Med pravico do samoodločbe in učinkovitostjo držav

Visoki francoski uradnik, delegat vplivnega državnega sveta (Conseil d'Etat) za mednarodne odnose, tri leta je preživel v Dakarju kot politični svetovalec senegalskega predsednika, pisec knjige o odnosih Francije in Afrike, predavatelj na Sciences Po in ENA. Kot delegat francoskega državnega sveta je v Ljubljani predaval na Pravni fakulteti.

Nedavno je spisal članek, ki so ga z veseljem prebirali Škoti in Katalonci. Visoki francoski uradnik – čeprav je to njegovo osebno mnenje, ne stališče institucije – je v prestižni reviji Politique Étrangère predstavil zanimivo pravno argumentacijo. Morebitnih novih držav, Škotske in Katalonije, ni mogoče preprosto izgnati iz Evropske unije; obstaja bistvena razlika med kandidatkami, ki niso bile nikoli del EU, in novimi državami, če bodo pač nastale, ki so že del evropske zakonodaje. Sam koncept Unije, utemeljene na svobodi, demokraciji, vladavini prava in enakosti, pomeni, da nacijam težko odrekamo pravico do samoodločbe, Gounin v zvezi s tem omenja »demokratično regresijo«.

V pogovoru je z rahlo zadržanostjo govoril o evropskih razmerjih Škotske in Katalonije. »Govorim v osebnem imenu, državni svet kot institucija nima stališča do vprašanj, ki spadajo med britanske in španske notranjepolitične zadeve.«


Škoti so septembra zavrnili samostojnost, Katalonija je odpovedala referendum o neodvisnosti. Presenečenje?

Ne samo v Evropi, povsod po svetu doživljamo paradoksalne trende: na eni strani globalizacijo in regionalizacijo, na drugi krčenje evropskih meja in vračanje k identitetam. V Franciji obstajata močni regionalni identiteti v Bretanji in na Korziki, znotraj Evropske unije so še močnejše identitete v belgijski Flandriji, španski Kataloniji in Baskiji ali na Otoku, kjer Združeno kraljestvo malce spominja na Evropsko unijo. Sicer pa Škotska ne zahteva neodvisnosti, temveč ponovno samostojnost, neodvisnost po letu 1707, ko sta bili kroni združeni. Zahteva je legitimna, vendar mora biti pravno usklajena. Združeno kraljestvo je septembra organiziralo referendum, ta je bil dogovorjen med britanskim ministrskim predsednikom Davidom Cameronom in škotskim premierom Alexom Salmondom; rezultat je bil tesen, vendar popolnoma nedvoumen. Katalonski proces je drugačen: Madrid je vedno nepopustljivo odrekal Barceloni pravico do organiziranja referenduma, ko je bila ta sprejeta, je nemudoma nastal spor, špansko ustavno sodišče je razglasilo referendum za neustaven. Katalonci so ravnali modro, ko so odpovedali referendum in se odločili ubogati ustavno sodišče.

Kaj zdaj ostane Kataloncem? Zadeve na španskem ustavnem sodišču se lahko vlečejo zelo dolgo. Predčasne volitve prihodnje leto kot tako rekoč referendum o neodvisnosti?

Celoten proces mora biti skladen s pravom in notranjimi procedurami v Španiji. Če se bo Madrid strinjal z referendumom, potem bomo nemara videli referendum, kakršen je bil pretekli mesec na Škotskem.

Španija referenduma ne bo dovolila ...

Nikoli ne reci nikoli. Gre za pravno vprašanje in politično strinjanje. In vemo, da se politično strinjanje lahko spreminja in razvija. V bližnji prihodnosti so stvari verjetno blokirane, bolj negotovo pa je, kako bodo šle naprej. Nimam odgovora.

V članku za Politique Étrangère ste postavili pod vprašaj, ali je Škotsko in Katalonijo mogoče izgnati iz Unije. Lansirali ste koncept »notranje širitve«, v kontrastu s standardnimi kandidaturami držav, ki se pridružujejo EU; rekli ste, da recimo Kataloncev ni mogoče obravnavati kot, denimo, Moldavije. Lahko razložite?

To je pravno vprašanje. Če – in obstaja velik če – Katalonija, Flandrija ali Škotska postanejo jutri samostojne države, ali bodo članice Evropske unije postale avtomatično ali pa bodo morale vložiti kandidaturo? Torej znova zaprositi za članstvo tako, kakor so to storile Črna gora, Srbija ali Slovenija.

