Tiskane izdaje
Avgust je dober mesec za opazovanje zvezd, ni pa najboljši za metafizične teme. Morebitni bralec, ki se še kopa v poletju, je pač docela prepojen s fiziko in ga višja zrenja malo brigajo. Zato je zelo verjetno, da mu je pogrevanje vprašanja o spomeniku vsem žrtvam vojne, ki je bil postavljen sredi Ljubljane pred natanko mesecem, enako odveč kot misel na skorajšnja jesenska opravila.
Toda – če naj pretenciozno pokažem na argument za tale avgustovski spis – spomenik, ki je, kakorkoli že gledamo nanj, simbolna točka slovenske zgodovine 20. stoletja, je vendar nekaj, kar, ne glede na njegovo že tako in tako zavidljivo višino, presega naše dopustniške rituale. Razen tega je mesec dni po skromnem inavguracijskem slavju in po tako različnih državljanskih odzivih morda pravi čas za majhno rekapitulacijo tega tako metafizičnega kot fizičnega dogodka.
Najprej: ali pomen dvomonolitnega spomenika poleg trenutne avgustovske omedlevice presega in posega tudi v naša, to je slovenska, individualna zemeljska življenja? Se pravi – vsebuje zmogljivost, ki ni namenjena samo relativni večnosti kot pač vsi partikularni spomeniki, ampak ima v sebi tudi k trajni prihodnosti naravnano narodno in nacionalno substanco? Težko vprašanje z zelo skreganimi odgovori! Že od prvotne zamisli ga spremljajo različna mnenja o njegovi upravičenosti in pomembnosti, in zdaj, ko stoji, seveda ne more biti drugače. Jasno je tudi, da po vseh ideoloških zlorabah med- in povojne zgodovine, po političnih prepirih in za povrhu še valu socialnega nezadovoljstva splošno državljansko razpoloženje takemu spomeniku ne more biti frontalno naklonjeno. Če k temu dodamo še etično nelagodje, ki se je nakopičilo ob vprašanju sprave, je bil nalomljen okvir za razglašeno recepcijo spomenika znan že dolgo in v nobeni bližnji prihodnosti ne bi mogel biti drugačen.
Zakaj ga torej sploh postavljati? Ali nam ne bi bilo lažje, če ga ne bi bilo? Si ga je država, v njenem imenu pač politična elita v enem redkih srečnih trenutkov soglasja, ki jo je doletel leta 2009, ko je tedanji državni zbor končno sprejel sklep o postavitvi spomenika, postavila sama zase, mimo državljanov? Ga čutimo kot nekaj izrazito vsiljenega? Preden odgovorimo na ta vprašanja, si oglejmo jedrne reakcije na spomenik. Večinoma so negativne. Takšne prihajajo tako s (partizanske) levice kot z (domobranske) desnice.
Za stranko Levica, ki je edina odkrita parlamentarna zastopnica starih borčevskih vrednot, je to »spomenik duhovnega mračnjaštva« in »političnega oportunizma«. Za Janševo SDS je »novo izkrivljanje resnice«. Oboje je »res«: spomenik s svojim abstraktnim sporočilom res napeljuje k precej neznosni misli, da je v kamnita bloka prelil zgodovinski revizionizem, ki je izničil narodnoosvobodilni boj. In, po drugi strani, ker sta bloka dva, ne pa en sam in zveličaven, »izkrivlja resnico«, kakršno je posvojila skrajna desnica: da je bil narodnoosvobodilni boj samo pretveza za socialno revolucijo. V obeh primerih gre torej za tipično nadaljevanje dveh bojnih front, katerih izvorna pojavnost je upodobljena v obeh stebrih. In očitno je ta pojavnost še daleč od tega, da bi se preobrazila v zgodovinski uvid in pomirjujoče okamenela v spomeniku.
Izrazito pozitivnih reakcij, vsaj javno izraženih – če odštejemo državni vrh, za katerega je to »spomenik ljubezni« (predsednik Pahor), kar je pravzaprav teološka izjava –, je malo ali nič. Še najmanj nenaklonjena sta mu kulturni molk, nekakšno ignorantsko nelagodje in mencanje med tistimi, ki jim ni vseeno za nacionalno substanco, ter introvertirana zadržanost. Del umetnostnozgodovinske stroke izraža nezadovoljstvo zaradi lokacije in »neznanja na področju produkcije spomenikov« (Beti Žerovc). Nekatere teži dejstvo, da je Župančičev verz, napisan za »partizane«, zdaj na spomeniku, ki naj spominja tudi na pobite domobrance. Pogosti so očitki o političnem kompromisarstvu. Nekateri si želijo videti v njem samo nepomembno protokolarno lokacijo: »Spomenik bo služil politiki ali delu politike kot neko drago plačano ritualno mesto, sicer pa od njega ne bo koristi,« je z ambicijo preroka zapisal zgodovinar Božo Repe. Mnogi, premnogi, zlasti mlajši novinarski nadobudneži so se v zadnjem mesecu preizkusili v tekmovanju, kdo bo izustil bolj izvirno kritično neumnost.
