Tiskane izdaje
Vsak človek pozna mnogo zgodb, a vsakdo ne zna pripovedovati in samo nekateri jih zmorejo zapisati. Mathias Énard, francoski pisatelj, ki se je pred dnevi mudil v Sloveniji, je mojster romaneskne pisave, ki vabi s svojo literaturo v nadvse zanimive konce. Književnost je vedno vznemirljivo potovanje ... V slovenskem prevodu je mogoče brati njegove Kompas, Alkohol in nostalgija, Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih.
Mathias Énard je občudovanja vreden poliglot, kajti ob francoščini govori še angleško, arabsko, katalonsko, nemško, perzijsko in špansko. Za pisanje je bil že večkrat nagrajen, med drugim je pred dvema letoma dobil goncourta za roman Kompas. Francoske literarne nagrade, ki jih povečini podeljujejo jeseni, vedno lepo odmevajo in, kot pravi, spodbujajo francosko javnost in medije, da se spet bolj zanimajo za književnost. »Tako rešujemo znani francoski model, po katerem smo še vedno precej usmerjeni h knjigam. Nagrade so pomembne, zato da Francozi kupujejo knjige, nisem pa prepričan, da jih tudi še veliko berejo.«
Énard živi od literature, odkar so na Avtonomni univerzi v Barceloni, kjer je predaval, ukinili njegovo delovno mesto.
V soboto vas, žal, nisem mogla priti poslušat v Cankarjev dom, kjer ste odprli festival Literature sveta – Fabula. Vas je že kdo vprašal, kaj si mislite o Sloveniji? Ponavadi nas zanima, kako nas vidijo tujci. Kot pišete v knjigi Alkohol in nostalgija, to počno tudi Rusi. Kaj razkrivajo takšna vprašanja? Pomanjkanje samozaupanja, samozavesti, morda slovansko dušo? V Franciji ali kje drugje v romanskem svetu takih vprašanj ne postavljate; vsaj jaz jih še nisem doživela.
Slovenija je zanimiva, saj je mlada država in hkrati stara. Neodvisnost je dosegla ne tako dolgo nazaj, prej je bila del sijajne federacije, kakršna je bila Jugoslavija. Živi tudi onkraj svojih meja, z manjšinami v Italiji, na Madžarskem, v Avstriji. Slovenija je resda majhna alpska država, toda njen domet sega dlje od svojega ozemlja. Tudi slovenska zgodovina je zanimiva, zato sem zadovoljen, da sem prišel; ne prvič, kot turist sem bil tukaj že večkrat.
Rusija je drugačna in poseben primer. Pri Rusih izhajajo vprašanja te vrste iz občutij, da so bili nekoč središče sveta, zdaj pa niso več, zato se sprašujejo, kako bi lahko bili spet. Rusi imajo poudarjen odnos do središča, do Moskve in do središča sveta. V tem smislu nimata Rusija in Slovenija nič skupnega, razen morda jezikovnih korenin.
Vaša osebna geografija je fascinantna. Vaše življenje je – vsaj od daleč se zdi tako – kakor vznemirljivo potovanje?
Ne, ne potujem rad. Imam le srečo, da sem lahko dalj časa bival na različnih koncih sveta. V Franciji ne živim že 25 let.
Rodili ste se v mestu Niort na zahodu Francije, potem ste v Parizu študirali arabščino in perzijščino, med drugim ste bivali v Teheranu, Damasku, Kairu, Bejrutu, zdaj živite v Barceloni.
Vse to se je dogajalo v precej dolgem obdobju. Nekateri ljudje se selijo še več, čeprav morda res predvsem znotraj ene države. Zagotovo imam v sebi veliko radovednosti, zanimajo me razlike, tuji jeziki, rad imam užitek, ki ga poraja počasno odkrivanje novih koncev, rad si vzamem čas, se nekje ustavim in preživim tam več mesecev.
