Tiskane izdaje
Sedemindvajsetletni Aladin al Nadžar iz okolice Alepa je v četrtek vstal ob pol petih zjutraj. Molil je in zajtrkoval, potem pa oskrbel umirajočega očeta. Neozdravljiva bolezen je požrla pol njegove telesne teže. Medtem je njegova žena prebudila in nahranila deset mesecev starega Mohameda, ki ga je Aladin poimenoval po svojem mlajšem bratu. Bil je borec Svobodne sirske vojske (FSA). Lani poleti je med počitkom na obrobju največjega sirskega mesta skupaj z dvanajstimi soborci umrl v bombnem napadu samooklicane Islamske države.
* * *
Aladinu je na univerzi v Alepu do dokončanja študija angleškega jezika manjkal poldrugi semester. Ko je poleti 2012 vojna zajela tudi mesto, za katero se je skozi celotno zgodovino zdelo, da je nezlomljivo, je Aladin skupaj z družino moral oditi. Nikoli v življenju ni prijel za puško in nikoli ne bo. Njegova sveta vojna je, pravi, skrb za bolnega očeta. Pravi džihad je skrb za tiste, ki ne morejo skrbeti sami zase.
Ne da ga ni prijelo, da bi šel v vojno ... Večkrat je pomislil, da bi za seboj pustil vse in se v boju proti režimu predsednika Bašarja al Asada ali Islamski državi pridružil prijateljem, sošolcem, sosedom … Še najbolj, ko je padel njegov brat. A kmalu zatem je njegov oče zbolel za rakom. Zaradi stresa, je prepričan Aladin. Nekaj tednov po izbruhu prvih spopadov v Siriji so namreč pripadniki režimske obveščevalne službe mukhabarat odpeljali očetovega brata. Preprosto je izginil v temačnem podzemlju sirskega režima, tako kot tisoče in tisoče ljudi.
Dobrih pet let kasneje o Aladinovem stricu ni nobenega glasu. Sirija je porušena in razkosana. Domovina družine al Nadžar je globalni vojni peskovnik, v katerem se na različnih straneh front(e) hkrati spopada več kot sedemdeset držav in najmanj petindvajset različnih milic. Sirijo je zapustilo skoraj šest milijonov ljudi. Osem milijonov jih v državi živi zunaj svojih domov. Polovica prebivalstva.
Kismet
Odšla je tudi družina al Nadžar. Aladin je dve leti preživel v begunskem taborišču tik ob mejnem prehodu Oncupinar (arabsko: Bab al Salama). Ničesar ni prepuščal naključju. Videl je, kako prisilna pasivnost iz ljudi v šotorih in zabojnikih črpa življenjsko energijo. Nemudoma je začel iskati delo. Vsako prosto uro je izkoristil za izobraževanje. Njegova samoiniciativa je bila hitro nagrajena. Predstavniki mednarodnih, turških in sirskih nevladnih humanitarnih organizacij so v angažiranem in izjemno bistrem mladeniču prepoznali tisto, kar so potrebovali. Po dveh letih je Aladin dobil dovoljenje za stalno bivanje v Turčiji in se poročil. Iz begunskega taborišča se je preselil v bližnji Kilis. Mestece, ki je v času sirske vojne postalo – mesto. Leta 2010 je v Kilisu živelo 90.000 ljudi. Danes jih okoli 230.000. Kilis je postal mali Alep. Nikjer na svetu sirski begunci ne živijo bolj dostojanstveno. Glede na nedavne obljube turških oblasti utegne Aladin kmalu dobiti tudi turško državljanstvo.
Oče in mama sta morala ostati v taborišču. Oče je iz taborišča hodil le na izčrpavajoča obsevanja. Ni pomagalo. Njegovo stanje se je drastično poslabšalo. Aladinu ga je skupaj z mamo pred nekaj tedni vendarle uspelo preseliti v svoje majhno najemniško stanovanje. Od takrat naprej skoraj ne spi – bije svojo sveto vojno.
Begunsko taborišče blizu Gaziantepa. Foto: Umit Bektas/Reuters
Aladinov boj
Ob sedmih zjutraj je Aladin sedel na avtobus in se odpeljal proti dobro uro vožnje oddaljenemu Gaziantepu, enemu najhitreje rastočih in razvijajočih se turških mest, ki se je »poslovno« dodobra okoristilo s sirsko vojno, hkrati pa gosti okoli 400.000 beguncev. Toda obmejno in marsikje precej kaotično velemesto je zaradi svoje geografske lege in odličnih – ne le cestnih – povezav s Sirijo že kmalu po začetku vojne postalo tudi glavni »rekrutni« center za tuje džihadiste. Tudi za pripadnike Islamske države, ki so po poročilih različnih varnostno-obveščevalnih služb in naših tukajšnjih virov v Gaziantepu vzpostavili več svojih celic.
Ena izmed teh naj bi pred dvema tednoma udarila na kurdski poroki v naselju, ki leži nad središčem mesta. V napadu je bilo ubitih 55 ljudi, med njimi je bilo 29 otrok. Štiri dni po samomorilskem napadu v Gaziantepu je turška vojska skupaj s koalicijo različnih sirskih (sunitskih) uporniških mest pri Jarablusu vstopila v Sirijo in začela operacijo Ščit Evfrata, ki hitro spreminja dinamiko (in zavezništva) najbolj krvavega konflikta našega časa.
