Moj jezik so oblike, barve, svetloba in senca

James Nachtwey je fotografska priča, ki je spremljala vse najhujše izbruhe podivjane človeške narave v zadnjih tridesetih letih.

Objavljeno
19. junij 2015 11.11
James Nachtwey svetovno znani ameriški fotorporter. Ljubljana, Slovenija 8.junija 2015.
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Pred nobenim pogovorom še nisem slišal toliko dobronamernih opozoril. »Če ga boste spraševali osebne reči – zakaj ni poročen in nima otrok – se bo takoj nehal pogovarjati,« je povedal francoski fotograf in kustos Alain Mingam, ki je skrbel za postavitev razstave Priča (The Witness) v Cankarjevem domu. »Pazita, da ga ne bosta postavila pred napačno fotografijo. Ko smo hoteli posneti njegovo izjavo, smo morali prestaviti kamero, ker se ni strinjal z ozadjem,« naju je s fotografom posvaril televizijski snemalec.

Od drugih sogovornikov sem izvedel, da se vojni fotograf James Nachtwey ne mara pogovarjati z novinarji in ga je moral režiser njegovega biografskega dokumentarnega filma The War Photographer (2001) Christian Frei več let prepričevati, preden mu je dovolil posneti prve kadre. Iz pogovora dveh vzdrževalcev sem razbral, da so morali več ur popravljati projekcijo fotografij pred njegovim ljubljanskim nastopom, ker postavitev ni bila dovolj natančna. Vendar v njihovem glasu ni bilo običajnega negodovanja.

Nachtwey ima med novinarskimi fotografi poseben status. Tudi kritiki priznavajo, da se v zadnjih tridesetih letih ni držal varnih novinarskih konvojev, ampak je vojne spopade, politične nemire in humanitarne katastrofe spremljal od blizu – takrat, ko je bilo najhuje. Njegova fotografska tehnika je izjemna, ampak je ne uporablja za ustvarjanje spektakla ali upodabljanje »razglednic iz pekla«, kar včasih očitajo njegovemu fotografskemu sodobniku in dobremu znancu Sebastiau Salgadu. Ko je bil lani ranjen med fotografiranjem politične drame na Tajskem in je krogla prebila mišico na nogi, je že po nekaj minutah vstal in fotografiral naprej.

»Tako fanatično je predan svojemu delu, da mu muhavosti in težavnosti sploh ne morem zameriti, čeprav bom po njegovem obisku rabil kak teden počitka,« je priznal eden izmed organizatorjev, ki ga je Nactwey ravno oštel zaradi preveč kontrastno natisnjenih plakatov (fotografa je v Slovenijo povabil festival Slovenia Press Photo). Ena njegovih zadnjih nalog pa je bila gledanje na uro, da ne bom med pogovorom prekoračil skopo odmerjenega časa: deset minut za televizijo, dvajset minut za časopis.

Nachtwey je prisedel in nas nekaj trenutkov opazoval. »Ste bili na mojem včerajšnjem predavanju? V članku lahko uporabite vse, kar sem povedal, saj se danes raje ne bi ponavljal,« je dejal tiho in počasi. V mislih sem izločil polovico pripravljenih vprašanj in sklenil, da ga bom spraševal samo stvari, ki jih še ni povedal na predavanjih, zapisal v fotografskih monografijah ali pojasnil v biografskem filmu. »Kaj se vam je zgodilo v Ruandi, kjer je novinarsko kariero končal Sebastiao Salgado?« sem končno vprašal.

Vojni fotograf

Genocid v Ruandi, kjer je Hutujska etnična večina pomladi 1994 pobila več kot milijon pripadnikov manjšinskih Tutsijev in zmernih Hutujev, je močno vplival na karieri dveh velikih fotografskih novinarjev dvajsetega stoletja.

Uradna biografija Jamesa Nachtweya – tista, o kateri je pripravljen javno govoriti – se je začela med vojno v Vietnamu. Podobe in zgodbe, ki so jih objavljali tedanji vojni novinarji, so kazale popolnoma drugačno sliko spopada, kot so ga slikali politiki. Uradne propagandne novice o velikih vojaških uspehih in priljubljenosti ameriške vojske so se razblinile ob fotografskih reportažah Horsta Faasa in Eddieja Adamsa ter literarnih zapisih Michaela Herra. Njihovo delo je imelo velik vpliv na mladega politologa, saj je videl, kako so brutalne prizore oddaljene vojne spreminjale javno mnenje in prisilile ameriško vlado, da je umaknila vojaške enote. V vojnih fotografih je prepoznal edine priče, ki so lahko prikazale resnične posledice vojne in opozorile na njene nesmisle. Sklenil je, da bo tudi sam postal takšna priča, zato se je v začetku osemdesetih let odpravil na svoje prvo bojišče: na ulice Severne Irske.

