Tiskane izdaje
Doktor dentalne medicine, mož in oče dveh hčera, je 16. maja 2017 ob pol petih zjutraj po kitajskem času kot osemnajsti Slovenec in deseti še živeči stal na najvišjem vrhu sveta, Mount Everestu. Brez odvečnega medijskega pompa je (na prvi pogled) nemogoče spremenil v mogoče. Uresničil si je sanje, ki jih je kot desetletni fant začel na skrivaj sanjati na Triglavu. In ob tem doživel tudi velikansko praznino.
Alpinisti ste po večini precej nemirnega duha. Vodi vas želja po raziskovanju in doseganju »nečesa več«. A pri tako tveganih in nepredvidljivih podvigih, kot je odprava na Mount Everest, se skoraj zdi, da iščete, kot pravi rock zasedba Led Zeppelin, »stairway to heaven«?
Hribi so mi sicer najlepši od daleč, ko jih opazujem z zelenih travnikov in bregov potočkov, ki jih napajajo beli vrhovi. Najlepša mi je tanka črta, ki ločuje modro nebo od hribov, in vedno sem se spraševal, kaj je za njo. Kakšen je hrib z druge strani? Vse skupaj me bolj spominja na pesem Somewhere over the rainbow kot pa na pot v nebo, čeprav so številne religije gore povezovale ravno s tem. Neznano vleče. Vedno upaš, da je na drugi strani vse lepše kot na tej. To je temelj optimizma. Če se nekam podaš, se gotovo zato, da ti bo lepše in bolje, ali pa da boš doživel nepozabno avanturo.
Poleg tega skušam v hribih pozabiti na skrbi, ki jih je v dolini vedno preveč. Tam vedno srečam ljudi, ki znajo pozdraviti, in vsakega si vesel, ko ga vidiš. Pri tem ne gre le za hribe, gre za spoznavanje novih, neodkritih stvari in lepot, ki jih pozabljamo, pa tako blizu jih imamo.
Naši pradedje in celo dedje si niso predstavljali, da bo odkrivanje planeta tako enostavno in dostopno, kot je danes. Poti so bile težke in smrtonosne in mnogi se niso vrnili. Pa ne samo z Everesta. Tudi iz mnogo bolj dostopnih krajev. Naša moralna dolžnost je, da obiščemo in raziskujemo planet, o čemer so oni lahko le sanjali in morda upali, da bo potomcem to nekoč dano. Rad imam slogan, ki so ga zapisali v North Faceu: »never stop exploring«, nikoli ne nehaj raziskovati, kar piše tudi na moji torbi.
Celotno odpravo na Everest ste slikovito popisali v blogu. Niste edini, ki prelivate doživetja in čustva na papir. Dajo gore ta ustvarjalni naboj ali so doživetja preprosto premočna, da bi jih človek lahko zadržal v sebi?
Pišem zato, da lepe stvari povem drugim. Rad bi, da bi ljudje videli, da je življenje morda lahko drugačno, kot ga imajo, če bi svoj denar in čas raje namenjali za nematerialne dobrine, kot so potovanja in avanture. Spomini, ki si jih na ta način ustvarimo, imajo vsak dan večjo vrednost. Fotografije, ki si jih ogledamo leta za dogodki, imajo neprecenljivo vrednost. Cena materialnih stvari, v katere tako radi vlagamo denar, s časom pada.
To so torej moji motivi za pisanje; večina skrajnih alpinistov pa piše predvsem zaradi poklica in samopromocije, saj so s tem pogojena sponzorstva, brez katerih se vsaka zgodba lahko kar hitro konča. Cena odprave na Everest se z lahkoto primerja s cenami povprečnega avtomobila. Jaz sem za svojo pot odštel okoli 33.000 evrov, kar je relativno poceni. Cene odprav lahko dosegajo tudi 80 ali 100 tisočakov. Seveda je gibanje cen odvisno od udobja, ki ti ga ponuja agencija v gorah, ter števila šerp in vodičev. Če ima klient, tj. alpinist, enega vodiča in eno šerpo, je cena zelo visoka. Moja skupina štirih je imela enega vodiča in dve glavni šerpi, potem pa še okoli 20 nosačev nižjega ranga. Šerpa ni nosač. Je človek, ki je najbolj izkušen. Šerpe so sicer nepalsko ljudstvo, ki se je že od nekdaj ukvarjalo s prenosom tovora po hribih. Apinisti so jim kasneje dodali še druga alpinistična znanja.
