Sarajevo, mesto, ki ljubi talente

Letošnji 20. sarajevski festival je bil v znamenju mostov. Mostov s preteklostjo, mostov z Latinsko Ameriko, povezovanja med državami regije.

Vsak sarajevski festival nosi svojo zgodbo. Pred dvema letoma je bila to Srebrenica, pa prihod Angeline Jolie in Brada Pitta, pred dvajsetimi leti prihod mehiškega avtorja Alfonsa Cuaróna z Malo princeso, ki takrat najbrž ni slutil, da bo dvajset let zatem v rokah držal oskarja. V mestu ob Miljacki se je v teh letih zvrstilo toliko avtorjev, oskarjevcev, ki so posvojili mesto, prav tako kot je mesto posvojilo njih – ali pa jih je navdihnilo, kot je pokojnega oskarjevca Anthonyja Minghello, ki je zaradi Sarajeva napisal film za Juliette Binoche, ki igra bosansko begunko v Londonu, in Juda Lawa, krajinskega arhitekta, ki se vanjo zaljubi, ali Stephena Frearsa, da o Winterbottomu niti ne govorimo. Mnogi mladi režiserji so prav tukaj s pomočjo CineLinka zaokrožili svoje prve filme.

Zvezde, blišč in poplave

Nekateri bosanski in tuji mediji so ob jubileju pričakovali več, »vzdihujejo za časi, ko so se po mestu sprehajali Bono Vox, John Malkovich, Kevin Spacey, Michael Moore, Daniel Craig, Jeremy Irons, Steve Buscemi, Mickey Rourke, Willem Dafoe, ne nazadnje tudi Angelina Jolie in Brad Pitt ...«. Michel Hazanavicius, Mike Leigh, Michael Winterbottom in Gael García Bernal nekako »niso bili dovolj« za dvajseto obletnico, pišejo BiH Dani in Slobodna Bosna.

»Zvezde?« je dvignil obrvi direktor SFF Miro Purivatra. »Za nas je zvezda Cristian Mungiu, ki je prav v Sarajevu dobil podporo za prvi film, za nas je zvezda fant iz Sarajevo Talents, ki bo mogoče jutri postal ugleden režiser, za nas sta zvezdi Damjan Kozole in Jan Cvitkovič. Mislim, da je to bistvo našega festivala. Neprimerno se nam je zdelo, da po katastrofalnih poplavah, ki so prizadele regijo, letos pretiravamo z bliščem in glamurjem.«

Jubilejno leto festivala je bilo tako posvečeno povezovanju kinematografij iz regije in širše in tistim, ki so to mesto in festival podpirali od začetka; zato so v začetku festivala prikazali omnibus Mostovi Sarajeva, v katerem je 13 režiserjev, med drugimi Cristi Puiu, Vladimir Perišić, Aida Begić, Marc Recha, Angela Schanelec, v svojih kratkometražcih razmišljalo o mestu kot simboličnem centru Evrope v zadnjih stotih letih njene zgodovine, od atentata na Franca Ferdinanda dalje.

Zato je v mesto prišel Mike Leigh, redni gost in podpornik SFF, in tudi zato je v kinu Meeting Point potekala retrospektiva filmov Michaela Winterbottoma, in to po njegovem lastnem izboru, kar ni ravno pogost primer. Pot v Guantanamo je namerno izpustil, ker so ga gledalci Sarajeva videli pred leti. Eden od pretresljivejših dogodkov letošnjega festivala je bila prav projekcija njegovega Dobrodošli v Sarajevu, ki ga je posnel 1997. v od vojne uničenem in ranjenem mestu in je takrat pomenil ključno prelomnico v prepoznavanju grozot zadnje balkanske vojne.

