Tiskane izdaje
Ali je pariška podnebna konferenca postavila prave planetarne smerokaze za udejanjanje ključnih podnebnih in tudi drugih okoljskih in razvojnih ciljev človeštva, ki so soodvisni?
Konec leta 2015 so bili medijski žarometi sveta upravičeno usmerjeni v Pariz. Najprej zaradi napada islamskih skrajnežev evropskega rodu, potem pa zaradi iskanja odgovora na posledice globalnega segrevanja. In kaj imata oba svetovno odmevna pariška dogodka skupnega? V obeh primerih gre za teroristični napad – v prvem primeru so bile žrtve nedolžni ljudje, v drugem pa je neposredna žrtev svetovno ozračje kot šolski primer tragedije skupnega dobra. V prvem primeru je glasno in zlovešče spet spregovorilo orožje, v drugem pa smo priče tihi, procesni obliki terorizma okoljske slepe civilizacije rasti na eksistenčno pomembno skupno globalno dobro. V obeh primerih pa bo treba odpraviti resnične vzroke, spodrezati glavne korenine obeh oblik terorizma: radikalno zmanjšati strahotne in naraščajoče ekonomske, geografske in socialne razlike ter radikalno zmanjšati emisijske pritiske na ozračje. V obeh primerih eksistenčno potrebujemo globalno, medčloveško in medgeneracijsko solidarnost in pravičnost. Res le naivno sanjarjenje, celo iluzija? In kaj je alternativa?
Tudi zadnje letošnje poročilo sveta evropskih akademij znanosti dramatično opozarja, da nekatere spremembe podnebja potekajo še hitreje od že sicer skrb vzbujajočih napovedi podnebnih modelov. Globalno segrevanje je zgolj eno od okoljskih ogledal razvojnega modela kapitalizma in državnega socializma, zasnovanega na zdravorazumsko zgrešeni osnovni predpostavki, da je na omejenem planetu in z omejenimi samočistilnimi zmogljivostmi mogoča trajna in neomejena količinska ter emisijska gospodarska rast. Zgolj v obdobju 1990–2010 so se globalne emisije toplogrednih plinov povečale za skoraj 50 odstotkov, v zadnjih desetih letih za več kot četrtino. Kurjenje fosilnih goriv, spreminjanje gozdnih površin v kmetijske in mehanizirano kmetijstvo z intenzivno živinorejo so osnovni viri toplogrednih izpustov. Vsako leto človeštvo proizvede že več kot 40 milijard ton zgolj emisij toplogrednega ogljikovega dioksida, omejeno samočistilno zmogljivost našega ozračja pa po ocenah klimatologov globalno presegamo za trikrat! ZDA na prebivalca za devetkrat, EU in Slovenija za petkrat, Kitajska za trikrat, Afrika in Indija sta (še) pod »dovoljenimi« izpusti na osebo.
Gospodarska škoda
Napovedi o številu potencialnih podnebnih beguncev v prvi polovici 21. stoletja so ob pospešenem povečevanju emisij toplogrednih plinov skrajno skrb zbujajoče in nekajkrat presegajo število sedanjih beguncev (okoli 60 milijonov), a zgolj v letu 2008 so po poročilu Mednarodne organizacije za migracije ekstremne vremenske in podnebne razmere povzročile selitve 20 milijonov ljudi. Zlasti zaradi vse bolj pogostih suš in kroničnega pomanjkanja hrane in vode se število podnebnih beguncev povečuje, kar v povezavi z drugimi vzroki vpliva na večje migracijske tokove. Tako sta se zaradi izrazitih suš v obdobju 2006–2011 v Siriji povečala revščina in pomanjkanje hrane, to pa je število sirskih beguncev povečalo še za dodatna dva milijona.
V prihodnjem obdobju pa naj bi ob mlačnemu odzivu držav sveta zgolj podnebne spremembe (suše, poplave, kronično pomanjkanje vode in posredno pomanjkanje hrane) po okvirnih povprečnih ocenah povzročile 200–250 milijonov beguncev, najvišje ocene pa so okoli ena milijarda ljudi! Zaradi podnebno najbolj ranljivega območja sveta (Afrika, Bližnji in Srednji vzhod), geografske lege in dosežene visoke ravni blaginje bo v primeru podnebnega eksodusa Evropa ključni cilj podnebnih in drugih beguncev. Čas za kontrolirano, še obvladljivo in humano pot iz podnebne zagate se tudi za EU nepovratno izteka.
