Tiskane izdaje
Igralec, ki je postal resen režiser in producent. Ste se zavestno usmerili v to, da bi postali nekakšen balkanski Robert Redford ali Clint Eastwood?
Ne boste verjeli, a za srbskega Redforda sem prvič slišal v Sarajevu pred leti, to mi je v šali rekel kolega, režiser Srđan Vuletić. Zato pa so vašega igralca Sebastiana Cavazzo, ki ima eno od glavnih vlog v seriji, srbski mediji zdaj uradno oklicali za slovenskega Georgea Clooneyja (nasmešek).
Magnifico, ki je zložil filmsko glasbo za vse vaše zadnje režijske projekte, o vas pravi, da ste alfa samec, da rinete kot tank in da vsakič znova vstopite v polje neznanega in izpeljete svojo vizijo. Od kod ta samozavest, da greste in zrežirate svoj prvi film? In da takoj zatem zrežirate in sproducirate prvo takšno televizijsko serijo na Balkanu, ki ruši rekorde gledanosti?
Večina stvari, ki sem se jih lotil v življenju, je bilo predrznih. Vedno sem tvegal. Vedno sem šel na vse ali nič. Ko sem začutil, da je zgodba o nogometnem moštvu Kraljevine Jugoslavije dober material za sanje, sem se odločil, da bom te sanje pač ustvaril, ne glede na vse.
Mimogrede, vas ni bilo vsaj malo strah, ko ste pri Montevideo, bog te videl! prvič sedli na režiserski stol?
Ne vem, vse mogoče emocije so bile. Takrat me je gnalo predvsem to, da si želim povedati zgodbo. Iskreno, nedolžno zgodbo o mladih ljudeh, ki si želijo uresničiti sanje, ki me je ganila. Režija ni samo kadriranje, umetnost dela z igralci, dramaturgija; režija ni samo obrt, je mešanica raznih stvari, emocije, strasti, neke mimikrije, ki jo je nemogoče pojasniti. Zato ni mogoče pojasniti, zakaj te določen film zapelje in drugi ne, tako kot ne moreš pojasniti, zakaj se zaljubiš v prav tisto žensko, in ne v drugo, ki ima bolj idealne poteze in proporce.
Prizor iz serije Sence nad Balkanom avtorja Dragana Bjelogrlića: Marija Bergam, Sebastijan Cavazza, Miloš Timotijević (CobraFilm)
Verjetno ste se za projekt televizijske serije odločili bolj racionalno. Po zgledu uspešnih serij na HBO, BBC, Netflixu?Najprej, postal sem velik fen teh novih serij, naj rečem, tega novega vala visokoproračunskih serij, ki so prevladale nad filmom.
Na primer?
Hm. Če iščeva recimo serijo, ki je bila neposreden navdih za Sence nad Balkanom, je to Scorsesejeva tv-serija Imperij pregrehe (Boardwalk Empire). To je bila prva iniciacija.
Nekateri jo primerjajo tudi s Peaky Blinders?
Peaky Blinders so nastali kasneje, morda so bolj popularni, zato ljudje pravijo, da Sence nad Balkanom spominjajo nanje. Morda naša serija še najbolj spominja na serijo Babilon Berlin Toma Tykwerja. Ne morem ravno reči, da je vplivala na nas, ker je prišla ven dva meseca za nami, ampak obstaja neverjetna podobnost.
Torej, postal sem fen teh serij, začelo se je že s Sopranovimi, pa s serijo Kriva pota (Breaking Bad), pa potem Fargo 1 in 2, in ves čas, ko sem jih gledal, sem razmišljal, ali je mogoče pri nas narediti kaj takega. Hkrati sem razmišljal, kako je Balkan v resnici idealen prostor za takšno mešanico žanrov. Vse te nove serije so namreč v resnici mešanica žanrov, v tem je njihova moč. Ni več tako, da bi lahko rekel, to je postmodernizem, to je triler, to je drama ali to je mistika, ni več jasnih meja.