Tudi režiser Damjan Kozole, ki je z Zoro Stančič vsakoletni gost, je ocenil, da je bil festival letos v nasprotju s pričakovanji umirjen in dostojanstven: »Ni bilo pretirane evforije, bilo pa je veliko vsebine.«

Most med Balkanom in Latinsko Ameriko

Otvoritveni film festivala v odprtem kinu Ht Eronet je bil mehiški film Pasja ljubezen, ki je avtorja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja in Gaela Garcío Bernala izstrelil v mednarodno filmsko sceno. Zakaj film, ki je star 15 let, so se spraševali nekateri bosanski in hrvaški mediji? Ker je Purivatri kot gosta uspelo dobiti Bernala? Zgodba je bolj kompleksna. Letos je bila (ena od) rdečih niti povezava z mehiškim filmskim inštitutom IMCINE in organizacijo Gaela Garcíe Bernala Ambulante, v okviru katere so na SFF prikazali bero mehiških neodvisnih filmov.

Purivatrovo intenzivno sodelovanje na mehiških filmskih festivalih v Guadalajari, rojstnem mestu Garcíe Bernala in festivala Morelia, ga je še utrdilo v prepričanju, da poveže dva različna, a morda filmsko niti ne tako različna konca sveta. Že površen pogled na estetiko kultnih latinskoameriških in balkanskih uspešnic potrdi, da je imel Magnifico prav, ko je z zadnjim soundtrackom za Montevideo tudi praktično dokazal povezavo med balkanskimi in latinskoameriškimi ritmi.

Podobno je s filmi: patos, smisel za bizarno, absurdno, s specifičnim črnim humorjem. Kar smo se prepričali, ko smo v odprtem kinu gledali film Argentinca Damiána Szifróna Divje zgodbe, portret Argentine na robu živčnega zloma, rasne, razredne napetosti, razkorak med sloji, strast, ki se ne zna ustaviti in pripelje do tragedije. (Ni naključje, da je pod film podpisana Almodóvarjava produkcijska hiša El Deseo.)

Omizje v eni od restavracij ob Miljacki je bilo v torek popoldne precej nenavadno, tam je bil Gael García Bernal z mehiškimi producentkami in selektorji festivalov, tam je bila Severina, Tomaž Pandur, ki se je pred tem z Bernalom dogovarjal za gledališki projekt v Ciudadu de Mexico, v katerem bi Bernal igral Hamleta, Bogdan Diklić, ki je prišel v mesto s kultnimi Maratonci, da bi počastil spomin na nedavno preminulo legendo Boro Todorovića ...

Eden prvih, ki je prek Igmana prišel v mesto na prvi festival, je bil prav Alfonso Cuarón, ki je Bernalu priporočil sarajevski filmski festival. Mehiška producentka Andrea Stavenhagen, delegatinja za Latinsko Ameriko za festival San Sebastian, ki je prišla v Sarajevo kot most med Balkanom in Latinsko Ameriko, se spominja začetkov generacije mehiških režiserjev: »S Cuarónom smo viseli v istih barih, ustvarjali mehiški film in verjeli, da bomo spremenili svet,« je rekla. Malo so tudi ga. S to generacijo so imena mehiških režiserjev prišla na holivudsko A-listo in v tekmo – ne le za tujejezičnega, ampak za »mainstream« oskarja.

Potem so se na mizo začele usipati zgodbe, pretresljivo ganljive, povezane s spomini na prvi festival.

Cuarónov mladinski film Mala princesa je takoj po vojni videlo 600 sarajevskih otrok, mnogi med njimi so prvič po štirih letih more v obleganem Sarajevu videli film. Cuarón zdaj živi in ustvarja v Londonu, a Bernal se je, kljub uspehom v Hollywoodu, vrnil v Mehiko in ustanovil omenjeni Ambulante, neprofitno organizacijo, ki podpira dokumentaristične filmske projekte.

Že čez nekaj ur je na dvorišču ekonomske fakultete na Ferhadiji Bernal stopil za didžejevski pult in tam vrtel spoj mehiške tradicionalne in moderne muzike, elektro cumbio. Točila se je tekila, pod mizo meskalin, Mehičani so s sabo prinesli tradicionalne okraske, ena tistih zabav, na kateri je v zraku atmosfera povezovanja, kjer se med latinoameriškimi ritmi sklepajo prijateljstva, iz katerih bodo zrasli novi filmi.