Širitev Evropske unije je zgodovinski proces: najprej je obstajala ustanovna skupina šestih držav, nato devetih, ta čas je osemindvajseterica. Pred šestimi meseci, ko sem se vprašal, kdo bo devetindvajseta država članica EU, sem rekel: morda Islandija ali Turčija ali Črna gora, nemara Škotska. To je nekaj, česar pogodba ni predvidela. Nobene določbe ni v njej, ki bi govorila o notranji širitvi. Možnost širitve Evropske unije je bila začrtana za outsiderje, države, kakršne so Moldavija, Srbija ali Črna gora. Toda morda – in razmišljati moramo o tem, kaj bo, če regija postane država, razglasi neodvisnost – se bomo morali spopasti s tem. In moje mnenje je, da teh novih držav ni mogoče obravnavati enako, kot obravnavamo outsiderje. So vendar znotraj Evropske unije in treba bo poiskati dogovor o tem, da bodo ostale v njej.

Torej jih ni mogoče izgnati iz Evropske unije? Katalonija je del Španije in evropskega prava, njeni državljani, kot poudarjate v članku, so vendar Evropejci.

Prav za to gre. Nekateri pravijo, da če Katalonija hoče postati članica Evropske unije, mora vložiti kandidaturo, prošnjo, kot to počnejo nove države in kot je pred petnajstimi leti storila Slovenija. Toda državljani Katalonije in Španije so španski državljani in obenem so tudi evropski državljani. Vsi imamo dvojno državljanstvo: smo nacionalni in evropski državljani. To nam daje nekatere pravice in dolžnosti in vprašljivo je, ali je mogoče pravice odvzeti brez našega privoljenja, samo zato, ker so se naše države odločile za razglasitev neodvisnosti. Ta vprašanja niso rešena, ker ni bilo razlogov za to, da bi reševali hipotetična vprašanja. Pa vendar obstaja močan argument, ki govori v prid avtomatični pridružitvi Katalonije, Škotske, Flandrije in drugih morebitnih novih držav Evropski uniji.

Če postanejo samostojne, bo potrebna praktična rešitev?

Vsekakor. Pri teh stvareh je treba biti pragmatičen.

Odhajajoča najvišja predstavnika Evropske unije, Barroso in Van Rompuy, sta nenehno govorila, da bodo morale te države na novo zaprositi za članstvo. Kako komentirate ostre izjave?

So povsem logične. Visokim predstavnikom, predsedniku bruseljske komisije in predsedniku evropskega sveta, je bilo zelo neprijetno ob temi, ki je pravzaprav njihova domača tema. Niso hoteli, da bi bili videti, kakor da posegajo v notranjepolitične zadeve ene od članic Evropske unije. V tem pogledu se niso hoteli vpletati, čeprav so jih novinarji neprenehoma mučili z vprašanji. In naposled so rekli, da pač berejo tekst iz pogodbe, ki v 49. členu navaja, da mora nova država zaprositi za članstvo, kar je odločitev, ki jo morajo ratificirati vse države članice in evropski parlament. Toda kot sem povedal prejle, je bila pogodba spisana brez védenja o notranji širitvi, pojavila se je torej nekakšna pravna praznina. Te problematike pisci pogodbe niso mogli predvideti.

Kako gledate na pravico držav do samoodločbe? Očitno postaja za Unijo težavna tema.

Samoodločba je zamotano, kočljivo vprašanje, tako v Evropski uniji kakor zunaj nje. Po eni strani gre za temeljno človekovo pravico, za pravico odločanja o tem, katera vlada ti bo vladala, kaj je tvoja skupnost, kdo pravzaprav si: Francoz, Evropejec, Parižan ali državljan sveta. Človek ima pravico, da se odloči. Po drugi strani pa je treba biti pragmatičen in obenem učinkovit. Seveda lahko države razglasijo neodvisnost in videli smo: iz nekdanje Jugoslavije je nastalo sedem držav, bivša Sovjetska zveza je eksplodirala na petnajst delov, Eritreja in Južni Sudan sta razglasila samostojnost. A kako daleč lahko gremo? Treba je poiskati primerno ravnotežje med pravico do samoodločbe in učinkovitostjo držav, ki so sposobne preživetja.