Prizor iz serije Sence nad Balkanom: Marija Bergam in Miloš Timotijević (CobraFilm)
Je ta žanrski eklekticizem eden od razlogov, da televizijske serije počasi izpodrivajo film?Gotovo je to fenomen zadnjih petnajstih let, ko serije v vrhunski produkciji celo presegajo film, tako v kompleksni analizi likov, dramaturgiji, igri kot estetiki. Po moje so postale tako dominantne tudi zato, ker odgovarjajo na duha časa, na potrebo sodobnega človeka po močnih, radikalnih zgodbah, z ekstreminimi liki, hkrati pa ponujajo eklekticizem različnih umetnosti, sploh zdaj z vsemi temi digitalnimi možnostmi, ki jih ponujajo nove tehnologije. In potem sem pomislil, da so na Balkanu pravzaprav najbolj plodna tla za kaj takega. Serije omogočajo prav tisto, česar ne moreš zaobjeti v enem filmu, to je, da narediš fresko nekega celotnega podnebja, atmosfere časa. In to je nekaj, kar sem poskusil narediti s Sencami.
Če bi z mano govorili pred dvema mesecema, bi bil najbrž kot prestrašen mišek; a zdaj, ko je serija dosegla tak uspeh, ne samo v Srbiji, ampak tudi v Črni gori, BiH in Makedoniji, sem malo bolj samozavesten (smeh). Zdaj lahko rečem, da nam je v veliki meri uspelo.
Serija je povsod, kjer so jo prikazovali, rušila rekorde gledanosti, ne le gledalci, tudi kritiki o njej pišejo v presežnikih.
Vsi smo zelo srečni, da nam je očitno uspelo dokončati projekt, ki je bil nekje na začetku res videti kot misija nemogoče. Samo v Srbiji si jo je vsako nedeljo ogledalo okrog dva milijona in pol gledalcev. In zanimivo je, da so jo ljudje spremljali organizirano, po kavarnah in lokalih, kot bi spremljali nogometno tekmo. Ne spomnim se, ali se je pri nas kdaj zgodilo kaj takega zaradi tv-serije.
Še vedno mi niste povedali, zakaj ste se drznili spustiti v takšen produkcijski zalogaj in kako?
Poleg igralskih izkušenj imam kar spodobne producentske izkušnje. Dva filma, ki sem ju produciral, sta po mojem mnenju najbolj ključna filma srbske povojne kinematografije, Lepe vasi lepo gorijo in Rane, ki sem ju delal s Srđanom Dragojevićem; potem sem kot producent delal še tri filme, med njimi Vojna v živo, in serijo Vratit će se rode. Vloge producenta ne vidim zgolj kot tipa, ki nabere in razdeli denar. Zame je producent človek, ki ima že vnaprej v glavi vizijo filma, ki izbere režiserja, igralce, scenarista … Lahko vam iskreno rečem, da so Sence moj edini projekt, v katerem sem se res potrudil, da nisem naredil nobenega kompromisa.
Zakaj Sence nad Balkanom?
Zakaj, me sprašujete. Citiral bom prijatelja, producenta na BBC, ki spremlja našo kinematografijo in mi je po premieri filma Montevideo, bog te videl! rekel, da mu je film sicer všeč, da je dobro narejen, a da gre za sladko melodramo, ki je bolj videti, kot da prihaja iz Italije kot pa z Balkana. Rekel mi je še, da se sprašuje, zakaj tu, na Balkanu, ne delamo tistega, kar v resnici živimo. Socialne razlike, korupcija, kriminal, mistika, sovraštvo in ljubezen, ki nenehno hodijo z roko v roki, izjemna gostoljubnost, ki se v hipu lahko spremeni v nebrzdano nasilje. Daj mi občutek, kaj je pravi Balkan, mi je rekel, tak, kakršnega vidimo od zunaj, in tak, kakršnega občutim vsakič, ko pridem sem. In ta misel, ki mi jo je rekel pred mnogimi leti, se je v meni nenehno ponavljala, vsakič, ko sem videl kaj takega na tujih televizijah, sem se spraševal, zakaj se pri nas ne lotimo česa takšnega. Nemogoče je, da tega ne bi znali.