Srce Sarajeva v Turčijo

V tekmovalnem programu so se kot prejšnja leta tudi tokrat držali načela podpreti nove, mlade, sveže režijske glasove, je povedala selektorica Elma Tataragić. Od devetih naslovov, ki so tekmovali za srce Sarajeva, je kar pet debitantskih filmov, med njimi dva gruzinska. Na vprašanje, zakaj ni v tekmovalnem programu več filmov iz ožje regije, je dejala, da filmov vendar ne izbirajo po kvotah. Res pa je, da se nekateri avtorji odločijo za svetovno premiero recimo v Karlovih Varih ali Locarnu, kot je bil primer s filmom Otok ljubezni bosanske režiserke Jasmile Žbanić (Grbavica, Na poti).

Rdeča nit letošnjega festivala – konflikt v svetu. Preživetje manjšin, vojne travme, absurd vojne. Kar štirje filmi v tekmovalnem programu odpirajo vprašanje homoseksualne ljubezni, med njimi gruzinski Jaz sem Beso in odličen grški A Blast.

Žirija tekmovalnega programa za igrani film, ki ji je predsedoval madžarski cineast Béla Tarr, je srce Sarajeva za najboljši film podelila drami Pesem moje matere turškega režiserja Erola Mintasa; poetičen film o mladem učitelju, ki z ostarelo materjo živi v istanbulski četrti, v kateri so našli zatočišče številni kurdski begunci; ko jih zaradi prenove mesta ponovno preselijo v blokovsko naselje, mati izgubi duševni mir in tavajoč išče izgubljeno pesem svoje mladosti. Erol Mintas, za katerega je to prvi film, je dejal, da je to priznanje zanj še posebej pomembno, ker sam »kot Kurd s prebivalci Sarajeva deli podobno usodo«.

Igralec iz zmagovalnega filma Feyyaz Duman je dobil srce Sarajeva za najboljšo moško vlogo, kot najboljša igralka pa je žirijo prepričala Mari Kitia v gruzinskem filmu Neveste, občutljivem filmu o ljubezni, ki gre prek zaporniških zidov, režiserke Tinatin Kajrišvili, ki je dobila tudi posebno priznanje žirije in denarno nagrado v višini 10.000 evrov. (Vsako leto jo podarja podpornica festivala, pariška modna oblikovalka Agnès B., ki je letos na otvoritveni slovesnosti festivala skupaj z Gaelom Garcío Bernalom prejela častno srce Sarajeva.)

Tretje častno srce Sarajeva je za prispevek k razvoju bosansko-hercegovske kinematografije dobil Danis Tanović, režiser, ki je BiH prinesel prvega oskarja z Nikogaršnjo zemljo in berlinskega srebrnega medveda za Epizode v življenju zbiralca železa (oba mednarodno nagrajevana filma sta zaradi koprodukcijskega vložka malo tudi slovenska). »To je za Danisa!« je vzkliknil direktor festivala Miro Purivatra, ko je prijatelju izročil nagrado v obliki srca in v nabito polni dvorani sprožil bučen aplavz in vzklike navdušenja. »Dolgo sem ga čakal,« se je pošalil vidno ganjen Danis Tanović. »Svoje srce sem dal Sarajevu že pred dvajsetimi leti, zdaj sem ga ponovno dobil nazaj.«

Srce Sarajeva za najboljši dokumentarec je dobil Goli otok. Mlada hrvaška režiserka Tiha K. Gudac, rojena leta 1982, ga je posvetila »vsem žrtvam totalitarnih sistemov in njihovim družinam«, sploh pa njenemu dedu, ki je pred šestimi desetletji izginil neznanokam. štiri leta domači niso vedeli o njem nič, niti tega ne, če je živ; ko se je vrnil, se je zagrnil v molk. »Šele po padcu komunizma smo izvedeli, da je bil eden od zapornikov na Golem otoku,« je za Delo povedala režiserka.

Posebno nagrado žirije za dokumentarni film sta prejeli še dve režiserki, madžarska avtorica Eszter Hajdú za Sojenje na Madžarskem, ki se ukvarja z razvpitim sodnim procesom proti morilcem skupine Romov, in – ponovno – hrvaška režiserka Tatjana Božić za Ljubezensko odisejo.

