Ministrstvo za kulturo, kot ga ne potrebujemo, ali kdo se boji Biserke Močnik

Ministrstvo za kulturo je namesto skrbnika za razvoj in razcvet umetnosti in kulture postalo eno osrednjih žarišč problemov v kulturi. Za to je še bolj kot dolgoletna nekonsistentna kulturna politika vzrok vprašljiva kompetentnost strokovnih služb in uradništva. Dvomim, da bi bilo s sedanjo uradniško ekipo možno učinkovito voditi kakršno koli kulturno politiko.

V idejnem vakumu niza ministrov, katerih pogled ni segel dosti dlje od političnega preživetja in skrbi za prijatelje, se je kakovost kadrov v uradniški strukturi na ministrstvu izrazito poslabšala, uradniki pa so dobili moč za arogantno zakulisno »vladanje« in celo »zasebne« in »osebne vojne«. Globoko potopljeni v anonimnost lahko brez težav skrivajo svoje odtise na ponesrečenih ali škodljivih odločitvah in nekakovostnih izdelkih, temelj napredovanja pa ni kakovost, ampak (politična) lojalnost.

Eden zadnjih primerov nespametnih in škodljivih ukrepov ministrstva je nedavno sprejeta uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju, vsaj v tistem delu, ki se nanaša na plače direktorjev gledališč. Že od plačne reforme leta 2008 dalje so v gledališčih glede na zahtevnost dela in odgovornost med najslabše plačanimi prav direktorji. Na lestvici plač zaposlenih v zavodu direktorjeva ni na prvem mestu, kar bi bilo logično, ampak se lahko znajde celo v drugi četrtini. Seveda ne kaže primerjati samo izhodiščne plače, temveč upoštevati tudi številne dodatke, do katerih so drugi zaposleni upravičeni, direktorji pa ne.

Nova uredba vlade pa nesorazmerja, namesto da bi jih ublažila, zaostruje, saj se bodo nekaterim direktorjem dosedanje plače celo znižale. Kakšen je odnos ministrstva do vodilnega kadra v javnih zavodih v kulturi, zgovorno pove podatek, da lahko ravnatelj vrtca ali osnovne šole, ki ju ustanovi in pretežno financira lokalna skupnost, doseže 53. plačni razred, direktor gledališča v isti kategoriji pa le 49. V kategoriji javnih zavodov, ki jih pretežno financira država, je ravnatelj osnovne šole v izhodišču uvrščen višje od direktorja gledališča, zgornja meja pa je izenačena. Ob vsem spoštovanju do šolnikov si je težko predstavljati, da je vodenje vrtca ali osnovne šole po naravi zahtevnejše od vodenja velikega gledališča.

Pri tem imajo šolniki navadno razmeroma urejen delovnik, direktorji gledališč pa morajo večino dela opraviti v času, ki je manj ugoden in je na vseh »nedirektorskih« delovnih mestih dodatno plačan. In ne nazadnje bomo verjetno lažje našli kompetentnega ravnatelja vrtca ali šole kot pa kompetentnega direktorja gledališča. Najhujši strokovni zdrs pa so kriteriji, po katerih se razvrščajo konkretna delovna mesta gledaliških direktorjev znotraj z uredbo določenega razpona plačnih razredov. Kriteriji so izključno količinski, kot da gre za proizvodno dejavnost. Zastavljeni so zelo problematično in tudi diskriminatorno, saj je plačni razred odvisen predvsem od vrste ustanovitelja in financerja, in ne npr. od zahtevnosti dela, in tako določene skupine gledališč namerno spravljajo v slabši položaj.

Učinek uredbe bo zato nasproten od deklarirano želenega. Že tako neprivlačna direktorska mesta, ki jim jih je že doslej uspelo tako razvrednotiti, da se na razpise za direktorje prijavljajo predvsem kandidati iz »druge in tretje lige«, so postala še manj zanimiva. Vemo, da je najdražje vodenje slabo vodenje, in sodeč po odnosu ministrstva do direktorjev v zadnjih petnajstih letih je to morda celo cilj. Iskani so predvsem »neproblematični« direktorji (kar v prevodu pomeni ponižni in poslušni), ki bodo ubogali in predvsem ne bodo nikogar vznemirjali, še zlasti ne uradnikov. V tem so bili pristojni v veliki meri uspešni. Poslanstvo javnih zavodov tako ali tako nikogar ne briga!

