Misijonarstvo je tek na dolge proge

»Vrniti želimo dostojanstvo ljudem, ki so na tleh. Pomagamo jim toliko, da se postavijo na noge, in potem lahko sami skrbijo zase.« Tako enostavno Stane Kerin, direktor Misijonskega središča Slovenije, povzame poslanstvo misijonarjev. Pomagajo takoj in neposredno. Dva milijona evrov vsako leto prelijejo v neposredno pomoč. Toliko denarja na leto podarijo namreč Slovenci za misijone.

»Tale križ s prestreljeno Kristusovo nogo je iz samostana v Ruandi, kjer je dolgo divjala vojna. Podaril nam ga je vojaški kurat,« pojasni Stane Kerin, ko si ob vstopu v njegovo pisarno ogledujem vitrine z darili. Med njimi sta tudi priznanje Kraljevine Kambodže, kjer so misijonarji pomagali graditi šolo, in zahvala z Madagaskarja prav tako za šolo.

V prostorih Misijonskega središča Slovenije je še veliko drugih drobnih daril: pisane indijanske jaslice iz Brazilije, glinasti kelihi, afriške rezbarije, razpela ... Prinesejo jih misijonarji in sestre misijonarke, ko obiščejo Slovenijo. Prihajajo redko, samo na tri leta. Zapisali so se namreč dobrodelnosti in človekoljubju, ki terja popolno predanost. Da lahko skupaj z domačini nekaj premaknejo, se morajo najprej »sleči do golega«, kot je dejal neki misijonar, ter opustiti evropsko razmišljanje in navade.

»Cerkev ni niti stranka niti gasilsko, lovsko ali dramsko društvo. To moramo najprej razčistiti. Nekateri nas namreč gledajo sumničavo, ker Misijonsko središče Slovenije deluje pod okriljem Rimskokatoliške cerkve. Naj poudarim, da je naša glavna skrb dostojanstvo človeka, ne pa zbiranje ljudi v cerkvi.« S temi besedami je duhovnik Stane Kerin, vajen različnih polemičnih razprav, nakazal, da so človek, dostojanstvo in dobrodelnost osrednje vrednote organizacije, ki jo vodi.

Kako sta povezana misijonsko delo in dostojanstvo človeka?

Skrbimo za dostojanstvo človeka, kar pomeni, da znamo spoštovati vsakega človeka, ne glede na to, kakšen je. Pred kratkim smo praznovali 65. obletnico evropske konvencije o človekovih pravicah, ampak kaj je ta konvencija dejansko spremenila?

Problem je v tem, da se ljudje skrivajo in zlorabljajo konvencijo zato, da neko svojo idejo označijo za človekovo pravico. To je popolnoma zgrešeno. Ne moremo namreč govoriti o človekovih pravicah, dokler ni urejeno osnovno dostojanstvo človeka. Najpomembnejše pri tem pa je dati človeku spodbudo. Prav to počnejo misijonarji. Nekateri delujejo na koncu sveta in še malo dlje, kamor ne pride nobena nevladna organizacija. Te pridejo samo do tja, do koder je dostopno z avtomobili. Misijonarji pa gredo od tam še sto kilometrov naprej. Ker so ves čas tam, razumejo ljudi, čeprav to ni vedno enostavno.

Lahko je tudi nevarno, saj vemo, da ponekod divjajo državljanske vojne.

Ko me je letos obiskal bratranec, ki je misijonar na Madagaskarju, so se tolpe, ki kradejo živino, začele streljati med seboj. Čeprav so razmere enako kot za domačine tudi zanj življenjsko nevarne, se je vrnil na Madagaskar. Dokler so tam misijonarji, ljudje ne bežijo, ker čutijo, da se nekdo zanima zanje.

Kako se jim približajo?