Radikalno zmanjšanje toplogrednih izpustov
Na globalni ravni potrebujemo takojšnje ukrepe za obsežno zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, zaradi neuspešnega dosedanjega blaženja podnebnih sprememb pa celostne strategije in ukrepe za prilagajanje na podnebne spremembe na globalni, državni in regionalni ravni. Polom sedanje evropske varnostne, protiteroristične in begunske politike, vključno z gasilskim žičnim ograjevanjem vse večjega števila držav, je več kot očiten. Potrjuje potrebo po hitri in celoviti prenovi, na vrednotah globalne solidarnosti in okoljsko-podnebni odgovornosti zasnovanega varnostno-razvojnega modela evropske in svetovne politike. V nasprotnem primeru bodo evropskim žičnim ograjam očitno sledili strelski jarki, minska polja, strojnična gnezda, ki pa po zgodovinskih izkušnjah v nobenem primeru ne bodo ustavili prihoda več deset milijonov potencialnih podnebnih beguncev v Evropo, če zanemarimo vse druge pričakovane negativne posledice.
Zato so v tem večplastno podnebno-varnostno in razvojno prelomnem trenutku človeštva (in EU) ključni strateški cilji naslednji:
1. Udejanjanje načela skupne, vendar različne odgovornosti držav z globalno načrtovanim zmanjšanjem emisij (odprava vzrokov) ob pravični delitvi bremen in upoštevanju t. i. zgodovinskega podnebnega dolga: radikalno zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v bogatih državah (prepolovitev izpustov oziroma na manj kot pet ton na prebivalca do leta 2030 in za 90–95 odstotkov oziroma pod eno tono do leta 2050), postopna stabilizacija emisij držav v razvoju do leta 2030 in okvirno poenotena količina izpustov na osebo do leta 2050 (okoli ena tona izpustov).
2. Sistemsko in večplastno, na svojevrstni geografski podnebni ranljivosti zasnovano prilagajanje na podnebne spremembe (zmanjševanje posledic) kot posledica dejstva, da jih zaradi dolge življenjske dobe toplogrednih plinov v ozračju več ne moremo povsem ustaviti.
3. Čimprejšnji finančno konkretni, sistemski globalni podnebno-okoljski in hkratni trajnostno sonaravni razvojni odgovor (finančni, tehnološki, investicijski), vključno z ustanovitvijo globalnega sklada za pomoč državam v razvoju (za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe in uvajanje trajnostnega, nizkoogljičnega gospodarstva, energetike, večanje samooskrbe itd.) v višini enega odstotka svetovnega BDP oziroma v letni vsoti najmanj 800 milijard dolarjev do leta 2025 in okoli 2 (3) odstotka BDP v obdobju 2025–2050.
4. Bistveno zmanjševanje ekonomskih razlik med revnimi in bogatimi, povečevanje prehranske, vodne in energetske stopnje samooskrbe držav in geografskih območij sveta (odpravljanje vzrokov za izseljevanje) in razvoj pravične ter okoljsko-podnebno odgovorne svetovne trgovine.
