Med kačo, pumo in kondorjem

Amazonska džungla je, kljub človeškemu uničevanju, še vedno zakladnica narave. Njeno veličino lahko človek prvič začuti že ob letu nad deževnimi gozdovi Južne Amerike, ki se razprostirajo na več kot petih milijonih kvadratnih kilometrov, kar je po površini več kot polovica Evrope. Moja pot v perujsko prestolnico Lima je dobršen del vodila nad severno Brazilijo, kjer je, kljub njenemu mačehovskemu odnosu, amazonskega pragozda še vedno največ.

Kaj je pravi gozd, je Evropejec pozabljal že od neolitika, ko so bili gozdovi skupaj z lovci nabiralci vse bolj v napoto pašnikom in obdelovalnim površinam poljedelcev; namesto živega ekosistema, obnavljajočega se vira vsega, kar človek potrebuje, le še vir za gradbeni material, hrano in ogrevanje.

Takšen antropocentrični odnos do gozda so v Južno Ameriko zanesli evropski kolonizatorji, a se ta, predvsem pri njenih starodavnih prebivalcih, ni nikoli zares udomačil. Toda ljudi, ki bi živeli skladno s starodavnim domorodskim znanjem in šamansko tradicijo, ki sta neločljivo povezana z naravo, je vse manj, zato je tudi najbolj odročen pragozd postal prizorišče spopada med »primitivnim« načinom življenja in globalno geopolitiko nenasitne industrije izkoriščanja naravnih surovin. Takšen je tudi perujski pragozd in njegova najbolj običajna vstopna točka: mesto Iquitos.

Vse reke vodijo v Iquitos

Največje mesto na svetu, do katerega ne vodi nobena cesta, je prestolnica velike perujske province Loreto in leži v osrčju Amazonije. Oblivajo ga tri reke: Amazonka, Nanaya in Itaya. V Iquitos je mogoče prispeti le na dva načina: z letalom ali ladjami in čolni. Pot po vodi traja teden ali več, zato velika večina popotnikov prispe po zraku. Tudi jaz.

Jezuiti so si v teh odročnih krajih v drugi polovici 17. stoletja postavili misijone in začeli evangelizacijo lokalnih indijanskih plemen Napeano in Iquito. Danes ta posel opravljajo predvsem misijonarji iz ZDA, ki po celini pridno novačijo vernike.

Mesto in njegova okolica sta bila z donosno gumarsko industrijo prvič vpeta v globalne ekonomske tokove v zgodnjem 20. stoletju. Ti časi so mimo. Lokalna ekonomija danes sloni na črpanju nafte, ki jo tankerji po Amazonki prevažajo do 3600 kilometrov oddaljenega Atlantika, kopanju dragih kamnov, vse bolj pa tudi na turizmu. Pomemben delež prihodkov lokalnih prebivalcev je nelegalna trgovina z eksotičnimi tropskimi živalmi in rastlinami, razširjeni sta prodaja mamil in prostitucija.

Mesto zato nekoliko spominja na pionirska mesta Divjega zahoda. Južnoameriški Durango. Prestolnica (Lima) je daleč, zakoni so ohlapni, še bolj pa njihovo uveljavljanje. Tako vas lahko že po nekaj minutah pred vhodom v hotel v središču mesta ogovori nasmejani diler. »Hola, amigo! Pravijo mi Jimmy the fixer. Kaj potrebuješ, smoke ali blow? Crystal meth, mogoče? Imam vse, in to najboljše kvalitete.« Ko ga z nasmehom odpravim, ne mine minuta, ko me ogovori njegov prijatelj zvodnik, ki ponuja »chicas bonitas«. V Južni Ameriki, še posebej pa v Amazoniji, se zaradi revščine da kupiti in prodati vse. Dušo in telo.

Presenetljivo je Iquitos eno najbolj varnih mest v Peruju. Po uradnih številkah ga vsako leto obišče skoraj 300.000 turistov. Največ zaradi še vedno precej neokrnjene amazonske narave v okolici. Pohodi v džunglo, kjer lahko obiščete poludomačena indijanska plemena, kot je Bora, so glavna turistična atrakcija. Četudi tragična. Ti ljudje živijo v rezervatih, preživljajo pa se s plesanjem turistom, ki v zameno kupijo še kakšen pri njih narejen spominek.

Na ulicah Iquitosa srečamo veliko ostarelih hipijev, ki so v mestu našli svojo južnoameriško Goo; precej je tudi novodobnih iskalcev naravnega zdravilstva za dušo in telo. Tudi ta starodavna disciplina, ki je tesno povezana s šamanizmom, namreč postaja industrijska panoga Amazonije, zato sem se, če sem že bil tam, pozanimal, kako deluje.

Kaj je pravzaprav šaman?

