Tiskane izdaje
Ašrakat se je sprehodila do bližnjega križišča, tam je nekaj časa čakala, potem pa se z nožem v roki pognala proti judovski priseljenki. V tistem trenutku je palestinsko deklico z avtomobilom zbil vpliven lokalni politik Geršon Mesika, ki je bil pred pol leta prisiljen odstopiti zaradi obtožb o korupciji, že pred štirinajstimi leti pa je do smrti povozil 90-letnega Palestinca, a ga je sodišče oprostilo. Hudo poškodovana deklica se je poskušala nekako umakniti z vozišča, a so se nanjo usuli streli. Dvakrat jo je zadel judovski priseljenec, nekoč pripadnik izraelske vojske. Ašrakat je obležala v krvi.
Mrtva.
* * *
V zadnjih dveh mesecih je bilo v novem valu nasilja, ki je izbruhnil na zasedenem Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu, ubitih 100 Palestincev in 18 Izraelcev. Razmere se zaostrujejo, nesmiselno pa je, vsaj za zdaj, govoriti o tretji intifadi, saj ne gre za vsesplošni palestinski upor proti okupaciji, temveč za osamljene napade na judovske priseljence in pripadnike izraelskih oboroženih sil. Napadalci so večinoma zelo mladi in politično ter tudi kakor koli drugače neorganizirani Palestinci. Izraelski odziv je silovit, »licenca za ubijanje« samoumevna. Zdi se, da se pripravlja nekaj večjega. Tragedije v nastajanju imajo prepoznaven vonj, podobe in ton.
Upor brez političnega
Triinšestdesetletni Levy, ki piše tedenske kolumne in reportaže za izraelski časnik Haaretz, enega poslednjih javnih glasu razuma in človečnosti v vse bolj radikalizirani izraelski družbi, je le nekaj ur po smrti palestinske deklice v begunskem taborišču obiskal njenega očeta. Ta je, globoko potrt, Gideonu, ki velik del časa preživi na Zahodnem bregu, dejal, da ga je Ašrakat presenetila, a da je ne obsoja. So pa napade najstnikov na judovske priseljence in pripadnike varnostnih sil že večkrat obsodili iz pisarn palestinskih oblasti (PA), ki so z intenzivnim sodelovanjem z izraelskimi oblastmi v zadnjih letih pomagale okrepiti okupacijo in posledično tudi Hamas. A najstniki, ki protestirajo na ulicah, ne pripadajo nikomur. Čutijo, da izgubljajo še preostanek svojega življenjskega prostora in človeškega dostojanstva. Vzhodni Jeruzalem je skoraj v celoti izgubljen, po zasedenem Zahodnem bregu se razraščajo judovske naselbine. Apartheid je iz dneva v dan bolj srdit.
* * *
»To je bil njen upor proti izraelski okupaciji,« je Taha Katanani o hčerkinem dejanju povedal najbolj vplivnemu in konsistentnemu izraelskemu borcu proti okupaciji in (celostnemu) razčlovečenju palestinskega prebivalstva, ki se je zaradi stalnega stika tako s palestinsko kot z izraelsko realnostjo znebil tudi ostankov optimizma. »To, kar se dogaja zadnjih nekaj tednov, ni političen upor. To je upor iz globoke stiske. Iz občutka absolutne nemoči. Ta se širi. Prepričan sem, da se bo – predvsem zaradi grozljivega izraelskega odziva – vse skupaj le še stopnjevalo. Popolnoma nesprejemljivo je tudi, da Izrael svojcem žrtev ne vrača trupel oziroma da z vračanjem močno zamuja, saj želi s tem preprečiti pogrebne manifestacije,« razmišlja Gideon Levy.
Zakaj tako pozno?
Vprašam ga, zakaj se je val napadov zgodil prav zdaj in kako jih je mogoče razumeti. »Pravilno vprašanje je, zakaj so se takšni napadi zgodili zdaj. Zakaj tako pozno? Smo morda mislili, da bodo Palestinci večno čakali in mirno sprejemali svojo tragedijo in iz dneva v dan slabše razmere, v katerih živijo; v katerih so prisiljeni živeti? Palestinci imajo ogromno razlogov za upor,« odgovarja Levy, ki je nekaj časa preživel v izraelski vojski, štiri leta pa je bil svetovalec legendarnega izraelskega politika Šimona Peresa, ko je ta, še globoko v časih, ko je v judovski državi obstajala prava levica, vodil izraelsko delavsko stranko. Ostal je le oddaljen spomin. Izraelska realnost je danes bolj radikalna, bolj agresivna in manj demokratična kot kadar koli.
Gideon, sprva sicer velik zagovornik tako imenovane rešitve dveh držav, je bil eden prvih, ki je spoznal, kako usodne posledice bo tako za Palestince kot za Izraelce imel mirovni sporazum iz Osla. Njegove besede so dolgo časa odzvanjale v prazno, potem pa so se začele uresničevati. A da bo tako hudo in slabo, kot je danes, ko v Izraelu vlada apartheid in so palestinska ozemlja močno skrčena, si ni mogel niti misliti. »Druga intifada, neposredna posledica propadajočega dogovora iz Osla, je imela za Palestince katastrofalne posledice. Oslo je bil od nekdaj zanka. Pred Oslom je bilo, denimo, gradnjo judovskih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu mogoče še zamrzniti, po Oslu pa so se naselbine začele neovirano razraščati. To je postal eden prioritetnih projektov izraelske države. Hkrati je zrasel zid. Odnos do Palestincev se je izjemno zaostril. Na drugi strani je imela od Osla velike koristi palestinska politična elita. Številni ljudje so obogateli na račun lastnega ljudstva,« razlaga Levy.
