Tiskane izdaje
Filmska rekonstrukcija holokavsta je vedno zbujala pomisleke – ali sploh lahko nekaj, kar je zaradi svoje grozljivosti nepredstavljivo, postane fikcija. Kaj se pri tem zgodi z resnico? A o lanskem, z veliko nagrado canske žirije nagrajenem prvencu madžarskega režiserja Lászla Nemesa so si bili kritiki enotni: Savlov sin ni podoben nobenemu filmu o holokavstu doslej. Trenutno je na sporedu tudi pri nas.
V fokusu Savlovega sina, ki je poleg številnih nagrad na mednarodnih festivalih sedaj tudi nominiranec za tujejezičnega oskarja, je Savel, madžarski Jud, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau del skupine sonderkommandov. To so bili judovski taboriščniki, ki so jih prisilili v odstranjevanje, čiščenje in sežiganje trupel sotrpinov. Film se osredotoči na slaba dva dneva, ko Savel med trupli zagleda truplo dečka, za katerega trdi, da je njegov sin. Na vsak način ga skuša rešiti sežiga v krematoriju in dostojno pokopati. Išče rabina, ki bi nad dečkovim truplom zmolil kadiš.
Nacisti so sonderkommande imenovali »čuvaji skrivnosti«. Kot taki so imeli za preživetje še manj možnosti od ostalih taboriščnikov. Večina je končala v krematoriju. Še dandanes so tabuizirani, celo stigmatizirani kot sostorilci.
Savla Ausländerja igra danes 49-letni Géza Röhrig, tudi sam madžarski Jud. Pri štirih letih je postal sirota in nekaj let preživel v sirotišnici. Pri dvanajstih so ga posvojili družinski prijatelji, pol leta je kot najstnik živel v Parizu. V gimnaziji je ustanovil underground punkrockovski bend, ki je moral ves čas spreminjati imena, saj so ga oblasti preganjale. Iz šole je bil izključen zaradi antikomunizma.
V Krakovu je študiral poljsko literaturo in filmsko režijo; slednjo je zaključil v Budimpešti, vendar se pozneje z njo ni ukvarjal, saj, kot pravi, zanjo nima dovolj potrpljenja. Odšel je v Jeruzalem, leta 2000 pa se je z družino preselil v New York, kjer je bil najprej vzgojitelj v vrtcu. Izdal je dve pesniški zbirki, ki tematizirata tudi holokavst, trenutno piše svoj prvi roman. Je učitelj judovskih študij, ki si je vzel leto dni premora, da bi ga preživel s Savlovim sinom in njegovim srečanjem z gledalci po vsem svetu. Lani novembra je bil tudi gost Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, ki je Savlovega sina uvrstil v svoj tekmovalni program.
Medtem ko v dvorani teče film, sediva v veliki prazni sobi za novinarje. V vrsti za intervju sem zadnja. Vidim, da je utrujen. Govori s stišanim glasom. Njegov obraz je bistveno mehkejši kot v filmu, melanholičen morda. Daleč od zamrznjenega in okamenelega izraza Savla, ki ima povsem mrtve oči. Odgovarja z dolgimi, do potankosti premišljenimi stavki. In na trenutke se mi zdi, da se ne pogovarjam z Gézo Röhrigom, ampak s Savlom Ausländerjem, ki je po nekem čudežu preživel, da bi lahko sedemdeset let pozneje spregovoril o svoji zgodbi.
Glede na drobce, ki sestavljajo vašo biografijo, ste pravi sodobni nomad, ki je nekje na svoji poti naletel na zgodbo, ki bi marsikomu spremenila življenje. Pri 47 letih ste debitirali v prvencu širši javnosti neznanega režiserja, ki pa je čez noč postal pravo odkritje.
Holokavst je tema, s katero sem močno povezan vsaj od svojega dvanajstega leta. Z dedkom sem takrat nekega dne igral šah in ga, seveda kot otrok, ki odrašča brez staršev, vprašal, kje pa so njegovi starši. Med igranjem šaha si ne gledaš v oči in tako je dedek izkoristil ponujeni in naključni trenutek, da mi je, zroč v šahovnico, lahko končno povedal, kje in kako so umrli njegov oče in mama, mlajši, komaj enajstletni brat in noseča sestra. To je bila moja nenadejana iniciacija v ta grozljiva zgodovinska in zdaj tudi družinska dejstva.
