Minimalna plača za delo na facebooku

Mladi znanstvenik Charles Darwin je bil v veliki zadregi. Vse življenje je poslušal trditev, da je bog ustvaril nebo, Zemljo in vsa živa bitja, ki so od stvarjenja ostala enaka. Toda zapiski, ki jih je zbral med obiskom otočja Galapagos v prvi polovici 19. stoletja, so mu vztrajno prigovarjali drugačno razlago sveta.

Na sosednjih otokih je opazil precejšnje razlike med istimi vrstami rastlin in živali, ki so se različno prilagodile na življenjsko okolje. Fosili so pokazali, da so bila enaka živa bitja nekoč drugačna kot danes. Darwinovi biografi opisujejo njegovo veliko tesnobo in celo željo, da se je zmotil. Vedel je, kaj čaka smrtnika,­ ki se drzne ugovarjati božji resnici in ustaljenim prepričanjem. A je kljub temu vztrajal, da nova spoznanja zahtevajo novo teorijo o razvoju življenja. Idejo stvarjenja je – vsaj v znanstveni skupnosti – zamenjala evolucija.

V podobni zadregi bi se lahko znašel raziskovalec,­ ko bi prevladujočo razlago množičnih medijev primerjal z medijskimi izkopaninami in podvomil o dogmi medijskega stvarjenja.

V javnih debatah o krizi in prihodnosti medijske industrije namreč še vedno prevladuje zelo podobno­ prepričanje, proti kateremu se je na področju biologije boril Darwin: da se mediji od stvarjenja niso bistveno­ spremenili, saj zanje ne veljajo načela evolucije. Mediji so bili ustvarjeni kot zasebna tržna dejavnost, ki ustvarja prihodke z oglaševanjem in prodajo. Medijske vsebine ustvarjajo novinarski profesionalci (novinarji), ki morajo biti dobro izobraženi, pravno zavarovani, primerno plačani, visoko strokovni in znanstveno nevtralni. Poklicna pravila in etične zapovedi pa je s svete gore prinesel nekakšen novinarski Mojzes, ki je medijem podelil tudi vlogo varuhov demokracije.

V medijski zgodovini ni prav dosti dokazov za takšne resnice. Nasprotno. Komercialna medijska industrija, ki so jo vodili medijski profesionalci in ­financirali oglaševalci, je bila le kratkotrajna zgodovinska anomalija. Mediji so bili v zadnjih dveh tisočletjih večinoma družbeni. Niso jih ustvarjali predvsem medijski profesionalci, ampak zelo pestra združba založnikov, pisateljev, politikov, javnih intelektualcev, umetnikov, aktivistov, podjetnikov, revolucionarjev in zanesenjakov. Izdajali so jih vladarji in diktatorji, politične stranke, civilnodružbene organizacije in zasebna podjetja. Utrjevali so nacionalno državo in spremljali revolucije. Razkrivali so zlorabe moči in utrjevali družbeni red. Med novinarji in uredniki je bilo veliko etičnih, načelnih in pogumnih posameznikov, a tudi njihovih popolnih nasprotij: površnih, ciničnih, režimskih in oportunističnih uslužbencev.

Enako raznoliki so bili tudi njihovo občinstvo, odzivi na tehnološke spremembe in viri financiranja. Medijske lastnike je dolgo zanimal predvsem vpliv. Vladarji so poskušali z njimi utrditi oblast. Družine, ki so obogatele med industrijsko revolucijo, so hotele s časopisi pritiskati na državo, naj upošteva interese kapitala. Poslovni rezultati so postali zares pomembni veliko pozneje, ko so v 20. stoletju mediji postali del kulturnih industrij in so z združevanjem manjših podjetij zrasle prve prave medijske korporacije, ki so ustvarjale prihodke na medijskem trgu. Ta medijska podjetja so pridobila dovolj velik obseg, da je v nekaj desetletjih prevladal oglaševalski model, s katerim so ustvarili večino prihodkov z oglaševanjem, ne več s prodajo izdelka.

Oglaševalskega poslovnega modela si ni izmislil noben spreten poslovnež in ga v nekem zgodovinskem­ trenutku predstavil vlagateljem tveganega kapitala na predhodniku današnjih elektronskih prosojnic. Po več desetletjih poskusov in napak so ­tiskarji uspešno združili parni in tiskarski stroj. Lastniki časopisov so lahko takrat natisnili več časopisov, kot so jih mogli prodati, zato so preizkusili različne poslovne ideje: izrivanje tekmecev z nižjimi­ cenami, prve brezplačnike in prvo prodajanje oglasov. Poceni ali brezplačni časopisi so namreč dosegli veliko bralcev in postali zanimivi za novo panogo, ki je prav tako postajala pomembna kulturna industrija: oglaševanje. Hkrati se je povečala potreba po medijskih obrtnikih, ki so znali vsak dan napolniti vse zajetnejše časopise: po prvih uradnih poklicnih novinarjih.

