Miha Baloh: V Veselici mi ni bilo treba igrati. Jaz sem to bil

Za Aleša v Veselici je dobil veliko zlato areno v Pulju. Snemal je v trinajstih državah in dosegel svetovno slavo v nemškem Winnetouju in francosko-zahodnonemško-avstrijski nadaljevanki Omer paša. V petek so mu v Društvu slovenskih režiserjev podelili nagrado bert za življenjsko delo.

Nagrade bert za življenjsko delo na področju filmske igre, ki so mu jo v Društvu slovenskih režiserjev podelili pred nekaj dnevi, je bil strašno vesel. »Napišite to, ker res tako mislim,« mi je povedal teden pred slovesno podelitvijo.

Sedela sva v kuhinji njegove tristo let stare rojstne hiše, v kateri zdaj živi. Boem. V sosednji kamri z imenitno v bordo tapecirano sedežno garnituro je gorela pritajena barvna luč. Na hodniku uokvirjeni filmski plakati mojstrovin, v katerih je nastopal, plakete, nagrade, Prešeren. »Prešerna imam rad, da se streznim, in Gregorčiča, vašega Primorca, da me poboža po duši …«

Še vedno ima tisti glas. Enak glasu njegovih filmskih junakov. Isti pogled, tudi skozi orošena očala … Zaboga, naj mu kakšen režiser da vlogo, kakšno kolosalno vlogo, naj bo Neptun! S trizobom, ki se od morja vrača k Alpam, naj igra, da ga bomo še lahko gledali ...

Poznavalci pravijo, da je bil eden najbolj zasedenih evropskih koprodukcijskih igralcev, in res je, kot je že večkrat rekel, v njegovi »zlati domovini« o tem malokdo kaj ve.

Star je šestinosemdeset let. Rodil se je na Jesenicah. Njegova igralska pot se je začela leta 1946, ko je bil med začetniki povojne gledališke dejavnosti na Jesenicah, igralska želja pa ga je pripeljala na akademijo za igralsko umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1952 diplomiral. Delal je v mariborskem gledališču in v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kjer je bil več sezon najbolj zaposleni igralec. Od leta 1961 je deloval kot svobodni umetnik in sodeloval pri Odru 57, Eksperimentalnem gledališču, ljubljanski Drami, celjskem gledališču …

Leta 1956 je začel tudi filmsko kariero in ustvaril legendarne filmske vloge v filmih Veselica, Ne čakaj na maj, Signali nad mestom, Ples v dežju, Maškarada, Ko pride lev, Nevesinjska puška, Dvoje … Sodeloval je v mednarodnih produkcijah, snemal v trinajstih državah in dosegel svetovno slavo v nemškem Winnetouju in francosko-zahodnonemško-avstrijski nadaljevanki Omer paša.

Med nagradami ki jih je prejel, so velika puljska zlata arena za vlogo kurirja Aleša v Veselici, častno priznanje slovenskih filmskih delavcev, red dela z zlatim vencem, zlata vrtnica, je tudi častni občan občine Jesenice.

Gotovo pa je največja čast, da so njegovi filmski arhivi shranjeni v trinajstih evropskih državah. Morda le nastopi čas, da jih nekaj dobimo tudi v Slovenijo.

Kako ste?

No, kar gre. Nič ne bom rekel. Skušam biti ­svoboden človek.

Včasih je bila svoboda nekaj drugega, kot je danes.

Tudi jaz sem bil svobodnjak, in to v pravem pomenu besede. Ko sem še bil član ljubljanske Drame, sem moral s snemanja filma v Srbiji po dvakrat na teden z letalom nazaj v Ljubljano na predstavo. Tudi za mladega človeka je bilo to preveč. Po končani predstavi sem se odpravil na železniško postajo, ob šestih zjutraj sem bil že v Beogradu na setu. Potem sem se odločil, potrkal sem na vrata takratnega ravnatelja, Slavka Jana, in ga prosil, naj mi odobri polletni brezplačni dopust. »Zakaj pa, Mihec?« me je vprašal. In sem mu povedal, da takšnega tempa ne zdržim več. Odobril mi ga je, ampak predstave, v katerih sem bil že zaseden, sem vseeno moral odigrati. In veste, ta dopust je potem trajal dvajset let. Takrat nisem imel toliko denarja, da bi kupil pol litra mleka in liter cvička. Saj ste sami svobodnjakinja, saj veste!