Če se je v glasbi pred leti formiral fenomen Balkan Beats, ste s to serijo izumili nov »balkansko filmski« žanr, ki zahteva svoje ime?
Veste, da sem o tem res začel razmišljati. Preveč enostavno bi bilo reči balkanski triler, res gre za specifičen žanr. Pravzaprav je čudno, da na tem prostoru nikoli nismo izumili lastnega žanra. Bili so poskusi, a niso zaobjeli vsega, kar ta prostor ponuja.
Dragan Bjelogrlić v seriji Sence nad Balkanom (CobraFilm)
S Sencami nad Balkanom se spet vračate v čas med obema vojnama kot v Montevideu. Kaj vas tako vznemirja v zgodnjih dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja?Že ko sem delal Montevideo, sem resno raziskoval to obdobje, našel sem veliko podatkov, ki jih ni v zgodovinskih učbenikih, in dojel, kako je bil ta čas pomemben, vznemirljiv, a hkrati moja generacija, sploh pa generacije za nami, o tem ne vedo nič, ker nas o tem niso učili niti ni bilo prisotno v naši kinematografiji.
Ste zato serijo napovedovali kot zgodbo, ki je »preplet zgodovine, ki se je nismo učili, in zgodovinske fikcije«?
Da. Ker je res. Recimo, ste vedeli, da je Interpol v tistem času Balkan imenoval Kolumbija Evrope? Znano je, da je makedonski opij veljal za najboljšega na svetu, v tistem času je bil Balkan križišče opijskih poti in žarišče narkokartelov. Na eni strani so Rusi trgovali s turškim opijem, na drugi strani Srbi z makedonskim ... Skratka, Balkan je bil konec dvajsetih in v tridesetih letih zelo turbulenten prostor. Takrat sta se pojavili dve veliki novi ideologiji, komunizem, ki je prišel iz Sovjetske zveze, in nacizem, ki je prišel iz Nemčije. Sredi vseh teh silnic je bila mlada država južnih Slovanov, ki so jo takoj po nastanku vsi hoteli uničiti.
Sebastian Cavazza v seriji Sence nad Balkanom (CobraFilm)
Producent, režiser, igralec in scenarist ... Kako aktivno ste sploh lahko sodelovali pri pisanju scenarija?Od začetka sem soustvarjal osnovno zgodbo, zaplet, najprej sem delal z dvema scenaristoma, potem se je eden poslovil, potem sem delal samo z enim, priključil drugega ... To je trajalo dve leti. In scenarij sem še dodeloval ves čas snemanja, nenehno sem ga popravljal, ker je bilo toliko stvari, ki so nas dobesedno izzivale, da jih damo v zgodbo. Hkrati pa smo se zavedali nevarnosti, da vsi ti neverjetni, zanimivi, fascinantni dogodki, ki smo jih odkrivali, ne požrejo glavne zgodbe. Najtežje je bilo ohraniti rdečo nit. Gotovo je to najtežji, najambicioznejši projekt v moji karieri.
Kako ste si sploh drznili vstopiti v tako avanturo tudi v produkcijskem smislu? Kako ste financirali tak projekt?