V naslednjih tridesetih letih je Nachtwey objavljal reportaže iz vseh največjih vojnih prizorišč, beležil humanitarne katastrofe in od blizu opazoval najhujše plati človeške narave: v Afriki, Čečeniji, Bosni, na Kosovu, v Iraku, Južni Ameriki, po Aziji in v Združenih državah. Njegove fotografije so postajale vse bolj prepoznavne in so večkrat prepričale žirante vseh največjih fotografskih natečajev za novinarsko fotografijo. Večkrat je zmagal na natečaju World Press Photo, sodeloval s fotografsko agencijo Magnum, soustanovil agencijo VII Photo in posnel verjetno najbolj preroško fotografijo enajstega septembra, kjer se pred podirajočo se stavbo zlato sveti simbol zahodne civilizacije: krščansko razpelo.

Kljub veliki prepoznavnosti fotografij je ostajal avtor teh fotografij enako skrivnosten. Njegovo delo ne kaže skoraj nikakršne opredelitve do vpletenih strani. Edino znano intimno razmerje je trajalo nekaj mesecev, njegova edina sprostitev med fotografskimi nalogami je muharjenje v ameriški divjini. Nikoli ni govoril o sebi ali opisoval občutkov med fotografiranjem človeških tragedij. Ni se zapil ali psihično zlomil kot številni fotografski sodobniki, njegovih redkih javnih nastopov nista skalila zagrenjenost ali cinizem, ki je zelo značilen za vojne fotografske veterane. Vendar sem v filmu The War Photographer opazil prizor, v katerem so se na obvladanem obrazu prvič pokazala čustva. Trenutek, ko je začel opisovati genocid v Ruandi.

Zakaj je bila Ruanda tako drugačna od vseh drugih grozot, ki jih je zabeležil na prejšnjih fotografskih nalogah? Kaj so videli fotografi, da je Sebastiao Salgado izgubil vero v človeštvo in začel s projektom Genesis iskati smisel v ohranjanju narave, ki je naša vrsta še ni dokončno pokvarila?

Poslanstvo: priča

»V samo stotih dneh so Hutuji pobili med pol milijona in milijonom ljudi. Pobijali niso samo vojaki, policisti in pripadniki paravojaških enot, ampak čisto običajni civilisti. Hutujski vaščani so se oborožili z mačetami, palicami in drugimi primitivnimi orodji, do smrti potolkli vse tutsijevske sosede, posilili ženske, se kruto znesli nad otroki in pobrali njihovo imetje. To niso bili neosebni poboji, kakršne omogočata sodobna vojaška tehnologija in vročica uličnega boja med nasprotnimi skupinami. To je bilo mesarjenje, kakršnega dotlej še nisem videl,« se je spominjal sogovornik. »Krvniki so vedno poskušali skriti svoja dejanja. Tu pa se je moški z mačeto nastavil fotoaparatu, ko mu je pred nogami klečala ženska z dojenčkom. In dvakrat zamahnil, ne da bi odmaknil pogled. Takšnega dejanja … Ne morem razumeti.«

»Vendar se državljanska vojna v Ruandi ni končala z genocidom. Ko je tutsijevska uporniška vojska strmoglavila vlado, so se Hutuji zaradi strahu pred maščevanjem umaknili v sosednje države. Ob meji so zrasla begunska taborišča, v katera se je zateklo več sto tisoč ljudi, med katerimi so bili tudi tisti, ki so pobijali Tutsije. Razmere v taboriščih so bile obupne in že v nekaj tednih so izbruhnile bolezni. Ko sem se sprehajal med shiranimi, izstradanimi in bolnimi telesi Hutujev, sem se moral ves čas opominjati, da verjetno gledam nekdanje krvnike. A nisem mogel občutiti nikakršnega zadoščenja, da jih je doletela pravična kazen. Videl sem samo nadaljevanje človeške tragedije, ki jo je ves čas od strani opazovala mednarodna skupnost. In posledice najstarejšega orožja za množično uničevanje, ki ga pozna človeštvo: lakote.«

Ste po Ruandi zato nekaj mesecev fotografirali ameriški nogomet, sem vprašal in pogledal na podčrtane zapiske? Da bi si – podobno kot Salgado – opomogli po travmatičnem doživetju?

