Mladi nočejo postati mučeniki. Hočejo se maščevati

V preteklem desetletju se je Severni Vaziristan spremenil v osrednji štab talibskih skupin, ki iz pakistanskih plemenskih območij odhajajo v boj proti evro-ameriški okupacijski koaliciji v Afganistanu. Sredi letošnjega junija je pakistanska vojska na tistem območju sprožila prvo večjo protitalibsko ofenzivo.

Bil je 15. junij. Prišla je vojska, se svoje razselitve spominja 16-letni Amir Ajub, doma iz Darpa Hela, naselja v bližini Miran Šaha, glavnega mesta Severnega Vaziristana. »Ukazali so nam, da moramo takoj zapustiti vas. S sabo smo vzeli le najnujnejše stvari. Vzeli smo tudi naših osem krav. Ker nismo imeli prevoza, smo se peš odpravili v Banu.« Njegova širša družina, ki šteje 18 članov, je potrebovala štiri dni, da se je peš prebila do mesta Banu, ki leži nekaj več kot 60 kilometrov od Miran Šaha. V času, ko so prispeli v Banu, je Ajubov oče izvedel, da je njegov bratranec Nur Šah, ki z družino še ni utegnil zbežati iz Darpa Hela, v obstreljevanju pakistanske vojske izgubil dve hčeri, dvojčici Vadžo in Vadžiho. »Bili sta njegova edina otroka. Bili sta študentki medicine. Izstrelek ju je zadel, ko sta bili doma,« pove Amir Ajub. V interpretaciji tragičnega dogodka, ki ga je kasneje podala vojska, so zatrdili, da so z območja, kjer je stala Nur Šahova hiša, talibi streljali na bližnjo vojaško nadzorno točko. Ko je vojska odgovorila z ognjem, naj bi pomotoma zadela Nur Šahovo hišo.

Po podatkih Pisarne Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA) je letos poleti zaradi vojaške ofenzive okrog milijon ljudi zbežalo iz Severnega Vaziristana. Ker vse razseljene družine, ki so se registrirale za prejem pomoči, še niso bile verificirane, obstaja možnost, da je število razseljencev precej manjše, predvsem zaradi družin, ki so se prijavile večkrat, v upanju, da prejmejo več pomoči. Večina razseljencev se je zatekla v Banu, kjer so našli zatočišče pri sorodnikih in prijateljih. Le redki so se zatekli v šotorišče, ki ga je tam postavila vlada. Družina Amira Ajuba je našla zatočišče dlje od doma, v Mingori, v dolini Svat, kjer jim Fundacija Al Khidmat, humanitarno krilo politične stranke Jamaat-e-Islami (JI), plačuje 18.000 rupij mesečne najemnine (nekaj manj kot 140 evrov) za eno izmed osmih sob v hiši, ki je namenjena razseljencem iz Severnega Vaziristana. Poleg tega jim Al Khidmat priskrbi tudi hrano. Amir Ajub pravi, da nimajo prihrankov, zato ne ve, kaj se bo zgodilo, če jim humanitarna organizacija preneha zagotavljati pomoč.

Razseljenci so jezni na vlado, predvsem zaradi načina, kako so bili razseljeni, in zaradi pomanjkanja humanitarne pomoči. »Vojska je tik pred ofenzivo podala ultimat, da moramo zapustiti naše domove. Na razpolago so nam dali manj kot 24 ur za odhod. Veliko ljudi se je na pot odpravilo peš. Ženske, otroci, starci. Nekateri so se zatekli celo v Afganistan,« pove malik Džalal Mazarhel, plemenski starešina iz naselja Data Hel v Severnem Vaziristanu. »Vlada je zatrdila, da je priskrbela prevoz za razseljence, a to ne drži. Le nekatere nevladne organizacije so priskrbele prevoz, a ga ni bilo dovolj. Zaradi izčrpanosti je deset ljudi umrlo na poti iz Miran Šaha v Banu.« Po njegovih besedah naj bi le nekje med 30 do 40 odstotkov razseljencev prejelo denarno pomoč, ki jo je obljubila vlada – približno 400 evrov. Morda je razlog za zakasnitev, ugotavlja malik Džalal Mazarhel, ta, da vlada še ni preverila vseh prijavljenih družin.