Naučijo se jezika domačinov in spoznavajo njihove pregovore in modrost. Lažje jih učijo, če se opirajo na njihove modrosti. Tako tudi ščitijo njihovo kulturo, kar je drugače, kot menijo nekateri v Evropi – namreč da s križarskimi pohodi uničujejo tradicijo domačinov. Ta sicer počasi izginja, a ne zaradi misijonarjev, ampak bolj zaradi različnih korporacij, ki prodirajo tja.

Lokalno kulturo uničujejo tudi posladkani filmi. Domačini so prepričani, da je tako imenovani napredni svet v resnici takšen, kot ga gledajo v mehiških telenovelah. Čeprav jim misijonarji razlagajo, kakšen je v resnici, jim ne verjamejo vsi.

Prebuditi ljudi, da se zganejo in sami poskrbijo zase, je verjetno najtežje?

Spomnim se pisma Petra Opeke, ki ga je napisal leta 1989, na začetku svojega dela s smetiščarji na Madagaskarju. Ko je videl ljudi na smetišču, je zapisal, da je smisel njegovega dela v tem, da vrne dostojanstvo ljudem, ki so popolnoma na tleh. Njegov drugi cilj pa je bil pokazati, da lahko sami naredijo največ za svojo lepšo prihodnost, ne pa nevladne organizacije. Te namreč pridejo in odidejo.

Pot do osamosvojitve pa ni lahka. Najprej se morajo znebiti različnih strahov, denimo pred predniki ali pred uroki. Preden to spoznajo, traja precej časa, ampak pri spoznavanju jim lahko pomagajo misijonarji. To je tek na dolge proge.

Misijonarji ne pridejo tja šele po tem, ko pripravijo strategijo, vizijo in podobno, kot govorijo različne nevladne organizacije. Oni živijo z domačini, jih ozaveščajo in skupaj z njimi iščejo poti do dostojanstva.

Kaj sploh pomeni človekovo dostojanstvo?

Gre za to, da človek zaupa vase. Tudi finančna pomoč ne more rešiti vseh problemov. Dejstvo je, da bodo oni sami našli svojo pot. Mi jim lahko le nekako pokažemo, kaj se nam zdi, da bi bilo v redu. Zagotovo pa ne rešujemo nerazvitih dežel Afrike, Azije in Južne Amerike v Evropi za okroglimi mizami. To je zgrešeno. Prevzame nas sicer občutek, da smo naredili nekaj dobrega. Pa smo res?

Namigujete na to, da imamo »zahodnjaki« skrite motive, da z dobrodelnostjo in pomočjo nerazvitim peremo lastno slabo vest?

Absurdnih primerov o tako imenovani naši pomoči revežem je veliko. Se spomnite projekta o enakopravnosti žensk v podsaharski Afriki? No, vsi seminarji so potekali v Evropi. Kaj smo torej zares koristnega naredili za afriške ženske? Nič. Zato je najpomembnejše to, da smo med ljudmi, ki jim želimo pomagati.

Sami moramo tudi razumeti, da se ne da prenesti evropske kulture, recimo, v Afriko. Domačini dobro vedo, kaj od njih pričakujejo Evropejci, toda na koncu ne bo nič narejeno, če ne bo nekdo ves čas z njimi. Evropski prinašalci pomoči pogosto ne razumejo, kaj se tam dogaja. Humanitarno delo ne more biti služba, ker je to življenjska odločitev. Če nekdo dela samo zato, ker je to dobro plačan posel, je nekaj zgrešil. Poklicanost za humanitarno delo moraš začutiti.

Slovenskih misijonarjev je po svetu 70, kar je veliko.

To je sicer res, ampak so že precej stari. Veliko jih je odšlo v misijone po koncu druge svetovne vojne, ker so pač morali zapustiti Slovenijo. Mlajših misijonarjev pa ni veliko. Jaz se recimo imam za mladega, pa sem star že skoraj 60 let.

