Modeli in odprta glava

Študij ekonomije potrebuje prenovo. Mnoge evropske in ameriške univerze so se pridružile trendu, ki ga je zagnala Wendy Carlin, profesorica na University College London, podprla pa nobelovec Joseph Stiglitz s Columbia University in Andy Haldane, glavni ekonomist na britanski centralni banki. Ta trend prenove je rezultiral v projektu Core, ki naj bi zagotovil prosto dostopna gradiva za ekonomski kurikulum ekonomije. Celoten trend prenove pa sponzorira Institute for New Economic Thinking oziroma milijarder in filantrop George Soros.

Tudi na naši fakulteti imamo enega izmed krogov živahnih internih razprav med kolegi glede prenove študija ekonomije, vendar iz nekoliko drugačnih razlogov. Pri nas namreč neoklasična ekonomska veda ni nikoli zares prevladala v ekonomskem kurikulumu, zato tudi tako velike škode ni mogla narediti, temveč je študij ekonomije ostal bolj institucionalen ter manj kvantitativen in aplikativen. Mnenja se krešejo med dvema glavnima strujama. Prva struja zagovarja še večjo heterodoksnost kurikuluma, katere problem je seveda v neuporabnosti diplomantov v praktičnem življenju in neprimerljivosti z drugimi vodilnimi univerzami. Druga struja je za ortodoksno mainstream neoklasiko, katere osnova je optimizacijsko obnašanje in kvantitativni pristop.

Čeprav sam formalno spadam v drugo strujo, pa zagovarjam nekoliko drugačno stališče. Menim, da je izvrstna metodološka podlaga iz mikro- in makroekonomije, matematike, statistike, ekonometrije in kvantitativnih financ seveda nujna za razvoj dobrih analitskih sposobnosti diplomantov in za njihovo zaposljivost v javnih institucijah, bankah, podjetjih in mednarodnih organizacijah, pa tudi v sami izvršni veji oblasti. Toda ni dovolj. Je zgolj potreben pogoj, ne pa tudi zadosten.

Na naši fakulteti namreč vzgajamo bodoče voditelje, ki kasneje prevzamejo vodilne položaje v največjih podjetjih, pa tudi v vladi, centralni banki in evropski komisiji. Pri tem jim analitsko znanje lahko izjemno pomaga pri razumevanju podlag za odločitve, ne more pa jim mehansko zagotavljati pravilnosti njihovih odločitev. Odločitve namreč ne temeljijo zgolj na »izračunih«, temveč na podlagi presoje bistveno širših okoliščin in strateškega razmisleka o dolgoročnih učinkih posameznih odločitev. Bolj kot na izračunih običajno temeljijo na izkušnjah in intuiciji. Kajti prihodnost je absolutno nepredvidljiva, pri tem pa »izračuni« oziroma »ocene«, ki vedno temeljijo na modelih z zelo omejujočimi predpostavkami in na teoretskih konceptih, ki so spet nastali v nekem zgodovinskem kontekstu, ne morejo dati več kot zgolj zelo poenostavljene špekulacije o prihodnosti. Zato je pomemben strateški razmislek, ki zna na podlagi izkušenj in intuicije pravilno ovrednotiti »kvantitativne špekulacije« glede prihodnosti. Zato zagovarjam, da mora ekonomski kurikulum ob zares izvrstni metodološki osnovi vsebovati tudi ekonomsko zgodovino, politično ekonomijo, filozofijo in etiko, ki lahko diplomantom ob analitskem znanju nekam v male možgane vsadi tudi kanček intuicije in varovala pred moralnim hazardom.

Utemeljevanje nujnosti zgolj tehničnega znanja brez »institucionalne navlake« namreč pomeni avtocesto v propad. Finančni baloni in kriza, ki je izbruhnila leta 2008, so nastali kot posledica napačnih odločitev, utemeljenih na natanko takšnih modelskih ocenah, narejenih v razmerah zelo poenostavljenih predpostavk, kot so denimo racionalna pričakovanja in normalna statistična porazdelitev. Umanjkali pa so strateški razmisleki o optimalnosti finančnih naložb na podlagi zgodovinskih izkušenj, intuicije in etičnih dilem. Nič drugačen ni denimo propad »družbe z najvišjim IQ-jem«, hedge sklada Long Term Capital Management (LTCM), ki je imel na svojem vrhuncu zaposlenih 200 sodelavcev, večinoma doktorjev znanosti in dva nobelovca za ekonomijo (Roberta Mertona in Myrona Scholesa). No, ko se je leta 1997 zgodil več kot »5-sigma« finančni šok, je to pomenilo »smrt« briljantnih, genialnih in arogantnih finančnih matematikov v LTCM, ki so mislili, da so z matematičnimi algoritmi premagali negotovost. Za seboj so pustili za 3,6 milijarde dolarjev veliko finančno luknjo.