Pariška podnebna konferenca je decembra 2015 po številnih, medgeneracijsko moralno neoprostljivih zamujenih priložnostih po letu 1992 objavila prvi globalni podnebni dogovor 196 držav podpisnic, ki proizvajajo 94 odstotkov svetovnih izpustov toplogrednih plinov. Zapoznelo je le dozorelo spoznanje, da predstavljajo podnebne spremembe varnostno globalno svetovno grožnjo, ki zahteva usklajene globalne odzive. Osnovni pariški cilj je zmanjšanje trenda povečanja (!) povprečne globalne temperature za največ 2 stopinji Celzija (oziroma 1,5 stopinje Celzija) glede na predindustrijsko obdobje. Sklepi pariškega podnebnega srečanja prvič nakazujejo okvirne globalne smernice za opuščanje rabe fosilnih goriv, večjo rabo obnovljivih virov energije in prehajanje v nizkoogljično družbo. Prav tako je prepoznavna nujnost finančne, tehnološke in organizacijske pomoči državam v razvoju. V ta namen naj bi se z vložki bogatejših držav oblikoval podnebni sklad v višini približno 100 milijard dolarjev (le 0,12 odstotka svetovnega BDP!?), kar pa je glede na težo prihodnjih podnebnih problemov (pričakovane letne škode v višini najmanj 5 odstotkov svetovnega BDP) in zgolj ohlapne povezanosti podnebnih in trajnostno gospodarskih ciljev za nekaj velikostnih razredov premajhna vsota. Po oceni Mednarodne agencije za energijo (IEA) bi do leta 2050 potrebovali okoli 1100 milijard dolarjev na leto kot nizkoogljične investicije. Za primerjavo: letni svetovni vojaški proračun presega 1700 milijard dolarjev …
Svetovni politiki so seveda pariški podnebni vrh nemudoma in vzhičeno razglasili za (njihov) izjemen okoljsko-podnebni dosežek, pariške sobane so hrumele ob odpiranju številnih steklenic izbornega francoskega šampanjca. A strokovnjaki za podnebje in nevladne okoljske organizacije so ob prepoznavanju vsekakor podnebno potencialno pozitivnega koraka ostali bolj previdni. Zakaj?
Na videz ambiciozen cilj omejenega povečanja temperatur za največ dve stopinji Celzija je dejansko le spodnja, zasilna in negotova globalna podnebna obramba zgolj za najnevarnejše posledice podnebnih sprememb. Med sklepi pariške konference ni jasnega, pravno in finančno obvezujočega akcijskega podnebno varovalnega in hkrati trajnostnega gospodarskega načrta, vključno z jasnimi, številčno določenimi etapnimi cilji do leta 2050. S številkami, datumi in načini financiranja opredeljene podnebne obveznosti posameznih podpisnic niso določene, prepuščene so dogovarjanju. To je, ob finančno nezadostnem in dejansko na prostovoljnosti zasnovanem globalnem podnebnem skladu (kaj se bo zgodilo, če država ne bo prispevala sredstev?) pravzaprav največja hiba pariškega podnebnega srečanja. Povsem se strinjam z mnenjem ekonomista Bogomirja Kovača, da je pariški sporazum dejansko leseno železo, z malo zavezujočih in ekonomsko sprejemljivih rešitev. Gre torej za sicer zelo potreben globalni podnebni projekt, ki ostaja na pol poti, v obdobju, ko potrebujemo radikalni zasuk. Politične namere ne morejo biti uspešne brez ekonomskih mehanizmov, potrebnega financiranja, večje razvojne solidarnosti med bogatimi in revnimi.
Prostorska asimetrija med glavnimi viri izpustov (Sever) in posledicami podnebnih sprememb (revni in podnebno zelo ranljivi Jug) bistveno vpliva na dejstvo, da bogatejše države niso mobilizirale vseh zmogljivosti za zmanjšanje podnebnih sprememb. Predvidena sredstva v višini 100 milijard so občutno preskromna za prepotrebni nizkoogljični preboj in večjo podnebno varnost najbolj ranljivih držav. Bogate države hkrati razpolagajo s potrebnimi finančnimi in tehnološkimi temelji tudi za prilagajanje na podnebne spremembe, zato niso navdušene za radikalno zmanjšanje lastnih toplogrednih izpustov.