Do Savlovega sina se je glede tega veliko zgodilo. A če me vprašate, kaj ta film pomeni za moje življenje, lahko rečem, da ne veliko. Sem odrasel moški, oče štirih otrok, ne nameravam živeti od igranja. Čutim pa močno zavezo, da sodelujem pri nadaljnjem življenju filma, zato zadnje mesece zelo veliko predavam, hodim po šolah, v ZDA, na Madžarskem, v Izraelu ... Počutim se odgovornega, da opozarjam, kako malo je potrebno, da pride do genocida, da ta ves čas živi okoli nas ter v nas samih, in kako zmotno je prepričanje, da se Auschwitz ne more nikoli več ponoviti. Saj se ves čas dogaja! Priložnost, da sodelujem pri tem filmu, imam za pravi božji blagoslov.
Savlov sin je tako za vas kot režiserja Lászla Nemesa prvi celovečerni film. Kako je sploh prišlo do sodelovanja pri tem zahtevnem projektu?
Srečala sva se v New Yorku leta 2007, kjer je takrat študiral filmsko režijo. Nekaj let pozneje mi je poslal scenarij za Savlovega sina in me prosil, ali ga lahko preberem. Vedel je, da me tema zanima, da sem o holokavstu napisal dve knjigi, skratka, da imam do tega odnos, da mi ni vseeno. Scenarij se mi je zdel odličen. Napisal sem mu, da ga mora nujno posneti, saj se po mojem mnenju večina filmov o holokavstu tematike ni lotila na primeren način. Uporabili so temo, a jo tudi zlorabili, niso šli v samo srce tega grozljivega fenomena. Lászlo je želel, da sodelujem pri filmu, nisva pa še vedela, kako. Dobila sva se v Budimpešti, najela stanovanje in začela razvijati scenarij naprej. Ta zelo intenziven proces je trajal kaka dva meseca in na koncu mi je ponudil glavno vlogo.
Za Nemesa, ki ga poznamo predvsem kot asistenta Béle Tarra, Savlov sin ni bilo prvo srečanje s tematiko holokavsta. Leta 2007 je na beneškem festivalu prikazal enega od svojih treh kratkih filmov Türelem (Malo potrpežljivosti), ki tematizira dejstvo, da je holokavst omogočilo na tisoče in tisoče naključnih sostorilcev, tistih, ki so samo delali svoje delo in se niso vmešavali. Nikogar niso ubili niti naročili, da bi ga, pa vendar so bili anonimni del te pošastne industrije smrti. V Savlovem sinu pa se je Nemes podal v epicenter pekla: med trpeče žrtve, ki so morale sodelovati pri trpljenju drugih. Od kod njegovo zanimanje za holokavst?
Od dvanajstega leta naprej je odraščal v Parizu, kjer je odkril drobno knjižico Glas nad pepelom. Gre za dokument, ki so ga na skrivaj pisali sonderkommandi in ga zakopali v zemljo na mestu, kjer so delali. Upali so, da ga bo morda nekoč nekdo našel. Bili so namreč prepričani, da ne bo nihče preživel. Danes vemo, da jih je nekaj le preživelo. V šestdesetih letih, ko se rekonstruirali del Auschwitza, je te zapise dejansko odkril neki poljski delavec. Kmalu so bili prevedeni v francoščino in to izdajo je odkril Lászlo.
Takoj mu je bilo jasno, za kako pomembno pričevanje gre. To je namreč zelo funkcionalno pisanje, bere se kot »tako mi je ime, to je današnji datum, in to je to, kar počnemo: dnevno sežgemo na tisoče umorjenih trupel Judov«. Sledijo imena Nemcev, ki so jih poznali, podatki o hrani, o spanju, o njihovih družinah ... Ne gre za nikakršno literarno pisanje, ampak za kratke, dejstvene stavke, za zemljevid plinskih celic in peči, skratka za osnovne informacije. Omenjeno je celo, da imajo kamero in da so vse posneli, vendar pa kamere niso nikoli našli, čeprav so najbrž dejansko kaj posneli. Ta knjižica je bila Lászlova točka odločitve. Številni filmi govorijo o žrtvah holokavsta. O ljudeh, ki so bili prisiljeni sodelovati v tej industriji smrti, pa se praktično ni vedelo nič. Knjižica je tako prinesla povsem nov pogled. In nujno je bilo, da filmsko povemo tudi njihovo zgodbo.