Čeprav včasih gledamo na misijonsko delo kot na nekaj eksotičnega in avanturističnega, pa dejansko ni nič posebnega. Je le težaško delo. Starši morda lahko to bolje razumejo, ko poskušajo vzgajati otroke v pokončne ljudi z vrednotami. Pri vzgoji pa nikoli ne veš, kakšen bo rezultat. Ne primerjam ljudi, ki jim pomagamo, z otroki, ampak ko skušamo ljudem dati neke vrednote, to ni enostavno. Misijonar se mora zavedati tudi, kje so meje njegovega delovanja.

Kje so meje delovanja v misijonih?

Misijonar mora vedeti, kaj lahko naredi in česa ne more. Ko sem kot direktor ljubljanske škofijske Karitas med vojno obiskoval Bosno, sem videl, da bi se dalo marsikaj urediti brez velikega znanja in denarja. Ljudem bi lahko pomagali popraviti hiše in jim omogočili, da se sami preživljajo.

Ko veš, koliko sredstev imaš, tudi veš, koliko lahko pomagaš ljudem. To so meje misijonskega dela. Navsezadnje ima tudi misijonar kot človek fizične in psihične meje, prek katerih ne more. Ko spozna svoje meje, lahko svobodno deluje in tudi nekaj premakne.

Ko omenjate nevladne organizacije, je v podtonu čutiti trenje. Od kod izvira?

Nekatere ljudi zanima, zakaj se organizacija, ki jo je ustanovila katoliška cerkev, lahko prijavlja na razpise, denimo, zunanjega ministrstva. Odgovarjam jim takole: povejte, kaj smo naredili slabo. Ko se pogovarjam z nevladnimi organizacijami, jih spomnim, da se sicer borijo proti diskriminaciji, nas pa želijo izločiti. Mar ni to dvoličnost?

Če se komu zdi neprimerno, da se misijonsko središče kot organizacija verske skupnosti prijavlja na razpise zunanjega ministrstva, naj bo to tudi zapisano na papirju in podpisano z imeni in priimki. No, tak papir bi potem objavil v evropskih medijih.

Vam je že uspelo pridobiti kak projekt zunanjega ministrstva?

Uspelo nam je s projektom pomoči obolelim za aidsom. Naš misijonar v Malaviju Stanko Rozman si ga je zamislil in vodil. Obnovili ali zgradili smo zdravstvene domove in nabavili vozila, ki jih potrebujejo zdravnik in medicinske sestre. Zunanje ministrstvo je tri leta podpiralo projekt v Malaviju.

Skupaj smo pomagali tudi na Madagaskarju Petru Opeki graditi kuhinjo z obednico za otroke s smetišča. Zunanje ministrstvo je podprlo še en naš projekt na Madagaskarju, in sicer hrano in zdravila za gobavce v kraju Farafangana. V Ugandi smo pomagali graditi dijaški dom za dekleta v kraju Atede blizu mesta Gulu, kjer je dolgo potekala državljanska vojna.

Kako se Slovenci odzovejo, ko jih nagovorite za prispevek? So radodarni?

Odziv je ponavadi večji od naših pričakovanj. Zberemo približno dva milijona evrov vsako leto in toliko posredujemo tudi našim misijonom po svetu. Včasih nam kdo nakaže večjo vsoto, morda zato, ker vidi, kaj in kako delamo. Toda naše delo sloni na majhnih vsotah, lahko samo na nekaj centih. Tudi reka se začne s prvo kapljico. Zakonitost kapljice velja tudi v dobrodelnosti.

Zbiranje denarja za nekatere projekte, denimo botrstvo za otroke, poteka vse leto, zato se nabere lepa vsota. V ta projekt je vključenih približno 4000 otrok in toliko je tudi njihovih botrov tu, v Sloveniji.

Koliko denarja dobi otrok, ki ima botra v Sloveniji?

Denar dobi šola, ne pa starši ali rejniki otrok. Na nekaterih afriških območjih je namreč zaradi vojn in aidsa veliko otrok brez staršev, nekateri rejniki teh sirot pa hočejo denar zase, ne za šolanje otrok. Zato namenjamo denar iz botrstva za plačilo šolnine ter nakup knjig in zvezkov. Ne pošiljamo jim vsakega evra posebej, ker je to predrago, ampak samo enkrat ali dvakrat na leto.