Skupna značilnost nacij, kot so Škoti in Katalonci, je, da hkrati z željo po samostojnosti želijo ostati članice Evropske unije. Lahko sploh govorimo o odcepitvi?

Navdušenje nad Evropo je pomembna stvar. Prebiramo ogromno količino analiz o evropski utrujenosti: kako so vsi naveličani Evrope, kako ni več evropskih sanj; zaradi krize, razmer v ekonomiji, institucijah, bruseljski tehnokraciji, nizke udeležbe na evropskih volitvah so stvari postale zelo depresivne. Poglejte samo evrofobične, evroskeptične stranke v Franciji, Britaniji, na Poljskem, Madžarskem. Evroskepticizem v Evropi je v ostrem kontrastu z navdušenjem in optimizmom zunaj nje. Ozrite se proti mejam Evrope. V Ukrajini si številni želijo v Evropsko unijo, prav tako Gruzija, tudi Turčija, čeprav je drugačen primer, je bila na določeni točki zelo zainteresirana za Evropo. Morda Evropi niti ne gre tako slabo, če je toliko navdušenja nad članstvom. Evropa pomeni dvoje. Celino miru in stabilnosti, morda smo to pozabili, od druge svetovne vojne je že dolgo, prva se je začela pred sto leti. Nemara je za Slovenijo in Hrvaško vojna nekaj bistveno bolj otipljivega, izkusili ste jo za časa vašega življenja, bila je krvava. Mogoče je želja po pridružitvi povezana s tem, je zagotovilo proti vojni. Hkrati gre za gospodarstvo in blaginjo. Ne glede na to, da je Unija v etapi dolge, boleče krize, je evro garancija stabilnosti. Ni treba, da smo tako mrki; morali bi se zavedati, kako zelo privlačna je Evropa še vedno za preostalo Evropo.

Opažate kontrast med Veliko Britanijo in Španijo? Prva je dovolila referendum, druga ne. Kljub razlikam med unitarno Španijo in Združenim kraljestvom so opazne razlike med demokratičnima praksama, mar ne?

Razumem vašo poanto, toda kot delegat državnega sveta nisem poklican, da bi komentiral. Čisto osebno pa bi bil za referendum v Kataloniji, ker bi ljudem prepustili pravico, da bi se odločili bodisi za bodisi proti. Lahko bi se izrekli za eno ali drugo in to bi pomenilo posledice. Razmere na Škotskem so zdaj jasnejše od tistih v Kataloniji. Obstajajo frustracije, jeza, demonstracije, človeška veriga na ulicah. Vse to bi rešil referendum, tako kot na Škotskem.

Francija je unitarna država. Kako je z vprašanjem Korzike in njenim nacionalizmom?

Kot unitarna in ne federalna država imamo dolgo tradicijo centralizma. Ta se je postopoma razvijal, dogajala se je decentralizacija, več moči so dobili lokalno izvoljeni predstavniki, denimo pokrajinski sveti na ravni departmajev, ki jih je sto. Francija je venomer nepopustljivo zagovarjala, da je unitarna država, ki govori isti jezik. Lokalni jeziki so bili zelo živi v 19. stoletju. V Bretanji so govorili bretanski jezik, sam prihajam iz Marseilla oziroma Toulona, kjer so ljudje govorili provansalščino. Francoski provansalski pesnik Frederic Mistral, dobitnik Nobelove nagrade za književnost, ni nikoli napisal niti vrstice v francoščini. Njegova literatura je bila v celoti spisana v provansalščini, ki je jezik oziroma dialekt francoskega juga. Tretji republiki, ki je trajala od 1870 do 1940, je uspelo združiti francosko ozemlje prav s pomočjo jezika. To poudarjam, ker vem, kako je v tisočletni zgodovini preživel slovenski jezik.