O »dobrih« in »slabih« talibih

V preteklih letih so se na pakistanskih plemenskih območjih organizirale številne talibske skupine, ki se udeležujejo vojne proti okupacijskim silam v Afganistanu. Čezmejna povezanost afganistanskih in pakistanskih talibov temelji na skupni paštunski etnični identiteti, na skupni plemenski identiteti v primeru plemen, ki imajo člane na obeh straneh meje, in – ne nazadnje – na skupni verski pripadnosti. Kot vse pomembnejši razlog, ki mladeniče s plemenskih območij poganja v boj proti ZDA, se je pojavila tudi želja po maščevanju zaradi napadov z brezpilotnimi letali, ki jih Cia izvaja na pakistanskem ozemlju. V teh napadih, ki najbolj ciljajo ravno na Severni Vaziristan, je bilo v preteklih letih pobitih na stotine civilistov, njihovi najbližji pa se hočejo maščevati za te smrti. »Mladi ne gredo v boj zato, da bi odšli v nebesa kot mučeniki, ampak zato, da se maščujejo. Glavni razlog je maščevanje. Naša dolžnost je, da maščujemo smrt naših bratov, naših soborcev,« pove Samiula Davar, novinar, član plemena Davar, doma iz Severnega Vaziristana.

Med največje talibske skupine, ki operirajo iz Severnega Vaziristana, spada skupina, ki jo vodi Hafiz Gul Bahadur, islamski klerik, ki je politično kariero začel kot aktivist islamske stranke Zbor islamskih klerikov – Fazl (JUI-F). »Tisto, kar imenujemo Gul Bahadurjeva skupina, je dejansko združenje manjših talibskih skupin, ki izhajajo iz dveh največjih plemen v Severnem Vaziristanu, iz plemen Utmanzaj Vazir in Davar. Gul Bahadur je koordinator teh skupin. V njihovem imenu se pogaja z drugimi talibskimi skupinami in vojsko,« pove Saifula Mesud, izvršni direktor Raziskovalnega centra Fata. Ker je Gul Bahadurjeva skupina spadala med – s perspektive pakistanskih oblasti – »dobre talibe«, se pravi talibe, ki niso napadali pakistanskih oblasti, ampak so vse svoje moči usmerili izključno v boj proti okupacijskim silam v Afganistanu, pakistanska vojska v preteklih letih ni izvajala vojaških operacij v Severnem Vaziristanu. Le ob dveh priložnostih, v letih 2006 in 2008, je prišlo do krajših spopadov, ki pa so se končali s podpisom mirovnega sporazuma med vlado in uporniki, ki jih je predstavljal ravno Gul Bahadur. Leta 2009 sklenjen mirovni sporazum, ki je veljal do trenutne vojaške ofenzive, je upornikom na tistem območju omogočal skoraj povsem nemoteno gibanje, medtem ko je bila vojska nameščena v svojih oporiščih in na nadzornih točkah, postavljenih na nekaterih glavnih prometnih žilah.