Kot pravi, je današnji Izrael spuščena divja žival, ki si lahko privošči tako rekoč vse. Ironično je, da je vojska skupaj z obveščevalnimi službami tista, ki izraelsko vlado opozarja na nujnost »omilitve« okupacije in bolj umirjenega odziva na palestinske napade. Vojska, pravi Levy, se zaveda neposrednih posledic političnih odločitev in velike cene, ki jo bo moral (tudi) Izrael plačati, če se bo upor razširil po vseh zasedenih palestinskih območjih in Gazi.
Popolnoma proste roke
»Izrael kot država nikoli ni imel toliko svobode … Naselbine rastejo brez omejitev. Mednarodna skupnost ne pritiska. Vpliv Združenih držav na izraelsko politiko ni bil nikoli manjši. Predsednik vlade Benjamin Netanjahu ima povsem proste roke in to s pridom izkorišča. V prvih mesecih po izvolitvi Baracka Obame za ameriškega predsednika je bilo v Izraelu čutiti nekaj strahu, da se bo ameriška politika spremenila, a ni bilo tako. Nasprotno. Izrael je dobil še bolj odprte roke za radikalizacijo okupacije, širjenje naselbin in gradnjo varnostnega aparata. V zadnjih sedmih letih se je zato ogromno spremenilo,« nadaljuje Gideon Levy. Sram ga je, pravi. Vedno bolj. Izrael, njegova domovina, se spreminja »v grozno državo«, državo populističnega oportunizma. Boji se, da se bo življenje za prebivalce, ne le za Palestince, močno poslabšalo.
»Izraelska družba se je močno radikalizirala in se oddaljila od svojih temeljev. Protidemokratične tendence so vedno močnejše. Mlade generacije so nekajkrat slabše od svojih staršev. Prihodnost? Razlog za obup. Ravno zaradi mladih generacij, ki so bolj nacionalistične in rasistične od vseh generacij pred seboj. Mladi – seveda z redkimi izjemami – se, drugače od svojih staršev, večinoma nikoli niso srečali s Palestinci. Kaj šele da bi z njimi skupaj delali ali hodili v šolo. Edini stik, ki ga imajo, je, ko so v vojski … So popolnoma ignorantski in arogantni, v njih je veliko sovraštva, so brez empatije. To je izjemno žalosten produkt uradne izraelske politike po Oslu: tudi 'mainstream' izraelsko razmišljanje se pomika proti skrajni desnici. To velja tudi za nekdanjo samooklicano levico, ki je, razočarana zaradi neuspeha mirovnega dogovora, sprejela argumente desnice,« nadaljuje Levy in dodaja, da je tako za Izrael kot za mednarodno skupnost že nekaj časa normalno, da se, denimo, območje Gaze bombardira vsake dve leti.
»Izrael lahko stori vse in svet bo molčal. Združene države so dvignile roke, Evropa pa se trese pred morebitnimi izraelskimi reakcijami, zato ne ukrene ničesar. A tudi če bi želela kaj resnega ukreniti, tega ne bi bila zmožna. Označevanje izdelkov, ki v evropske trgovine prihajajo iz judovskih naselbin, je le droben korak. Res je, da je javno mnenje marsikje obrnjeno proti Izraelu, a številne svetovne vlade so na Netanjahujevi strani. Lepšega darila kot skoraj popolne neodzivnosti tako imenovanega svobodnega sveta si Netanjahu in izraelska skrajna desnica ne bi mogla želeti.«
K temu so seveda veliko prispevale tudi spremenjene geostrateške razmere, globalno in regionalno. Po tako imenovani arabski pomladi je judovska država geostrateško močnejša kot kadar koli v svoji 67-letni zgodovini. Večina najmočnejših arabskih držav, ki so za Izrael, če že drugega ne, predstavljale vsaj latentno grožnjo (Sirija, Egipt, Libija, Irak), je doživela hudo preobrazbo ali se celo pogreznila v usodne notranje konflikte.
»Izraelu zelo ustreza islamofobija, ki se je po terorističnih napadih v Parizu in zaradi begunske krize tako močno razširila po Evropi. Morda se zdi, da so trenutne razmere za Izrael idealne, a to je kratkoročno razmišljanje – razmišljanje Benjamina Netanjahuja in izraelske desnice. Bojim se, da izraelska politika dolgoročno vodi v katastrofo,« razmišlja avtor dveh knjig (Twilight Zone – Life and Death under the Israeli Occupation, The Punishment of Gaza), ki je na svoji koži večkrat občutil, kako zares – in kako na slabše – se je v zadnjih letih spremenila izraelska družba. Začel je prejemati grožnje, tudi s smrtjo. Lani poleti, ko je močno nasprotoval izraelski operaciji v Gazi, v kateri je bilo ubitih več kot 2000 Palestincev, je moral prvič v življenju najeti osebne stražarje. Kljub temu, pravi, svoje delo – kot novinar – lahko še naprej nemoteno opravlja. Brez cenzure, na svoj, neposreden in brezkompromisen način. Res je, dodaja, da je na Zahodnem bregu zaradi vedno bolj številnih nadzornih točk, naraščajočih frustracij in predvsem zaradi tega, »ker tempo igre določajo priseljenci«, tudi novinarsko delo čedalje težje opravljati. Neprijetno in zoprno je, a Levy se ne misli predati. Njegova naloga – misija – je jasna.
* * *
Morda mu je tudi zato rahlo zastal glas, ko sem ga, »starega izraelskega patriota«, kot se je večkrat opisal, vprašal, ali je kdaj razmišljal o selitvi iz svoje države. »Ne! Nikoli!«