Foto: Jure Eržen/Delo
Potovati je mogoče v prostoru in nič manj po času. Vaše knjige so pot v preteklost, zgodovina je vsenavzoča. Potovanje je tudi vsak študij in vsako raziskovanje. Pot je še ljubezen, razmerja, v katera se spuščamo, in to so droge, ki jih pogosto omenjate, predvsem opij, recimo v romanu Kompas ali še v Alkoholu in nostalgiji, kjer zapišete, da so droge četrti jezdec neoliberalne apokalipse.
Zgodovina so zgodbe. Zgodovina pomeni sprehajati se po času, predvsem pa ostajati nenehno v naraciji, pripovedovati. Droge omenjam, ker so literarni kliše, posebno v 19. stoletju so hranile književnost. Romantična droga, kakršen je lahko bil opij, je bil pomemben literarni motiv v obdobju od petdesetih ali že tridesetih let 19. stoletja pa vse do leta 1945. Zanj so se zanimali tako avtorji, ki so potovali po svetu, kot tudi tisti, ki so ostajali v Evropi. Hkrati je bil opij kolonialni kliše. Vemo, da je doma na Bližnjem vzhodu, v Turčiji, Iranu, tudi Indiji, a kolonizacija in orientalizem sta ga ponesla še na Kitajsko in v Vietnam. Zanimivo je, kako se je droga kot kolonialna realnost znašla v prostorih, kjer je prej ni bilo. Na Kitajsko so opij ponesli Angleži. Nekoč je bilo drugače kot danes, nekdaj so imele monopol nad drogami države, sedaj ga imajo karteli, podzemlje.
Tudi ljubezen je vznemirljivo potovanje. V vaših knjigah je osrednja zgodba ljubezenska, okrog nje pa pletete še vse drugo. Objemi in poljubi so ključni, nekako pravite v Kompasu. Na splošno v književnosti je tako.
Tudi ljubezen je oblika radovednosti, način, kako doseči drugega, kako se mu približati in se zanimati zanj. Ljubezen je premik, da, ljubezen je potovanje.
Očitno je, da vas zanima Orient in ga dobro poznate. Z romanom Kompas sporočate, kako je vse prepleteno in povezano. Vzhod je v Zahodu in zdaj drži tudi obratno. Kaj reči danes o orientalizmu?
V resnici ne obstaja več. Orientalizem je nekoč obstajal v znanosti, v vseh velikih gibanjih od začetka 19. stoletja do petdesetih let preteklega stoletja, v okviru katerih so raziskovali jezik, arheologijo, literaturo, zgodovino. Sovpadal je z evropsko dominacijo, povečini britansko in francosko prevlado – ekonomsko, politično in pozneje tudi vojaško – na Bližnjem vzhodu. Sedaj je paradigma drugačna. Od konca druge svetovne vojne ali že od začetka 20. stoletja obstajajo znanstveniki, veliki specialisti Irana, Bližnjega vzhoda ..., ki so tudi sami Iranci, Turki ali Arabci. In s tem se je ideja orientalizma popolnoma preoblikovala, spremenila se je optika, ne gre več za vsiljeno znanje. In še nekaj je: orientalizem je v svojem bistvu dojemal Orient kot celoto. Orientalistom je bilo skupno, da so navadno govorili tri jezike – arabsko, perzijsko, turško – in so se zanimali za veliko disciplin: za literaturo, arheologijo, zgodovino ter so potem objavljali na vseh področjih svojega vedenja. Danes tega ni več. Ni več orientalistov, ampak lahko govorimo samo še o zgodovinarjih, o strokovnjakih za določeno obdobje, o arheologih, specialistih za književnost, jezikoslovcih. Orientalizma ni več, smo samo še nekateri njegovi dediči. Svet se je popolnoma spremenil.
Sloviti sirski pesnik Adonis, ki že desetletja živi v Parizu, mi je pred časom precej pesimistično govoril o arabščini. Arabščina da ni moderen jezik, vsaj ne znanosti, naravoslovnih zagotovo ne. Kako naj se ta konec sveta potem znanstveno uveljavi?