Ker izhaja iz plemena Utmanzaj Vazir, največjega plemena na tistem območju, se je Gul Bahadur vzpostavil tudi kot gostitelj, ki je urejal bivanje talibov, ki so se v Severni Vaziristan zatekli pred ofenzivami, ki jih je vojska izvajala na drugih plemenskih območjih. Tja so se zatekli predvsem borci Talibskega gibanja Pakistan (TTP), združenja, ki povezuje številne talibske skupine s plemenskih območij. Po ofenzivah, ki jih je v preteklih letih vojska izvedla v sosednjem Južnem Vaziristanu, so se predvsem člani tamkajšnje podružnice TTP, ki v večini izhajajo iz plemena Mesud, zatekli v Severni Vaziristan. S časom je TTP postal najmočnejša talibska skupina v Severnem Vaziristanu, ki se je od drugih razlikovala po tem, da je izvajala napade tudi proti pakistanskim oblastem, ki jih je dojemala kot podizvajalce ameriške politike. S perspektive pakistanskih oblasti torej TTP spada v skupino »slabih talibov«. »TTP je navzoč v Mir Aliju, v Miran Šahu. Glavno prometno žilo, ki povezuje Mir Ali in Miran Šah z Banujem, so napadali predvsem možje TTP in Al Kaide. Čeprav jih je Gul Bahadur hotel pregnati s tistega območja, mu ni uspelo. Bil je nemočen,« pravi Rahimula Jusufzaj, urednik časopisa The News.

Tretja večja talibska skupina, ki je našla zatočišče v Severnem Vaziristanu, je Hakanijeva skupina, ki jo je ustanovil Džalaludin Hakani, nekdanji minister v talibskem režimu. Zaradi visoke starosti je Hakani operativno vodenje svoje skupine že pred leti prepustil sinu Siražudinu. Ker družina Hakani izhaja iz paštunskega plemena Zadran, ki naseljuje afganistansko provinco Host, Hakanijeva skupina izvaja operacije proti evro-ameriškim silam predvsem v afganistanskih vzhodnih provincah Host, Paktija in Paktika, se pravi v provincah, ki mejijo na Severni in Južni Vaziristan. Poleg tega izvajajo napade tudi v afganistanskih provincah Logar in Vardak ter v Kabulu. Borce novačijo predvsem iz lokalnih paštunskih plemen, vodstvena struktura pa je trdno v rokah Hakanijeve družine in članov njihovega plemena. »Hakanijeva skupina sodi v sam vrh džihadistične skupnosti. V sveti vojni so že desetletja. Najprej so se borili proti sovjetski okupaciji, nato so se s talibi borili proti Severnemu zavezništvu, zdaj se borijo proti Ameriki. Od nekdaj so tudi zelo blizu pakistanski vojski in obveščevalni službi. Njihov odnos se je utrjeval skozi desetletja,« pravi Saifula Mesud, prepričan, da Hakanijevi še vedno vzdržujejo stike s pakistansko vojsko. Na to nakazuje tudi dejstvo, da so Hakanijevi v preteklih letih včasih bili posredniki pri reševanju sporov med talibskimi skupinami in vojsko. Hakanijeva skupina torej spada med »dobre talibe«, saj je osredotočena na vojno v Afganistanu.

Uzbeki in Ujguri

Poleg paštunskih borcev z obeh strani pakistansko-afganistanske meje so v Severnem Vaziristanu svoj dom našli tudi številni tuji borci, predvsem dve manjši skupini uzbeških in ujgurskih upornikov. Uzbeški borci sestavljajo Islamsko gibanje Uzbekistana (IMU), ki trenutno deluje pod vodstvom Usmana Gazija. Gibanje, ki je bilo ustanovljeno že leta 1998, si je za osrednji cilj zadalo spodnesti uzbekistanskega diktatorja Islama Karimova, ki vlada že od nastanka države leta 1991, in tam ustanoviti islamski kalifat. V času talibskega režima so se člani IMU, zavezniki talibov, urili na vadbiščih v Afganistanu, od koder so izvajali napade v Uzbekistanu, po vdoru ameriške vojske pa so se preselili na varnejša plemenska območja na pakistanski strani meje. V zadnjih letih so uzbeški borci spremenili svojo misijo, opustili so boj proti Islamu Karimovu in postali del TTP. »Problem je, da se ti borci ne morejo vrniti v Uzbekistan. Ne morejo več izvajati operacij v Uzbekistanu, ker jih je Karimov premagal. Postali so zelo šibki. Če želijo preživeti tu, jim ne preostane drugega, kot da podprejo lokalne upornike, ki jim ponujajo zatočišče. Zato so se pridružili TTP, s katerim sodelujejo v sveti vojni proti pakistanskim oblastem,« pove Rahimula Jusufzaj. Ni jasno, koliko uzbeških borcev je na plemenskih območjih; ocene se gibljejo med nekaj sto do dva tisoč borcev.

