Melita Vovk: Če ni svobode, je bolje, da umetnosti ni

Za vsako sliko, portretom ali ilustracijo je skrit namig za zanimiv roman o njenih potovanjih in iskanju obraza umetnosti. Veliko slavnih obrazov, s katerimi se je družila, je tudi narisala: Božidarja Jakca, Lili Novy, Heinricha Bölla, Josepha Beuysa ... Vseh se živo spominja, a o njih doslej ni govorila.

Melita Vovk, upokojena ilustratorka, slikarka, scenografka, kostumografinja in dvakratna Borštnikova nagrajenka, se je zadnjih dvajset, morda celo trideset let umaknila v senco. »Zakaj bi razstavljala? Nihče me več ne pozna,« se je branila, ko jo je kustos Bežigrajske galerije Miloš Bašin nagovarjal za razstavo. Ni se zmotil; njena likovna dela, zlasti zgodnje oljne slike iz 50. let, so celo pri mlajših obiskovalcih zbujala odkrito občudovanje: mojstrsko, avantgardno!

Dodatno pozornost in zanimanje je zbujala še z dvema osebnima detajloma: pristno angleško čepico Sherlocka Holmesa, ki si jo v zadnjih treh desetletjih vedno nadene, ko gre »med ljudi«, in s priponko, natančneje z njenim sporočilom: I am not a tourist. I live here. Zakaj tak napis? Zato, da množice tujih turistov, ki poleti okupirajo Bled, vedo, da je domačinka. Navsezadnje se je na Bledu tudi rodila junija 1928 in tu živi od upokojitve pred tridesetimi leti.

Vmes pa je veliko potovala. Prvič se je odpravila v inozemstvo, kot vedno reče tujini, leta 1952, ko so bila za državljane socialistične Jugoslavije potovanja v tujino skoraj nemogoča. Odšla je v Holandijo in se prek Pariza vrnila domov. Svoje »rajže« v svet je kasneje večkrat ponovila. Dlje časa in neprekinjeno je ostala v Holandiji po letu 1979, ko se je poročila s slikarjem Roelofom Frankotom. Oba sta imela za sabo že en zakon: ona s slavnim publicistom Bojanom Štihom, on pa z bogato Holandko, ki je zgodaj umrla. Melita in njen Frankot sta se po petih letih ločila. Vrnila se je na Bled, iz holandskega obdobja pa sta ji ostala državljanstvo in mesečni dodatek 500 evrov. »To je dodatek za starčke,« se pošali in doda, da »pride prav, saj ima v Sloveniji samo 700 evrov penzije«.

Njeno zadnje daljše potovanje pred skoraj desetletjem je bilo namenjeno hčerki Ejti v Bolivijo. »Verjetno je zaradi slavnih staršev pobegnila na drug kontinent. Hvaležna sem Bogu, da se ji ni pripetilo nič hudega.« Tako si razloži odhod edinke, ki jo sicer močno pogreša, a hkrati ji privošči uspeh. Ejti Štih je namreč postala ena najbolj znanih slikark Bolivije in Latinske Amerike. Talent je podedovala tudi Ejtina hči Ines, ki je podobno kot stara mati Melita stopila na pot ilustratorstva. Zdaj so slikarke že tri generacije v družini. Je to talent, ki ga potomci dedujejo? »Morda,« je kratka Melita Vovk. »Ponosna sem na obe,« doda.

Nadaljuje tudi sama slikarsko delo? »Slikam ne več, rišem pa še, najraje portrete.« Portrete je nehala šteti, ko je dosegla sto šestdeset narisanih obrazov. Skoraj vseh se spominja, kdaj in kje jih je narisala. Zaradi odličnega spomina, ki ga trenira s strastnim reševanjem križank, in lucidnih opažanj je z lahkoto obudila zgodbe, za katere tudi sama meni, da bi bilo škoda, da so pozabljene.