In zelo podobna je usoda tedaj najboljšega ameriškega ekonomista Irvinga Fisherja, ki je finančno bankrotiral ob borznem zlomu leta 1929 na podlagi svojih statistično utemeljenih napovedi. Britanski ekonomist John M. Keynes, ki je v istem obdobju tudi izgubil premoženje na borzi, je spremenil strategijo in nehal investirati na podlagi makroekonomskih napovedi, Fisher pa je vztrajal pri statističnih napovedih. Keynes je obogatel sebe in sklad King’s College univerze v Cambridgeu, ki ga je upravljal, Irving pa je zaradi vztrajanja pri statistiki obubožal in umrl v revščini.

Tim Harford je nedavno v Financial Timesu zelo lepo opisal, zakaj so eksperti izjemno slabi pri napovedovanju prihodnjih dogodkov. Zato, ker svoje napovedi preveč bazirajo na privzetih modelskih ali miselnih konceptih, na sistematičnem, logičnem in nekritičnem razmišljanju, ker ne dopuščajo intuicije in ne spreminjajo mnenja, če se podatki spremenijo. Kot kažejo rezultati velikega eksperimenta Philipa Tetlocka Good Judgment Project, so bolj uspešni napovedovalci tisti, ki so manj samoprepričani in so sposobni spreminjati mnenje na podlagi novih informacij, ali na kratko: ki so pri svojem razmišljanju »aktivno odprte glave«.

Svetovno znani psiholog Gerd Gigerenzer, ki trenutno dela projekt za britansko centralno banko, trdi, da je intuicija načeloma boljša od analitičnega razmišljanja v svetu negotovosti. Gigerenzer pravi, da je »statistično razmišljanje« dobro v predvidljivem svetu, kjer lahko izračunamo tveganja. V negotovem svetu, v kakršnem živimo, pa so bolj pomembni pravila palca, hevristično razmišljanje in intuicija. Gigerenzer tudi pravi, da menedžerji v velikih podjetjih, za katere je delal, več kot polovico odločitev sprejmejo na podlagi intuicije, notranjega občutka, vendar si tega ne upajo javno povedati. Pač pa ex post naročijo analize pri sodelavcih ali svetovalnih družbah, da »podkrepijo« njihove odločitve in se zaščitijo pred nadzornimi sveti.

Nič manj niso intuicija in zgodovinske izkušnje pomembne pri strateških nacionalnih odločitvah. Zavedati se je treba, da so mnoge »ekonomske zakonitosti« veljavne zgolj v zelo specifičnih razmerah in da so se oblikovale v določenem zgodovinskem kontekstu. Učbeniški primer, da se prosta trgovina splača vsem državam, ki ga na primeru Smith-Ricardovega koncepta absolutnih oziroma primerjalnih prednosti tako široko uporabljamo kot argument, da morajo države popolnoma liberalizirati svojo trgovino, je nastal izključno zaradi potrebe Anglije v 18. stoletju, da pride do zlata, ki ga je Portugalska ropala v Južni Ameriki. Anglija se je v sporazumu s Portugalsko iz leta 1703 zavezala, da bo znižala carine na uvoz portugalskega vina za eno tretjino glede na uvoz vina iz Francije, medtem ko se je Portugalska zavezala, da ne bo uporabljala višjih carin za uvoz tekstila iz Anglije kot za uvoz iz drugih držav. Ta navidezno bolj ugoden sporazum za Portugalsko pa je bil vendarle velik pogajalski dosežek za Anglijo, saj Portugalska niti približno ni mogla z vinom pokriti uvoza tekstila iz Anglije. Ker so takrat države trgovino plačevale v zlatu, je bil sporazum zelo eleganten način, da je Anglija leto za letom črpala portugalske zaloge zlata.

To nesorazmernost je opazil že tudi sam Smith, ki je v knjigi Bogastvo narodov formuliral to »zakonitost«, da se prosta trgovina splača vsem. Večina študentov ekonomije in kasnejših voditeljev pa nikoli ne izve, da je ta zakonitost nastala v določenem zgodovinskem kontekstu in da velja samo v specifičnih razmerah, če državi trgujeta z dvema popolnoma enakovrednima izdelkoma in če je trgovina med državama izravnana. Prav tako se večina študentov ne zaveda, da posledična specializacija v zgolj enem izmed obeh proizvodov pomeni odpuščanje v proizvodnji opuščenega izdelka in precejšnje strukturne države. Tako kot spregledajo, da se je večini danes razvitih držav uspelo razviti šele, ko so se v 19. stoletju z močnim protekcionizmom zaščitile pred Anglijo. Ali pa, kot dokazuje Dani Rodrik s Harvarda, da je liberalizacija na vrat na nos latinskoameriške države pahnila v hude težave, iz katerih se še niso izvile, medtem ko je Kitajska s kontroliranim odpiranjem obrnila globalizacijo sebi v prid.

Navedel sem zgolj nekaj fragmentov za ilustracijo, zakaj potrebujemo diplomante s širšim pogledom na svet. Ne vzgajamo zgolj tehnične inteligence oziroma »fahidiotov«, temveč bodoče voditelje, ki bodo sposobni strateških razmislekov onstran kalkulacij, narejenih v specifičnih oziroma laboratorijskih razmerah. Tudi Platon je v Državi vodenje države zaupal filozofom in ne matematikom.