Na canski tiskovni konferenci ste se odločno odzvali na izjavo belgijskega novinarja, da so bili sonderkommandi pol žrtve in pol storilci. Očitno gre še vedno za tabuizirano temo. Celo Primo Levi je bil podobnega mnenja. Zakaj menite, da je tako? Najbrž ni lahkega načina, kako govoriti o tej temi.
Naj najprej povem, da sem tega novinarja pred kratkim ponovno srečal v Bruslju in je zelo prijeten človek. Njegove izjave nisem vzel osebno, bila pa je dobra priložnost, da razložim, kako pomembno je, da te ljudi rehabilitiramo, kar je bil konec koncev tudi namen filma. Niso si zaslužili, da bi jih imeli za nekakšne pol storilce. To ni pošteno do njih. Nisem bil zelo jezen na novinarja, strasten pa gotovo.
Sonderkommandi so bili namreč ključne priče nacističnega zločina, zato niso smeli imeti popolnoma nobenega stika z drugimi taboriščniki, kot jih je denimo lahko imel Primo Levi, ki ste ga omenili, kaj šele z zunanjim svetom. Tisto, kar so drugi taboriščniki lahko od daleč videli, je bilo, da imajo sonderkommandi daljše lase, da bolje jedo, da igrajo nogomet s pazniki ..., niso pa mogli ne videti ne vedeti, kakšno strahotno ceno plačujejo za to. Navadni taboriščniki so lahko kljub strahotnim razmeram, v katerih so živeli, ohranili vsaj kanček upanja, da bodo preživeli. Sonderkommandi pa so vedeli, da ne bodo. Bili so preveč frustrirani, da bi se uprli.
Nacisti jih niso bolje hranili iz nekakšnega usmiljena, ampak ker so vedeli, da za težko fizično delo, ki so ga sonderkommandi opravljali, potrebujejo tudi fizično moč.
Preživelih skoraj ni bilo.
Vsake štiri, pet mesecev so likvidirali vse, brez izjeme. Med redkimi izjemami je bil madžarski zdravnik, ki je postal kronska priča dogajanju. V Auschwitzu je preživel štiri leta, po vojni pa o tem napisal knjigo. Razumem frustracije drugih taboriščnikov, ki so sonderkommande videli kot nekakšne vipovce, niso pa mogli vedeti, pod kakšnim pritiskom z grožnjo takojšnje smrti so bili. In veliko jih je storilo samomor, ker tega enostavno niso prenesli. Samomor pa je bil edini možen izhod ali način upora. Drugega izhoda ni bilo.
Pred kratkim sem v Los Angelesu srečal še zadnjega znanega živečega sonderkommanda, grškega Juda, rojenega v Solunu, danes starega 93 let. Povedal mi je, da je bil priča prizoru, ko se je neki sonderkommando, ki je bil seveda oblečen, pretihotapil v plinsko celico, tam pa so ga že goli zaporniki porinili ven, češ, ne delaj tega, nekdo mora preživeti, da bo pričal. Torej, nekateri so storili samomor in zame so svetniki, niso pa vsi svetniki. Ne jaz, ne vi, ne nihče drug ne more vedeti, kako bi se obnašal, kaj bi storil, če bi se znašel v takšnih razmerah. Zato moramo opustiti obsojanje, še zlasti mi, sedemdeset let pozneje z iphoni v žepih.
Žal pa drži, da se jih je, kolikor se je sploh javno govorilo o njih, držal izrazito slab sloves. Bili so zaznamovani.
