkerju gre odlično, imajo vedno več bralcev in iz štirinajstdnevnika so že pred časom postali tednik, zato se o krizi časopisov nista pogovarjala; raje sta govorila o najpomembnejši stvari, ki prodaja časopis: o tistih, ki ga ustvarjajo, oziroma avtorjih in novinarjih. »Kot uredniku se mi zdi, da se mi prikažejo nebesa vsakič, ko preberem dober članek,« pravi Remnick in omeni Saro Stillman, izjemno in večkrat nagrajeno novinarko, ki piše o mehiških mamilarskih kartelih, tekstilnih tovarnah v Bangladešu, o emigrantih, trgovanju z otroki – in ima komaj nekaj čez dvajset let. Remnick izpostavi tudi članke nekdanjega športnega urednika Rogerja Angella, ki pri New Yorkerju dela že od leta 1944. Pri 94 letih piše odlične in izjemno brane članke o staranju, izgubi pa tudi o tem, kako strast nikoli ne umre in kako se je pred kratkim spet zaljubil in še enkrat poročil. Navdihujoč članek z naslovom This Old Man.

Sicer pa je s starostjo tako, kot je nekoč skoraj zenovsko preprosto v intervjuju za Sobotno prilogo povedala režiserka in scenografka Meta Hočevar: »Tako gre to. Star, mlad, to so prehodna stanja. Ne trajajo večno. Vsak je sam sebi mera. Tisti, rojeni pred mano, so stari, tisti, rojeni za mano, so pa mladi. Jaz sem pa zmeraj ravno prav.«