Metternichov varnostni svet

Obnovljeni svet. Tako je rezultate kongresa velesil, ki se je na Dunaju začel pred dvesto leti, označil eden največjih poznavalcev tega diplomatskega spektakla Henry Kissinger. Slednjega sicer poznamo predvsem iz drugih zgodb, le malo pa jih ve, da se je Nixonovo približevanje Kitajski dogajalo tudi pod vtisom Kissingerjevega odličnega poznavanja delovanja pentarhije velesil iz slavnih časov politike evropskih kabinetov.

Pred izbruhom francoske revolucije leta 1789 je bila evropska politika v rokah petih velesil: Velike Britanije, Francije, Avstrije, Prusije in Rusije. Nekdanji mogočni atlantski imperiji, Španija, Portugalska in Nizozemska, so bili kljub še vedno ogromnim kolonialnim posestim v zatonu. Zadnja, ki je vstopila v klub evropskih velesil, je bila Rusija, kar je bila predvsem zasluga Petra I. Velikega, ki mu je v začetku 18. stoletja uspelo razširiti državno posest na Ukrajino in Baltik. Revolucija leta 1789 pa ni vplivala samo na spremembo razmerij v francoski družbi, ampak je povzročila turbulence tudi v mednarodni ureditvi. Kot ugotavlja Tim Blanning v svoji analizi odnosov med evropskimi državami v revolucionarnem in napoleonskem času, se je v 18. stoletju povprečnemu Evropejcu zdela vojna nekaj, kar se dogaja drugim. To ne pomeni, da vojn ni bilo, a do takrat so bile omejene geografsko in civilno prebivalstvo ni bilo tako neposredno prizadeto. Napoleon Bonaparte je Evropo spremenil v eno samo ogromno bojišče, totalne mobilizacije in brutalnosti pa so posegle v vsakdanjik slehernika.

Zdelo se je, da nobena od kontinentalnih držav ne more ustaviti Napoleonovih armad. Upanje je zato predstavljala predvsem Velika Britanija, medtem ko so druge velesile nihale med konfrontacijo in poskusi delitve plena z ambicioznim Korzičanom. Zunanji minister Robert Stuart vikont Castlereagh je našel bistrega zaveznika v avstrijskem kolegu Clemensu Metternichu in ob močni vojaški podpori ruskega carja Aleksandra I. so po neuspešnem pohodu Napoleona v Rusijo leta 1812 skovali koalicijo, ki je zrušila francosko prevlado. Ko je ostal tudi brez podpore Prusov, je bila po »bitki narodov« pri Leipzigu naslednje leto Napoleonova usoda zapečatena.

Članice protinapoleonske koalicije – Avstrija, Prusija, Rusija in Velika Britanija – so se sredi septembra 1814 zbrale na Dunaju in tam zasedale do začetka junija 1815. Metternich je ravnal modro, ko je na Dunaj povabil tudi poraženo Francijo in z njeno ponovno vključitvijo v prestižni klub za več desetletij zagotovil stabilnost evropskega kontinenta. Osem držav je podpisalo Dunajske kongresne sklepe, ki naj bi Evropo vrnili v čas »starega režima«. A kljub ambiciji obnove predrevolucionarnega stanja je bilo vendarle treba kar nekaj državnih meja iz leta 1789 začrtati na novo.

V prvi vrsti je bilo treba obnoviti oblast dinastij, ki so bile med Napoleonovim prevratom odstavljene. Burboni so se vrnili v Francijo, Španijo in južno Italijo. Obnovljena je bila oblast savojske dinastije v kraljestvu Piemont-Sardinija. Avstrija se je odrekla Belgiji, ki je bila skupaj z Luksemburgom in Holandijo združena v kraljevino Združeno Nizozemsko, britanskemu imperiju pa sta bili formalno priključeni nekdanji nizozemski koloniji Kaapland in Cejlon. Habsburžani so se vrnili na ozemlja, ki jih je Napoleon priključil Italijanskemu kraljestvu in Ilirskim provincam. Obnovljena je bila tudi zveza švicarskih kantonov, povečana z Ženevo in še nekaterimi mesti. Prusija je dobila večji del Saške, renske province in Vestfalijo. Na severu so velesile dovolile, da se je na švedskem prestolu obdržala dinastija nekdanjega Napoleonovega maršala Jean-Baptista Bernadotta, ki je nato kot Karel XIV. vladal personalni uniji z Norveško. Car Aleksander I., ki je že v času Napoleonovih pohodov iztrgal Švedom Finsko, je dobil t. i. Kongresno Poljsko z lastno ustavo, Krakov pa je postal svobodna država.