Veste, koliko ljudi v filmskem in televizijskem poslu mi je po branju prvega osnutka scenarija reklo, ali sem nor, ali res mislim posneti nekaj tako ambicioznega, da je to pri nas nemogoče posnet
Prizor iz serije Sence nad Balkanom (CobraFilm)
Kakšen je okvirni proračun?Zdaj se giblje okrog 1,4 milijona oziroma 140.000 evrov na epizodo. Samo ena televizija ne bi zmogla zdržati tako visokih stroškov, zato mi je poleg RTS uspelo dobiti koproducente še v Rusiji, BiH in Makedoniji. A če stroške primerjamo s proračunom, kot ga imajo ustvarjalci serij v tujini, recimo omenjena serija Babilon Berlin, ki razpolaga s proračunom v višini 40 milijonov evrov, nam je res uspelo nemogoče. Priznam, da mi je manjkalo še dvajset odstotkov, da bi bilo vse skupaj tako, kot sem med pisanjem scenarija videl v glavi (nasmešek).
Ste se s prodajo serije v vsaj štiri republike nekdanje Jugoslavije že finančno pokrili?
Ne še. A zdaj se dogovarjamo za podpis pogodbe za drugo sezono, ki jo bomo snemali jeseni. Zdaj se že intenzivno ukvarjamo z zgodbo in scenarijem.
Vam je kdo rekel, da ste megaloman?
Že od začetka sem, skromen, kot sem (nasmešek), načrtoval serijo kot trilogijo. Prvi del serije ima podnaslov Črno sonce, začne se z letom 1928 in se leta 1929 konča z uvedbo šestojanuarske diktature. Drugi del se začne z letom 1934 in umorom kralja Aleksandra, tretja sezona pa s podpisovanjem trojnega pakta in razpadom kraljevine SHS ter začetkom druge svetovne vojne. Mislim, da nam bo uspelo povedati celo zgodbo o tej dekadi, ki je gotovo ena od najpomembnejših v celotnem preteklem stoletju.
Okvirna zgodba?
Zgodba se začne z umorom svečenika v ruski pravoslavni cerkvi. Takoj se vidi, da ne gre zgolj za umor, ampak tudi, da je nekdo iz cerkve nekaj odnesel, a nihče ne ve točno, kaj. Predvideva se tudi, da je morilec pustil lažno sled. In mi od tega uvodnega dejanja, prvega umora, vstopamo v kompleksno zgodbo, v kateri raziskujeta umor dva policijska inšpektorja, eden je starejši, izkušen lik, vojni veteran, ki ga igram jaz, drugi je mlad, svež iz šole, dela po pravilih. In ta na prvi pogled klišejski par dobrega in slabega policaja se znajde v vrtincu tajnih služb, nepojasnjenih umorov, oba počasi odvijata klobčič povezav mafijskih obračunov, narkokartelov in visoke politike.
Že Magnifico je rekel, da ste tvegali, ko ste mu, takrat v Srbiji dokaj neznanemu slovenskemu glasbeniku, ponudili možnost, da ustvari filmsko glasbo za vaš prvenec Montevideo in mu s tem odprli vrata na balkanski trg. Zdaj ste nekaj podobnega naredili s Sebastianom Cavazzo.
Sebastian je že pred časom postal zelo iskan igralec v Srbiji, po tej seriji pa je res pri nas dosegel skoraj zvezdniški status. Saj sem vam rekel – slovenski George Clooney (nasmešek). Vloga osrednjega negativca Gabriela, Avstrijca slovenskega rodu, mu je pisana na kožo. Upam si reči, da je to ena njegovih najbolj kompleksnih in najboljših vlog.
Prvič ste ga zasedli v Montevideo, vidimo se!, v katerem je nastopil v vlogi brazilskega trenerja, ki se pogaja z Armandom Assantom.
Ja, takrat sem ga zasedel v epizodni vlogi trenerja, ker sem pač iskal nekoga, ki bi imel posluh za jezike, in Cavazza je briljiral v tem, njegova angleščina s portugalskim naglasom je bila idealna kombinacija. Ni lepo, da to rečem, a v tistem prizoru je z igralsko prezenco dobesedno preglasil Armanda Assanta. Takoj ko sem začel delati serijo, sem pomislil nanj. Všeč mi je bil ta njegov specifični, minimalistični način igre.