Ampak vi ste imeli bistveno več naročnikov od vseh vaših kolegov, pa še iz tujine so vabila prihajala in prihajala …

Seveda. In med njimi so bili najslabši plačniki Italijani. Pa Hrvati, ker so začeli posnemati Italijane. No, dobil sem honorar, ki je bil malce višji, in s takratno punco sva šla v Švico, kjer sem za ta denar kupil kilogram in pol zlata v ploščicah. Takrat sem bil še zvezda, pa so me na jugoslovansko-avstrijski meji vprašali, ali imam kaj za prijaviti, pa sem rekel: »En kup zlata!« In so me spustili naprej. V Sloveniji sem potem počasi s pomočjo agenta prodajal to zlato, da sem se lahko preživljal! Tako je živel človek, ki je bil svobodni umetnik v Sloveniji, desetletja nazaj. Pa nič zato.

Zato pa sem brez sramu rekel svojemu tedanjemu prijatelju, predsedniku SAZU-ja in dolgoletnemu predsedniku Sterijevega pozorja, Josipu Vidmarju, ob neki priložnosti, še ko sem delal v tržaškem teatru, naj pride k nam, na kosilo. Živel sem z gospo Štefanijo Drolc, imela je pomočnico, ki smo ji rekli zia – teta, Lučka, njena hči, je bila še majhna. Ko sva se najavila na vratih, sta ženski premolknili, češ, kaj mu bomo pa dali jesti?! To, kar bomo mi jedli, seveda, sem jima odvrnil, pasto asciutto. Pašto, po domače. In je jedel in dobro mu je bilo.

Prijateljevali ste z Miroslavom Krležo in njegovo ženo Belo, Jožetom Javorškom, Markom Ristićem …

Vidmar je mene in Jožeta Javorška pogosto vzel na srečanja, ki so potekala v vili v Bistrici. In ob neki priložnosti mi je Vidmar rekel, češ, kakšno barvo las imam, malo rjavo pa sivo pa črno, in sem se pošalil, da me farbajo tako kot Tita … Pa mi je Krleža odvrnil in me potrepljal po ramenih: »Da, da, Miho, samo on je mnogo bolji glumac nego ti.« (smeh) Če bi kdo drugi rekel to o farbanju, bi ga poslali za deset let na Goli otok.

Nad vami visi plakat Babičevega filma Veselica in vidim zapisana imena, Mira Sardočeva … Ampak, povejte mi najprej o Trstu in gledališču.

To mesto je bilo gnezdo, nekakšno mravljišče, v katerem si našel vse: belogardiste, nekdanje partizane, zavedne Slovence … Ampak mi, igralci, smo bili zelo slabo plačani. To je bilo v letih 1953 in 1954, ko smo resnično živeli za geslo: Život damo, Trsta ne damo! Leta 1942 in 1943 sem nekaj podobnega delal tudi po Ljubljani. Na skrivaj sem risal triglave in črke OF po zidovih, v Trstu pa pisaril Trst je naš! Noč za nočjo. V Trstu sem imel vsak dan na radiu Il pensiero notturno, večerno misel … Tudi režiral sem.

Obrnil sem se na profesorja Peterlina, ki je imel svojo amatersko igralsko skupino. Vseeno mi je bilo, samo da so govorili slovensko. Najprej sem šel k direktorju teatra, dr. Sanzinu, ta me je napotil k Peterlinu, potreboval sem igralce. In ko sem prišel, sem mu povedal, da me ne zanima ne partija ne karkoli drugega, da samo potrebujem igralce, ki govorijo slovensko. Toda vztrajal je, rekoč: »Gospod Baloh, vi ste titoisti, mi smo demokrati, ne bova našla skupnega jezika.« In sem odšel, z dolgim nosom. Tako sem se trudil za to slovenščino v Trstu, pa mi niso šli na roko – zaradi politike.

V Trstu so vam pravili Il principe (princ), po premierah oziroma ko so prišli honorarji, ste v kavarni San Marco, kamor so poprej hodili Joyce in Calvino in še kdo, plačali rundo vsem gostom tega priljubljenega lokala …

(smeh) Ja, dobro ste se pozanimali. Še je živ en zdravnik, ki se spomni, kako sem za lahko noč povedal kakšno misel …

In imeli ste vespo …

… in to ne eno …

In potem ste kakšno dekle …

… in to ne eno …

… vozili po Trstu gor in dol, na tej vespi, il principe. In nato ste na tej vespi nekoč, moralo je biti ob pravem času, skupaj z igralko Štefko Drolc pobegnili v ­Ljubljano!