Ob vsem povedanem pa so v Franciji regionalne identitete zelo pomembne. Denimo v čezmorskih ozemljih, v Novi Kaledoniji. Treba je poiskati model, ki spoštuje različnosti. Zakonodaja v osrednji Franciji ni enaka tisti, ki se nanaša na čezmorske regije, že zaradi očitnih geografskih in metereoloških vprašanj ne. Korzika ima poseben status: lahko izvoli regionalno skupščino z večjimi pooblastili od tistih na celini. Obstajalo je tudi korziško politično gibanje, ki se je zavzemalo za samostojnost, bilo je aktivistično in nasilno, dogajali so se teroristični napadi. Občasno še vedno odjeknejo bombe, vendar gibanje ni več zelo resno. Mislim, da neodvisnost podpira manjšina prebivalcev Korzike. Ne vidijo veliko smisla v samostojnosti, to ni nič primerljivega s Katalonijo. Tudi v Bretanji je tema bolj folklorna. Ljudje so ponosni na regionalne korenine, tudi sam prihajam z juga, čeprav zdaj živim in delam v Parizu, kjer sem tudi študiral, ker imamo zelo unitaren sistem. Mladi prihajajo študirat v prestolnico, radi rečemo, da pridemo gor v Pariz, izraz je zanimiv. Tudi če je nekdo denimo iz Lilla, in ta leži nad Parizom, reče, da gre gor v Pariz, ker to pomeni družbeno napredovanje. Kljub temu smo ponosni na svojo identiteto, rad povem, da prihajam s francoskega juga.

Francija v mednarodni politiki ni naklonjena nacionalnim manjšinam. Tudi vaše stališče, da je morebitne nove države v Uniji treba obravnavati drugače, je precej netipično.

Dejstvo, da smo unitarna država, ne pomeni, da prepovedujemo ali oviramo gibanja za neodvisnost. Vzemiva Kosovo: kot veste, ga ni priznalo pet držav članic Evropske unije, vendar Francije ni med njimi; gre za Španijo, Romunijo, Slovaško, Grčijo in Ciper. Ne sklepajte torej prehitro. Ne glede na to, da je unitaristična država, Francija nima težav s priznavanjem legitimnih zahtev.

Napisali ste knjigo o afriški politiki Francije. Francoski predsedniki pogostoma povedo, da je era françafrique minila. Je res mimo?

Knjiga je nastala na podlagi moje osebne izkušnje v Afriki. Sprva sem delal na francoskem veleposlaništvu v anglofonski Afriki, v Keniji, nato sem bil pravni svetovalec v uradu senegalskega predsednika. Osupel sem bil nad razlikami med anglofonsko in frankofonsko Afriko. Postavil sem si zelo naivno vprašanje: Kaj je francoska afriška politika? Zelo pogosto govorimo o afriški politiki Francije, ne pa o francoski kitajski politiki ali o francoski ameriški politiki, medtem ko francoska evropska politika niti ne obstaja. Vprašanje je torej, zakaj je francoska afriška politika tolikšna posebnost. Seveda izvira iz časov kolonializma in ta se ni končal z dnem, ko je nastopila neodvisnost. Opravil sem nekaj zgodovinskih raziskav, še posebno me je zanimalo sledenje osebnih karier francoskih državnih uradnikov kolonialnega sistema. Niso se vrnili v Francijo, ostali so v Afriki in še naprej delali za novo afriško administracijo, opravljali so tako imenovano tehnično pomoč. Značilnost je zelo drugačna od razmer v anglofonski Afriki. Za britanske kolonije je veljal indirekten način vladanja, v kolonialni administraciji so imeli manj državnih uradnikov kakor francoske kolonije. Razen tega smo mi ostali tam v dobrem in slabem.

Françafrique je zelo slabšalen pojem. Neologizem je v petdesetih letih izumil Félix Houphouët-Boigny, ustanovitelj Slonokoščene države. Rekel je, da sta Francija in Afrika entiteti, ki sta si tako blizu, da ju ni mogoče ločiti z vezajem, treba ju je, skratka, združiti. Zelo zanimivo je opazovati, kako se je pozitivna konotacija preoblikovala v negativno. Kajti sčasoma je izraz françafrique začel utelešati vse sence in incestuozne dogovore pod mizo, kriminalne relacije z Afriko. Mislim, da je ta čas minil, tako kot so zelo odkrito povedali številni francoski predsedniki.

V svoji knjigi pišete o nihanju med dvema opcijama: staro, ki pojmuje celino, še posebej nekdanje francoske kolonije, za svoje privilegirano območje; in moderno, ki se zavzema za normalizacijo francosko-afriškega razmerja. Tu je nastal »prelom«?