Sklepni dokument pariškega podnebnega vrha (potrditi ga morajo nacionalni parlamenti) je prvi globalno dogovorjen korak k opuščanju fosilnih goriv in nizkoogljični prihodnosti. Pomeni zavezo (ne pa še obvezo!) blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe z morda še obvladljivimi podnebnimi razmerami ob doseganju sprejetega omejenega dviga povprečne svetovne temperature (za 2,0 oziroma 1,5 stopinje Celzija). Sporazum pa nima kvantitativnih in časovno določenih obveznosti, prav tako manjkajo ustrezni zakonski, finančni, načrtovalski, administrativni in drugi mehanizmi za konkretno in obvezujoče udejanjanje na državnih ravneh. Zato je nujno, da se že v bistveno krajšem obdobju od predvidenih petih let sporazum konkretno in akcijsko nadgradi, sicer bo (p)ostal seznam podnebnega in vsakokratnega drugega političnega leporečja. Bo torej obdobje do leta 2020 ostalo brez konkretnih podnebno blažilnih in prilagoditvenih akcij? No, priznati pa je treba, da so svetovni voditelji po bistveno predolgem spanju na pariškem srečanju končno obotavljivo odprli oči, saj so postale tudi nočne temperature za trdno spanje – previsoke. Govorjenje, da gre za tako rekoč za podnebno Jalto, pa je več kot pretirano.
Ko govorimo o podnebni pravičnosti in osebni odgovornosti, pa zgolj naslednje – povprečni ogljični odtis pripadnika enega odstotka najbogatejših je 175-krat večji od povprečnega ogljičnega odtisa prebivalca iz desetine najbolj revnih. O tem pa v pariških sobanah ni bilo govora, kdo ve, zakaj … Za vzporedni, zgolj z vidika vse večjih temperatur »prisojni« svet revnih in najbolj podnebno ranljivih se bitka tudi za podnebno pravičnost šele začenja …
Pariški podnebni signali
Nasprotno, z jasno, radikalno in dolgoročno nizkogljično zasnovano gospodarsko vizijo pa že nastopa in v praksi ustrezno ukrepa nemška vlada. Do leta 2050 bo Nemčija izpuste toplogrednih plinov zmanjšala za 95 odstotkov, sistemsko podprla obsežno trajnostno sonaravno prenovo nemškega gospodarstva in gospodinjstev. Nemška vladna politika torej podpira prednostno rabo obnovljivih virov energije, načrtuje radikalno zmanjševanje uporabe premoga (raba zemeljskega plina v vmesnem obdobju) in podpira trajnostno prenovo premogovnih revirjev, pospešeno zapiranje jedrskih elektrarn, trajnostno mobilnost, zmanjševanje porabe mesa itd.
Z lokalno in energetsko lobistično podporo in s podporo večine parlamentarnih strank pa je bila v Sloveniji izsiljena gradnja šestega bloka TE Šoštanj, ki naj bi delovala vse do daljnega leta 2054. Tako si je Slovenija okoli vratu obesila svinčeno težak ogljični kamen, ki naj bi na leto pridelal še 50 milijonov evrov izgube. Bo kdo za storjeno večplastno škodo osebno ali politično odgovarjal? Zato bo namreč med drugim naše izpolnjevanje mednarodnih obveznosti o zmanjšanju izpustov veliko težje, prehod v nizkoogljično družbo še bolj zahteven, a kljub temu okoljsko, ekonomsko in zaposlitveno nujen. Slovenija je namreč po trajnostno sonaravnih in drugih razvojno-varovalno pomembnih potencialih na prebivalca v skupini dvajsetih najbolj privilegiranih držav sveta. Zato so signali pariške podnebne konference za Slovenijo in vse njene regije pravzaprav priložnost, da se tudi zaradi globalne podnebne in medgeneracijske obveznosti izogne nevarnemu nadaljevanju fosilne razvojno-podnebne poti, ki je dolgoročno okoljsko škodljiva, medgeneracijsko in medregionalno nepravična ter ekonomsko zgrešena.
S trajnostno prenovo gospodarstva, prometa in gospodinjstev mora Slovenija izziv podnebnih sprememb izkoristiti za temeljito, sonaravno gospodarsko prenovo, za odprtje okoli 60.000 novih zelenih delovnih mest do leta 2025/2030 v vseh slovenskih regijah, za ekologizacijo gospodinjstev ter občutno povečanje prehranske in energetske samooskrbe. Prav tako sta nujna povečanje naravne odpornosti do učinkov podnebnih sprememb ter izdelava nacionalne strategije in akcijskih regionalnih planov prilagajanja na podnebne spremembe. Ne zamudimo še te priložnosti! ●
Dr. Dušan Plut