Hočete povedati, da je alpinizem klecnil pod težo konkurenčnih in tekmovalnih pritiskov?
Seveda. Gre za stalno primerjanje in tekmovalnost med ljudmi, ki se poklicno ukvarjajo z alpinizmom. Naš vodič je sproti objavljal dogodke na družabnih omrežjih. Agencije, ki organizirajo odprave, so pod še večjim pritiskom. Obstaja stalna nevarnost, da se klient ponesreči ali celo umre, kar bi bila izredno slaba reklama za agencijo. Kvaliteta agencije se meri po številu uspešnih vzponov in seveda številu nesreč ali problemov na odpravah. Agencije imajo opravka z milijonskimi zneski.
Menda ne gre v skrajnost, v smislu »več ko plačaš, več možnosti imaš za preživetje«? Ali pač?
Tudi tako bi se lahko reklo. A vseeno govorice, da danes lahko vsakega pripeljejo na Everest, če le ima denar, ne držijo. Prepričan sem, da je uspešna izpeljava odprave na najbolj zahtevne vrhove sveta v resnici najbolj odvisna od pripravljenosti posameznika in da je izrazito pogojena s srečo in točnostjo vremenske napovedi.
Vremenska napoved je zelo pomembna in tudi draga. Cena enodnevne vremenske napovedi lahko znaša tudi 2000 dolarjev. Najboljše vremenske napovedi imajo Norvežani, saj imajo najbolj gosto radarsko mrežo in zaposlene, ki se ukvarjajo le z analizo vremenskih podatkov za specifična območja, kot je tudi Everest. Največkrat si stalne napovedi lahko privoščijo le najdražje agencije kot Seven Summits ali švicarski Garry Kogel.
Lahko ubesedite, kaj žene človeka v situacijo, katere usoda je odvisna od sreče? Imate namreč urejeno življenje, ženo, dva otroka, uspešno kariero. Zakaj ste tvegali?
Ko enkrat veš, da lahko otroci preživijo tudi brez tebe, lahko greš. Ko spoznaš, da si tudi pri poslu nadomestljiv in da bo vse potekalo brezhibno, je odločitev lažja. Lahko bi šel že pri 35 letih, pa si zaradi naštetih dejavnikov enostavno nisem upal. Vseskozi sem živel z idejo, da bom enkrat uresničil svoje sanje. To ni trenuten navdih, saj tudi gorništva ne doživljam kot strast. To je način življenja, le občasno začinjen s strastjo. Tako kot zakon. Dekle spoznaš in se zaljubiš, ker te vodi strast. Potem se poročiš, strast je le občasna, ne more trajati ves čas, ker to potem ne bi bila strast, vendar si poročen in si nekako ne predstavljaš življenja brez tega. Strast odkrivaš vedno znova, nikoli ni enaka. Strast je pomagalo, s katerim si prekineš monotonost, je kot aspirin proti glavobolu zgrešene miselnosti današnje družbe.
Vas je žena kdaj poskusila prepričati, da ne greste?
Ne. Podprla me je cela družina. Resda je bila cena visoka, ampak je bilo neprecenljivo. Že kot družina smo prepotovali skoraj ves svet, z ženo sva se odločila pokazati hčerama vse največje sesalce na Zemlji, dokler še živijo. Manjkajo nam le še gorile v Ugandi, ampak hčerki morata dopolniti 18 let, da lahko gremo tja. Hitro spoznaš, da se ti povsod po svetu, tudi v hotelu, lahko pripeti kaj neprijetnega. Ne samo fizično, tudi čustveno. Spomnim se, kako smo bili ranjeni ob pogledih na žalostne prizore, ki smo jih videli v Indiji. Sprehodi po revnih predelih Delhija niso samo strašljivi, so moralno opozorilo vsem nam, ki nas ščiti stara čipkasta dama Evropa; nam, ki dobro živimo na račun milijard obupanih revežev na tem planetu, ki jim v naročju umirajo otroci.
Navsezadnje sem tudi težko predelal šok, ko mi je kolega med mojim bivanjem na severnem Švedskem dejal, da je njegov stari oče, ko ni mogel več skrbeti zase, odšel od doma v divjino, neznano kam, in tam umrl. To je tam (bilo) nekaj normalnega, da so se starejši umikali mlajšim. Niso jim želeli biti v breme. Ampak menim, da človeka žalost ne sme ustaviti. Moraš ohraniti veselje in vero v življenje.