Tako pravi Adonis, ni nujno, da se strinjam. A saj to drži za ogromno jezikov sveta. Če objavite znanstveni članek v slovenščini, ga bo prebralo mnogo manj ljudi, kot bi ga, če bo objavljen v angleščini. Podobno je z arabščino; čeprav obstajajo univerze, ki imajo veliko denarja in so močne v arabskem svetu.
Kot povsod drugod so tudi v univerzitetni sferi vzpostavljena razmerja med središčem in obrobjem: tisti, ki ni v centru, se mora prilagoditi, da bi lahko imel večji odmev. Saj tudi v Franciji ni drugače. Francoska znanost deluje v francoščini, a ne le v njej. Veliko znanstvenikov objavlja v angleščini.
Vzhod in Zahod in mostovi med njima. Vem, da ne marate metafore mostu, toda govorite o njem, denimo v knjigi Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih.
Pišem o konkretnem mostu, ne o metafori. [Otomanski] sultan Bajazit je povabil Michelangela k sebi, da bi ga postavil. Metafore mostu ne maram, sploh ne med Vzhodom in Zahodom, saj predpostavlja, da sta ločena, kakor da bi med njima tekla reka in je potreben most, da bi ju povezal. To je narobe vsaj iz dveh razlogov. Prvič: Vzhoda in Zahoda ni mogoče definirati kot dveh različnih svetov. In drugič: meje so v resnici mnoge in se ves čas premikajo, ni nujno, da so tam, kjer mislimo, da so. Most je resda ljubka metafora, toda v resničnosti ne deluje.
Toda v naših poenostavljenih predstavah je polno mostov.
Naj navedem primer: če prečkamo Hrvaško, prispemo v Bosno. In kje je Bosna in Hercegovina? Kje na tem zemljevidu med Vzhodom in Zahodom bi bilo Sarajevo? V Evropi je, jasno. Ljudje govorijo slovanski jezik in so muslimani. Kam torej sodijo? Na Vzhod ali Zahod? Morda pod most? Meje niso nikoli tisto, kar mislimo, da so. Resničnost zahteva več natančnosti, svetu je treba povrniti kompleksnost.
In v Bosni je res veliko mostov ... Najlažje se je izgubljati v klišejih in stereotipih, tudi pri geopolitičnih razlagah je pogosto tako. Nekateri za vse tegobe sveta – tudi za sedanje razmere na Bližnjem vzhodu – krivijo Zahod, drugi vidijo zlo v Vzhodu. Resnica ni tako preprosta.
Geopolitika pomeni ekonomsko-politična vprašanja. Zagotovo so ključni kolonialna in postkolonialna dominacija ter današnji imperializem bloka, ki bolj ali manj ustreza Natu, čeprav so njegove meje veliko bolj zapletene, tudi zaradi Turčije. Razumem tiste, ki govorijo o ameriško-evropski dominaciji, invaziji, celo zaroti, da bi nadvladali svetu. Gospodarski in finančni interesi so pogosto močnejši od glasov demokratično izvoljenih politikov. Početje lobijev in podjetij je neredko v nasprotju tudi z interesi ljudi.
Adonis pravi, da je Bližnji vzhod za ZDA in Evropo nekakšna preproga do Daljnega vzhoda. Je takšno razmišljanje naivno?
Saj ZDA imajo neposreden dostop do Daljnega vzhoda, čez Pacifik. Adonisova geopolitika je malce sanjava. Zagotovo je velik poet, ni pa politik. Njegovo videnje sodobnega islama je absurdno.
A ne graja le islama, ampak tudi druge monoteizme: judovstvo in krščanstvo.
Kar pa ni realistično, sploh če razumemo, kakšno moč imajo danes monoteistične religije. Seveda ni nujno, da se z njimi strinjamo, a upoštevati jih je treba.