Oljne slike, denimo hotel in intima ljudi po sobah, ki ste jih pokazali na razstavi, ste naslikali pred več kot pol stoletja, delujejo pa sveže, kot da bi nastale pred kratkim.

To je zato, ker sem v 50. letih in kasneje veliko potovala po svetu. Bila sem tesno povezana z zahodno umetnostjo. V Holandiji na primer mi je zadoščalo že to, da sem si ogledala nekaj razstav, saj ni bilo treba videti vseh. V Angliji sem bila samo enkrat, v Nemčiji pa sem si ogledala razstave po vseh večjih mestih. Bila sem zelo na tekočem. V tedanji Jugoslaviji je umetnik težko spremljal, kaj se dogaja zunaj, ker so ljudje zelo težko dobili možnost za potovanje v inozemstvo.

Kako vam je uspelo potovati po Evropi kmalu po drugi svetovni vojni in v času trdega jugoslovanskega socializma? Ste imeli več denarja kot drugi?

Ah, kje pa! Denarja sploh nisem imela. Zgodilo se je tako, da je pri nas na Bledu letovala holandska študentka, ki sem jo spoznala v Dubrovniku. Ona je napisala zame tako imenovano garancijsko pismo, v katerem je zagotavljala, da bom v tujini finančno preskrbljena. Tako sem lahko odpotovala v tujino, ampak denarja pa nisem imela.

Je razen vas še kaka druga umetnica leta 1952 potovala iz Jugoslavije v tujino za dlje časa?

Ne, nobena ni šla v inozemstvo. Verjetno sem bila ena prvih umetnic iz socialistične Jugoslavije na nekakšnem študijskem izpopolnjevanju. Stojan Batič, Jože Ciuha in še nekateri so prišli v Pariz precej kasneje kot jaz. Batič, se mi zdi, je dobil štipendijo za Pariz, jaz je nisem imela.

Za potovanje v Francijo ste potrebovali vizum. Ga je bilo težko pridobiti?

Na začetku 50. let so na Bledu letovali tuji diplomati. Šla sem na kopališče, da bi spoznala holandskega diplomata. No, najprej sem spoznala čednega gospoda, angleškega kulturnega atašeja v Jugoslaviji. To je bil Lawrence Durrell, precej znan pisatelj. Poznate to ime? Njegove knjige so prevedene tudi v slovenščino. On me je takoj seznanil s holandskim atašejem in tako sem dobila vizum za Holandijo. Potrebovala pa sem še prehodni avstrijski in nemški vizum. Lawrence Durrell mi je vse uredil. Postala sva prijatelja, tudi dopisovala sva si. Tako sem leta 1952 šla na prvo potovanje v inozemstvo, v Holandijo. Od tam pa sem želela odpotovati še v Anglijo, zato sem Lawrencea prosila, da mi pomaga do vizuma za Anglijo. Ni mi mogel pomagati, ker naj bi takrat kot jaz London obiskal Tito. Noben Jugoslovan ne bo dobil vizuma v tistem času, mi je razložil Durrell. Zato sem šele eno leto kasneje šla v London.

Je šla prva pot v tujino leta 1952 gladko? Brez postankov?

Spotoma sem se ustavila v Münchnu zaradi koncerta Louisa Armstronga. Oboževala sem ga. Imela sem grozno malo denarja, pa sem si kljub temu kupila vstopnico. Zagotovo sem bila prva Jugoslovanka, ki je videla in slišala Armstronga v živo. Leta 1952! No, kasneje je nastopil tudi v Ljubljani.

Potlej sem se ustavila v Kölnu. Nisem vedela, kam naj grem prespat, zvedela pa sem, da so na železniškem kolodvoru tam spodaj pod zemljo zaklonišča iz druge vojne. Spremenili so jih v prenočišče s skupnimi ležišči, za prenočišče pa so skrbele nune. Tam sem prespala zastonj, samo paziti sem morala, da me niso okradli.