Z botrstvom za otroke smo začeli v Zambiji skupaj s pokojnim Mihom Drevenškom, nadaljevali pa v Angoli, Etiopiji, Kambodži, Mjanmaru, Malaviju in na Madagaskarju. Naše misijonsko središče dobiva prošnje za pomoč z vsega sveta. Zdaj smo prejeli prošnjo iz Etiopije, kjer je najhujša lakota v zadnjih tridesetih letih. Tam namreč že več let ni deževalo.

Kako lahko pravično razdelite zbran denar in pomoč?

Pravičnost je pogosto iluzija in precej subjektivno merilo. Zanašamo se na to, da naši misijonarji razdelijo pomoč pravično, zato pomagamo največkrat tam, kjer so naši misijoni.

Kako sicer misijonske družbe porabljajo denar, ugotavljam tudi prek stikov z direktorji papeških misijonskih družb. Vsako leto se namreč v Rimu sestane 130 direktorjev teh družb z vsega sveta. Velikokrat tudi sam obiščem kraje, ki jim pomagamo, da se prepričam, kako dobro je bila uporabljena naša pomoč.

Ko že govorimo o pomoči, se spomnim na leto 1992, ko so v Slovenijo pribežali begunci z Bosne. Takrat je pri Karitas deloval urad za begunce. Ljudi, ki ob sedanji begunski krizi pozivajo k razumevanju beguncev in človekoljubju, ponavadi spomnim na našo begunsko zgodovino. Spomnim jih na slovenski begunski problem, ki ga od leta 1945 do danes še nismo rešili. Po drugi svetovni vojni je moralo oditi 70.000 Slovencev, postali so begunci, pa o tem poglavju slovenske zgodovine ne govorimo. Kako imamo potem danes pravico govoriti o sirskih, iraških in drugih beguncih, če svojega begunskega vozla še nismo razvozlali? Toliko o pravičnosti. Sem pa nedavno kot prostovoljec pomagal beguncem v Dobovi.

V Evropi nekateri pari brez otrok želijo posvojiti afriške sirote. Povpraševanje izkoriščajo afriški lovci na otroke tako, da so ugrabitve in preprodaje postale ponekod velik posel.

O, pa kako velik biznis so preprodaje! Celo na naše misijonsko središče se obračajo nekateri in nam predlagajo, če bi jim pomagali pri posvojitvi otrok. Povem jim, da to ni naš princip delovanja in da nočemo sodelovati pri posvojitvah afriških ali azijskih otrok, ki jih novi starši odpeljejo v Evropo ali Ameriko. Spremljam namreč, kaj se dogaja s posvojenimi otroki po tem, ko odrastejo. Posvojitelji se jim včasih odpovejo in jih vržejo na cesto. Menim, da otrokom bolj koristimo, če jim pomagamo v njihovem okolju, kjer so doma. Vsi drugi pristopi so egoistični.

Tistim, ki bi radi, da jim pomagam pri posvojitvi otroka iz Afrike, svetujem, da gredo kar sami na primer v Malavi v kraj Kasungu, kjer je 20.000 sirot. Koga med njimi bodo izbrali? Tistega, ki ima najlepše oči, ali tistega, ki se najlepše smeje? Če jim želijo resnično pomagati, morajo vedeti, da imajo ti otroci prihodnost samo v svojem okolju.

Posvojitve se mi ne zdijo najboljša rešitev za otroke. To ni koncept, ki bi reševal stisko in problematiko teh otrok. Pogosto tudi slišimo, da imajo starši pravice do svojega otroka. Kakšne pravice pa? Otrok je dar, ki pride ali pa ne. Če to razumemo, potem ne bomo nikoli imeli občutka posesti nad drugim človekom. Biti dobrodelen zato, da se bom sam bolje počutil, je zgrešeno.