V mestu in okolici mrgoli samooklicanih šamanov, šarlatanskih zdravilcev in mazačev, zato se je treba potruditi, da pridete do pravega šamana, ki nekaj da na človeško etiko. Obiski šamanov, ki se jim reče curanderos, ali herbalistov (herbalistas) so v zadnjem obdobju zaradi navala »gringov« donosen posel, zato ne manjka domačinov – pravih Indijancev in Kreolov –, ki vam bodo kar na ulici ponudili svoje storitve. Ti seveda v veliki večini šamanskega posla ne obvladajo, niti jim ni kaj prida mar za vaše zdravje.

Šamanizem je postal posel in takšen poslovnež je tudi Miguel, ki se ukvarja z zdravljenjem s strupom tropske žabe sapo. Postopek izvaja kar v svojem stanovanju, bolj luknji po zahodnjaških standardih. Miguel, četudi ga zanimajo predvsem dolarji, je sicer profesionalec. Uporablja čiste pripomočke. Zdravljenje z žabjim strupom poteka takole: najprej vam z leseno palčko izžge povrhnjico kože, nato pljunete na drugo leseno palčko, na kateri je strup, šaman nato oboje zmeša in nanese na tri luknjice, kjer je prej bila koža. Ne mine minuta, ko strup začne delovati. Srce pospešeno bije, začnete se potiti, obliva vas občutek hude slabosti, včasih tudi bruhate. Vse skupaj traja kakšne pol ure, potem vam močno odleže, počutite se odlično. Čemu? Strup v tej količini ne ubije, temveč temeljito prečisti telo. Če ritual z večdnevnimi presledki izvedete trikrat, vam močno okrepi imunski sistem. Šaman pazi na vas in vam meri utrip. Pri meni je vse potekalo dobro. Miguel je hodil okrog mene in govoril le: »Beautiful, beautiful!« Kaj več od čudovito angleško ni znal.

Pravi šaman je globok poznavalec duše, zdravilec in opravlja vlogo upravljavca duhovnih moči. Šamanizem je po pionirju njegovega modernega znanstvenega proučevanja Mircei Eliadeju verjetno najstarejša oblika ekstaze, ki izvira iz paleolitika, pri čemer gre tako za mistiko kot magijo in religijo v ožjem smislu. Šamanska izkušnja predvideva zapustitev telesa in dvig v nebo ter spust v podzemlje, med sile razkroja in smrti.

V praksi so šamani v Peruju (pa tudi drugih amazonskih državah Južne Amerike) večinoma ayahuascerosi. To so šamani, specializirani za delo z zvarkom ayahuasca, ki mu pravijo tudi vino duše. Ayahuasco kuhajo iz več tropskih rastlin, vsak pa pripravlja svojo specifično mešanico, ki jo ljubosumno skrivajo.

Ta je v lokalni tradiciji sveta pijača in povsem legalna, saj naj bi jo po prepričanju domačinov zgornje Amazonije bogovi poslali ljudem v duhovno pomoč, zaradi psihoaktivnosti pa sproža duhovne vizije. Zato ne čudi, da po njej poleg domačinov posega vedno več izkoreninjenih zahodnjakov in drugih iskalcev duhovnega. V umazanih plastičnih steklenicah jo lahko kupite tudi na lokalni tržnici, kar močno odsvetujejo.

Veliko ljudi se zateče po tovrstno pomoč k tradicionalnim zdravilcem tudi zaradi zlorabe drog. Velikokrat uspešno. Pijača grenkega okusa je v posebnem obredu ponavadi skuhana iz dveh rastlin. Delov debla lijane ayahuasca (lat. Banisteriopsis caapi) – v lokalnem jeziku kečua jo imenujejo »vino prednikov« – dodajo liste rastline chacruna (lat. Psychotria viridis). Listje vsebuje DMT, ki povzroča vizije; te so poleg diete, ki jo predpiše šaman, glavna komponenta zdravljenja z ayahuasco.

Prav sprememba zavesti in možno prehajanje v drugačno stanje, kjer stopi v stik z izvirnimi močmi nadnaravnega prostora, je ena poglavitnih lastnosti šamanizma. Nekdanji profesor na harvardski univerzi, psiholog Timothy Leary, je o psihedelikih, med njimi tudi ayahuasci, dejal, da niso narkotiki, poživila ali pomirjevala, temveč biokemični ključi, ki odklepajo izkušnje, pretresljivo nove za večino zahodnjakov.

Vez zemlje, vesolja in podzemlja

Šamanska izkušnja, ki ste je deležni na obredu z ayahuasco, sloni na starodavni kozmološki topografiji, ki je zahodnemu krščanstvu, kljub večstoletnemu zatiranju Indijancev, ni uspelo uničiti. Tako je tudi v Peruju. Njegovo pretežno indijansko prebivalstvo je namreč globoko v sebi ohranilo pogansko naravo, ki jo najbolj določa vera v duhove narave in prednikov.