Pomemben del nove ureditve se je nanašal na nemški prostor, kjer se je kot problem že nakazovalo tudi vprašanje avstrijsko-pruskega dualizma. Ker se je habsburški vladar Franc II. leta 1804 po Napoleonovi samorazglasitvi za cesarja Francozov oklical za cesarja Avstrije (od takrat Franc I.), nato pa leta 1806 odložil sveto rimsko cesarsko krono, je bilo treba v Srednji Evropi poiskati novo državnopravno formulo. Na kongresu sprejeti sklepi o Nemški zvezi so povezali množico suverenih knezov in svobodnih mest v ohlapno tvorbo, Metternichu pa je uspelo doseči, da je imela Avstrija predsedstvo v zveznem zboru, ki je zasedal v Frankfurtu. Podoben primat si je Metternich želel zagotoviti v Italiji: iz Lombardo-beneškega kraljestva, sekundogenitur Modene, Parme in Piacenze ter Toskane skovati Italijansko zvezo, ki bi se ji pridružile tudi druge države na polotoku. Metternich je sicer poskrbel za obnovo moči Avstrije, ki je med napoleonskimi vojnami zdrsnila precej globoko na lestvici velesil. A vendarle sta v novem sistemu po moči izstopali Velika Britanija in Rusija; prva kot gospodarica morij, druga kot evrazijski kontinentalni hegemon. Nemška zveza je tako delovala kot neke vrste tampon med Rusijo in zaradi izgubljene vojne vendarle oslabljeno Francijo. A vlogi obeh nemških velesil sta se močno razlikovali. Medtem ko je Prusija na Dunaju dobila precej manjše ozemeljske koncesije, jo je doletela hkrati tudi vloga najbolj izpostavljene sile nasproti Francije. Metternich je namreč z umikom iz Porenja in Belgije habsburško monarhijo umaknil iz prve obrambne linije, v zameno pa je lepo zaokrožil njene posesti v Srednji Evropi in Sredozemlju.

Sveta aliansa

Pri zagotavljanju stabilnosti v obdobju po dunajskem kongresu sta pomembno vlogo odigrala tudi dinastična solidarnost in sorodstvena prepletenost vodilnih evropskih vladarskih družin. To seveda ne pomeni, da v dunajski ureditvi ni prihajalo do zaostritev v mednarodnih odnosih. A ključni mednarodni problemi so se uspešno reševali na kongresih monarhov ali na konferencah ministrov in veleposlanikov. Kongresni sistem, ki je obstajal že pred napoleonovskim posegom, je sedaj dobil drugačno dinamiko. Srečanja monarhov so postala pogostejša, ceremonije ob tem pa skromnejše. Posledica poenostavljenih in hkrati večkratnih sestankov je bila krepitev monarhične solidarnosti.

Da bi zavarovali kongresno ureditev, so na rusko pobudo trije vodilni monarhi septembra 1815 ustanovili Sveto alianso. Aleksander I., Franc I. in Friderik Viljem III. so njeno glavno poslanstvo videli predvsem v boju proti revolucionarnim gibanjem. Sveti aliansi so se pridružile vse evropske države z izjemo Velike Britanije, ki pa je vseeno ostala pomemben akter v kongresnem sistemu. Sodelovanje je zavrnil sicer tudi papež, kar zveni paradoksno, če upoštevamo priseganje očetov Svete alianse na obrambo krščanstva. Kakor je po drugi strani logično, da iz istega razloga sultanu vstop vanjo ni bil odobren. Kot beremo v eni od študij Igorja Grdine, je po mnenju mnogih Sveta aliansa »sodila bolj v spovednico kot na diplomatski parket«.