V Severnem Vaziristanu so se v preteklih letih naselili tudi Ujguri, ki sestavljajo Islamsko gibanje Vzhodnega Turkestana (ETIM). Ujguri, člani etnične manjšine, ki živi v kitajski provinci Xinjiang – Ujguri jo imenujejo Vzhodni Turkestan –, so se v Severni Vaziristan zatekli pred brutalno represijo, ki so ji izpostavljeni na Kitajskem. Število ujgurskih upornikov, ki živijo v Severnem Vaziristanu, je neznano – po podatkih pakistanske obveščevalne službe naj bi tam, predvsem na območju Mir Ali, živelo približno 400 Ujgurov. Poleg tega naj bi bilo približno 250 Ujgurov tudi na afganistanski strani meje, na talibskih območjih v provincah Nuristan in Kunar. Ali Ujguri, ki so se zatekli v Severni Vaziristan, resnično predstavljajo nevarnost za Kitajsko? »V pogovorih, ki sem jih imel s predstavniki kitajskega zunanjega ministrstva in člani njihove obveščevalne službe, nisem nikoli slišal, da imajo Ujguri, ki živijo v Pakistanu in Afganistanu, neposreden stik z Ujguri, ki se borijo proti kitajskim oblastem. Rekli so le, da so Ujguri, ki živijo tu, inspiracija za Ujgure na Kitajskem, ker pripravljajo veliko propagande, snemajo propagandne filme. Zato so kitajske oblasti zaskrbljene,« pove Rahimula Jusufzaj.

Tuji sponzorji in podporniki

V obdobju 2002–2013 so ZDA namenile Pakistanu približno 27,4 milijarde dolarjev pomoči. Ta vsota je vključevala 18 milijard dolarjev vojaške/»varnostne« pomoči in okrog 9,4 milijarde razvojne in humanitarne pomoči. Od 18 milijard dolarjev vojaške/»varnostne« pomoči je približno 11 milijard prišlo iz sklada za podporo koalicije, iz katerega ameriški obrambni minister nakazuje denar državam, ki se ob boku ZDA borijo proti »terorizmu«. V zameno za ta denar mora pakistanski represivni aparat izvajati predvsem dve nalogi: prvič, zagotavljati mora varen in nemoten prehod za Natovo opremo, ki prehaja čez pakistansko ozemlje v sosednji Afganistan; in drugič, pakistanske sile morajo izvajati vojaške operacije proti uporniškim skupinam ob meji z Afganistanom. Tudi za naslednje leto je ameriški kongres v okviru sklada za podporo koalicije že predvidel 900 milijonov dolarjev za Pakistan. Dejansko izplačilo je – kot vedno – vezano na to, ali pakistanske represivne sile resnično izvajajo naloge, ki so jim naložene. A ker je pakistanska oblast prižgala zeleno luč za ofenzivo v Severnem Vaziristanu, kar je bila dolgoletna ameriška želja, si je verjetno že zagotovila izplačilo denarja za prihodnje leto.