Cavazza je med drugim rekel, da v seriji ni pozitivnega lika, vsi imajo madež?
Res je, ni izključno pozitivnega lika, vsak nekaj skriva, vsak je v nekaj zapleten. Zdaj, po tej seriji, se je v Beogradu zgodil nenavaden fenomen, vse fakultete prirejajo javne debate, predavanja, okrogle mize prav o tem obdobju zgodovine. Ravno včeraj smo bili na enem od predavanj, polna dvorana študentov, in s scenaristom Vladimirjem Kecmanovićem sva prišla do sklepa, da je pod vso to masko trilerja, drame, mistike ta serija v resnici zgodba o posledicah prve svetovne vojne.
To obdobje med obema vojnama je tako intrigantno in intenzivno, ker je to edino obdobje v novejši zgodovini, ko sta se zgodili dve svetovni vojni v tako kratkem časovnem razmaku. Druga svetovna vojna se je zgodila kot nekakšno nadaljevanje prve, ker ta ni bila končana tako, kot bi bilo treba.
Kakšno vlogo ima v prvem delu serije princ Đorđe Karađorđević?
Ni eden od glavnih protagonistov, a ima popolnoma svojo zgodbo v celotni zgodbi, je zelo pomemben lik za zgodbo, ni pa eden od likov, ki nosi celo serijo.
Zanimivo, da ste za vlogo izbrali Žarka Lauševića, velikega srbskega igralca (Oficir z vrtnico), ki je po tragičnem dogodku v Črni gori moral imigrirati v ZDA in se zaradi strahu pred krvnim maščevanjem desetletja ni pojavil v javnosti.
Da, to je bilo prvič po mnogih letih, da se je pojavil na televiziji. Laušević je izjemen igralec, vesel sem, da ga imam v seriji. Sploh v tej vlogi princa Đorđa Karađorđevića, fascinatni in kontroverzni zgodovinski osebnosti, o kateri bi v neki resni državi posneli vsaj že tri filme.
Kaj mislite vi osebno? Je bil resnično nor ali je bila njegova norost plod političnih spletk, s katerimi so se spin doktorji rešili tekmeca?
Po vsem, kar mi je uspelo najti v arhivih, lahko rečem, da je bil najverjetneje res mejna osebnost, zelo vzkipljiv, ekscentričen, tudi nasilen. Morda ni bil ravno popolnoma nor, kot so ga označili, a v tako nestabilni situaciji gotovo ni bil primeren za vladarja. Njegova kalvarija se je začela, ko naj bi v napadu besa pretepel osebnega slugo Stevana Kolakovića, ta pa naj bi umrl za posledicami udarcev in brc. Dogodek je takrat pograbil avstro-ogrski tisk in ga napihnil, ljudstvo je zahtevalo kazen.
Obstajajo tudi druge teorije, po katerih naj bi služba državne varnosti izkoristila sumljivo smrt služabnika, da so Đorđa laže umaknili iz javnega življenja in razglasili za norega. Prestolonaslednik je potem postal Petrov mlajši sin Aleksander, ki je imel veliko bolj umirjeno, diplomatsko naravo. Eden od razlogov za Đorđevo abdikacijo naj bi bilo tudi njegovo jasno stališče do avstrijske politike, poleg tega je imel veliko, morda preveliko podporo ljudstva in je bil nevaren tudi zato. Vse to je seveda nemogoče dokazati, vedno obstajata dve plati resnice.
Toda ali si je res zaslužil, da ga razglasijo za norega in zaprejo v norišnico, in to od leta 1924 do leta 1939, tega ne bomo nikoli vedeli. Največja ironija njegovega življenja je, da je bil največji nasprotnik nemške politike na Balkanu, a da so mu prav leta 1941 Nemci ponudili, da bi vladal državi v času nemške okupacije, vendar jih je zavrnil.