In ko me konkretno sprašujete o ženi. Ne le da me je spodbujala, ona je na koncu rešila odpravo. Zgodilo se je, da smo dobili izredno slabo napoved in direktivo, da se moramo vrniti, torej da se ne smemo odpraviti na Everest. S tem bi bilo naših sanj konec. Žena, ki mi je tudi sicer po telefonu dajala močno psihološko oporo, nam je poslala drugačno napoved, in odločili smo se, da ne bomo upoštevali šefa in bomo zaupali njej. Napoved je bila vsaj za 8 ur boljša. Vse tri skupine so se odpravile proti vrhu.
Pred tedni je gost oddaje na Radiu Slovenija, publicist, pisatelj, Kresnikov nagrajenec in alpinist Tadej Golob, dejal, da »tam zgoraj, na vrhu najvišjih gora sveta, čistega veselja sploh ni«. Ste vi enako doživeli vrh?
Da. Nad 8000 metrov enostavno ne zmoreš čustev. Možgani ne delujejo enako kot v dolini, zato je nujno imeti vnaprej pripravljen protokol obnašanja v nepredvidenih situacijah. Ko gre nekaj narobe, ni energije in časa, da bi se sproti prilagajal. Soočaš se s pomanjkanjem zraka, hipoglikemijo, utrujenostjo, lakoto. Vse to telo spremeni v stroj, ki dela enostavno in brez filozofije. Ravnanje je omejeno na zavedanje, da moraš na vrh, da si meriš količino kisika v steklenici, da migaš s prsti in meriš čas. Ko prideš na vrh, veš, da imaš na voljo pol ure, in potem je treba dol. Brez čustev, brez podoživljanja. Ne razmišljaš, kaj vse bi se ti lahko pripetilo, pa se na srečo ni. To te kot popotresni sunek udari kasneje.
Na vrhu sem doživel velikansko praznino. Še za to nimaš časa, da bi bil razočaran nad občutki, ki si jih doživel tam gori. Bila so le osnovna občutja lakote in žeje. Mislim, da ne bi bil sposoben ponoviti niti svoje telefonske številke. Na vrhu, ki meri le nekaj kvadratnih metrov, je res kot na strehi sveta. Ali morda bolj kot na dimniku. Tudi greben, po katerem se vzpenjaš do vrha, je širok le kak meter. Prostora ni veliko. Vrh je označen s kamni, fotografijami, zastavico. To je to. Na vrh smo prišli v temi, dočakali v meglo zavit svit in se odpravili nazaj.
Ampak ta »človek stroj« gre po poti proti vrhu mimo nekaterih zmrznjenih trupel, torej ljudi, ki so imeli enako željo kot vi. Le da se jim je usodno zalomilo. Vas je vsaj to predramilo iz rutiniranega delovanja?
Tudi to ne. Pripravijo te na to. Nekatera trupla so celo izhodiščne točke ali markacije. Na primer eno truplo se imenuje »zeleni škornji«. Nekdo z zelenimi škornji je umrl in danes predstavlja markacijo. Ob green boots točno veš, kako visoko si. Zaradi nižje ravni razmišljanja smrti ne dojemaš popolnoma. In na splošno razumem zatekanje k duhovnosti kot posledico strahu in nezaupanja vase. Vsi ljudje, ki jih je strah, da bodo umrli – razen Italijanov, ki kličejo mamo (smeh) –, se obrnejo k bogu, k več bogovom. To je pač poduhovljenost. Počutiš se nemočnega, da bi lahko vse pravilno izpeljal.
Trupla so tam na zelo vidnih mestih. Ve se, kdo so. Zakaj jim svojci niso uredili dostojnega pokopa?
Enostavno. Zaradi denarja. Odvoz trupel lahko stane tudi 200.000 dolarjev. Poleg tega helikopter ne more leteti tako visoko in tudi kitajska vlada ne pusti preletavanja na tibetanski strani. Peš ga je treba prinesti v bazo. Drugače je, če vlada države, od koder je prišel pokojni alpinist, zahteva odvoz … A to je očitno bolj redko.