Ko sem končno prispela do moje dubrovniške Holandke na obisk, mi je dala ključe stanovanja, jaz pa sem bila presrečna. Edino tega nisem vedela, kaj bom lahko jedla, ker nisem imela več denarja, toda moje Holandke to ni več zanimalo. S čuvanjem otrok pri družinah na njihovem domu sem si zaslužila hrano, v prostem času pa sem letala po galerijah. Enako sem se preživljala v Parizu. Čuvala sem otroke neki Američanki, celo narisala sem jih, pa mi nič plačala, samo hrano mi je dala. Ja, zelo težko je bilo dobiti denar!

Ni bilo potepanje po Evropi brez denarja precej tvegano?

Spomnim se, da sem v Parizu zamenjala zlate cekine, ki sem jih dobila kot krstno darilo. Cekine, ki so bili moja rezerva v skrajni sili, sem v francoski banki zamenjala za franke, da sem lahko nekaj dni jedla. V Parizu sem bila tako lačna, da sem oslabela in zbolela. Dobila sem angino in visoko vročino, zato sem morala oditi domov. Ko sem v Lescah izstopila z vlaka, sem bila že tako hudo bolna, da mi je zdravnik takoj dal penicilin. Tako se je leta 1953 končala moja prva rajža v svet. Ta je bila najtežja zaradi pomanjkanja denarja in lakote, kasnejša potovanja so bila bolj normalna. Vedno sem imela kako možnost, da sem si že doma nabrala nekaj denarja in sem ga potem na črno zamenjala in pretihotapila ven.

O vas je bilo slišati tudi anekdote, denimo o tem, kako ste spoznali kultnega nemškega umetnika Josepha Beuysa.

Beuysa sem srečala na enem od naslednjih potovanj, ne na prvem. Večkrat sem potovala v Holandijo, kjer sem imela veliko zvez in prijateljev. Med enim od potovanj, morda konec 70. let, sem se ustavila v Düsseldorfu, kjer je Beuys živel. V galeriji, kjer so bile njegove instalacije, sem vprašala čuvaja za Beuysov naslov. Povedal mi je, da stanuje v bližini muzeja, vendar bom zelo težko prišla do njega. Na srečo je prav takrat ameriški predsednik, mislim, da je bil Jimmy Carter, rekel po radiu: »Ah, Jugoslavija! Zakaj bi jo podpirali? Naj se kar sama znajde.« Ko sem po telefonu poklicala Beuysa, sem se mu predstavila in povedala, da sem iz Jugoslavije, ki ji Amerikanci nočejo več pomagati, zato bom morala verjetno domov. Toda preden odidem, bi vas rada spoznala, sem mu rekla.

Je vaš pristop Beuysa šokiral?

Sploh ni bil šokiran. Povabil me je, naj pridem naslednje jutro ob pol osmih k njemu domov. Odprla mi je njegova žena, on pa se je prikazal pol ure kasneje. Nosil je klobuk, zaradi katerega ga je tedaj v Nemčiji oboževala mladina in ga v vsem oponašala. Vsi so nosili klobuke, niso pa vsi vedeli, da ga je Beuys nosil zato, ker mu je manjkal košček lobanje. Bil je pilot, njegovo letalo so med vojno v Rusiji sestrelili, rešili pa so ga kmetje. Zaradi poškodbe je imel kovinsko ploščico na lobanji, zato je vedno nosil klobuk. Pokazala sem mu dve knjigi z ilustracijami, on pa je rekel, da ga spominjam na nekega poljskega pisatelja. Podarila sem še steklenico šnopsa, ki ga je skuhal moj ata. Saj se spomnite slike žganjekuhe z razstave v Bežigrajski galeriji? Naslikala sem očeta med kuhanjem šnopsa.

O čem sta se pogovarjala z Beuysem? Ste ga skicirali med obiskom?

