Portret tedna: Meryl Streep

Njen govor ob prejemu nagrade za življenjsko delo na podelitvi zlatih globusov je zasenčil vse drugo dogajanje (ob zaključku redakcije se približuje osmim milijonom ogledov) in se kot požar razširil po spletu. Njen govor, ki je bil predvsem kritika Donalda Trumpa, ne da omenila njegovo ime, je bil kot njene vloge: sugestivna mojstrovina, izdelan do potankosti, ganljiv, s pravimi poudarki, s solzo ganjenosti, prepričljiv in predvsem – učinkovit. V tem letu jo je najbolj pretresla »ena slaba predstava«, je dejala, v kateri je moški v poziciji moči zasmehoval osebo s posebnimi potrebami, ki se ni mogla braniti, in namignila na novinarja New York Timesa, ki ga je v enem od svojih govorov imitiral Trump. Predstava, ki ji je »na neki način strla srce«, kot je dejala. »Ker nespoštovanje rojeva nespoštovanje, nasilje rojeva nasilje. Ko vplivni izrabljajo svoj položaj, da zastrašujejo druge, vsi izgubljamo.«

Precej manj na mestu so bili stavki, kot je na primer, da je Hollywood skupaj z mediji najbolj omalovaževan del družbe. »Hollywood, poln outsiderjev in prišlekov; če jih vse brcnemo ven, ne bomo mogli gledati nič drugega kot nogomet in razne borilne veščine, ki niso ravno umetnost.«

Poleg pisma podpore Roberta De Nira, ki je že med predvolilno kampanjo z milo rečeno »sočnimi izrazi« povedal, kaj si misli o Trumpu, je sprožila tudi ogorčene, celo žaljive komentarje tako v medijih kot na spletu. Če povzamemo: »ona in privilegirani milijonarji v dvorani nimajo stika z realnim svetom«, ne poznajo posledice vojn, ki so jih pomagale sprožiti ZDA po svetu, in podcenjujejo razloge, zakaj so »običajni« ljudje volili Trumpa.

Če bi se Trump na njen govor odzval samo s tvitom, da ga je »napadla podpornica Hillary«, bi bilo to predvidljivo in v meji dostojanstva; a je ponovno odreagiral otroško, užaljeno in jo označil za »najbolj precenjeno igralko«. Večje neumnosti ne bi mogel zapisati.

Meryl Streep ima največ nominacij za oskarje v zgodovini Akademije, od devetnajstih je dobila (samo?) tri zlate kipce. Ima 29 nominacij za globuse, od tega jih je dobila osem. Ko rečeš Meryl Streep, je to sinonim za filmsko igro. Brez dvoma je največja živeča filmska igralka, slovi po tem, da je v karieri obvladala več akcentov kot kateri koli igralec v zgodovini filma.

Ko jo gledaš v njenih zgodnejših intervjujih, je ne moreš nehati gledati. Z njenega obraza žari nekaj nedoumljivega, magija, je dar, je vilinskost. In hkrati zaznaš, da je vsak stavek, vsaka njena kretnja, pogled, tudi kadar ni v vlogi, filigransko izdelan, a zato ni nič manj prepričljiv, nikoli patetičen, vedno zares.

Lahko natresemo kup pridevnikov, ki so jih o njej pisali najbolj relevantni filmski kritiki zahodnega sveta. Morda ta veščina njenih presunljivih preobrazb, da dejansko »postane druga oseba«, kot je rekel režiser Mike Nichols, res izhaja iz najstniške želje – postati druga oseba. Kot večina najstnic, ki so v začetku šestdesetih odraščale v New Jerseyju, je hotela biti podobna zagorelim svetlolasim lepoticam v revijah, a je šla še dlje in poskušala zlesti pod kožo fantom deklet v njeni bližini, izpilila svojo sposobnost imitiranja, zato da je iz občutljive, sanjave deklice postala tisto, s čimer si je lahko utrla svoj prostor, svojo »vlogo« med vrstniki. Takrat je postala navijačica, obiskovala je ure petja, njena učiteljica kemije jo je klicala slavček, nastopala je v številnih šolskih muzikalih, dokler ni na kolidžu nastopila v naslovni vlogi Strindbergove Gospodične Julije. Takrat se je zgodilo, je povedala v enem od intervjujev, »udarilo je kot potres, kot možnost druge realnosti, kot nekaj, čemur moram slediti«. Ure petja je zamenjala igra. »Mislim, da nihče nikoli ni učil Meryl igranja. Tega se je vedno učila sama,« je kasneje rekla profesorica dramske igre na kolidžu Clinton J. Atkinson. Tudi pozneje, ko se je vpisala na dramsko akademijo Yale, ni podlegla vplivu takrat tako popularne metode, ki je zaznamovala cele generacije najboljših filmskih igralcev. Nasprotno: do metode in kopanja po travmatičnih dogodkih čustvenega spomina je imela celo intelektualni odpor, piše Michael Schulman v njeni biografiji Her Again. »Streepova je raje stavila na imaginacijo, domišljijo.«