Položaj Bližnjega vzhoda je od nekdaj zapleten, kajti po eni strani je geografsko blizu Evropi. Posebno s severno obalo Sredozemlja komunicira povsem neposredno, kar kaže, da je od nekdaj del Evrope. A tudi južna obala Mediterana je bila vedno njen del, in to na različnih ravneh: intelektualno, ekonomsko, trgovsko. Sredozemlje je bilo vedno območje izmenjav, morja niso nikoli dojemali kot ovire, nasprotno, od nekdaj je stična točka. Toda od druge polovice 20. stoletja, v času hladne vojne in takrat, ko so države sčasoma razglašale neodvisnost, se je vzpostavila umetna ločnica. Danes je, seveda, težko ponovno vzpostaviti to naravno komunikacijo, ki je obstaja stoletja pred kolonizacijo in dekolonizacijo ... Tudi v Sloveniji še govorite o Turkih. Ko ste bili majhni, so vas gotovo plašili, kako bodo prišli po vas, če ne boste pridni. Vsa ozemlja so bila del iste celote. V začetku 16. stoletja je sultan Bajazit poslal vabilo Michelangelu zato, ker so na otomanskem dvoru dobro vedeli, kdo so bili takratni veliki italijanski umetniki.
Pa lahko rečemo, da obstaja tekmovalnost med Vzhodom in Zahodom?
Iz dobe v dobo se je kazala različno. Zadnjih trideset let je nekaj povsem novega ekonomska in finančna moč Arabskega polotoka, tako močni niso bili vse od 7. ali 8. stoletja. Sprva smo mislili, da je preobrazba nepomembna, saj da nimajo političnih ambicij, potem pa smo se naenkrat zavedli ne le tega, da so politično ambiciozni, ampak da že kakih trideset let tudi politično delujejo; in to z ogromno denarja. Ob tem pa se ni predrugačilo samo ravnovesje v regiji, ampak se preobraža prav tako Evropa, kajti tudi po Evropi gradijo mošeje in spreminjajo islam: vahabizem v Bosni je zgodovinski odklon …
V Franciji so teroristični napadi sprožili veliko razprav o islamu, imate znane islamologe, kot sta Olivier Roy, Gilles Kepel, denimo. Pa je mogoče govoriti o islamu kot o enem?
Islam je zelo raznolik, saj veste, da je največja muslimanska država Indonezija. In tamkajšnji islam nima nič skupnega z maroškim islamom, kar zadeva kulturo, jezik. Različic je ogromno in načinov, kako prakticirati vero, toliko, kot je muslimanov.
Čeprav bi nekateri hoteli, da je drugače, sem prepričan, da se Francozi kljub agresiji in določenim znamenjem islamofobije zavedajo, da napadi niso povezani z islamom kot takim niti ne z muslimani v Franciji, ampak so predvsem odraz razmer na Bližnjem vzhodu: v Siriji in Iraku, tam, kjer je Islamska država. Vse to nima v resnici nič z islamom v Franciji, ki povečini izhaja iz Severne Afrike: iz Alžirije, Tunizije in Maroka.
Alžirski novinar in pisatelj Kamel Daoud, recimo, je zelo kritičen do vsega, kar se dogaja v arabskem svetu, do muslimanov, do njihovega odnosa do žensk, zaradi česar ga preganjajo in mu ne more biti prijetno. Riad Sattouf piše pronicljiv strip o Arabcu prihodnosti. Za oba pisca velja, da se ne izgubljata v politično korektnem.