(krohot) Pa ne samo to! Imeli smo predstavo na Kontovelu, ravno sem si bil kupil novo vespo gran sport in zmenila sva se, da se dobiva pred tržaškim radijem in jo mahneva hitro gor. Ampak tako sem bil speljal, da je že takoj padla z motorja, pa sploh nisem opazil. Čez kakšno minuto, dve, sem rekel: »No, zdaj se me pa močno oprimi, ker bova šla v klanec.« Ko sem to rekel, sem dal roko za hrbet, da bi ji pomagal – in je ni bilo … Vrnil sem se dol. Zagledal sem jo, kako sedi na klopci in me čaka. Tak sem bil.

Trst.

Veste, kako je bilo s tem Trstom? Mi smo bili srčni ljudje. In to je bilo največ za ohranitev slovenskega jezika. In zato smo tudi delali za tako majhne denarje v teatru. Samo da se je ohranila slovenščina. Imeli smo po osem premier na leto. V Trstu je bilo lepo, ampak v nekem smislu tudi … ­tragično.

Zakaj?

Bilo je podobno temu, kar se danes dogaja v slovenskem parlamentu: vsak druka za svojo partijo, ne pa za človeka. Imam lepe spomine, ampak tragične …

V vseh intervjujih poudarjate, da niste bili član partije.

Ne, nisem bil! In zato je tudi nemogoče dobiti moje filme v Slovenijo. A ne bova o tem. Imel pa bi kaj pokazati, ne nazadnje sem v Švici igral švicarskega narodnega junaka Jenatscha … Lahko bi kdo kaj vprašal za kakšen film, uredil, da bi jih imeli tudi v Sloveniji.

Za vaše odlično sodelovanje pri filmih o Winnetouju ste dobili nagrado kristalni orel.

Poglejte, kaj mi je podaril režiser Christian-Jaque. (V francoščini prebere zdravico.) On in France Štiglic, to sta bila prava gospoda med režiserji. Spoštovala sta igralca.

Kako ste se kot Gorenjec počutili na Mediteranu?

Težko bi rekli, da sem Gorenjec. Tu sem samo rojen. Ko sem bil star dva meseca, me je mati dala v rejo k stari mami. Stara mama je imela že štirinajst otrok – tam so bili krasni ljudje. Ko je prišla mama na obisk z Jesenic, je za vsakega prinesla darilo. Najprej smo zagledali škatle, šele potem njo. Spomnim se, kako me je, moral sem imeti dobra tri leta, ob enem od teh obiskov objela in poljubila. In spomnim se tudi, kako sem se potem obrnil stran in si z dlanjo obrisal sledi poljuba z ličnice …

Zakaj?

Tako sem naredil. Tako je bilo. Svojo prvo posteljo sem dobil pri štirinajstih letih – ko so me dali spat za peč. Leta 1943, ko sva s prijateljem italijanskim karabinjerjem pri slepem Janezu ukradla pištole – šli so balinat in so se pred tem slekli – in sva nesla ukradene pištole partizanom na Toško čelo in naju je nekdo izdal in sem moral bežati čez mejo, domov, na Jesenice, sem se vrnil na Gorenjsko (smeh). To so dejstva. Nikomur nič ne ­zamerim.

Zakaj igra? Zakaj gledališče?

Zato, ker je bilo edino v njem življenje! Najprej so mi dali vlogo Tugomerja. Še prej pa Rusko vprašanje … Ampak, ta Tugomer ima več teksta kot Hamlet! Najprej naj bi ga režiral Aleksander Valič, potem pa je režiral Tič, zaljubljenec v teater. Imel sem svojo brado in pustil sem si lase za vlogo in dr. Gavella mi je na akademiji kasneje dal sto dinarjev – to je bil velik denar –, da naj se grem k brivcu ostrič in pobrit. Seveda nisem šel k brivcu – zbrali smo se kolegi in do zadnjega dinarja ta denar zapili.

Naredil sem sprejemne na akademiji, bilo nas je okoli sedemdeset, ki smo se preizkusili. Ampak naš razred je bil potem najboljši, Boris Kralj, Lojze Rozman, Jurij Souček, jaz, Nedeljka Kacin, Mira Sardoč. Nada Bavdaž, Breda Urbič, Mihaela Novakova …

Ampak vi ste postali največja zvezda!