Poleg celovečerca Punce – življenje druge Andree Štaka, Švicarke bosansko-hrvaškega rodu, v tekmovalnem programu, ki je sicer ostal brez nagrade (je pa zato dobila srce Sarajeva leta 2006 s filmom Gospodična), a zato požel veliko zanimanja pri občinstvu, so bili Hrvati tokrat s kar tremi večjimi nagradami (kratki film Kokoška) v Sarajevu zadovoljni, še enkrat so dokazali, da so, kot je pred časom za SP omenil producent Čedomir Kolar, trenutno najmočnejša kinematografija v regiji.

Annie Leibovitz po dvajsetih letih spet v mestu

Zadnji dan festivala je v Sarajevo po dvajsetih letih prispela fotografska zvezda Annie Leibovitz, to je bil njen drugi obisk od leta 1993, ko je v sodelovanju z Obala Art Centrom, ki sta ga vodila Miro Purivatra in Izeta Građević, v obleganem Sarajevu organizirala razstavo svojih fotografij.

»Leta 1993 je na naša vrata potrkal moški, ki je delal reportažo za New York Times,«se spominja Purivatra. »Predstavil se je kot David Rieff, in vprašal, kaj lahko stori za nas. Rekel sem, da bi si želel, če bi v mesto prišla fotografinja, pisateljica, publicistka Susan Sontag. Izkazalo se je, da je to njegova mama« . Ko je Sontagova prišla v mesto drugič, je režirala Beckettovega Čakajoč Godota. Prvi stavek v drami je hkrati tudi prvi stavek v Umetniškem dnevniku Sontagove, ki je prišla v Sarajevo aprila leta 1993: »Nisem mogla še drugič priti v mesto zgolj kot žrtev, še enkrat sočustvovati z ljudmi, se tresti od strahu, se počutiti pogumna, zgubljati težo, nadaljevati s srce trgajočimi pogovori z ljudmi, mnogi od njih – Haris Pašović, Ademir Kenović, Mirsad Purivatra ... – so postali moji prijatelji.«

Sontagova je takrat pripeljala s sabo še Leibovitzevo, skupaj sta apelirali na mednarodno javnost, naj se ustavi vojna v BiH, z umetniškimi projekti v obleganem mestu sta želeli, da bi ljudje v Sarajevu dobili občutek, da niso sami.

Leibovitzeva je zdaj prišla na poroko hčerke prijatelja in šoferja med vojno Hasana in se srečala s prijatelji. Simbolično se je fotografirala na Gledališkem trgu, poleg Narodnega gledališča, ki je dobil ime po Susan Sontag. »Še zdaj se živo spomnim ustvarjanja tiste predstave tukaj,« je ganjena rekla Leibovitzeva, »igralci so bili lačni, niso imeli elektrike, ne vode, vsak dan so tvegali življenje, da so prišli na vaje za predstavo. Zdaj prvič po vojni stojim na tem trgu in to je zame zelo čustvena izkušnja,« je povedala novinarjem, ko so jo premagale solze.

Za Annie Leibovitz in Susan Sontag so prihajali še drugi evropski intelektualci, filmarji in umetniki in opozarjali na nevzdržno situacijo v mestu, Laibach, Milčo Mančevski, Vanessa Redgrave, Bono, Steve Buscemi, Willem Dafoe ... Iz vojnega kina je leta 1995, nekaj mesecev pred koncem štiriletnega obleganja Sarajeva, nastal prvi filmski festival, z željo, da bi pomagali pri oživitvi civilne družbe.

Iskanje Michela Hazanaviciusa

V ponedeljek zvečer je na odprtem kinu Ht Eronet tritisočglavo občinstvo spremljalo dramo Iskanje Michela Hazanaviciusa, francoskega režiserja, ki je s črno-belim nemim filmom Umetnik (2012) postavil postmodernistični spomenik dobi nemega Hollywooda in se zapisal v zgodovino kot prvi francoski režiser, ki je dobil oskarja. Zato je s filmom Iskanje (remake Zinnemannovega filma iz leta 1948), s katerim se je predstavil v uradni selekciji Cannesa, presenetil kritike in občinstvo, z njim je v dokumentaristični maniri ujel brutalnost druge čečenske vojne 1999.