Kongresni sistem, ki je v letih 1818–1822 obvladoval evropsko diplomatsko sceno, lahko mirno poimenujemo tudi kar po Metternichu, saj mu je s svojo diplomatsko spretnostjo uspelo Avstrijo vzpostaviti kot »središče evropske ureditve«. Metternich seveda ni neznano ime v slovenskem zgodovinopisju, čeprav se tvorec kongresnega sistema ni mogel ponašati ravno s popularnimi oznakami. Zdi se, da sta tako slovenska literatura kot znanost večinsko prevzela heinejansko demonizacijo Metternicha, ki ga je nemški mojster poezije preimenoval v polnočnega kneza (ali kot se glasi v poetovi nemški besedni igri: »Fürst Mitternacht«). Tako je (tudi) pri nas (ob)veljal predvsem za »simbol osovraženega absolutizma in kontrarevolucije v vsej Evropi«, bil pa naj bi tudi »odločen nasprotnik teorije suverenosti ljudstva in idej francoske revolucije« (tako zveni klasična definicija iz standardnega dela Ferda Gestrina in Vasilija Melika). A po mnenju vodilnega poznavalca zgodovine pozne habsburške monarhije Helmuta Rumplerja je treba Metternichovo podobo kot zagovornika popolne restavracije vsaj delno korigirati. Znameniti diplomat ni niti v sanjah pomislil, da je treba mednarodne odnose v Evropi vrniti v celoti v leto 1789. Tudi družbenih sprememb v državah samih, ki so nastopile z vzponom meščanstva, ni bilo mogoče kar odmisliti. Manj znano je, na primer, da je Metternich nasprotoval vrnitvi Burbonov na prestol. Metternich tako ni bil legitimist, ampak legalist, pri čemer je verjel, da lahko načelo primata prava najbolj nevtralno varuje monarh. V mednarodnih odnosih pa se je zavzemal za ravnotežje moči, ki je bilo zanj varovalka proti silam nestabilnosti in stalnega boja za prevlado.

Metternich torej ni videl nevarnosti v samoodločbi narodov in krepitvi družbenih pravic meščanstva, ampak v demagoškem izkoriščanju slednjih za nadaljevanje boja za preurejanje Evrope. Njegovo zavzemanje za ravnotežje moči v Evropi tako ni bilo posledica vere v nekakšno avstrijsko zgodovinsko poslanstvo na Apeninskem in Balkanskem polotoku, ampak je bila prav mnogonarodna Avstrija sama zase največji interesent in varuh takšne evropske ureditve hkrati.

Z Aachenskim protokolom, ki so ga članice Svete alianse sprejele na svojem prvem kongresu leta 1818, so se slednje obvezale, da bodo nastopale za svetovni mir. Francija je bil znova priznana kot peta velesila, okupacijskim silam pa je bilo ukazano, naj jo zapustijo. Harmonija se je najprej začela rušiti na območju Nemške zveze, kjer so se zlasti med študenti začele krepiti nacionalnoliberalne sile, ki so nasprotovale Metternichovemu konservativizmu. Razmere so se zaostrile, ko je marca 1819 pripadnik burševskega združenja Karl Ludwig Sand umoril konservativnega publicista Augusta Kotzebueja. Nekaj mesecev kasneje sta se nato v Teplicah na posvetu sestala Metternich in Friderik Viljem III., čemur je sledil podpis Tepliških punktacij, ki so napovedale skupen nastop Avstrije in Prusije proti nacionalnoliberalnemu gibanju. Še isti mesec so ministri nemških držav sprejeli Karlovarske sklepe, ki so zaostrili disciplinske ukrepe na univerzah in uvedli strogo cenzuro publikacij. Avstrija, Rusija in Prusija so se na drugem kongresu Svete alianse leta 1820 z Opavskim protokolom zavezale k oboroženim intervencijam velesil v državah, ki jih ogroža revolucija. Tu se je v Metternichovi veliki koaliciji že pokazala prva velika razpoka: Velika Britanija se je namreč izrekla proti načelu intervencije, Francija pa je bila do slednjega opazno zadržana. Zborovalci so se nato iz Opave preselili v podnebno milejšo Ljubljano.

Ljubljana kot središče evropske diplomacije

Poleg potresa leta 1895 je bil kongres Svete alianse za prestolnico Vojvodine Kranjske po mnenju Petra Vodopivca vsekakor največji dogodek 19. stoletja. Toda ljubljanski kongres je dolgo časa ostajal na obrobju zanimanja slovenske znanosti. In to kljub temu, da imajo zgodovinarji že sedem desetletij možnost prebirati odlično delo Vladimirja Šenka Kongres Svete alianse v Ljubljani. Nastanek knjige je sicer zanimiv, saj gre za doktorsko disertacijo iz časov nemške okupacije Ljubljane. Ob njenem izidu decembra 1944 je časnik Jutro ugotovil, da je »tak spis iz diplomatske zgodovine« v slovenski literaturi »redek pojav«. In to je ostal vse do danes, saj se diplomatska zgodovina pri nas uveljavlja šele v zadnjih nekaj letih in je še vedno daleč od ravni stanja raziskav v drugih historiografijah.