Tale film, tale, tu nad mano (Veselica), poglejte … Režiser Jože Babič. Če sem lahko do konca odkritosrčen, ni bil preveč navdušen nad menoj. Pa nič zato. Ampak vlogo kurirja Aleša mi je dal Bojan Štih. Zaradi njega sem postal filmski igralec. On je rekel, da sem dober.

Ampak – drugačen kot drugi …

Zato, ker nikdar nisem pretiraval. Normalno sem govoril. Prej potiho kot glasneje. To je moja priroda. V vsem sem bil samouk. Saj nič ne vem. Ne vem, kaj je materina ljubezen. Ne vem, kaj pomeni nekoga pobožati. Resnično sem samorastnik. Tudi v življenju.

Kako, ko ste vendarle toliko ženskam strli srce …

Že, ampak gospo Drolčevo sem imel rad. To so vedeli vsi.

Saj ona vas tudi.

Saj vem. Zdaj ste me spravili v zadrego. Spomnim se, kako sem se neke noči na kolesu pripeljal na Betnavsko ulico v Maribor, kjer je živela. Splezal sem v prvo nadstropje po brajdi v spalnico. Da ne bi bil! Skočil sem naravnost k njeni mami v posteljo. Ampak, je bila silno fina gospa, se je samo obrnila na drugo stran in spala naprej (smeh). Kakšna dama! Kje sem pa imel pamet.

Vrniva se k filmu …

Vedno me je čudilo, kako so si igralci dovolili,­ da so jih tako štimali, obrvi gor, obrvi dol. Jaz sem vedno rekel, pustite me, takšen sem in tako bo. Snemajte me takšnega, kot sem, pa zdrava Marija!

Vaših prvih nekaj filmov, ki so postali zelo uspešni, je bilo režiserskih prvencev.

Ja, prav zanimivo. Boštjan Hladnik, Saša ­Petrović …

In ta dva sta vam najbolj odgovarjala?

Sem že povedal. Vedno sem jih presenečal. Tisto, kar so mi bili rekli, naj naredim, sem jaz že bil naredil. Biti igralec, veste … Če bi se še enkrat odločal, ne bi šel za igralca. Še posebej ne v Sloveniji.

Zakaj?

Ker tega ne znajo ceniti. Igralec nima minute proste, da bi jo porabil zase. Stalno je v procesu, razmišlja in se trudi, da bi se približal tistemu, kar mora povedati. Tako v gledališču kot na filmu. Na filmu še bolj. Ampak film je, oprostite izrazu, kurba. Tako kot čas.

Zakaj?

Igralcu je vse ukradeno, vse izgubi! Ves čas je v procesu dela. Ponoči in podnevi. Zapusti ženo, moža, otroka, mater, prijatelje. Samo zato, da bo boljši in bližji temu, kar mora narediti. Grozljiv poklic, ampak lep! Toda, saj nič ne vemo, kako je s človekom. Kaj nosi v sebi. Vse je skrito!­

No, ljubezen ni. Ljubezen do ljudi in lastnega dela …

Res je, brez ljubezni se sploh ne da živeti. Imam tri hčerke, vsaka ima svojo mamo. Toda z vsemi imam dobre odnose, nič mi ni nerodno ozreti se v preteklost … Jaz imam svojo partijo v srcu.

Povejte mi kaj o Štefki Drolčevi.

Kaj naj rečem? Rad sem jo imel in še jo imam. Veliko sva se pogovarjala o delu, bilo nama je v užitek. Vanjo sem se zaljubil, ko je igrala Dedinjo v Slaparjevi drami. Bilo je v Celju. Bila je neverjetna! Bila je tako dobra, temu sem bil priča, da so jo mladi ljudje na ramenih nosili kot zastavo. Opozoril sem jo, vidim, da jo mladi režiserji angažirajo, ker je gospa Drolčeva, naj se ne pusti izkoriščati. Vedno namreč pravim, da mora igralec, ne glede na svoja leta, skrbeti za svojo obliko, svoj ksiht …

Vi ste se v nekem trenutku umaknili …

Nisem! Ko sem imel punco, nikdar nisem šel v oštarijo! Hotel pa sem svobodo, to ja! Ko sem delal v Beogradu, je k meni pogosto prihajal Mišo Broz, Titov sin. Ali pa Marko, Rankovićev sin. Če sta kaj ušpičila, sem bil vedno jaz za vse kriv. In tako sem nekega večera rekel Mišotu: »Dokler na pravni fakulteti v Zagrebu ne opraviš izpitov, ki jih moraš, ne boš za mojo mizo in v moji družbi.« Vse noči smo se zabavali – to ne gre skupaj s študijem.