Kaj se zgodi s človekom, da se v ekstremni situaciji, kakršna je vojna, spremeni v zver, ki ubija, muči, posiljuje, sem spraševala režiserje, ki so med vojno ostali v Sarajevu. Odgovora ni. Zato snemajo filme, je rekel sarajevski režiser Srđan Vuletić.

Je s tem filmom, v katerem Hazanavicius poleg čečenske sirote sledi tudi zgodbi ruskega najstnika, ki ga ruske oblasti v brutalnem vojaškem urjenju preoblikujejo v stroj za ubijanje, prišel bližje odgovoru na to vprašanje, sem ga vprašala. »Spoznal sem predvsem to, da je v ekstremni situaciji možnost, ki ti pomaga, da preživiš, edina legitimna,« je dejal. »Nihče od nas ne more reči, tega nikoli ne bi naredil. Ker tega ne veš.«)

Kako to, da je po mednarodnem uspehu Umetnika, ko bi lahko izbral katerokoli temo, izbral prav Čečenijo? Glede na njegove judovske korenine, izkušnjo holokavsta njegovih staršev in starih staršev bi morda pričakovali, da bo hotel skozi film izpovedati videnje o situaciji na Bližnjem vzhodu. »To, kar se dogaja tam, je strašno, toda o dogajanju v Gazi smo nenehno obveščeni, medtem ko so bile informacije o vojni v Čečeniji blokirane,« je povedal režiser, ki je bil med drugim soscenarist in koproducent dokumentarca Ruanda: zgodovina genocida.

Zato pa je bil o politični situaciji v Gazi veliko bolj konkreten britanski cineast Ken Loach, ki je po projekciji filma The Railway Man (s Colinom Firthom in Nicole Kidman) podelil nagrado Fundacije Katrin Cartlidge dvema palestinskima filmskima avtorjema, Abdelu Salamu Šehadehu in Ašrafu Mašharaviju (ki je edini lahko tudi osebno prišel v Sarajevo).

»Pozivam k absolutnemu bojkotu vseh kulturnih in športnih dogodkov, ki jih podpira izraelska država,« je zagrmel Ken Loach in sprožil burne odzive v številnih tujih medijih; v mnogih tudi negativne, češ, kako lahko v 21. stoletju ugledni avtor poziva h kulturnemu bojkotu katerekoli države.

»Gospod Loach, ki desetletja aktivno poziva k umiritvi situacije na Bližnjem vzhodu, si pri svojih osemdesetih letih lahko privošči, da jasno in radikalno izrazi svoje mnenje,« je na to dejal direktor Miro Purivatra. Pozval je predvsem k bojkotu kulture, ki jo v okviru državne propagande financira Izrael. In v tem ni edini. Tudi Mike Leigh (tudi tokrat gost SFF) je odpovedal gostovanje v Izraelu, prav tako številni ugledni intelektualci, umetniki in zvezdniki, med drugim sta podpisala ostro izjavo za javnost Javier Bardem in Penélope Cruz.

Slovenski avtorji v Sarajevu

Slovenci tokrat nismo imeli filma v tekmovalnem programu, a so bili naši filmarji razmeroma dobro zastopani. Festivalsko občinstvo je navdušila projekcija Čefurji­ raus! Gorana Vojnovića, film, ki je prepričal tudi legendarnega scenarista in pisatelja Abdulaha Sidrana; režiser Miha Hočevar se je vrnil v Sarajevo z drugim delom uspešnice Gremo mi po svoje in z njim nasmejal mlado občinstvo programa Teen Arena; v mestu je bil režiser Vlado Škafar z novim projektom Mama, ki je še v postprodukciji; tam je bil producent Staregare Miha Černec z Mikijem Burgerjem, producenta Dunja Klemenc in Dane Hočevar, direktor filmskega centra Jožko Rutar; vizualna umetnica Zora Stančič, dolgoletna prijateljica Izete Građević in Mira Purivatre še iz časov pred vojno, je bila članica v žiriji tekmovalnega programa za nagrado EFA za kratki film …

V multipleks kinu je v okviru programa SFF Guests Present sarajevsko premiero doživel tudi dokumentarec Damjana Kozoleta Projekt: rak; v katerem je leto dni spremljal vizualnega umetnika Ulaya, ki zadnja leta s partnerico Leno Pislak živi in ustvarja v Ljubljani.