Nachtwey je odločno odkimal. Povedal je, da globoko razume Salgada in spoštuje njegovo odločitev, da ne bo več fotografiral človeških zgodb, ampak je bil zanj ameriški nogomet samo zanimiv poklicni izziv. »Ne potrebujem takšnega umika. Svojim čustvom nikoli ne dovolim, da bi me odvrnila od fotografiranja. Tam nisem zato, da bi se obrnil stran ali razmišljal o svojih občutkih. Vso jezo, žalost in frustracijo moram usmeriti v fotografije, če hočem opraviti dolžnost novinarske priče, ki vojne ne potlači v podzavest, ampak poskrbi, da so ljudje seznanjeni s posledicami vojne in humanitarnih katastrof. Le obveščena javnost lahko pritisnejo na odločevalce, naj ukrepajo, pomagajo in končajo trpljenje,« je poudaril.

Filozofijo novinarske priče je Nachtwey ponovil na vsakem javnem nastopu ali intervjuju, ki sem ga prebral pred pogovorom. Vendar je podoba protivojnega fotografa, ki z objavami v množičnih medijih spreminja javno mnenje in pomaga žrtvam nasilja, pogosto idealizirana. Na njegovo pričanje pa vplivajo enaki dejavniki, ki veljajo za vse druge oblike medijskega poročanja: politični interesi, komercialni pritiski in kultura, iz katere izhaja novinar.

Medijski spektakel

Ameriški novinar Michael Herr je v knjigi Dispatches samokritično razmišljal o motivih vojnih novinarjev in opisoval nekatere kolege, ki so bili pripravljeni za dobro zgodbo in spektakularno fotografijo skoraj sami zanetiti spopad ali zrežirati bolj šokanten prizor. Vojni fotografi se morajo pogosto zagovarjati pred očitki, da s fotografijami sodelujejo v propagandni vojni vpletenih strani in izkoriščajo tujo nesrečo, saj podobe prodajajo komercialnim medijem. Prizori oddaljenega trpljenja pa večinoma sledijo pogledu belega zahodnjaka, ki skozi medije nagovarja druge bele zahodnjake in utrjuje predstave o nebogljenem in hkrati podivjanem tretjem svetu, ki potrebuje našo trdo roko in pomoč.

»Ali kdaj pomislite, da s fotografijami preveč posegate v zasebnost in dostojanstvo portretirancev? Kaj bi si ob pogledu na objavljeno fotografijo mislil razgaljeni palestinski fantič, ki je izgubil obe nogi med bombnim napadom,« je po ljubljanskem predavanju zanimalo obiskovalko. Ponovil sem njeno misel in vprašal, kako se obvaruje pred pritiski urednikov, ki zaradi poplave podob in otopelosti gledalcev zahtevajo vse bolj eksplicitne reportaže.

»Nimam občutka, da uredniki zahtevajo vse bolj eksplicitne fotografije. Prej nasprotno. Oglaševalci niso navdušeni, če so njihovi izdelki in blagovne znamke objavljeni blizu mojih reportaž. Zgodbe o romunskih sirotišnicah mi več kot dve leti ni hotel objaviti noben urednik, ker so bile podobe zapuščenih in zanemarjenih otrok po njihovih besedah preveč pretresljive za bralce splošnega medija. Zato je prostora za takšno fotografijo v medijih vse manj in si ga znajo izboriti samo uredniki, ki razumejo vlogo in pomen novinarske fotografije,« je povedal Nachtwey.

Vloga urednikov je izjemno pomembna tudi pri določanju meje med obveščanjem javnosti in izkoriščanjem tuje nesreče. »Fotografije palestinskega fanta – ali katere koli druge fotografije – ne bi mogel posneti, če mi potretiranci ne bi dovolili, me sprejeli in mi zaupali. Ljudje v resnici hočejo povedati svojo zgodbo in jaz sem samo nekdo, ki jim lahko pri tem pomaga. Urednik pa mora presoditi, ali je moje pričevanje verodostojno, ali sem prestopil mejo – podlegel senzacionalizmu, sentimentalnosti ali fotografskemu egu. On lahko odloči, da ne bomo objavili fotografije iraških prevajalcev, ki so delali za Američane, ker jih noče ogroziti. Na srečo sem vedno delal z dobrimi uredniki, s katerimi sem se lahko pogovoril o svojem delu in so me znali usmeriti, kadar sem potreboval njihov nasvet.«

»Je mojim fotografijam res mogoče očitati, da jih je posnel beli zahodnjak za belo zahodno občinstvo?« je ponovil moje vprašanje in se zamislil. »S takšnimi dilemami smo se na začetku sedemdesetih let veliko ukvarjali med študijem, saj smo prebirali radikalno književnost, spremljali feministične razprave in se veliko pogovarjali o zastopanosti etničnih manjšin, zlasti afriških Američanov. Vendar so se mi takšne debate že takrat zdele preveč akademske. Kje postavimo mejo, kakšna fotografija je zares reprezentativna? Bi morali revne prebivalce južnoameriških favel fotografirati samo drugi revni prebivalci južnoameriških favel? So uporabniške fotografije na družabnih omrežjih bolj avtentične od tistih, ki jih posnamemo novinarski fotografi? To se mi zdi zelo problematičen pogled na fotografijo, ki si ga danes težko predstavljam v literaturi in drugih umetnostih,« je odvrnil.