Če helikopter ne zmore leteti, potem vsak, ki se loti podviga na Mount Everest, ve, da na neki nadmorski višini nima plana B. Nima možnosti, da bi rekel, »gospodje, jaz grem raje nazaj«. Ali prideš sam ali pa ne. Nekje do 7000 metrov bi se mogoče še dalo nekako pomagati, više ne. Šerpe so najbolj sposobni ljudje. So majhni in izredno vzdržljivi. A kljub temu je vsaka teža, ki si jo človek naloži sredi ledene strme divjine, odveč in lahko pomeni smrt tudi za nosača. Enostavno je treba iti mimo umrlega in ga pozabiti. V dolini je to težko razumeti, a ko si enkrat gor, je to enostavneje. Možgani ne delajo pravilno. Tam ni žalosti. Izguba človeka tam gori ni tragedija. Dotakne se te šele kasneje. V baznem taboru. Glavni razlog gorniških tragedij na določeni višini je utrujenost in višinska bolezen, zato je eno glavnih pravil v bistvu prepoved, da bi se ustavil. Ne smeš se usesti. V situacijah, ko si tako utrujen, te močno vleče k počitku. Nepredstavljivo močno. Lepo je zaspati, umreti. Težko je vstati, ko se enkrat usedeš. Misli so apatične in zaspiš.
Čas te v resnici ubija. Malo bereš, malo klepetaš. Opazuješ vreme, okolico. Živ dolgčas. Šok. Veliko ljudi odneha, ker padejo v depresijo. Ne zdržijo. Jaz sem se navadil ... Dolgočasni pogovori niso več dolgočasni. Kave ne zliješ vase, ampak postane kuhanje in pitje kave obred. Začel sem uživati v tišini, poslušanju vetra in drgetanju šotorov ... Foto: osebni arhiv
So odprave na Himalajo fizično naporne?
Uf, zelo je naporno. Jaz sem dobro fizično pripravljen, tako da nikdar nihče noče z menoj v hrib. Sem premočan. A v Himalaji me je dobesedno uničevala hipoksija, višinska bolezen. Sicer nisem imel pljučnega ali možganskega edema, saj sem se zaščitil z zdravili in imel dovolj časa, da sem se pripravil. A finale, sam vzpon na vrh, me je dotolkel. Tri dni nisem spal. Z višine 8300 metrov nad morjem smo se z zadnje bazne postojanke začeli vzpenjati zvečer. Proti vrhu smo se vzpenjali ponoči. Vedeli smo, da so bili tisti, ki so se obrnili po deveti uri zjutraj, prepozni. Na južni strani je ta meja ob 14. uri, ker ni tehničnega grebena. In zato je severna stran manj priljubljena. S tega vidika je bolj nevarna.
Bil sem blazno utrujen. Še nikoli tako kot takrat. Usedel sem se, samo da bi se malo spočil, a sem v sekundi zaspal. Če ne bi bilo kolega, ki je šel za mano po ledeniku navzdol in videl malo piko, ki je spominjala na človeka, ter me prišel zbudit, me verjetno ne bi bilo več. Od tam sem namreč potreboval še dve uri za pot, ki jo sicer človek lahko prehodi v dvajsetih minutah. Ko se začneš spuščati z vrha Mount Everesta, te enostavno zmanjkuje.
Pa obstajajo kriteriji fizične pripravljenosti?
Podani so s težavnostno stopnjo vzpona a, b, c, d, e. Številke od 1 do 5 povedo tehnično zahtevnost vzpona. Everest je 4e – fizično in tehnično za skoraj maksimalno pripravljene. Jaz skušam narediti 4000 ali 5000 metrov višinske razlike med vikendom s kolesom, peš ali s turnimi smučmi. To pomeni, da grem v eni rundi brez odmora na Mangart, v Bovec in potem gor do Vršiča, za kar porabim največ pet ur. Na Kredarico pridem s Krme v dveh urah s turnimi smučmi. To je dobra fizična pripravljenost. Tudi če bi bila malo slabša, bi ustrezal pogojem agencije. Vedno te preizkusijo. Nočejo črne pike pri svojem agencijskem poslu.
Fotografije ali dokumentarni filmi prikazujejo barvite in precej simpatične prizore iz baznih taborov. Je zabavno?