Britanski dokumentarist Adam Curtis je v filmu Century of the Self (Stoletje jaza) naštel več razlogov za prevlado oglaševalskega modela. Prvi je bil ekonomski, saj je množična industrijska proizvodnja potrebovala množično oglaševanje za množična občinstva, s katerim je ustvarjala potrebo po novih izdelkih. Časopisi, radio in televizija so bili do konca sedemdesetih let najboljši kanal do potrošnikov, za kar so zaračunali provizijo: prodajali oglase. Ekonomskim motivom so se pridružili tudi ideološki, saj je bila potrošniška družba z močnim srednjim razredom najboljše zagotovilo, da ljudje ne bodo razmišljali o revolucijah in zanetili nove svetovne vojne, je pojasnil Curtis.

Zahodni mediji so se v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začasno osamosvojili od nekdanjega edinega izdajatelja in cenzorja – države in politike. Oglaševalski denar je omogočil izdajatelju širitev in vlaganje v nove tehnologije, urednikom pa zaposlovanje in najemanje kakovostnih avtorjev. A le do trenutka, ko so nekdanji družinski lastniki prodali svoje deleže v časopisih in preoblikovali ­medije v delniške družbe. Medijski raziskovalci so že v devetdesetih letih opozarjali, da je postalo novinarsko delo za nove lastnike predvsem strošek, ki ga je treba zmanjšati na račun večjih prihodkov. Zato so prvo veliko odpuščanje novinarjev v ZDA in na zahodnih medijskih trgih opisali že dvajset let pred komercialnim razmahom interneta, ki je še pospešil in poglobil krizo medijskega dela.

Kakšna je sploh prihodnost medijskega delavca,­ smo se spraševali na nedavnem mednarodnem festivalu novinarstva v italijanski Perugii. Medijske organizacije so ostale skoraj enake kot v industrijski dobi in niso prilagojene na nove produkcijske načine. Njihovi lastniki niso hoteli videti, da so pritegnile pozornost medijskih občinstev mobilne spletne aplikacije na pametnih telefonih in da oglase učinkoviteje prodajata Google in Facebook. Za prenašanje govoric so primernejša družabna omrežja. Prodajo digitalnih vsebin sta prevzela Amazon in Apple, standardizirane novice pa znajo hitro in poceni pripraviti računalniški algoritmi. Ostala nam je samo še temeljna novinarska veščina: osmišljanje zbranih informacij v zgodbe, ki pomagajo ljudem razumeti svet. In z njo dilema, kakšna je na začetku 21. stoletja sploh še ekonomska vrednost takšne zgodbe, če jo pretvorimo v klike, oglede, prenose ali druge valute digitalne ekonomije.

Zgodovina medijske panoge zato nazorno pokaže, kako zelo se je na prelomu tisočletja spremenila narava človeškega dela, kakšna bo njegova prihodnost in kako slabo razumemo družbene okoliščine, v katerih opravljamo svoje poklice.

Novinarji imamo na voljo največ znanja, najbolj izobražena občinstva in najmočnejša orodja za razlaganje sveta v vsej znani zgodovini, a nam v digitalni ekonomiji še tako predano opravljanje poklica ne omogoča preživetja. Enako evolucijsko ironijo bodo v prihodnjih desetletjih občutili tudi vsi drugi poklici. Človeški vozniki ne bodo obdržali nekdanjega ­monopola nad prevozom blaga in oseb, ko se bo uporabnikom bolj splačalo najemati avtonomna vozila in brezpilotne letalnike. Računalniški algoritmi v raziskovalnih laboratorijih uspešno izzivajo človeške prevajalce, zdravnike, sodnike in računovodje. Stare produkcijske in organizacijske enote (šola, tovarna, nacionalna država …) pa ne bodo več mogle zagotav­ljati ekonomskih pridobitev industrijske družbe: socialne države, trajne zaposlenosti in močnega srednjega razreda. Izrinile jih bodo informacijske platforme, kot so uber za prevoze, airbnb za nastanitve in linkedin za posredovanje dela.

Te platforme bodo izrabile množično brezposelnost, saj bodo omogočale izmenjavo blaga in storitev med posamezniki brez države ali njenih institucij. Vendar bodo brez ustrezne regulacije in zakonskih varovalk še povečale družbeno neenakost, saj veliko večino ustvarjene vrednosti pobere lastnik platforme, kar zelo dobro vedo tako vozniki uberja kot tudi ustvarjalci, ki prodajajo avtorska dela na amazonu ali netflixu. Prihodnja delavska gibanja zato čaka boj za minimalno plačo za delo na facebooku in prizadevanje za univerzalni temeljni dohodek, ki ga bo omogočila neskončna produktivnost strojev in elektronskih platform. Toda takšnih zahtev tudi ob letošnjem prazniku dela ne bo izrekel noben slovenski sindikalist ali politik. Niti tisti, ki se združujejo v imenu politične levice.