Zato pa naj bi se v času Socialistične federativne republike Jugoslavije svoboden sprehajal z maršalom Titom, s katerim sta menda imela zaupne pogovore?
Mogoče sta jih imela, mogoče ne. To so te urbane legende (nasmešek). Je pa res ironično, da ga je komunistična oblast leta 1945, po koncu druge svetovne vojne, osvobodila, vse preostale predstavnike dinastije, ki so bili v izgnanstvu, pa razglasila za državne sovražnike.
V srbskih medijih so iz tega, da edino Hrvaška ni odkupila serije, naredili malo afero. Zakaj mislite, da se Hrvati niso odločili za predvajanje Senc nad Balkanom?
To bi morali vprašati njih.
V seriji je kar nekaj hrvaških zvezdniških igralcev v kontroverznih vlogah: lik Mustafa Golubića, v mladosti člana Mlade Bosne, kasneje predstavnika Kominterne, igra Goran Bogdan, Anteja Pavelića, fašističnega voditelja, kasneje ustanovitelja Neodvisne države Hrvaške, igra Bojan Navojec ...
Kot sva rekla že prej, vsi liki v seriji, ki imajo zgodovinsko ozadje, so kontroverzni. Ne verjamem, da bi bil to razlog, da je na Hrvaškem še niso hoteli odkupiti. Dopuščam možnost, da jo bodo enkrat gledali tudi tam, zakaj ne?
Je res, da ste hoteli imeti v seriji tudi lik Antona Korošca, Slovenca, ki je bil pomembna politična osebnost, med drugim tudi podpredsednik Kraljevine SHS od leta 1918?
Da, in za to vlogo sem se dogovarjal s še enim vašim velikim igralcem – Jernejem Šugmanom. In potem se je zgodila ta tragedija, ki nas je vse zelo pretresla. Vseeno smo se odločili, da bomo Korošca predstavili v drugem delu. To je bil izjemno zanimiv lik, pomemben politik, ki se je zazvzemal za večjo avtonomijo Slovencev v Kraljevini SHS, kralj mu je zaupal vodenje vlade v šestojanuarski diktaturi, kasneje je sicer nastopal kot nasprotnik judov, komuzima in prostozidarjev ... vsekakor intriganten lik.
Serijo ste ponudili tudi slovenski nacionalni televiziji.
Da, in vodstvo je bilo zainteresirano zanjo, a zaradi spleta okoliščin, ki so bile seveda povezane z denarjem, se to na koncu ni zgodilo. Moja ideja je bila, da se serija začne predvajati hkrati v vseh državah nekdanje Jugoslavije. Zdaj se je serija končala pri nas, začela se bo pri vas (nasmešek). Jutri bo premiera na Planet TV, po novem letu jo bodo začeli predvajati v Bolgariji in Romuniji, nato še v Rusiji.
V Sencah nad Balkanom ne manjka niti ruskih emigrantov, ki so močno vplivali na umetnost; med drugim je Kraljevina SHS v tistem času postala zatočišče neposrednih potomcev Suvorova, Puškina, Lermontova, pa tudi kozakov, ki so imeli takrat očitno zelo močno politično vlogo?
Da, po oktobrski revoluciji in državljanski vojni je iz Rusije emigriralo kar dva milijona ljudi, med njimi so bili tudi kozaki, in Kraljevina SHS jim je ponudila zatočišče. Nekateri med »belimi Rusi«, ki naj bi jih bilo v času okrog leta 1929 že več kot 100.000, so delovali kot nekakšne paravojaške organizacije, ki so delale določene posle za kralja. Imeli so pravico do nošenja svoje uniforme in odgovorni so bili samo službi državne varnosti. V tistem času običajni policijski inšpektor ni mogel legitimirati ruskega kozaka v uniformi generala Vrangla.
Kaj nam ta serija govori o družbenopolitični situaciji na Balkanu danes?