Res je. Ko so Sovjeti osvobodili taborišča, so spraševali preživele, kdo so sonderkommandi, in če so koga našli, so ga ustrelili kot psa, češ da je zato, ker je sodeloval pri ubijanju svojih ljudi, zaveznik Nemcev. Ampak sonderkommandi niso bili tisti, ki so ubijali. V tovarni smrti so čistili in odstranjevali trupla. Tistim, ki so po čudežu preživeli, so se tako tudi po vojni dogajale strahotne krivice, bili so, kot pravite, zaznamovani. Tudi zato je zame dejstvo, da so nacisti prisilili Jude sodelovati pri iztrebljanju Judov, najbolj demoničen del holokavsta. Celoten holokavst je seveda sprevržen in barbarski, njegovo največje in izjemno sofisticirano zlo pa je prav ta njegov del. Nacisti so namreč spoznali, da človeku ne moreš vzeti dostojanstva s tem, da ga izstradaš na trideset kil. Takšen človek ima lahko v očeh še vedno žarek dostojanstva. Ko pa nekoga prisiliš, da postane partner pri zločinu, če ga porineš v samo srž nacistične morale, potem pa mu s tem vzameš tako humanost kot človeško dostojanstvo. To pa zame ni oprostljivo.
Nacisti so ljudi, ki so s pritiski na stikala izvajali pomor v plinskih celicah, povsem izključili iz najbolj umazanega in seveda tudi psihološko najtežjega dela tega procesa. Oni niso slišali krikov žrtev, oni niso zlagali njihove obleke in osebnih stvari, oni niso vlačili trupel, oni jih niso nakladali v peči, oni niso čistili pepela ... To so morali početi Judje. Gre za scela izrojeno, a obenem zelo inteligentno odločitev, zaradi katere se holokavst in genocid kažeta tako paradigmatična: danes pošiljamo v ubijanje drone, robote, ki jih upravljamo z varne razdalje, ne da bi se nam bilo treba soočiti z grozljivimi posledicami pritiska na gumb. Na neki način bi lahko rekli, da je sistem postal popoln. Ne potrebujete več sonderkommandov, ampak brezpilotna letala. Sonderkommandi so danes programska oprema, stroj. Lahko bi rekel, da je to še bolj grozljivo, saj je tisti, ki je dejanski morilec, še bolj odmaknjen od svojih žrtev. Kakšna možnost pa obstaja, da ga bo, skritega v prijetno ohlajeno sobo, še kdo prepoznal ...
Vemo, da se je veliko tistih, ki so preživeli holokavst, soočilo in spopadalo z občutkom krivde, da so preživeli. Ta občutek je moral biti pri sonderkommandih še toliko večji.
Lahko vam povem zgodbo o poljskem Judu, ki je bil sonderkommando, ki je preživel in se po vojni nastanil v New Jerseyju. Živel je, kot temu rečemo, ameriški sen, ponovno se je poročil, imel hišo, dva avta, bazen. Poznam enega njegovih sinov, Davida. Vsi so vedeli, da je bil v taborišču, nikoli pa ni o tem govoril. Ni hotel govoriti. Ko je umrl, je zapustil oporoko, ki so jo odprli pred pogrebom. Želel je, da ga kremirajo ter da njegovi otroci njegov pepel raztrosijo v Auschwitzu. To je bil šok zanje – ne samo, ker je želel biti kremiran, kar nikakor ni, kot veste, judovski način, ampak ker po smrti ni želel biti blizu svoje družine, da bi ga ta lahko semintja obiskovala na pokopališču. Čutil je, da je njegovo posmrtno mesto v Auschwitzu, na kraju, kjer je moral sežigati trupla sobratov, da je torej tam njegova prava družina. Videti je moral desettisoče ljudi, ki so šli mimo njega živi v plinske celice, potem pa je moral njihova trupla izvleči iz teh celic, jih prepeljati do peči, jih tam zažgati in odstraniti pepel. Kako lahko živiš s tem? Odločil se je torej, da želi biti vsaj kot pepel združen s tistimi, ki jim ni, kot njemu, uspelo preživeti. To je onkraj vsega, kar si lahko predstavljamo. Sonderkommandi so bili tako trikrat prekleti, v mojih očeh so bili deležni najhujše dimenzije holokavsta.