Celotna odprava je trajala okoli sedem tednov, čeprav je bilo sprva mišljeno devet tednov. Teoretično aklimatizacija za 9000 metrov traja enajst tednov. Toliko časa je treba, da telo ustvari ustrezno število eritrocitov. V baznem taboru smo bili en mesec. Sredi ničesar. Velik del potovanja je eno samo čakanje. To je bil zame najtežji del. Tri tedne sem se lovil, da sem se navadil, da se ne mudi, da ni telefonov, ni interneta, ni obveznosti … Čas te v resnici ubija. Malo bereš, malo klepetaš. Opazuješ vreme, okolico. Živ dolgčas. Šok. Veliko ljudi odneha, ker padejo v depresijo. Ne zdržijo. Jaz sem se navadil in končno začel jesti redno trikrat na dan, ne le enkrat kot moj pes (smeh). Dolgočasni pogovori niso več dolgočasni. Vsemu posvečaš pozornost; kave ne zliješ vase, ampak postane kuhanje in pitje kave obred. Začel sem uživati v tišini, poslušanju vetra in drgetanju šotorov … Veliko časa sicer vzame pripravljanje opreme, pranje perila, polnjenje baterij ter čisto vsakdanje stvari in potrebe, ki tukaj ne potekajo ravno hitro. Tudi ko smo imeli cel dan počitka, brez aklimatizacije, sem si vzel čas za sprehod, počasi, brez naglice, in spremljal, kako telo deluje, pisal sem dnevnik in se veselil klica domov, kadar je bilo možno. Doumel sem, da do takrat nisem znal ne počivati ne živeti. To je eno izmed največjih spoznanj za vsakega zahodnjaka, ki gre tja.
Kako to, da tudi vi niste obupali in se vrnili v dolino?
Everest je poleg K2 največja odprava. Misel na dom v časovno tako dolgi odpravi kar malo zbledi. Pred seboj imaš samo še željo premagati vrh in ta je vsak dan močnejša. Neustavljiva. Pri vseh je tako. Ni možnosti, da bi obupal. Želja po vrhu postane magnet. Strahu ni kot tudi ne objektivnih, realnih razlogov. Hočem reči, da je želja po vrhu tako močna, da te nič ne ustavi. To je hkrati eden glavnih vzrokov za nesreče. Everest je namreč zelo nepredvidljiv. Izvedba odprave je tehnično zelo zahtevna; morda veš, da celo ne boš zmogel, a vseeno greš. Šerpe pravijo, da je treba nazaj, pa nočeš. Ne zmoreš nazaj. To se je zgodilo meni. Ne znam razložiti, zakaj nisem ubogal šefa, a tako je bilo. Srečo sem imel, da se je vse dobro končalo.
Ko ste se ozrli proti Everestu, kako ste ga dojemali, začutili? Je to res gora, na kateri živijo demoni?
Gora se zares zdi ogromna, tako velika, da vzame sapo. Razdalje se ne merijo v urah, ampak v dnevih, kar je bistvena razlika od Alp. Demoni najbrž živijo povsod, kamor ljudje ne morejo seči. Strah pred neznanim vedno buri domišljijo in ta se zaradi nerazložljivih pojavov po navadi zateka k demonom ali bogovom. Pomanjkanje kisika in utrujenost zanimivo vplivata na možgane, tako da tudi najenostavnejše razlage pojavov postanejo zapletene ali nemogoče, tako se hitro pojavijo demoni, vse skupaj okrepi še strah.
Kaj bi odvrnili tistim, ki pravijo, da se za ekstremne avanture odločijo le ljudje, ki so bodisi malo nori bodisi v življenju nimajo česa izgubiti?
Vsaka avantura mora biti malce nora. Drugače to ni avantura. Prav tako tisti, ki se je loti, drugače ne bi bila avantura, ampak samo tura. Umetnost je v tem, da spoznaš mejo med norčavostjo in neumnostjo. Norčavost je pogoj in smisel duhovne mladosti. Le ta lahko prekorači vse bariere, ki so nam na poti. Neumnost je ob tem narediti napako, izgubiti zdravje ali življenje, predvsem pa s tem prizadeti drugega. Nekoč sem že ponovil besede Marka Twaina, ki je dejal, da strah pred smrtjo izvira iz strahu pred življenjem. Zakaj, se sprašujem, bi se bali življenja, saj je največji privilegij, ki nam je dan. In če se navežem na vaše besede, kaj v življenju lahko izgubiš, da lahko nekdo reče, da nimaš ničesar več izgubiti? Izgubiš lahko le življenje, vendar sam za to ne boš vedel. Zdaj, ko sem spet na delovnem mestu, se mi zdi najbolj neumna avantura prepričati zdravstveno zavarovalnico in našo vlado, naj končno nehata početi neumnosti.
Si danes zaradi podviga upate več?