Zaradi navzočnosti ujgurskih upornikov so tudi kitajske oblasti podprle vojaško ofenzivo v Severnem Vaziristanu. Kitajske oblasti so že večkrat izrazile zaskrbljenost nad dejstvom, da so nekateri ujgurski uporniki našli zatočišče na odročnih plemenskih območjih, hkrati pa so tudi kritizirale pakistanske oblasti, ker niso storile dovolj v boju proti Ujgurom. A zdaj je Kitajska zadovoljna. Dva dni po začetku letošnje ofenzive je Hua Chunying, tiskovna predstavnica kitajskega zunanjega ministrstva, zatrdila, da bo Kitajska še naprej podpirala pakistansko vlado v boju proti terorizmu. »Velja poudariti, da je Varnostni svet Združenih narodov označil ETIM za mednarodno teroristično organizacijo. To je kuga mednarodne skupnosti. Boj proti terorističnim silam ETIM je pomemben del mednarodne protiteroristične kampanje,« je zatrdila Hua Chunying, uporabljajoč podobno propagandno retoriko, kot jo ameriška vlada uporablja v svoji »vojni proti terorju«. Ker je Kitajska v preteklih letih odobrila velike investicijske projekte v Pakistanu, predvsem infrastrukturne in energetske, se zdi, da pakistanskim oblastem ni preostalo drugega kot ustreči tudi kitajskim željam. »Če Pakistan želi nadaljevati sodelovanje s Kitajsko, potem je moral sprožiti to ofenzivo. Kitajska je veliko vložila v Pakistan. Nihče drug ne prihaja sem. Zelo verjetno je, da je tudi kitajski pritisk prisilil pakistansko vojsko v ofenzivo,« pravi Imtiaz Gul, izvršni direktor Centra za raziskave in varnostne študije v Islamabadu.

V primežu ameriških in kitajskih interesov, v primežu njihove »vojne proti terorju« bo tako tudi v prihodnosti malo upanja za civiliste, ki so postali žrtve zadnje vojaške ofenzive.

Ofenziva treh okrajev

»Severni Vaziristan je sestavljen iz enajstih okrajev. Trenutno se vojaške operacije izvajajo le v treh okrajih, v Miran Šahu, Mir Aliju in Boji. Res je, da so to najbolj naseljena območja. A drugi okraji so ostali nedotaknjeni in prav tja so se verjetno zatekli talibi,« pravi Saifula Mesud, prepričan, da tako omejena ofenziva ne bo prinesla uspeha.

Zakaj se je vojska odločila, da napade le omenjene tri okraje? Po mnenju Rahimule Jusufzaja je osrednji cilj ofenzive premagati le TTP, ki deluje na tistem teritoriju. »Vojska se ne bori proti Gul Bahadurju ali proti Hakanijevi skupini. Zasedla je le območja, kjer so bili borci TTP. Uničila je njihov osrednji komunikacijski center, njihova skrivališča orožja. Uničila je hiše, kjer so bivali uporniki. Zdaj je TTP izgubil tisti teritorij,« pove Jusufzaj, ob tem pa doda, da so območja, ki jih nadzorujejo druge talibske skupine, za zdaj ostala nedotaknjena. »Vojska se ni odločila, da gre na območje Data Hel, ki ga nadzoruje Gul Bahadur, ali pa v dolino Šaval, ki je prav tako pod Gul Bahadurjevim nadzorom. Res je, da so tudi tam bombardirali, a tja niso odšli s kopenskimi silami. Od tam ljudje niso bili razseljeni. Zato Američani tudi spet izvajajo napade z brezpilotnimi letali, s katerimi ciljajo na člane Hakanijeve in Gul Bahadurjeve skupine.« Čeprav so predstavniki pakistanske vojske obljubili, da se bodo borili proti vsem talibskim skupinam, se torej za zdaj borijo le proti združenju »slabih talibov«, ki so se v preteklosti borili proti pakistanskim oblastem.

V začetku septembra so predstavniki pakistanske vojske zatrdili, da so v ofenzivi, v kateri naj bi »očistili« že 80 odstotkov ozemlja v Severnem Vaziristanu, ubili 910 »teroristov« – ljudi, za katere ni mogoče neodvisno preveriti, kdo so in kaj so počeli. Le dve žrtvi sta bili identificirani: uzbeški talibski poveljnik in poveljnik TTP. Ker je vojska povsem zaprla tisto območje, je nemogoče preveriti, kdo umira pod njihovimi bombniki.