Pogovor je bil zanimiv, govorila sva o instalacijah in o tem, zakaj slikarji ne slikajo več klasično. Po njegovem se je družba spremenila, ne ceni več umetnosti in slikarskega znanja. Bil je na vrhuncu slave na začetku 80. let, potem pa je njegova slava kmalu zbledela. Skico sem narisala med obiskom, dokončala pa sem jo kasneje doma.

Zakaj ste želeli spoznati Beuysa? Ker je bil tako slaven?

Ja, ker je bil slaven in ker so ljudje, celo filozofi, marsikaj govorili o njem. Njegovi nastopi so privabljali množice. Z Beuysom sva se kasneje srečala še enkrat. Imel je razstavo v muzeju moderne umetnosti v Amsterdamu ali v Haagu, ne spomnim se več, v katerem mestu. Vsi smo ga čakali, on pa je zamujal na otvoritev. Ko se je končno pojavil, me je zagledal pri vhodnih vratih in pristopil naravnost k meni in me pozdravil: »O, Melita, živjo!« Vsi, novinarji, fotografi in drugi, so presenečeno obračali glave proti vhodu in se čudili: kdo je ta ženska, ki jo Beuys tako veselo pozdravlja? Časopisni fotografi so pritekli kot neumni in naju fotografirali, eden pa mi je celo poslal slike.

Delovali ste v Grupi 53, avantgardni likovni skupini sedmih umetnikov, ki so ustvarjali drugačna dela v primerjavi s tedanjim socrealizmom.

Ko sem se leta 1953 vrnila s prve rajže, smo osnovali Grupo 53. Sestavljali smo jo slikarji Milan Berbuč, Mire Cetin, France Peršin, Marko Šuštaršič, Marjan Tršar in jaz ter kipar Drago Tršar. Fantje so me vzeli v svoj krog, ker jih je zanimalo, kaj jim bom povedala o razstavah v tujini. Pokazala sem jim tudi kataloge. Razstavljali smo skupaj kot skupina, najprej v Jakopičevem paviljonu, potem pa še v drugih mestih po Jugoslaviji. Odlično smo se razumeli med sabo in bili povezani precej časa, do sredine 60. let, če se ne motim. Po petdesetih letih od zadnje razstave smo predlani v Bežigrajski galeriji spet pokazali naša dela. Če ne bi Miloš Bašin izbrskal naše Grupe iz preteklosti, bi vsi pozabili na nas.

Naslikali ste tudi veliko portretov znanih literatov in igralcev.

Vsako leto je bil na Bledu mednarodni kongres Pena, jaz pa sem risala portrete slavnih penovcev, tudi Heinricha Bölla. Delov urednik za kulturo – žal se ne spomnim njegovega imena – je objavljal portrete na dveh straneh kulture, zraven pa jih je opremil še z izjavami. Objave so trajale nekaj let, dokler ni urednika zamenjala urednica, ki me je samo obvestila, da mi ni treba več risati penovcev. Ni povedala, zakaj to ukinjajo. Čeprav mojih penovcev Delo ni več objavljalo, sem jih še vedno risala vsako leto. Portrete sem shranila, ogromno pa sem jih »šenkala«. Pred leti sem jih več kot sto razstavila v hotelu Park.

Portretirali ste tudi pesnico Lily Novy?

Nje pa nisem narisala na Bledu, ampak v Ljubljani, kjer smo se sestajali v Klubu književnikov. Tja je hodil tudi Josip Vidmar pa Filip Kumbatovič, oba brata Šega. Bili smo stalna družba, vse sem jih narisala.

Zorana Mušiča ste tudi poznali?