Film potuje po svetovnih festivalih, med drugim so ga prikazali tudi na 10. filmskem festivalu Biografilm v Bologni, kjer je Ulay, ki velja za pionirja bodyarta, performansa in polaroidarta, prejel nagrado za življenjsko delo. Film se začne novembra leta 2011 na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, nato kamera Ulaya spremlja v New York, Amsterdam in Berlin na premiero filma Marine Abramović The Artist is Present, v katerem tudi sam odigra ključno vlogo, saj njuno skupno poglavje sodi med najpomembnejša v zgodovini umetnosti performansa. Po projekciji filma je sarajevsko občinstvo Ulaya in režiserja zasulo z vprašanji o telesu, smislu, smrti, soočenju z boleznijo, povezavi med kemoterapijo in bodyartom, zanimalo jih je – ne toliko sam film in njegova umetnost, ampak preživetje. »Zato to ni bilo klasično snemanje, to je bilo poslovilno popotovanje po svetu in hkrati filmska terapija, ki je očitno delovala,« sta po projekciji rekla Ulay in Kozole.

Eden od ključnih govorcev v filmu, ki razmišlja o Ulayevi vlogi v moderni umetnosti, je tudi direktor Tate Modern iz Londona Cris Dercon, ki je bil hkrati tudi član žirije SFF za igrani film.

Severina in Sulejman Veličastni

Nekateri bosansko-hercegovski mediji so ironično zapisali, da je bil letos to »Severina« festival, saj je na rdeči preprogi, elegantna, v spremstvu Tomaža Pandurja, požela največ pozornosti medijev in občinstva, poleg turškega zvezdnika Halita Ergença, ki je dosegel status ikone kot Sulejman Veličastni v istoimenski seriji in prav tako sprožil evforijo določenega dela festivalskih gostov.

Piko na i kritikom, ki so »ob jubileju pogrešali prave zvezde«, je dodal nastop srbske turbofolk pevke Jelene Karleuše, ki se je pred zaključno slovesnostjo prav tako sprehodila po rdeči preprogi. Naj bi direktor festivala prepovedal vstop turbofolk divi? Mar ni to festival, ki je leta 1998, po koncu vojne, prikazoval dramo Srđana Dragojevića Rane, medtem ko so hrvaški festivali takrat potrebovali leta, preden so povabili kateregakoli srbskega avtorja, kaj šele režiserja Lepih vasi; festival je bil od samih začetkov nadnacionalen, s težnjo po povezovanju.

»V vseh teh letih smo se uspešno upirali skušnjavam in izogibali političnim pritiskom, mislim, da nam je uspelo ohraniti neodvisnost, na to sem najbolj ponosen,« je rekel Purivatra.

Tudi če je festival Potjomkinova vas sredi razdeljene, kompleksne družbenopolitične situacije Bosne in Hercegovine, kjer je večina prebivalcev na robu preživetja, to ni samo kulisa, ki jo pospraviš po devetih dneh festivala. Mesto po festivalu je res videti prazno in žalostno, toda festival se v resnici nikoli ne ugasne popolnoma, obnovljena je kinematografija BiH, prihajajo tuji investitorji, ustanovljena je filmska šola z mednarodnimi predavatelji in slušatelji, ki jo vodi Emina Ganić, Sarajevo je postalo filmsko mesto, ki živi z vsakim novim filmom, ki se je rodil na marketu CineLinka, v skupinah Sarajevo Talents, ki jim predavajo najbolj ugledni avtorji iz vsega sveta.

»Ne poznam človeka, ki bi tako cenil talent drugih kot Miro Purivatra,« je zapisal pisatelj Miljenko Jergović v Jutarnjem listu. »Mojster improvizacije, genij v ustvarjanju iluzije, človek s popolnim občutkom za živo umetnost. Če bi nas jutri vse pometla nuklearna kataklizma, bi bil pojutrišnjem Purivatra eden od sedmih ljudi na svetu, ki bi entuziastično začel ustvarjati civilizacijo na novo.« ●