Do Riada Sattoufa imam nekatere pomisleke, čeprav ima vso pravico, da v Arabcu prihodnosti pripoveduje o svojem otroštvu, kakor ga je doživljal sam. S Kamelom Daoudom se večinoma ne strinjam, razen v tem, da postane religija, naj bo islam ali krščanstvo, brž ko se začne vpletati v politiko, takoj tudi moja sovražnica; kajti religija je že po definiciji nestrpna. Če pomislite na boga, rituale, zgodovino, zgodbe …, je očitno, da hromijo pripovedi drugih. Pri političnih temah pa so teokracije res prava katastrofa, nestrpne verzije politike, povezane bodisi z islamom bodisi s krščanstvom, me ne zanimajo. V tem se z Daoudom strinjam. Ne morem pa mu pritrjevati, ko pravi, da je ves islam vreden obsojanja in je prekletstvo za Arabce. Njegovi sklepi so prehitri, ne dopušča, da obstaja veliko načinov, kako biti musliman. Ne verjamem, da je nekdo, že zato ker je musliman ali ker ima muslimansko ime, tudi seksualno zavrt in nazadnjaški.
Ker že omenjate Alžirijo: francoska rana še vedno boli. Pred nedavnim jo je znova odprl kandidat za predsednika države Emmanuel Macron, ki se je odpravil v Alžir in izjavil, da je bila kolonizacija zločin proti človeštvu.
Treba je biti natančen, kajti situacija je zapletena. V Alžiriji so bili v določenih trenutkih zagrešeni zločini proti človeštvu; recimo med osvajanjem, med upori in v času vojne za neodvisno Alžirijo. Problem Francije je zakon o amnestiji, ki ga je izglasoval general de Gaulle, saj po njem ni mogoče kazensko ukrepati proti tem zločinom proti človeštvu. Očitno je, da bodo ostali nekaznovani, ne bo kazni, ne bo reparacije … Ker napak iz preteklosti ne bomo popravili Francozi, zakaj bi se potem Alžirci vračali k epizodam, o katerih morda prav tako ne želijo govoriti? In še nekaj je: Emmanuel Macron verjetno ni hotel reči, da je bil ves kolonializem zločin proti človeštvu – zločin proti človeštvu je pravni termin –, ampak da so bili v določenih obdobjih kolonizacije storjeni zločini. Pravno gledano je to precej bolj smiselno, kajti kolonizacija je pomenila tudi odhod milijonov Francozov iz Alžirije.
Tako imenovanih pieds-noirs in vemo, kaj se je dogajalo harkijem, torej Arabcem, ki so se bojevali za Francijo.
Vse od zavzetja Alžirije leta 1830 pa do neodvisnosti leta 1962 je bilo ogromno tragičnih zgodb. Treba je ločevati med njimi, ne pa govoriti o njih kot o enem. In pravno je že tako, da ne bo v Franciji nikoli sodnih procesov, in še desetletja bo treba čakati, da bodo odprli arhive.
Zdaj že leta živite v Barceloni, Katalonka je vaša žena, a če vem prav, Barcelona ni bila ljubezen na prvi pogled.
Ni bila ljubezen na prvi pogled, a je prava zgodba o ljubezni. Ko sem se preselil v Barcelono, je nisem poznal. Sprva se mi ni zdela prijetna, odkrival sem jo počasi, se naučil jezikov: španščine in katalonščine. Zdaj je zame mesto literature, kajti v Barceloni sem začel objavljati svoja literarna besedila, izdal svoje prve knjige in napisal vse svoje romane.
Foto: Jure Eržen/Delo
Barcelona je dinamično mesto, tudi politično dinamično. Spremljate osamosvojitveno gibanje? Katalonci se bodo odcepili letos ali pa se ne bo zgodilo nikoli.
Španska vlada se mi zdi nespametna, kajti že pred tremi leti bi morala dovoliti Kataloncem uradni referendum – in takrat bi izgubili. Zaradi trmastega vztrajanja Madrida pa so mnogi Katalonci, ki niso bili prej niti za samostojnost niti proti njej, prestopili na stran zagovornikov neodvisnosti. Zdaj jih je težko prepričati, da bi se spet postavili za Španijo. Mislim, da bi bil izid na referendumu o neodvisnosti Katalonije zelo tesen oziroma bi zaradi močnih zgodovinskih povezav na koncu vseeno prevladal ne; tako kot se je zgodilo na Škotskem, v Kanadi … Zgodovina, dediščina skupnih let, bo prevladala nad možnostjo negotove prihodnosti.