Ljubljanski kongres, ki je zasedal pozimi in spomladi 1821, je pooblastil Avstrijo, da pošlje vojsko v Kraljestvo obeh Sicilij zaradi upora proti burbonskemu vladarju Ferdinandu I. To je bila prva v seriji bleščečih zmag Avstrijcev na Apeninskem polotoku: 7. marca 1821 so pri Rietiju porazili upornike in čez dobra dva tedna vkorakali v Neapelj z oljčnimi vejicami, pripetimi za bajonete. Ljubljanski kongres je bil takrat formalno že zaključen, čeprav so bili pooblaščenci še vedno tam (Metternich je po lastnem pričevanju očitno zelo užival na sprehodih v zelenju in ob pogledih na alpske vrhove). Ko je nekaj dni kasneje v Ljubljano prispela vest o uporu v Piemontu, Metternichu ni vzelo veliko časa, da se je z Aleksandrom I. domenil za novo posredovanje. Ruski car, ki je očitno zelo resno jemal poslanstvo Svete alianse, je vzkliknil: »Sedaj sem dojel, zakaj me je Gospod tukaj zadrževal vse do tega trenutka! Kolikšno hvaležnost mu dolgujem, ker je vse izpeljal tako, da sem jaz še vedno skupaj s svojimi zavezniki. /…/ Če bomo rešili Evropo, bo to zato, ker je tako želel On!« Car je dal na razpolago avstrijskim zaveznikom 20.000 mož rezerve, a so Avstrijci tudi brez njih 8. aprila istega leta pri Novari premagali še piemontske upornike.

Doslednost Svete alianse v obrambi legitimističnega načela se je najbolj drastično pokazala v primeru uporov proti osmanski oblasti na Balkanu in reševanju »vzhodnega vprašanja«. Ko so se ruski pravoslavni car, avstrijski katoliški cesar in pruski protestantski kralj zavezali, da bodo branili krščansko vero, so računali, da ta zaveza ne bo prišla v nasprotje z drugim velikim načelom, na katerem je temeljila njihova koalicija – legitimističnim. To pričakovanje se je razblinilo spomladi 1821, ko je izbruhnil upor proti osmanski oblasti v Grčiji in podonavskih kneževinah Vlaški in Moldovi.

Tu se je v največji dilemi znašel Aleksander I., saj je grški upor vodil Aleksander Ypsilanti, sicer častnik ruske vojske. Ob tem pa je bil carjeva slaba vest tudi njegov zunanji minister Ioannis Capodistrias, potomec grške rodbine iz Kopra. Capodistrias je carja rotil, naj zaščiti kristjane pred muslimanskim nasiljem. Nasprotno je Metternich poskušal Aleksandra I. prepričati, da sta žrtvi zarote revolucionarnih sil, ki skušajo razdreti koalicijo dveh glavnih konservativnih sil. Posredovanju v Grčiji in podonavskih kneževinah je nasprotoval tudi Castlereagh, a iz drugih razlogov; bal se je namreč nadaljnjega slabljenja osmanskega imperija, kar bi ogrozilo britanske interese v Sredozemlju. Avstrijec in Britanec sta bila s svojimi argumenti prepričljivejša od Grka v službi ruskega carja. Ko je Capodistrias svojemu gospodarju dejal, da bi posredovanje Svete alianse okrepilo njeno enotnost, je dobil negativen odgovor: »Če odgovorimo Turkom z vojno, bo triumfiral revolucionarni komite v Parizu in nobeni vladi se ne bo uspelo obdržati.« Na koncu je Aleksander I. pogledal stran, čeprav so osmanski oblastniki nad uporniki izvajali represalije. Veronski kongres, ki je zasedal od 20. oktobra do 14. decembra 1822, je grški upor tudi uradno obsodil. Metternichu je uspelo pridobiti podporo Castlereagha v primeru grških upornikov, ni pa mu ga uspelo prepričati, da podpre pooblastilo Franciji, naj zaduši revolucionarno gibanje v Španiji. Med britanskim zunanjim ministrom in drugimi člani vladnega kabineta so se namreč vedno bolj poglabljale dileme, ali je aktivno vmešavanje v evropske spore še vedno v britanskem interesu. Castlereagh je pred predvidenim odhodom v Verono državnemu poglavarju Juriju IV. dejal: »Sir, Evropi je treba reči zbogom. To veva samo Vi in jaz; za nama ne bo nihče več razumel problemov kontinenta.« Štiri dni kasneje je storil samomor. Od intervencionistične politike pa je Veliko Britanijo dokončno oddaljil njegov naslednik George Canning.