Seveda sem ga, ampak on je živel v tujini. Ko sem se po drugem obisku Pariza, morda je bilo to leta 1955, vračala domov, sem se ustavila v Benetkah, da bi si ogledala bienale. Ker nisem imela denarja, nisem vedela, kje naj spim. Vlak je prišel zvečer, morala sem najti prenočišče. Rajžala sva skupaj s Filipom Kumbatovičem Kalanom, ki je bil Mušičev prijatelj. Mušič me je v Benetkah poslal k nunam, kjer sem spet spala zastonj, sicer na skupnih ležiščih, ampak videla sem bienale in vse, kar je v Benetkah vredno videti. Od tam je moja slika Benetk, ki je bila na razstavi v Bežigrajski galeriji. Videla sem, kako se kot umetnik težko prebiješ po svetu. Štipendije nisem nikoli dobila, edino takrat, ko sem prvič potovala v tujino, sem po zaslugi Marije Golob s kulturnega ministrstva dobila 10.000 dinarjev. Takoj sem jih pretopila v devize. Ni bilo veliko, bilo pa je dovolj, da sem imela nekajkrat za hrano.

Večino časa ste delovali kot svobodnjakinja v kulturi z izjemo dveh zaposlitev, ene na beljski šoli in druge na likovni akademiji. S čim ste se preživljali? S slikami?

Naj povem, da se sploh nimam za slikarko, ker so bile moj glavni posel ilustracije. Z njimi sem se preživljala. Zdi se mi, da sem ilustrirala več kot 150 knjig, potem pa jih nisem več štela. Največ mojih ilustracij je v otroških in mladinskih knjigah. Ilustrirala sem celo knjigo v holandščini nekega slavnega ameriškega humorista. Po izidu mi je poslal zahvalno pismo.

Ker sem risala ilustracije nadaljevank v časopisih, sem jih morala pravočasno oddati vsak teden. Enkrat sem jih pozabila oddati, ker mi je umrla mama. Ni ležala v mrliški vežici, ampak doma. Ljudje so že prihajali v hišo kropit mamo, jaz sem pa v sosednji sobi risala ilustracije, da je lahko izšlo nadaljevanje v reviji Tovariš, če se pravilno spomnim. Bilo je precej noro; res je sicer, da tiste ilustracije niso bile velike umetnine, so bile pa zame obveznost in sem jo izpolnila.

Če se vrneva na začetek, v čas, ko ste še študirali. Na ljubljanski akademiji za upodabljajoče umetnosti ste bili med prvimi študenti po koncu druge svetovne vojne. Koliko iz vašega letnika vas še živi?

V letniku nas je bilo samo deset, od tega sva bili dve ženski. Moja sošolka je bila slikarka Marička Koren, ki je že umrla. Od slikarjev sva živa samo še Miro Cetin in jaz. Bilo je še pet kiparjev v letniku, živ je še Drago Tršar.

Spomnim se zanimivih ur anatomije človeškega telesa in zgodbic, ki nam jih je pripovedoval profesor Cunder. Učil nas je na »frišnih« truplih na inštitutu medicinske fakultete. Vsi smo ga imeli radi, potem pa je nekega lepega dne, če se ne motim, je to bilo leta 1948, nenadoma izginil. Kasneje smo izvedeli, da so našega profesorja Cundra zaprli na Goli otok. Istega leta je izginil tudi profesor za družbene vede Mirko Košir. Sprejemnega »špalirja« s tepežem ni preživel, menda je umrl prvi dan na Golem otoku.

Se spomnite še česa iz tistih časov?

Spomnim se, kako je neki študent kiparstva prinesel na akademijo portret, ki ni bil narejen po akademskih merilih, kot so nas učili. Deloval je spačeno, ker ni bil simetričen, bil pa je osupljivo dober. Malo je spominjal na kubizem, ampak zaradi tega kipa je nastal velik škandal na akademiji. Profesorji so dobili ukor od partije, češ, kaj pa je zdaj to. Sklicali so sestanek in nas vse posvarili v stilu: »Bog nas varuj, da ja ne bi še kdaj kaj takega delali.« Ne spomnim pa se, ali so potem tega študenta izključili iz akademije. Vsekakor pa je moral preklicati svoj kip.