Etapa ni minila zato, ker bi se zli fantje spremenili v dobre, temveč zaradi zamenjave generacije. In to je tudi podnaslov moje knjige La France en Afrique: Le combat des anciens et des modernes, Francija in Afrika, spopad starih in novih. Obračamo list generacije nekdanjih kolonialistov, ki po neodvisnosti ni spremenila svojega načina dela, razmišljanja, intelektualnega okvira. Jacques Foccart, vodilni svetovalec za afriško politiko v času Charlesa de Gaulla in nato Jacquesa Chiraca, ki je umrl leta 1995, ni bil pretirano znan, vendar je odigral nadvse pomembno vlogo v poglavju françafrique. Z afriškimi sogovorniki je ravnal na način, kakršen je obstajal pred neodvisnostjo. Foccart je bil rojen leta 1913, torej je bil ob neodvisnosti star 50 let, in pri teh letih se pač ne spremeniš. Ta generacija je odšla, bodisi umrla bodisi se upokojila; na oblast je prišla mlajša, ki z Afriko goji preprostejši, lažji odnos. Afričanov nimajo za inferiorna bitja, z njimi ne vzdržujejo pokroviteljskega odnosa, celino dojemajo kakor vsako drugo; kontinent z religioznimi, etničnimi in ekonomski posebnostmi, ki ga je treba obravnavati kot vsako razvijajočo se državo v svetu.

Poraja se vprašanje, ali je takšna evolucija dobra stvar. Nekateri bodo pritrdili, češ, obrnili smo se vstran od paternalističnega odnosa françafrique k spoštljivejšemu, enakopravnemu razmerju. Vendar obstaja tudi temnejša plat spreminjanja. Nekdanja generacija je bila poudarjeno pokroviteljska, vendar je imela Afriko rada, dobro jo je poznala, celotna svoja življenja je preživela tam. Mladi so začeli na novo, toda namesto poseganja v tuje pravice opažamo brezbrižnost. Morda Afričani ne bi smeli biti tako zelo zadovoljni, da je obdobja françafrique konec. Starih navad, in te resnično niso bile dobre, je konec, a zamenjala jih je ravnodušnost. V času de Gaullove republike je bila Afrika na vrhu seznama prioritet, zdaj je na dnu.

Francosko-afriški odnosi se ustvarjajo s politiko. Je zdaj namesto tega postalo pomembnejše gospodarstvo? Se françafrique dogaja v ekonomiji?

»Francija ekonomsko ne potrebuje Afrike.« To je citat nekdanjega predsednika Nicolasa Sarkozyja. Bil je zelo neposreden politik, lahko ga marate ali ne, toda njegova izjava drži. Afrika pomeni samo en odstotek francoske zunanje trgovine. Pred neodvisnostjo je predstavljala 25 odstotkov, tedaj ekonomija še ni bila globalizirana in iz Afrike so prihajale surovine, medtem ko je Francija nazaj izvažala izdelke. Še vedno uvažamo nekatere surovine, denimo uran iz Nigra. Pogosto se kot o prvem, edinem gonilu francoske politike v Afriki govori o nafti. To ne drži. Največ nafte uvozimo iz Saudske Arabije, Emiratov, Katarja in Kuvajta. Če se ozrete na afriške proizvajalce in izvoznike nafte, pa ne gre za frankofonske države. Slonokoščena obala in Senegal ne proizvajata nafte. Prvi afriški izvoznik nafte je Angola, nato Ekvatorialna Gvineja in Nigerija, šele na četrtem in petem mestu sta Gabon in Kongo, bivši francoski koloniji. Naši naftni interesi torej niso povezani s francoskimi kolonijami.

Druga moja poanta je, da je z Afriko povezan trend, rekel bi, maníja optimizma. Vsi govorijo, da gre gospodarstvu dobro, stopnje rasti so resnično impresivne. Rahlo pa bi podvomil o tolikšnem navdušenju in pripomnil, da gre Afriki sicer bolje, a ne dobro. Razmere so spodbudnejše, kot so bile, vendar se je treba spomniti, kako je bilo pred desetletjem; ekonomsko ne bi moglo biti slabše. Če potujete na primer v Kinšaso, boste občutili, kako kaotično je, kolikšna je še vedno razlika med Afriko in severom ali celo Afriko in Kitajsko. Jug ni uniformirano območje; kdor hoče govoriti o cvetočem afriškem gospodarstvu, mora poznati podrobnosti.