Everest ni več tako markanten podvig za človeštvo. Je bolj osebna prelomnica. Zdaj nisem nič bolj pogumen. V resnici sem bolj previden. Če bi bil z vsakim vzponom bolj pogumen, me danes ne bi bilo več med živimi. Strah je do določene mere tisto, kar te ohranja pri življenju. Meni je v resnici najpomembnejše to, kako so moji otroci doživeli Everest. Upam, da sem jim dal lekcijo, da lahko vsak, če ima le željo in železno voljo, uresniči tudi na videz nemogoče stvari, lahko uresniči svoje sanje. Po prihodu domov vsakdan doživljam bolj sproščeno. Prej sem 15 let delal po cele dneve; zaradi narave dela sem bil neprestano pod stresom, stalno sem razmišljal, kaj bi šlo lahko narobe, še na dopustu in ponoči nisem ugasnil telefona. Mount Everest mi je poglobil zavedanje, da vse teče tudi brez tebe. Da si pogrešljiv. Ta občutek osvobaja.
Mislim pa, da koristi, če človek občasno zapusti svoj milni mehurček vsakdana in ugotovi, kaj je vzrok stresa. Stopiš na mizo in vidiš, da je soba drugačna. To je to. Problemi postanejo manjši. Iz daljave je svet lep. Če bi se bog spustil dol in videl naše probleme, bi postal drugačen bog. Problem je vedno v očeh opazovalca. Druga sončna očala potrebujemo. A žal smo zastrupljeni, da moramo hitro rešiti vse težave, ki si jih v resnici naredimo sami.
In zdaj? Samo z vrhov se še naslednji vrh vidi, je rekel Nejc Zaplotnik.
Vsi dosežki tako nastanejo. To je temelj razvoja. Z enim končanim ciljem si postaviš drugačnega oz. višjega. Sicer pa v tem trenutku ne vem, kaj bom počel. Želje imam. A za sanje sem prestar. Če gledamo po hribih, bi si privoščil K2 z istim šefom, a vreme je v zadnjih letih vedno bolj nestabilno. Morda pa se bom odločil popolnoma spremeniti življenje, da bi nehal delati. Sprašujem se, kako bi bilo, če bi živel popolnoma drugače. Nekateri – in to vse bolj pogosto – pravijo, »jaz imam tega dovolj, grem v Avstralijo, tam vsakega vzamejo, in bom imel tam tisoč ovc«. A menim, da ni treba iti tja. Lahko imaš to tukaj, pa še zdravstveno varstvo je zagotovljeno, medtem ko denimo na Novi Zelandiji tega ni. A doma nihče drastično ne spremeni svojega življenja. Morda le redki, te pa takoj označimo za čudake. In zakaj ne naredimo tega, zakaj bi morali po novo življenje na drugo celino? Ker nimamo poguma. Če bi imeli jajca, bi spremenili življenje. Tukaj. Zdaj. Morda bi živeli bolje. Strah nas je vse. Tudi mene. Zato grem še vedno vsako jutro v ordinacijo, sprašujoč se ista vprašanja. Nenehen notranji konflikt. Škoda je življenja za to.
Pokojni alpinist Tomaž Humar je v enem izmed intervjujev na vprašanje, ali med himalajskimi odpravami pogreša ženske, odgovoril: »Med življenjem in smrtjo so samo brbotajoči hormoni. Ko neha brbotati, je definitivno konec. Povsod.«
Jaz bi to misel popravil in rekel, da so med rojstvom in smrtjo le brbotajoči hormoni – in to je življenje. Filozofija o karmi, človečnosti, duhovnosti, višji cilji, vse odpade. Vse je larifari. Je le med na jeziku, ki privablja čebelice k trotu. Ko prebiram Freuda, mi je vse jasno. Vse, kar želimo, je to, da bi bili nekoč nekomu všeč in da bi z njim imeli manj nore otroke, kot smo sami.
Ko gre človek enkrat v Kalkuto ali Delhi, kjer vidiš človeško grozo na Zemlji, prizemljene misli niso več tako tuje. So blizu. Ni treba na Everest. A če greš tja gor in rečeš, da si tam blazno užival, si v naši družbi označen za asocialnega. A še večji čudak si, če nimaš črednega nagona. Če si drugačen. Jaz recimo ne bi šel nikoli čakat Dragića na letališče, čeprav ga globoko spoštujem. Ampak raje grem po svoje.
Torej, s pretežkimi filozofskimi vprašanji lahko narediš škodo samemu sebi in za to obstajajo tablete. Vedno več je psihiatričnih obolenj. Veliko jih je. In veste, že po Freudu preveč razmišljamo. Zato še enkrat: med rojstvom in smrtjo so samo brbotajoči hormoni, čemur pravimo življenje. Ko neha brbotati, je vsega konec.