Evropska pentarhija kot navdih

A ne glede na britanski ponovni umik na Otok, je po dunajskem kongresu nastopilo dotlej najdaljše obdobje miru v evropski zgodovini, ki je temeljilo na »ravnotežju moči«. Vladimir Benko je v eni od svojih knjig natančno izračunal razmerje med meseci miru in vojne: »Dejstva namreč govorijo, da je bilo 18. stoletje nabito z vojaškimi konflikti med velikimi silami, medtem ko so se te v času od 1816 do 1914 samo trikrat – in še to samo za krajši čas – vojaško sooočile, in sicer leta 1859 šest mesecev, 1856 šest mesecev in 1870/71 devet mesecev. Res je sicer, da so bile v krimsko vojno zapletene skoraj vse velike sile, toda njo bi mogli šteti za obrobno vojno in ne za konflikt na osrednjih točkah evropskega kontinenta.« Vsaj kar zadeva mednarodno ureditev, tudi revolucionarnemu letu 1848 ni uspelo zrušiti Metternichovega sistema, čeprav se je njegov tvorec moral umakniti v tujino. Usodno je sistem načela šele krimska vojna sredi petdesetih let 19. stoletja, ko je Napoleon III. poskušal dokončati stričevo delo. Spretno je izkoriščal narodnopreporodna gibanja od Apeninskega polotoka do Podonavja. Ni pa bil zadnji, ki se je smejal. Ta čast je pripadla »železnemu kanclerju« Ottu Bismarcku.

Evropski koncert, ki je nadomestil Sveto alianso kot varnostni mehanizem, se je razšel pred stoletjem. Marsikdo izbruh prve svetovne vojne pripisuje odsotnosti »varnostnega sveta«, kot je sodelovanje velesil v času »kočijaža Evrope« poimenoval v Ženevi delujoči nemški zgodovinar Matthias Schulz. Temu mnenju se pridružuje v lani izdani monografiji o dediščini dunajskega kongresa tudi Mark Jarett. Nedvomno je Metternichov sistem pomenil odločilno fazo v evoluciji mednarodnih institucij, saj je tudi v Wilsonovi ideji Društva narodov po prvi svetovni vojni mogoče najti kar nekaj podobnosti. Franklin Delano Roosevelt, ki je pomembno soustvarjal Organizacijo združenih narodov, se je sicer izogibal iskanju podobnosti s Sveto alianso. A tudi njemu je bila všeč zamisel o »štirih policistih«, ki naj bi skrbeli za mir v svetu, kar sumljivo spominja na Metternicha. Varnostni svet peterice sil zmagovalk druge svetovne vojne z vetom nas vendarle po načinu delovanja včasih spomni na stare čase evropske koalicije, ki je zmagovalno izšla iz napoleonskih vojn in nato urejala svetovne probleme. A takšno vlečenje vzporednic ni bilo vedno oportuno. In to ne samo zaradi Monroejeve doktrine, ki je nastala prav zaradi ambicij Svete alianse, da obnovi kolonialno oblast španske monarhije na zahodni polobli. Že kot mladi kandidat za podpredsednika v demokratski ekipi Jamesa Coxa, ki je leta 1920 kandidiral (in izgubil) proti Warrenu Hardingu, je FDR označil Društvo narodov za »praktično nujnost«, čeprav je s tem plaval proti prevladujočemu izolacionističnemu toku. A kot argument za vstop Združenih držav Amerike v Društvo narodov je navedel bojazen, da se bo slednje brez ameriške navzočnosti »izrodilo v novo Sveto alianso«, v kateri bo dominirala Evropa.

FDR se ni motil: čas Svete alianse je bil res tudi eden zadnjih vrhuncev evropske prevlade v svetovni politiki. Zdi pa se, da je takrat tudi pojem evropskega sodelovanja dobil novo kvaliteto. Castlereagh je govoril celo o »evropski vladi«, saj so po njegovem velesile delovale učinkovito in enostavno, kot da bi šlo za eno samo državo. Metternichov najtesnejši sodelavec Friedrich Gentz je kongresno Ljubljano označil za »dejansko svetlobno točko Evrope«. Marsikateri zgodovinar vidi v Metternichu, ki je za svojo domovino rad označeval Evropo kot celoto, arhitekta evropskega federalizma, v njegovem sistemu pa predhodnika Društva narodov. O tovrstnih možnih vzporednicah je že sredi tridesetih letih 20. stoletja razmišljal tudi slovenski pravnik Ivan Tomšič. Resnično je treba podčrtati, da so se tvorci kongresnega sistema formalno zavezali, da bodo skupaj služili miru in stabilnosti v Evropi. In to je veljalo tako za Britance na zahodu kot Ruse na vzhodu, Skandinavce na severu in sredozemski jug, da ne govorimo o srednjeevropskem državnem jedru. Ko dvesto let kasneje opazujemo današnje evropske delitve, se ob tem spominu še vedno lahko globoko zamislimo.

Dr. Andrej Rahten je znanstveni svetnik in veleposlanik Republike Slovenije na Dunaju.