Tiskane izdaje
Tveganje za neuspeh je bilo veliko, saj je Schuman, tedaj francoski zunanji minister, načrt gradil na temelju sprave med Francijo in Nemčijo ter mimo vedenja mnogih članov francoske vlade in parlamenta. Njegov načrt je šel v drugačno smer kot predhodni Monnetov načrt, s katerim je Francija od leta 1945 nadzirala velik del nemške proizvodnje jekla. Schumanov načrt je predpostavljal enakopravnost – bodimo pozorni –, enakopravnost zmagovalca in poraženca velike vojne samo pet let po nemškem porazu.
Iz Schumanovih zapisov je razvidno, da mu pri tem tveganem in pogumnem dejanju ni šlo samo za ekonomsko korist Francije, Nemčije in drugih priključenih držav, ampak je ekonomijo prepoznaval kot sredstvo za zagotavljanje miru, onemogočanje vojn in za razvijanje spravljenega odnosa med narodi.
Obletnice so običajno povod za praznovanje. Po dolgem obdobju miru v Zahodni Evropi in 60 let od podpisa rimskih pogodb bi države in državljani EU lahko letos dali praznovanju še posebno težo. A zdajšnje stanje in perspektive razvoja Evrope bolj kot k praznovanju pozivajo k temeljitemu premisleku. Brexit in vzpon nacionalističnih gibanj v več državah EU, rast nezaupanja v EU in evroskepticizem, odzivi na množične migracije in zaostritev odnosov med evropskim Zahodom in Vzhodom – to so le nekatera dejstva, ki kažejo, da se je evropsko povezovanje znašlo na razpotju.
Pozaba spomina
Ali bo Evropa našla pravi odgovor na izzive sedanjosti, je vprašanje. Krizna situacija namreč ne sega samo v ekonomske in politične vidike življenja, ampak, kot je pred leti zapisal Boštjan M. Zupančič (2012), gre v prvi vrsti za moralno-etično vprašanje. Bistvo krize zadeva vprašanje duha: »Enaindvajseto stoletje bo duhovno ali pa ga ne bo.« Pred dvema desetletjema pa je Václav Havel v tekstu, objavljenem v Novi reviji (1998), postavil trditev, da Evropa po demokratični revoluciji potrebuje eksistencialno revolucijo, revolucijo duha, ki bi vodila k prenovi globine identitete. V evforiji demokracije v prvem obdobju po padcu komunizma so se njegove besede morda mnogim zdele nepotrebne ali napačne, danes pa je drugače.
Za prevladujoč tok sodobne zahodne družbe veljajo oznake, kot so družba tveganja, enodimenzionalna družba, tekoča moderna, življenje v fragmentih, brezglobinskost in kratkotrajnost, družba pretiranega individualizma in subjektivizma. Zaradi sodobnega pluralizma mnoge samoumevnosti niso več samoumevne. V zahodni Evropi, kot je pokazala Grace Davie, poteka mutacija spomina.
A čeprav sta po eni strani za naš čas značilna nihilizem in narcisizem, poudarjanje kulture »najprej jaz«, po drugi strani ne kaže prezreti prizadevanj za pristen dialog in srečanje. V več evropskih družbah so raziskave pokazale, da strpnost ne zadošča. Strpnost, toleranca je vodila do nastanka družb, v katerih ljudje različnih kultur živijo vzporedno življenje. V takih družbah se ljudje različnih kultur le redko srečajo, saj je premalo resničnega spoštovanja in dialoga. Zato se razlike ne rešujejo na način medsebojnega poslušanja in skupnega iskanja poti naprej. Ker ni srečanja v globini identitet, edinost v različnosti (spravljena različnost) in integracije migrantov niso značilnosti takih družb.
Kako na primeren način okrepiti identiteto Evrope? Močne identitete so lahko napačne – take so identitete fundamentalizmov, nacionalizmov, mnogih ideologij. A menimo, da odgovor na nesprejemljive identitete ni šibka identiteta (fragmentirana, fluidna ali skrpana), ampak drugačna identiteta. Dan Evrope je odlična priložnost za obuditev živega spomina na identiteto Evrope, kot je bila začrtana v prvem obdobju, pa se je v desetletjih izgubila. Pozaba spomina je eden osrednjih problemov Evrope. O tem med drugim govori tudi dejstvo, da v Evropi komaj kdo ve, kdo so ustanovni očetje evropskih povezav, zakaj so to, katere so bile temeljne usmeritve »projekta Evropa«, medtem ko je v ZDA stanje povsem drugačno.