Nachtwey je med pogovorom večkrat poudaril, da je predvsem novinar. Če hoče osmisliti skoraj štiri desetletja svojega dela, upravičiti samotno življenje novinarske priče, okrevati po fizičnih in psihičnih poškodbah ter se motivirati za novo fotografsko nalogo, potem mora skoraj apostolsko verjeti, da je novinarstvo še vedno smiselno. Da mediji poskušajo objavljati najboljši približek resnice in obveščena javnost še lahko doseže pozitivne družbene spremembe. »Večina vojn se je v resnici začela veliko pred mano in me bodo verjetno preživele za veliko desetletij. Ampak se nočem prepustiti obupu in razmišljati, česa vsega ne morem spremeniti. Prepričan sem, da podobe lahko ustavijo nasilje in pomagajo žrtvam, a jih mora najprej nekdo posneti. To pa ostaja naloga novinarjev«.

Pogledati stran

Merilec pogovora mi je že drugič pomahal, da dva porabila dvajset minut, a sem Nachtweyja kljub temu vprašal že zadnje vprašanje, ki me je preganjalo že od gostovanja razstave World Press Photo v Ljubljani pred dvajsetimi leti. Takrat sem prvič videl njegovo zmagovalno fotografijo, na kateri je bil portret pripadnika Hutujev, ki ga je mučila ruandska policija zaradi domnevnega simpatiziranja s Tutsiji. In pomislil, ali bi zmogel razmišljati o kompoziciji, svetlobi in drugih fotografskih elementih, če bi skozi iskalo od blizu gledal tako brutalen prizor človeškega nasilja nad človekom, ki ga ne pozna nobena druga vrsta.

»Pred vami leži otroško truplo, nad katerega je sklonjena od žalosti strta družina. Kako uspete v takem trenutku iskati idealen kader, odmisliti vsebino prizora in podobe dojeti kot likovne elemente, ki jih sestavite v fotografijo?«

»Pa vi? Kako uspete izbrati besede in stavke, kadar pišete o težkih temah?« mi je vrnil vprašanje. »Sem vizualni ustvarjalec in moj jezik so oblike, barve, svetloba in senca. Če hočem povedati zgodbo in prikazati njeno sporočilo, potem moram znati uporabljati ta jezik in poznati fotografsko tehniko. Zanimivo, da vojnim fotografom tako pogosto očitajo preveč lepe fotografije in od nas pričakujejo, da se bomo … Kaj? Opravičili za dobro kompozicijo ali odlično ujet trenutek? Nisem pa še slišal, da bi pisatelju očitali, da je vojno nasilje ali človeško dramo opisal z mojstrskim jezikom ali izbrušenim slogom, čeprav ima za pisanje enake motive kot fotograf. Oba ustvarjalca morata poiskati načine, kako prebiti brezbrižnost in pritegniti gledalca, da postane pozoren na sporočilo, čeprav ga prizori pretresejo in prizadenejo, ko jih zares pogleda. S fotografijami hočem doseči, da se ljudje ne obrnejo stran, ko jih pogledajo. Zato sem tako občutljiv na postavitev razstave in kakovost tiska, ki lahko – enako kot tipkarske napake – pokvarijo moje sporočilo.«

»Ob Jamesovih fotografijah je težko ostati ravnodušen, saj ne poskuša z ničemer omiliti grozljivosti prikazanih prizorov,« mi je med sprehodom po razstavi Priča dejal Alain Mingam (v Galeriji Kresija je postavljena še njegova razstava Žrtev / The Sacrifice). Ko sta bili v znani pariški galeriji v enem letu postavljeni Salgadova in Nachtweyjeva razstava, si je Salgadove fotografije ogledalo skoraj 400.000 ljudi, Nachtweyeve pa približno 50.000. Prve pogled pritegnejo, ob drugih bi se gledalec najraje obrnil stran, saj mu fotografije nastavijo ogledalo, v katerem se nihče noče pogledati. Odsev, v katerem se lahko vsak prepozna kot žrtev ali storilec krutega dejanja, ki ga je zabeležila novinarska priča. In zločin, od katerega nas morda loči samo krhka in ranljiva plast civiliziranosti, ki jo zmore že v nekaj mesecih streti kriza, politik ali verski ideolog.