Kdo so bili profesorji?

Grafiko nam je v tretjem letniku akademije predaval Božidar Jakac. Vsi smo ga imeli radi, čeprav je bil zelo strog in ni hodil z nami popivat. Zmerjal nas je, da smo pijanci. Med mojim študijem, to je bilo od leta 1947 do 1952, je bila Akademija za upodabljajoče umetnosti na Poljanski gimnaziji, na drugi strani ceste pa gostilna Činkole. Po urah predmeta večerni akt smo šli študentje in profesorji skupaj ponavadi v gostilno Činkole, nehali pa smo na Kolodvorski restavraciji, ki je bila odprta do jutra.

Frančišek Smerdu, čeprav je bil že betežen, je šel z nami v Činkole, Marij Pregelj in Gojmir Anton Kos sta šla včasih, Maksim Sedej je bil pa ves čas z nami. Pogosto smo mu peli tole pesem: majhen človek, velik kip, pa je trezen le za hip, z mnogimi je on perdu, za Frančiškom je Smerdu; profesor Stup'ca živali ljubi, zato se vedno okrog mucke snubi, bomo videli, če bo kaj drugo leto, ko pride maj. Tako smo prepevali in se zafrkavali. Ja, ampak kasneje se je Stupica zares poročil s svojo študentko, ko ni bila več na akademiji.

Zanimiva je vaša anekdota o profesorju Slavku Pengovu, slikarju fresk v slovenskem parlamentu.

S Slavkom Pengovom sva se srečala, ko sem začela študirati na akademiji. Takoj ko sem ga zagledala, sem ga ogovorila: gospod profesor, občudovala sem vas, ko sem bila še čisto majhna in ko ste vi slikali freske v blejski cerkvi svetega Martina. Pengov ni hotel slišati niti besede o tistem, rekel mi je samo: Pozabi! Po vojni je namreč dobival krasna naročila od partije, poslikal je celo Titovo vilo na Bledu in slovensko skupščino. Bal se je priznati, da je slikal za cerkev, ker bi mu priznanje lahko škodilo. Ampak to ni prav, njegove cerkvene in komunistične freske so vendar odlične. Pengov je naslikal resnično veliko fresk za komunistične naročnike, tudi v Beogradu, in vse so čudovite. No, po osamosvojitvi Slovenije pa je nastopil čas, ko so obesili firnke čez njegove komunistične freske. To ni prav. Pengov je bil tehnično perfekten, za freske ni bil nihče boljši od njega.

Umetniki veliko debatirate o umetnosti, izražanju, smislu ... Kakšen je pa vaš pogled na umetnost?

Odraščala sem v času, ko je hitlerjanski nacizem nadvladal vse, tudi umetnost, ampak umetnik ne sme dovoliti, da ga nadvlada ideologija ali da se ji podredi. Po nacizmu je nastopil komunizem in drugačna ideologija od prejšnje. Oba režima sem doživljala kot pubertetnica, zato ne verjamem, da ti lahko nekdo nekaj vcepi, potem boš pa postal njegov propagandist. Umetnost mora biti svobodna in verjetno tudi pozitivna. Če ni pozitivna, je lahko škodljiva. Političen vpliv je najmanj pokvaril glasbo. Spomnite se Dmitrija Šostakoviča; zatekel se je v abstraktnost, tako da ga Stalin ni mogel utišati. Literature se je režim hitro lotil, najel je pisce, ki so pisali po njegovem okusu. Pri slikarstvu je bilo malo težje, ampak se je tudi dalo, lahko se je delala močna likovna propaganda. Mogoče so prav politike in ideologije povzročile spremembe v umetnosti, da je postala abstraktna, tudi likovna. Rada imam abstraktno umetnost. Naloga umetnika in edini smisel umetnosti je, da sporoča, kako vidi svet, zato pa mora imeti popolno svobodo. Če ni svobode, potem je bolje, da umetnosti ni.