Skratka, spomenik, v katerega je bila v delu slovenske politike in družbe projicirana odrešitev travmatične zgodovine, simbolna pomiritev z mrtvimi in dejanska z živimi, je zdaj, ko stoji, izpostavljen razpoloženjem, ki segajo od razočaranja in jeze na levici do tihega zadoščenja in zakrknjene privoščljivosti na desnici. Z obeh strani pa ga spremlja priložnostno zračenje dolgih jezikov. Razumljivo, da Spomenka Hribar, oseba, ki se že trideset let trudi dopovedati Slovencem, da sprava ne pomeni revizije zgodovine in ne apologije revolucije, ampak znosno življenje za sedanjost in prihodnost, ženska, ki je kot predsednica projektne skupine za postavitev spomenika zanj tudi najbolj zaslužna, v taki situaciji ne more biti srečna. Toliko manj, ker se ni strinjala s končno izbiro projekta na natečaju.
Saj srečen ni pravzaprav nihče, ki je zgodovinsko priseben in se zmore poistovetiti z nacionalno usodo v dobrem in zlasti v slabem. A ne glede na osvežen občutek nelagodja, pri marsikom morda bolečine, imajo tovrstna reprezentativna spomeniška dejanja lahko tudi aktualni in še bolj potencialni katarzični učinek. V tem je moč simbolov. In v tem je bil smisel vztrajanja, da je ta komplicirani projekt prikrmaril do konca; njegova protokolarna namembnost je koristna, ni pa najbolj bistvena. Bistveno je, da je vzpostavil neko trdno točko dotika, fizični kraj, ki omogoča »metafiziko«: zavest o navzočnosti in teži nacionalne zgodovine, o njenih žrtvah, o uresničenih in poraženih sanjah, o dinamični gmoti dogodkov in hkratnem procesiranju duha, iz katerega se oblikuje občutek za skupnost. Kot se je oblikoval ob katedralah, palačah in nekropolah. To je pač minimum, s katerim se lahko vsakdo identificira. In ta minimum je zdaj ukamenjen v spomeniku, ki se s svojo abstraktno belino odreka znakom, ki bi vzbujali preveč konkretne in morda konfliktne pomene. Misel o najmanjši skupni sprejemljivosti lahko razberemo na primer iz formulacije, ki jo je zapisal Janko Lorenci v sicer zadržanem mnenju o spomeniku: »najširše sprejemljiv okvir za občutljivost do naše zgodovine«.
Asketska arhitekturna in estetska zasnova spomenika – pri tem je lokacija s svojo stisnjenostjo na rob osrednjega mestnega trga resnično ponesrečena, v tem smislu je spomenik popolnoma pokoren prislovični slovenski majhnosti; posebej moteč je tako rekoč pivski stik z gostinskim obratom na vzhodni strani – je pač usklajena z njegovo metafizično razsežnostjo.
Prav ima kolegica Jožica Grgič, ko pravi, da je spomenik prazen (»ni ne lep ne grd, ker je – prazen«). Njegova abstraktna belina, v kateri sta dominantni masa in geometrija, je stvarjenje prostora, ki čaka, da mu dodatno vsebino podelijo sedanje in zlasti prihodnje generacije. Nekaj takega je moral imeti v mislih Vlado Miheljak, ko je isto misel zapisal v obliki pitoresknega negativa: »Spomenik je zombizacija zgodovine, zombizacija preteklosti, zombizacija sedanjosti in – bojim se – zombizacija prihodnosti.« Seveda, vsaka skupnost ima na voljo razkošje, da si za svoje bivanje izbere različico zombijev, toda eden od najzanesljivejših urejevalcev prometa med preteklostjo in prihodnostjo na simbolno-metafizični ravni je prav takšen simbolni kraj koncentrirane zgodovine, kot ga predstavlja konkretni spomenik.
Ko se o njem polemično izrekamo, ves čas pozabljamo, zaradi travmatičnega pritiska dogodkov druge svetovne vojne pač, da je to spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na območju RS, kakor se glasi njegovo uradno ime; torej tudi žrtvam prve svetovne in osamosvojitvene vojne in vsem tistim vmes. Ta prezrta razsežnost spomenika prihaja na dan v besedah še enega novinarskega kolega, Janeza Markeša, ki je zapisal, da je to »v vsakem primeru zelo osamljen opomnik izgubljenega spomina«. Pešanje zgodovinskega spomina, spodbujeno z globalizacijo in tehnološko prihodnostjo, je realnost, trša od kamna. Seveda tak spomenik ne more ustaviti procesa civilizacijske amnezije, ponuja pa »večno« priložnost, da se izgubljeni spomin zmeraj znova najde in vrne. Dvoglavi spomenik enega telesa, ki po novem stoji sredi glavnega mesta, preteklosti, do katere ni dovolj pravičen, ne more več pomagati, lahko pa kaj malega postori za prihodnost.