Najprej je živela predvsem na odru in se tu in tam poskušala na filmskih avdicijah; od tam anekdota, kako je na avdiciji za žensko vlogo v King Kongu (1976; ki jo je potem dobila Jessica Lange) legendarni producent Dino De Laurentiis v italijanščini šepnil svojemu sinu: »Tale je prav grda, zakaj si mi pripeljal tole?« Na njegovo žalost je Meryl znala italijansko in mu z dvignjeno glavo odgovorila, da ji je zelo žal, da ni tako lepa, kot pričakuje. »To je pač to. To je tisto, kar dobite.«

Največji vpliv na mlado Meryl Streep je imel Robert De Niro v Scorsesejevem Taksistu. »To je tip igralca, kakršna hočem postati, ko odrastem.« Prav De Niro, ki jo je opazil v gledališki predstavi, jo je priporočil Michaelu Ciminu za vlogo v klasiki o vojni v Vietnamu Lovec na jelene (1978). Tam je Linda, dekle lika Christopherja Walkena in skrivni objekt poželenja Roberta De Nira, v resnici pa je bila za kamerami dekle igralca Johna Cazala, njene velike ljubezni, ki je bil tudi del igralske zasedbe. Linda, njena prva resna vloga, ji je prinesla tudi že prvo nominacijo za oskarja.

Prodor v filmski panteon je hkrati povezan s skrajno bolečino. Njen zaročenec Cazal (morda najbolj poznan po vlogi Freda Corleoneja v Botru) se je že med snemanjem Lovca na jelene boril z rakom na pljučih, premiere filma ni dočakal. Negovala ga je v njunem stanovanju, kamor sta se preselila le nekaj mesecev prej, izdihnil ji je v naročju. Ko ji je brat, popolnoma strt od izgube, pomagal pri selitvi, je s sabo pripeljal prijatelja, kiparja Dona Gummerja. To je postal druga velika ljubezen njenega življenja, moški, s katerim je poročena 39 let, zgled srečnega zakona, v katerem so se jima rodili tri hčerke in sin. In to je vse, kar vemo o njenem ljubezenskem življenju. Kako bi le; vse strasti, vse norosti, vse prevare je doživela v neverjetnem kalejdoskopu ženskih likov na filmu, pred našimi očmi. Meryl, kakršno poznamo, živi tam.

Po Cazalovi smrti se je vrgla v delo in sprejela tri vloge hkrati. Kot bivša žena v Manhattnu Woodyja Allena in vlogo Joanne v drami Kramer proti Kramerju (1979), ki v depresiji zapusti sina in moža (Dustin Hoffman) in kasneje poskuša dobiti skrbništvo nad sinom. Tu je bil Hoffman tisti, ki je vztrajal, da dobi vlogo »takrat še vedno neznana Meryl«, ker »lahko ponudi bolečino, ki je po Cazalovi smrti še tako živa«. Tekst za pretresljiv monolog na sodišču je napisala sama, »ker scenarij ni ponujal kompleksnega odgovora na to, zakaj Joanna zapusti otroka«, kot je rekla, in za Joanno dobila svojega prvega oskarja. Drugega je dobila za Sofijino odločitev (1982), pretresljivo zgodbo o holokavstu in o materi, ki se mora na ukaz nacista v sekundi odločiti za življenje enega otroka in s tem obsodi na smrt drugega.

Zdi se, da je od takrat vsaka njena vloga postala možnost za najbolj prestižne igralske nagrade. Ni prostora za vse, gotovo je treba omeniti Najine mostove s Clintom Eastwoodom, eno najlepših ljubezenskih zgodb na filmu, pa Mojo Afriko z Robertom Redfordom, Ure z Nicole Kidman ... Z Razglednicami iz pekla pa potem z Mammo Mio in nazadnje še z Frearsovo Florence Foster Jenkins, bogato dedinjo in najslabšo operno pevko na svetu, je še enkrat dokazala, da bi lahko bila tudi pevka. Bila je lik Anne Wintour v Hudičevki v Pradi, znamenita kuharica Julia Child pa Margaret Thatcher v Železni lady, ki ji je prav tako prinesla oskarja.

Ko jo je Harry Smith v intervjuju pred skoraj dvajsetimi leti vprašal, kako je mogoče, da v trenutku, ko jo vidi na platnu, vidi drugo osebo, z drugim glasom, z drugimi tiki, celo z drugo fiziognomijo, se je samo nasmehnila in rekla: »Ah, to je vendar igra. To je tisto, kar delam. In zato to tako ljubim. Popolnoma se potopiti v drugi osebi, izginiti v njej.«

Je to, kar počnete umetnost? Je to služba? Njen obraz je videti presvetljen, ko zamišljeno reče: »Včasih, ko gledam druge igralce, se mi zdi tako ... nad vsem … kot glasba.« In kako je pri vas, Meryl, takrat ko je igra res najboljša? Pomolči. »Je kot ... letenje. Zato se temu nisem odpovedala in se nikoli ne bom. Ker se moram izraziti.«