Zanimalo me je, kdo je avtor spornih kriterijev, zato sem na ministrstvo naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z vprašanji, kdo je pripravljal vsebino materialov za uredbo (ime, priimek, funkcija) oziroma zahteval dokument s temi materiali, ki so ga poslali na ministrstvo za javno upravo. Zanimalo me je tudi, kakšne funkcije je na ministrstvu v času priprave materialov opravljala Biserka Močnik in kakšne so njene naloge danes. Gre namreč za vzorčen primer uradnice, kakršnih na področju kulture ne bi smelo biti, in želel sem ugotoviti, kakšen je trenutno njen zakulisni vpliv. Npr. zahteva ob gladovni stavki pred leti, da se Močnikova premesti »v katero koli drugo javno službo, ki pri obsegu del ne zahteva razumevanja umetnosti«, ni presenetila in je bila še kako utemeljena! Pomislimo le na nepopravljivo škodo, ki jo je Močnikova kot svetovalka za glasbo brez slehernih glasbenih kompetenc napravila na področju glasbe in glasbenega gledališča, med drugim s podporo nastavljanju »honorarnih« umetniških vodij oziroma šefov dirigentov. Spomnimo se z vidika zakonitosti večkrat skrajno vprašljivega »urejanja« razmer v javnih zavodih, pri katerih je sodelovala, pa škandaloznega poglavja o glasbi v predlogu Grilčevega nacionalnega programa za kulturo, pa kasneje zloglasnih nezakonitih omejitev in posredne uvedbe cenzure ob izrekanju soglasij k sklepanju avtorskih pogodb v javnih zavodih itd. V podrobnosti se na tem mestu ne bi spuščal, bi jih pa kazalo ob priliki temeljito razčleniti.

Odgovora na zastavljena vprašanja v zakonsko predpisanem roku seveda nisem prejel. Po mojem telefonskem klicu so mi vendarle odgovorili, da so »materiale za uredbo pripravljale strokovne službe in ne ena oseba«. Kot da bi bil vprašal po številu sodelujočih! O Biserki Močnik pa nič. Pričakovano. Ko sem si pred leti drznil uporabiti svojo zakonsko pravico in zahteval kopije odločb o financiranju nekaterih javnih zavodov, je Močnikova poklicala mojo nadrejeno in jo zasliševala, »ali postavljam zahtevo osebno ali v imenu zavoda (v katerem delam in je na ministrstvu sodil pod pristojnost Močnikove)«, »ali mislim biti spet nesramen« ipd. Šlo je za povsem neprikrit pritisk na nadrejene, da me »umirijo«. Ker upravnica ni klonila in jo je napotila, naj se pogovori kar z menoj, sem namesto telefonskega klica končno (prepozno) le prejel zahtevano. Prepričan sem, da je intervenirala tudi tokrat in mi zato niso odgovorili.

Seveda sem vložil pritožbo na odgovor, ker mi niso posredovali informacij, ki sem jih zahteval. Po še dodatni intervenciji sem le prejel zahtevani dokument (iz njega, žal, ni razvidno, kdo je pripravil sporne materiale), zraven pa tudi seznam funkcij, ki jih je Močnikova opravljala doslej, glede njenih trenutnih nalog pa le izpisek iz akta o sistemizaciji z opisom del in nalog njenega sedanjega delovnega mesta. S čim konkretno se gospa ukvarja, očitno ni za v javnost. Ker pa najdemo v njeni sistemizaciji med drugim tudi »vodenje projektnih skupin«, »samostojno oblikovanje sistemskih rešitev in drugih najzahtevnejših gradiv« (!!!), opravljanje »drugih najzahtevnejših nalog« itd., lahko pričakujemo, da bo kmalu ponovno (kot sociologinja skupaj s kako pravnico) v razgovorih ugotavljala »odlično znanje z glasbenega področja« in »sposobnosti, ki zagotavljajo kvalitetno izvajanje javne službe«* kandidatov v razpisnih postopkih, predvsem pa brezobzirno lomastila po umetnostnih področjih, na katera se ne spozna in nima niti najmanjšega občutka zanje.

Očitno so uradniki na ministrstvu posebna kasta. Za javni denar se lahko sprenevedajo in izigravajo predpise. Za svoje odločitve ne odgovarjajo, javnost pa ne sme izvedeti niti tega, kaj konkretno počnejo ali kaj so počeli. Sicer pa se je v novi državi uradništvo na ministrstvu za kulturo popeterilo, deloma tudi s pripojitvijo organov, ki tja ne sodijo. Verjamem, da imajo veliko dela. Čas pa bi bil, da se preveri, ali je vse to delo res potrebno in zlasti, kaj od tega je sploh smotrno in koristno. Zgrešenih predlogov kulturnopolitičnih odločitev (teh ne pripravljajo ministri), obrtno nezadostnih izdelkov (zadnji primer je sramotna nomotehnična obrtna raven aktualnega predloga sprememb zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo), neprofesionalnega poslovanja in uradniške arogance ter drugih škodljivih ravnanj je na ministrstvu na pretek.

Čas je, da odpravimo prakso anonimnosti in da avtorji izdelkov ministrstva za kulturo prevzamejo odgovornost za njihovo kakovost, s tem pa izkažejo tudi svojo dejansko usposobljenost za delo, ki ga opravljajo. Kdor bo hotel uspešno voditi kulturni resor, ga namreč ne bo mogel brez temeljite organizacijske in kadrovske prevetritve ministrstva. Tega sicer noče slišati noben minister, a dejstvo je, da je minister brez usposobljenega in profesionalno delujočega aparata povsem brez moči, ministrstva, kakršno je sedaj, pa tako ali tako ne potrebujemo.


*Citati iz obrazložitve Biserke Močnik v zapisniku št. 0141-193/2012/19 z dne 21. 12. 2012