Igrani film in holokavst imata dolgo razmerje, pa vendar je Savlov sin prvi film, ki se je napotil v sam epicenter tega pekla. Že canski kritiki so si bili enotni, da takšnega filma o holokavstu še ni bilo.
Lászlu sem rekel, da če bo to samo še en film o holokavstu, potem ni nobene potrebe, da ga posnamemo. Ustvariti moramo povsem nov filmski jezik. In če rečem nov jezik, to ne pomeni le novega filmskega sloga, ampak povsem novo filmsko slovnico. Sama zgodba ni dovolj, morali smo ji najti ustrezno formo.
Nikakor ne bi želel biti nespoštljiv do drugih filmov o holokavstu, ampak še zlasti v ZDA so to temo do neke mere disneyjirali, jo naredili hollywoodsko. Holokavst so zaradi njegovih dramatičnih vrednosti vzeli za filmsko ozadje, ampak o njegovem bistvu ne govorijo. Govorijo o izjemah, o preživelih, teh pa je bilo en sam odstotek – a ta odstotek je bil s stališča genocida napaka. Zdelo se mi je nujno, da posnamemo film o večini, ki ni preživela. Zgodbo, ki bi jo postavili v samo osrčje dogajanja holokavsta. To dogajanje pa ni potekalo v dnevnikih Ane Frank, ni se dogajalo v živinskih vagonih. Zakaj torej ne bi šli radikalno v samo globino, v plinske celice in krematorije? Odgovor je velikokrat, da to ni mogoče, saj bi bili lahko tu prizori hitro zlorabljeni, ekshibicionistični ... Vse to drži, holokavst gotovo ni tema, s katero bi se smeli igrati, ampak ravno zato je treba razmišljati naprej, kako pa to je mogoče storiti.
Z režiserjem in snemalcem smo zato naredili vsak svojo listo, kaj želimo in česa ne, potem pa smo jih primerjali med sabo. Med stvarmi, ki jih nihče ni hotel, je bil jok. Nismo želeli, da kdo joka, saj jok povzroči, da se potem počutiš bolje. Mi pa nismo hoteli, da se gledalec počuti bolje, hoteli smo ga brcniti v trebuh, da bi končno spoznal, o čem govorimo. Mi ne govorimo o nekem posameznem taboriščniku ali več njih, njihovi osebni zgodovini ipd. Poanta ni povedati take zgodbe. Kdorkoli je naredil pošteno raziskavo o sonderkommandih, je moral spoznati, da oni niso govorili istega jezika z ostalimi taboriščniki.
To, kar so doživljali, jih je popolnoma travmatiziralo, robotiziralo, postali so živi mrtveci. Preživeli taboriščniki se še vedno srečujejo enkrat na leto. Preživeli sonderkommandi se niso nikoli. Njihova zgodba je popolnoma druga zgodba in zame je to osrčje holokavsta. To je holokavst. Če ne govorimo o tem, ne govorimo o holokavstu. Zlo je v Auschwitzu pokazalo povsem nov obraz, ki do takrat še ni bil viden. Če se tega ne zavedamo, če ne uvidimo, kaj se je zgodilo v samem srcu evropske civilizacije, in to brez kakšne omembe vredne opozicije cerkvenih voditeljev, potem ne moremo obrniti strani, potem smo še vedno na isti strani. Genocid danes ni samo grožnja svetu, genocid se dogaja. Kambodža, Ruanda, Bosna ... Danes je postalo zelo nevarno, če si kristjan in živiš na Bližnjem vzhodu ...
Če se vrneva k filmu. Gledalec rekonstruira kontekst dogajanja, torej koncentracijsko taborišče, predvsem prek zvokov in zabrisanega, vizualno reduciranega ozadja. Film skratka gledalcu ne pokaže vsega, daje mu samo slutiti. Zdi se, kot da ste se tu namenoma osredotočili na gledalčevo imaginacijo kot medij.