Kdo je oče?
Poglejmo nekatere značilne poteze Roberta Schumana, tudi zato, ker je tisti ustanovni oče Evrope, ki mu je evropski parlament dal naziv »oče Evrope«.
Nekdanji francoski zunanji minister Robert Schuman, pobudnik Schumanove deklaracije. Foto: dokumentacija Dela
Kot je pokazal Jeff Fountain v knjigi Globoko ukoreninjen – Evropska vizija Roberta Schumana, pri Schumanu ne gre le za evropske vrednote, ampak za to, da so vrednote ukoreninjene. Rožice v vazi so lepe, a ovenejo, ker niso ukoreninjene; enako se zgodi z vrednotami, če izgubijo svojo ukoreninjenost. Človek je ukoreninjen v kulturi, veri, pogledih na svet, v srcu itd.
V tem smislu je zanimivo Schumanovo razumevanje odnosa med duhom in institucijami. Skupnost za premog in jeklo, Euratom in svobodni trg s svobodnim pretokom blaga, kapitala in ljudi so, tako je menil desetletje po njihovem nastanku, globoko spremenili odnose med državami. Države so postajale deli nove celote, vendar taka »celota ne bo mogla in ne bo smela biti le gospodarski in tehnični podvig. Potrebna ji bo duša, zavest o zgodovinskih sorodnostih ter sedanjih in prihodnjih odgovornostih, politična volja za služenje istemu človeškemu idealu.« (Za Evropo, 1963)
Na drugem mestu je zapisal: »Nikakor ni mogoče prevečkrat poudariti, da evropske enotnosti ne bodo ustvarile edino in predvsem evropske institucije: ustanovitev teh bo sledila poti duha.« Prepričan je, da se mora evropska integracija »izogibati zmot nacionalnih demokracij, zlasti zmot čezmerne birokracije in tehnokracije. […] Okostenelost administracije je prva nevarnost, ki ogroža nadnacionalne urade.«
Zanimivo, štiri desetletja kasneje je Romano Prodi v knjigi Moja Evropa (1999) postavil podobno tezo: Evropa šele išče dušo. V tem procesu smo tudi danes bolj kot ne na začetku.
Po Schumanu se države povezujejo le tedaj, ko med seboj čutijo nekaj skupnega, ko med njimi obstajajo potrebno zaupanje, skupni interesi, vezi in ideje. »Služiti človeštvu je dolžnost, enaka tisti, ki nam nalaga zvestobo lastnemu narodu. Tako pa smo na poti proti konceptu sveta, v katerem prihaja čedalje bolj do izraza vizija in iskanje tistega, kar narode povezuje, kar jim je skupno in kjer bo prostor za spravo njihovih posebnosti in nasprotij.
Evropa se išče; ve, da ima lastno prihodnost v svojih rokah. Še nikoli ni bila tako blizu cilja. Bog daj, da ne bi zamudila odločilnega trenutka svoje usode, zadnje priložnosti za svojo rešitev.«
Več kot pol stoletja kasneje so te besede lahko opomin, navdih in živ spomin pri soočanju z mnogimi nalogami in izzivi našega časa. Evropska zgodovina je na eni strani polna veličastnih dosežkov, na drugi pa polna krvi in krivic. Pomembno je ohranjati spomin na oboje. V Auschwitzu je poveden napis filozofa Georgea Santayane: »Ti, ki se ne spominjajo svoje zgodovine, so obsojeni, da jo ponovno doživijo.« Opozorilo pred zlom Evrope in poziv za preprečevanje sodobnih krivic. Na drugi strani pa ohranjajmo živ spomin na velike može in žene evropske zgodovine, saj je to vir, ki daje upanje in pogum ter je navdih za resnično ustvarjalno življenje danes.