Mislim, da je ne bi niti začel delati, če ne bi našli vzporednic s sodobnim časom. V času Jugoslavije in komunizma se je zdelo, da obstaja samo zgodovina od leta 1941, kot da pred tem ni obstajalo nič. Zdaj se zdi, da zgodovino štejemo od leta 1991 in pozabljamo na vse, kar je bilo prej. Jaz imam rad zgodovino, verjamem, da če ne poznamo zgodovine, ne moremo razumeti sedanjosti.
Ko pogledaš to serijo, je prvi vtis, da se je vse to, kar se je v devetdesetih dogajalo na Balkanu, začelo veliko prej, nestrpnost, konflikti, zamere, mešanica ljubezni in sovraštva, vse to je bilo prisotno na Balkanu že od poskusa te naše prve skupne države. Druga stvar, do katere sem prišel med raziskovanjem zgodovinskega materiala za serijo, je, da so si vsi ključni akterji tistega časa želeli smrt kralja Aleksandra, vsi, tako nacisti, makedonski VMRO, ustaši, neke črnogorske skupine, italijanski fašisti ... Hočem reči, da je Jugoslavija že takrat imela veliko nasprotnikov iz različnih razlogov in interesov. Zame je dobesedno čudež, da je ta mlada država preživela sedemdeset let.
In za to niso imeli zaslug samo močni voditelji?
Ne, mislim, da to ne bi bilo dovolj. V določenem obdobju po drugi svetovni vojni je svetovnim silam ustrezalo, da je Balkan miren. Takoj ko so se ta razmerja moči premaknila, se je začelo lomiti na Balkanu.
Kot je večkrat rekel vaš kolega režiser Srđan Dragojević, je Jugoslavija razpadla zaradi ekonomskih interesov močnejših držav, »ker je male državice lažje oropati kot eno veliko«.
Dobro, zdaj ne bova šla v to. To zahteva še en intervju. Gotovo pa lahko rečem, da za ta krvavi razpad naše države niso krivi samo naši notranji konflikti. Če ne bi bilo zunanjih interesov, bi se to odvilo drugače. Bi bilo to tragedijo mogoče ustaviti? Ne vem, tega si ne upam reči, rad bi verjel, da bi bilo to mogoče. Bi bil lahko ta razpad manj krvav? Mislim, da bi lahko bil. Bi lahko trajalo manj časa, z manj žrtvami? Lahko bi.
Vprašanje, ki ga postavlja Goran Paskaljević v filmu Sod smodnika: Kdo je kriv?
Menda ne mislite, da vam lahko odgovorim na to vprašanje. Stvari so veliko bolj kompleksne, kot si jih predstavljamo. In o tem govori tudi ta serija. Najlažje je s prstom pokazati na krivca, najlažje je reči, da so krivi drugi, tisti tam zunaj. A v resnici smo vedno krivi mi, neposredni akterji. Krivi smo že zato, ker smo dovolil, da nekdo manipulira z nami. A težko se je upirati politični manipulaciji, sploh če nisi dovolj civiliziran, če nisi dovolj velik, močan, če nimaš tradicije politične kulture in demokracije, potem padeš na populizem, ta pa se hitro spremeni v skrajni nacionalizem. V tem primeru si lahek plen.
V Sencah nad Balkanom lahko vidimo, kako so se na Balkanu rojevale in umirale države, sistemi, a poti droge se v resnici nikoli niso spremenile. Zamenjala se je samo droga, zdaj to ni več opij, ampak kokain. Poti so iste. Tudi politični vplivi na ta prostor od zunaj se v resnici niso spremenili. In vedno so iz natančno določenih pozicij vtisi prihajali sem. Takrat so šli prek Mustafa Golubića, člana Kominterne in ruskega obveščevalca, ki je v seriji utelešenje sovjetskega vpliva, ali prek nacistov, zdaj pa se odvijajo drugače, a prihajajo iz podobnih smeri. Z izjemo Amerike, ki takrat ni bila prisotna sila na Balkanu. To je edina novost.