Spoznali smo, da manj pomeni več. Če bi gledalcu vrgli v obraz močne, kričeče podobe in s tem pomnožili vrednost šoka, te dejansko ne bi prišle do vas. Z drugimi besedami, če narediš vse skupaj bolj zamegljeno, potem je gledalec tisti, ki se mora soočiti s strahovi. In samo vi veste, kakšni so vaši strahovi, kaj je za vas strašljivo, neznosno ... Jaz tega ne morem vedeti. Gledalec je tako prisiljen sprostiti svojo domišljijo in ta moment je neprecenljiv, saj film na neki način izrabi vaše strahove, vaše pretekle izkušnje, demone. In to je veliko močnejše od vsega drugega.
Zato smo se odločili, da bomo, kolikor se da, zreducirali izrazne možnosti. Odrekli smo se monologom, glasbi, totalom in skušali ustvariti veristično, klavstrofobično atmosfero. Želeli smo, da gledalec pusti zunaj kina vso povojno percepcijo holokavsta, da je torej tukaj in zdaj, 6. oktobra 1944, v osrčju holokavsta, v Auschwitzu, v dnevu in pol življenja neke osebe. Ne gledamo nazaj, ampak smo tam. Gledalec je kamera, ki je ves čas tik za petami Savlu. Absolutno nismo hoteli interpretirati, kot tudi nismo hoteli gledalcu vzbuditi lažnega upanja. Menim, da je, denimo, ena glavnih slabosti Spielbergovega Schindlerjevega seznama ta, da film začne v barvah, ga potem snema črno-belo, konec pa je spet v barvah. To sporočilo je zame povsem nesprejemljivo, pošilja scela napačno sporočilo, ki pravi, saj drži, da se na sredi knjige zgodi nekaj groznega, ampak na koncu je pa spet vse v redu. Še zdaleč ni v redu. Zelo rad imam življenje, zelo rad imam radost in smeh, vendar pa menim, da si glede Auschwitza ne smemo lagati. To ni nekaj, kar se je pač zgodilo pred sedemdesetimi leti, ni res, da se ne more ponoviti. Človeška družina je dokazala, da je sposobna zelo hitro pozabiti na genocid, se iz njega celo norčevati. Tu so Armenci, pa potem strahote sovjetskih gulagov, holokavst in tako naprej in tako naprej. Ni videti konca.
Kamera je ves čas filma v roki, večino kaže vaš obraz ali pa vam diha za ovratnik. Povedali ste, kakšen vpliv naj bi to imelo na gledalčevo percepcijo, kaj pa je to pomenilo za vas kot igralca?
Moral sem shujšati (smeh), medtem ko se je moral snemalec okrepiti, saj je kamera precej težka, in dejansko smo ves čas snemali iz roke. Od vseh nas je snemanje zahtevalo zelo veliko. Razumel sem koncept te bližine kamere, zato sem se hitro navadil. Ampak samo snemanje še zdaleč ni bilo težko v primerjavi z vsem drugim. Teh 28 dni je bilo precej srečnih dni. Ekipa je bila čudovita, predana in osredotočena. Z Lázslom se sploh nisva pogovarjala, zato sem vedel, da stvari potekajo, kot morajo, in da imamo morda nekaj možnosti narediti res dobro stvar. Tisto, kar je bilo zame najtežje, pa se je dogajalo pred snemanjem in po njem.
Pred snemanjem sem veliko bral na temo sonderkommandov, še zlasti knjigo izraelskega zgodovinarja Gideona Greifa Jokali smo brez solz ... pričevanja judovskih sonderkommandov v Auschwitzu. Gre za 400 strani, napisanih na podlagi pogovorov z osmimi preživelimi sonderkommandi. To je izjemno boleč in natančen opis dogajanja, zelo nazorna razlaga tega, kar so morali početi. Od tega, kako so se lotili puljenja zlatih zob na truplih, kako so pregledovali trupla, da bi našli kakšen skrit nakit, kako so dezinficirali in barvali plinske celice, čistili ventilacijske sisteme, odstranjevali pepel iz peči, do tega, kaj so storili s kostmi, ki niso povsem zgorele ... Greif opisuje, kako so prve dni še spoštljivo hodili okoli trupel, čez nekaj časa pa se je njihova senzibilnost zmanjšala in so hodili čez njih, jih tudi pohodili, postajali so čedalje bolj dehumanizirani, niso več okušali okusa hrane, niso se pogovarjali, samo delali so in skušali preživeti, čeprav so vedeli, da ne bodo. Ko prebiraš takšne stvari, imaš seveda nočne more, postaneš nespečen ...