V dokumentarcu Riž za življenje sporočate, da pol evra na dan zadošča za kilogram riža. Koliko ljudi lahko nasitite s 50 centi?

Na Madagaskarju je 50 centov na dan dovolj za hrano petčlanske družine. Če nekdo misli, da naj probleme rešujejo samo politiki in gospodarstveniki, naj se zaveda, da jih ne bodo. Politik govori tako, da ugaja ljudem, gospodarstvenik pa dela s profitom zase. Tako smo ljudje edini, ki lahko nekaj premaknemo. In za to je dovolj že 50 centov. Majhne stvari spreminjajo svet in ga delajo lepšega.

Skupaj s Tomom Križnarjem ste obiskali Nubske gore. Kaj vas je »vleklo« tja?

Križnarja sem spremljal tja dvakrat, leta 2000 in 2003. Vstopila sva ilegalno, ker drugače tja ni mogoče vstopiti. Pokazala sva, da nam je mar za ljudi, ki živijo na popolnoma nedostopnih območjih. Sploh vemo, kaj se danes dogaja v Darfurju ali Maliju? Saj tu v Evropi ne vemo niti, kaj se je resnično dogajalo v Bosni, pa je to tako rekoč za našimi vrati.

»Mi se ne borimo za domorodce ob Modrem Nilu, v Nubah ali Darfurju. Borimo se za nas same, ker bomo sami kmalu na vrsti. Zvoni nam vsem, zato ne smemo spati.« To so Križnarjeve besede o dokumentarcu Oči in ušesa boga. Je res tako hudo, kot pravi?

Če izgubimo osnovno občutljivost za krivice in nam je vseeno, kaj se drugje dogaja, kdo nam potem jamči, da se ne bo z nami enako dogajalo. Kdo lahko še ustavi nekoga, ki ima politično ali finančno moč, da ne bo z nami manipuliral? Kdo lahko ustavi nekoga, ki bo zagovarjal uzakonitev evtanazije zato, ker je zmanjkalo denarja za vzdrževanje starih?

Križnar ni prvi Slovenec, ki pomaga revnim in zapostavljenim v Sudanu. Pred 150 leti je v Sudanu deloval tudi slovenski misijonar Ignacij Knoblehar. Je on poleg Friderika Barage najbolj slaven slovenski misijonar?

Ob bok Knobleharju bi postavil tudi laičnega misijonarja Janeza Janeža. Njegova zgodba je zanimiva. Bil je odličen kirurg v ljubljanski bolnišnici pred drugo svetovno vojno in začetnik krvodajalstva v Sloveniji. Ko se je vojna končala, je zvedel, da je na seznamu za odstrel, zato je pobegnil. Zatekel se je na Kitajsko, od koder so ga pregnali komunisti. Drugo zatočišče je našel na Tajvanu in tam zgradil bolnišnico in šolo za medicinske sestre. S tem primerom želim povedati, da imamo Slovenci veliko človekoljubov, o katerih nam je nerodno govoriti.

Naloga človeka je, da zapusti ta svet boljši, kot ga je našel. Misel je Solženicinova, vi pa ste jo povzeli v enem od dokumentarcev o misijonih.

To Solženicinovo sporočilo se me je globoko dotaknilo. Vse druge stvari so namreč nepomembne. Kaj se zgodi s podjetnikom, ki si je pošteno pridobil imetje, potem pa izbruhne vojna in ga lahko ubijejo? Kaj ostane? Njegov ugled? Ugled nima trajne vrednosti. Samo dobra dela imajo trajno vrednost. To je lahko prispevek posameznika k boljšemu svetu. Šifrer je nekje zapisal: Spreminjaj svet na svojem kvadratnem centimetru. In to je vse, kar lahko naredimo. Bog obvaruj, če tega ne naredimo. Svet ni množica ljudi, ampak smo posamezniki. Če bo en človek boljši, bosta dva, potem štirje ... Prepričan sem, da je na svetu vsaj polovica ljudi dobrih.