Vas je ubogal?

Je. Šel je v Zagreb in se vrnil čez en teden z indeksom, ni opravil samo najtežjega izpita, rekel mi je, poglej, dva sem naredil. Bil je zelo inteligenten mladenič.

Vam je bilo ljubše v družbi politikov ali ­umetnikov?

Kakšni politiki! Pri meni ne boste našli niti ene slike, na kateri bi bil s politikom! Vabili so me že … ampak, ne!

Kaj se zgodi, ko pogledate te slike?

(Na mizi so fotografije iz filmov, v katerih je ­nastopal.) Da je biti igralec res nekaj krasnega. Oživljati življenje – da to lahko človek naredi. Slava me nikoli ni zanimala.

Tu je slika prizora iz filma Dvoje, tik pred poljubom z igralko Bebo Lončar …

Imela je komaj osemnajst let in morala sva posneti nekaj zanjo, ker je bila zelo sramežljiva, neprijetnih prizorov.

Na začetku zelo težko. Potem sva se umaknila, se pogovorila, zaupala mi je in vse je steklo tako, kot je moralo. Igralci morajo biti nežni drug do drugega.

Ampak prizor iz tega filma, pred letnim kinom, ko se srečata vajina pogleda in potem v njem, ko začne padati dež, ko odprete dežnik, se sklonite k njej in ji rečete, naj počaka, ker ne marate gneče, in ko se začnejo verzi Marjanovićeve skladbe Ko nekad u osam … Uf, nepozabno.

O, hvala, hvala lepa. To je bilo desetletja pred vašim rojstvom.

Saj je vseeno. Važno, da je na filmu in da lahko gledamo.

(smeh) Hvala, res ste prijazni.

Ko ste delali, ste vedeli, da ste imenitni v tem, kar počnete?

Oh, kje pa. Šlo mi je za to, da je tisto, kar sem delal, pošteno in iskreno. Da ni zlagano in patetično. Pa zaljubljen moraš biti v ta poklic, sicer ga ni mogoče opravljati … Krasne fotografije, naj rečem, če dovolite. In tu je Mira Sardočeva. Zelo plemenita ženska in do mene je bila velika dama.

Najlepše mi je bilo igrati z gospo Drolčevo. Bila je tako močna, da sem rekel: »Porka madona, da jaz ne bom boljši!« In to je bilo tisto, kar me je spodbujalo k temu, da sem bil resničen, tudi na odru. Tudi ta nagrada bert, treba jo je popularizirati, jo narediti trdno, zato sem predlagal, da bi mi jo podelila igralka ali igralec in ne minister, ne politik. Ministri so vse tako zasrali, da ni potrebe, da hodijo na kakršnokoli predstavo. Tam naj bodo, kjer so, tam naj čivkajo! Mi smo ustvarjalni ljudje. To bi morali vedeti. Nekoč sem rekel Vidmarju, da je biti slovenski igralec luksuz. Pa me je popravil, da je biti Slovenec luksuz.

Zanimivo, kako imate o vseh stvareh tako decidirano mnenje. Kot da natanko veste, kaj življenje je.

Nič ne bom nevoščljiv, če je vam boljše.

Saj mi ni.

Imate mladost in imate svobodo. Svoboda pa je odgovornost.

In Ples v dežju.

Zanimiv, izjemen film. Naredila sta ga Boštjan Hladnik in Duša Počkaj. V njem sem bil statist. Za Veselico pa lahko rečem marsikaj drugega.

Kaj?

To je pa film o meni. V Veselici mi ni bilo treba igrati. Jaz sem to bil.

(Mi dovolite eno manjšo bevando? Ugasnite to reč, pogovarjajva se …)

Zakaj ne igrate več?

Nekoč sem govoril, da je kamera kurba. Zdaj pa pravim, da je čas kurba. Deset let se nisem pustil ujeti na kamero ali v objektiv fotoaparata. Slovenski umetniki, režiserji so me s to nagrado spet potegnili, izvlekli iz groba … ­Hvala jim.