Po koncu snemanja pa je bilo težko zaradi drugih razlogov. Zajel me je občutek čudne melanholije, ki je bil morda podoben melanholiji, ki je zajela preživele. Seveda sem jaz samo igral in v filmu na koncu tudi umrem, a ti občutki so bili zelo močni. Tisti, ki so preživeli in se vrnili, so namreč naleteli na zelo lahkoten svet ... Kaj hočem povedati? Resničnost, kakršna je Auschwitz, je resničnost, v kateri človek pokaže svoj dejanski značaj. Ni več dovolj, da si sin nekoga, da si lep, privlačen, da imaš denar, lepo kožo ... ali da vsega tega nimaš. Vse te naključnosti, ki igrajo zelo pomembne vloge v naših življenjih, tam odpovedo, ničesar več ne pomenijo. Vse, kar pomeni, je to, kakšen si v resnici.
Kritiki so film sprejeli zelo naklonjeno, kaj pa gledalci?
Različno od države do države. Na Madžarskem, denimo, imajo hollywoodski filmi okoli 100 tisoč gledalcev, madžarski pa največ 40 tisoč. To številko smo že podvojili. Očitno obstaja interes. Dobro nam gre tudi v Franciji in Belgiji. Zelo pa me preseneča, da filma še niso odkupili nemški distributerji, kupili so ga ameriški in ga bodo v Nemčiji tudi predvajali, nemški pa ne. V filmu igrajo štirje nemški igralci, ki to občutijo kot sabotažo. Film naj bi v Nemčiji prikazali aprila, zato bo zelo zanimivo spremljati odzive. Menim, da so Nemci sredi sprememb, ne vem za mlajše generacije, ampak starejše so nekako utrujene.
Utrujene od tematike holokavsta?
Ne od tematike. Filmi, ki tematizirajo holokavst, imajo v Nemčiji vedno dobro gledanost, a s tem, da so Nemci v filmu samo slabi, imajo težave. Pričakujem pa, da bo film najbolj kontroverzno sprejet v Izraelu. Izrael je mlada država, ki je bila zasnovana na ideji, da smo predvsem Izraelci, šele potem Judi, in da ne bomo več nikoli dopustili, da prostovoljno odmarširamo v zakol. Za njih bo torej videti sonderkommande nekaj izrazito čustvenega, odzvali se bodo najbrž zelo pro et contra. A prepričan sem, da je minilo dovolj časa, da se o tem lahko pogovarjamo. Ničesar nas ne sme biti sram. Tudi če je morda videti, da bi nas moralo biti, absolutno ni tako.
Živite v New Yorku. Kako to?
Glede tega nisem imel prav veliko izbire. Edini razlog je moja bivša žena, ki se je po ločitvi z otrokoma preselila v New York. Ker sem odraščal brez staršev, ne bi mogel skleniti miru sam s sabo, če bi dopustil, da moji otroci odraščajo brez očeta, zato sem se preselil, da sem lahko v bližini. Potem sem se še enkrat poročil z Američanko, s katero imam dva otroka, tako da ne vidim prav veliko možnosti, da bi se kdaj lahko vrnil domov.
V nekem intervjuju ste izjavili, da je vaš starejši sin ateist. Je to za vas problem?
Imam osemnajstletno hčer, ki trenutno živi v Jeruzalemu in je večja vernica, kot sem jaz. In imam starejšega sina, ki sovraži religijo in za katerega je že sama ideja Boga nesprejemljiva. Mislim si, ok, to je čisto v redu. Ampak ali želim tudi, da bo takšen ostal vse življenje? Priznam, da ne. Religije nikoli nisem razumel v marksističnem smislu kot opij za ljudstvo. A po drugi strani si želim tudi, da je sin pošten in odkrit. In če tako čuti, moram to sprejeti.