Torej bo ostalo samo pri sanjah?
Mislim, da.
V Barceloni ste s prijateljem odprli libanonsko restavracijo Karakala. Je med kuhanjem in pisanjem veliko podobnosti?
Ne, v restavraciji je veliko ponavljanja, obrtniškega dela, hrana mora biti vsak dan enaka, čeprav drži, da je tako pri pisanju kot tudi pri kuhanju veliko ustvarjalnosti. V literaturi je vsaka knjiga drugačna in zgodba zase, pri pisanju ni ponavljanja.
Vaši stavki so dolgi, v romanu Zone postavite samo eno piko. Kaj pomenijo dolgi stavki?
Ne vem, iz mene pridejo povsem naravno.
Brati se vas da hitro, recimo Alkohol in nostalgijo. Tudi pišete hitro?
Na žalost ne. Za vsako knjigo potrebujem skoraj tri leta.
Za vsakim delom je tudi veliko študija, raziskav.
Da, a ne pišem hitro. Na dan naredim največ po dve strani.
Kako delate?
Zjutraj, ko vstanem, začnem pisati in potem delam vse do kosila. Popoldne bodisi berem bodisi popravljam, kar sem napisal dopoldne. In tako je vsak dan.
Pišete samo v francoščini. Camus je rekel: moja domovina je francoski jezik.
Camusov stavek se mi zdi pompozen, jaz sem skromnejši. Res je, da ne živim več v Franciji, a pišem samo v francoščini. Jezik je bolj moja materija kot moja država. Govorica je moj vrt. Čeprav sem navdušenec nad francoskim jezikom – občudujem ga in želim čim bolje obvladati –, ga poskušam tudi nekoliko preoblikovati, skaziti, vanj spuščam tisto, česar morda ne bi smel: nekaj arabščine, španščine, nemščine. Jezik je v resnici zelo oseben prostor.
Francoski mediji vas primerjajo z Balzacom.
Kar je neumnost.
Ker prihajate iz Niorta, Balzac pa se je rodil v Toursu.
Med mestoma je 200 kilometrov.
Morda tudi zaradi fiziognomije.
Mogoče.
In potem je še kuhinja, ki jo je avtor Človeške komedije prav tako imel rad.
Balzac je imel predvsem rad kavo. Ne moreva si biti zelo podobna, sploh ker je med njegovo smrtjo in mojim rojstvom 120 let razlike in predvsem nimava nič skupnega po načinu pisanja in temah.
Vrniva se k potovanju. Ni mogoče mimo vlaka, kajne?
Več mojih knjig govori o železnici.
V vlaku je veliko simbolike, vlak vabi tudi na potovanje v času, k reminiscencam, na vlaku se dogaja slovita Modifikacija Michela Butorja. V Alkoholu in nostalgiji pišete o transsibirski železnici, o mnogočem na njeni poti. O njej je pisal tudi Blaise Cendrars ... Kaj je vlak? Ali imate raje letalo?
Raje imam vlak, z njim je bolje potovati, čeprav je letalo tudi navdihujoče, a iz drugih razlogov. Na vlak je mogoče mnogo lažje kot na letalo, tudi več prostora je, po njem se lahko sprehodimo in pogled na pokrajino je z vlaka drugačen. Na letalu je vse videti, kakor da bi gledali zemljevid, medtem ko imamo med potovanjem z vlakom občutek, da resnično prehajamo ozemlje.
S svojimi knjigami vabite k sanjarjenju. Človek bi se kar podal, recimo, v Istanbul ali pa na potovanje s transsibirsko železnico. Medtem ko nizate zgodovinske dogodke, se ustavljate pri določenih piscih in tako spontano spodbujate še k prebiranju drugih del. Branje je ključno.
Preden sem postal pisatelj, sem bil bralec. Pisati sem začel zato, ker sem rad bral in imam rad knjige. Še vedno so moja strast.