Uradni katoliški cerkvi ni preostalo drugega kot religiozni sinkretizem in je starim bogovom nadela imena svetnikov, svoj kult pa utrjevala tudi tako, da je gradila cerkve na ruševinah inkovskih in predinkovskih templjev. Poganska narava je pridobila značaj demonskega še posebno v okviru zahodne krščanske kulture, ko so živalski, delno pa tudi vegetalni atributi dobili negativen prizvok.

Ta topografija, ki se je šamani učijo vse življenje, sloni na zmožnosti prehoda iz ene kozmične ravni v drugo. V osnovi gre za tri prostore: zemljo, nebo in podzemlje. Šaman pozna misterij teh prehodov, na katerih se zlomi realnost. Prehodi so lahko obredne narave, ko v prisotnosti ritmičnega plesa in glasbe šaman vstopi v trans. Če gre pri obredu za zdraviteljsko namero, šaman, ki pozna duhove onstranstva, prevzame nase njihovo negativno moč, jo očiščuje, izžene ali premaga, in tako ozdravi prizadetega.

Vse tri ravni povezuje kozmična os (axis mundi). Na njej so stične točke, ki omogočajo prehod med njimi. Simbolni pomen tega prehoda pa je, da med zemljo, vesoljem in podzemljem obstaja vez; ti prostori niso povsem ločeni, nasprotno, nekoč so bili enovito povezani. (Igor Škamperle: Šamani, poznavalci prehoda, v: Poligrafi, 2006.)

V perujski tradiciji te tri prostore predstavljajo tri živali. Podzemlje simbolizira kača, zemljo ali tostranstvo puma (jaguar v srednjeameriški tradiciji), zgornji svet ali nebo pa kondor. To je simbolna kodifikacija, ki predstavlja pot prehajanja dušnih ravni in prestopanje v drugo realnost. Ayahuasca in ayahuascerosi odpirajo ta vrata in so vodiči ter zdravilci na tej poti.

Percy Garcia Lozano, curandero

Takšen je Percy, šaman iz Iquitosa, ki je v okoliški džungli postavil svoje zdravilišče. Desetdnevno bivanje ni ravno poceni, je pa kvalitetno. Percy je priznan šaman, ki ne odira turistov, kot to počnejo njegovi samooklicani »kolegi«, ki prežijo predvsem na lahkoverne Američane.

Zadnji del poti do njegovega centra je treba prepešačiti po pragozdu, kar je lahko ob visoki vodi velika pustolovščina. Kot skoraj nenehno deževje in obilica insektov, ki so vključeni v ceno bivanja.

Obredi pri Percyju so trikrat na teden, pred srečanjem z ayahuasco pa je priporočljiva dieta, ki očisti telo in izboljša mistično izkušnjo. To pomeni nič sladkorja, soli, začimb, še zlasti pikantnih, najbolje nobenega mesa, mleka in mlečnih izdelkov, fermentiranih jedi, sadja, alkohola, kave, čaja. Dobro se je izogibati mrzlim pijačam in maščobi, spolni odnosi niso zaželeni.

Obred se začne zvečer in lahko traja vso noč. Percy ga izvaja v velikem šotoru, pod katerim teče potok. Še pred začetkom vsak udeleženec opravi kopel z rožami, šaman pa ga blagoslovi. Vsak dobi svoje ležišče, čeprav je zaželeno sedenje, in vedro za bruhanje. Blizu so tudi stranišča. Ayahuasca po zaužitju namreč vsakega najprej očisti, opravi purgo.

Šamanov pomočnik pred tem pokadi obredni prostor s svetim lesom (palo santo), šaman pa vsakogar ponovno blagoslovi s pihanjem dima. Percy vsakemu udeležencu odmeri količino ayahuasce, ki začne delovati po približno pol ure. Nato začne peti šamanske pesmi icaros, ki pomagajo pri povezovanju s svetom duhov.

Ayahuasca je zdravilo, ki deluje na obeh ravneh: na fizični in čustveni, povzroča pa čiščenje blokad v telesu. Vizije, ki so elementarni del zdravljenja, so zelo osebne in lahko tudi precej strašljive. Ayahusca nas namreč prisili v soočenje s strahovi in travmami, lahko pa pokaže tudi globlji uvid v ustroj stvarstva. Njena naloga je omogočanje neposredne izkušnje lastnega notranjega sveta, ki služi jasnemu razumevanju narave naših težav in iskanju rešitev zanje.

Četudi »vino duše« vsebuje psihoaktivno sestavino, bi ga bilo narobe označiti za klasično mamilo. Tudi ob dolgotrajni uporabi namreč ne povzroča odvisnosti niti nima drugih stranskih učinkov. Po desetih dneh uživanja se človek počuti bolje kot kadarkoli prej.

Pravi šamani zato nikoli ne ponudijo ayahuasce za rekreacijo ali igro, temveč vedno v ritualnem okolju z duhovnimi in terapevtskimi nameni. �