Ne moreva mimo lanske vojaške intervencije predsednika Hollanda v Maliju. Za njim je stala celotna država, od opozicije do Le Penove, Monde in Figaro sta trobila v isti rog. Sveto zavezništvo v vojni, kot že tolikokrat v zgodovini?

V Franciji, in tako je v številnih drugih državah, je vojna nadnacionalna zadeva. Nastane občutenje nacionalne enotnosti, vrste se strnejo za vrhovnim poveljnikom. Ko je država v vojni, pač opustiš običajna politična taktiziranja; to je vendar čas, ko so življenja naših vojakov v čezmorskih teritorijih ogrožena. Očitno je torej bilo, da s Hollandovo vojno v Maliju ne bo večjih notranjepolitičnih sporov, kakor jih ni bilo ob Sarkozyjevi v Libiji. Za Francijo je intervencija v Afriki legitimna, ne zato, ker je naše dvorišče, temveč zato, ker je prostor, ki ga zelo dobro poznamo. V Maliju je bil Hollande prvi, ker so bile Združene države prepričane, da se bo Francija odrezala bolje kot oni. Razmere so bile obenem tvegane za območja ob Sredozemlju. ZDA so »vodile v ozadju«, Franciji so rekli, poznate teren, imate vojaške zmogljivosti in politično voljo, intervenirajte. Nekateri opažajo paradoks med nemočnim Hollandom na notranjepolitičnem prizorišču in proaktivnim na vojaškem terenu. Sam ne vidim paradoksa. Morda bo zvenelo ironično, a ko greš v vojno, pritisneš na gumb in vojska izpolnjuje predsedniške ukaze, vojaki so izurjeni za to početje. Za reforme izobraževalnega ali zdravstvenega sistema pa ne moreš aktivirati gumba, ker ta pač ne deluje. Vojna je enostavnejša od reform.

Nekdanji zunanji minister Villepin je za enega od svetovnih časnikov zapisal, da v aktualnem boju zoper Islamsko državo Francija »zelo glasno vodi«. Vaš komentar francoske udeležbe?

To ni vprašanje zame. Sicer pa, na Bližnjem vzhodu obstajajo grožnje, ki jih ne moremo obiti. Naše vojaške zmogljivosti morajo ukrepati: imamo vojake v Maliju, Centralni afriški republiki, naša vojaška letala so v Iraku in dolžnost Francije kot vodilne med članicami mednarodne skupine je, da ob resoluciji ZN intervenira. Če obstaja grožnja, je treba nanjo odgovoriti.

Jacques Attali govori o geopolitiki poniževanja, Dominique Moïsi je že pred leti pisal o geopolitiki emocij. Kako pomembne so postale emocije?

V preteklosti so bile razmere preproste: mednarodni odnosi so bili mednarodni meddržavni odnosi, svet je bil vestfalski, ki je sledil premirju leta 1648, država je bila en in edini akter na mednarodnem prizorišču. Zdaj stvari niso več tako enostavne, države so še vedno dejavnik, ki ga ne smemo podcenjevati, vendar so se pojavili novi akterji, vključno z mednarodnim mnenjem, ki je eden od njih. Mednarodno mnenje uokvirjate novinarji, a je tudi spontana erupcija s spletnih strani, osebnih pogledov. In zato lahko nekaj tako sentimentalnega, kakor so čustva in za kar prej ni bilo prostora v znotrajdržavni, vestfalski organizaciji, postane dejavnik, ki ga moramo upoštevati. Ne smemo pa ga preceniti: mednarodni odnosi so prostor, kjer nastopajo čustva, a še vedno igrajo pomembno vlogo nacionalni interesi.

V kakšnem razpoloženju je današnja Francija?

To je zmes depresije – saj veste, stvari ne gredo dobro, izvoljen je bil Hollande, ki je razočaral, v nasprotju s predsednikovimi napovedmi se brezposelnost povečuje – in večnega francoskega ponosa. V Franciji so Francozi otožni, zunaj nje so zelo ponosni na to, da so Francozi.

Je malodušje povezano z odrinjenostjo v razširjeni Uniji?

Stvari so se spremenile, šest članic ni enako kot osemindvajseterica. Naš glas in naša teža sta se matematično zmanjšala. Morda nismo tako pametni, kot mislimo, da smo, pa vendar mislim, da smo dovolj. Nismo več grande nation, na kar smo tako zelo ponosni, vendar prav tako v mednarodnih odnosih nismo majhna nacija.