* * *
Aladin je v Gaziantepu najprej odšel na onkološko kliniko. Tam ga je po poldrugi uri čakanja sprejel očetov zdravnik in napisal nekaj receptov. Tudi za morfij, ki še edini lahko blaži strahovite očetove bolečine. To ne bi bilo mogoče, če Aladin dan prej v Kilisu ne bi štiri ure čakal na »papir« lokalnega zdravnika.
Ko je opravil v bolnišnici, se je mladi sirski intelektualec, ki deluje kot nekdo, ki živi zunaj lastnega telesa, odpravil proti lokalni univerzi. Takrat se mu je na sicer nenavadno brezizraznem, celo hladnem obrazu izrisal nasmeh. Aladinu se je v Gaziantepu po več kot enoletnem urejanju birokracije pred dvema tednoma namreč vendarle uspelo vpisati na fakulteto, kjer bo lahko zaključil študij angleščine. Pred tem je več tednov še pred odprtjem fakultete čakal na najbolj zgodnje profesorje in se vsem po vrsti predstavil. »Doma« je vadil britanski naglas, da bi jih impresioniral. Očitno je delovalo.
Sirska dečka delata v tekstilni tovarni v Gaziantepu. Foto: Umit Bektas/Reuters
»Ne smem si dovoliti odmora«
»Težko je, toda moja naloga je jasna. Pomagati moram šibkejšim od sebe in narediti vse, da bom lahko preživel svojo družino. Moj mlajši brat je umrl, oče je šibak, stric je izginil. Veliko ljudi je zato odvisnih od mene. Ne smem si dovoliti odmora, oklevanja ali samopomilovanja. To je božja volja. Moja naloga je, da jo udejanjim,« je med skupno vožnjo proti sirski meji povedal Aladin al Nadžar, ki svojo prihodnost vidi v mednarodnih humanitarnih organizacijah.
»Izjemno pazljiv moram biti. Ne smem si privoščiti napake. Prijatelj iz Bangladeša mi je takrat, ko sem bil najbolj občutljiv, povedal pregovor oziroma basen. Ponavljam si jo ves čas in je moje življenjsko vodilo. To je zgodba o nas, Sircih. Takole gre. Ptič je letel z jato in se je slabo počutil. Izgubil je zavest, omahnil in z več sto metrov padel na tla. Padec je čudežno preživel. Ko je odprl oči in prišel k sebi, se je nad njim ustavila krava in se nanj podelala. Ko je pomolil glavo iz govna, je od nekod pritekla mačka in mu jo odtrgala. Saj veste, kaj želim povedati …«
* * *
Veliko Aladinovih vrstnikov se je v zadnjih dveh letih iz begunskih taborišč v Turčiji podalo proti Evropski uniji. Večina se je pridružila tako imenovani balkanski begunski poti, po kateri je v EU lani vstopilo kakih 900.000 ljudi, večinoma Sircev. Aladina nikoli ni zamikalo, da bi se jim pridružil. Svoje novo življenje si je uredil v Kilisu. Pravi, da mu je Turčija ponudila več, kot bi si lahko želel. Tu je lahko hitro začel delati. In to ne v gradbeništvu ali na ulici, kot številni mladi Sirci, cenena delovna sila turškega gospodarstva. Poročil se je, postal oče, zdaj bo lahko nadaljeval študij. V turških bolnišnicah brezplačno skrbijo za njegovega očeta, ob kateremu bo ostal do zadnje ure.
»Tu sem ohranil svoje človeško dostojanstvo. Morda bi mi bilo v Nemčiji, kjer je veliko mojih prijateljev, lažje. Ne vem. Morda pa tam nikoli ne bi dobil prave priložnosti. Veliko jih ima v Evropi težave. Imeli so pričakovanja. Razočarani so. Pravijo, da bi se radi čim prej vrnili domov ali vsaj v Turčijo. Razumem jih. Življenje v Kilisu je podobno življenju v Siriji pred vojno, le da smo tu vsi globoko travmatizirani. Čisto vsak je nekoga izgubil in ti lahko pove zelo žalostno zgodbo,« je med sprehodom po Kilisu, kjer sva se spoznala minulo zimo, razlagal Aladin.
Ko je del turške vojske v petek, 15. julija, poskušal izvesti vojaški državni udar, ga je bilo skupaj s sto tisoči sirskimi begunci v Turčiji strah, da se bo njihovo življenje v državi, ki jih je vsaj v prvih letih vojne dokaj naklonjeno sprejela, močno poslabšalo. Ob enajstih zvečer, ko je kazalo, da bo puč uspešen, so Kilis preletavali vojaški helikopterji, iz zvočnikov pa je bilo slišati pozive upornih častnikov. Ko je predsednik Recep Tayyip Erdoğan v soboto, 16. julija, zgodaj zjutraj pristal na istanbulskem letališču Atatürk, je Aladinu odleglo. Skupaj s prijatelji se je odpravil na glavni trg v Kilisu, kjer je več tisoč ljudi mahalo s turškimi zastavami. Tako je bilo naslednjih dvajset dni.
»Nekaj se je zgodilo … Ljudje so zdaj bolj enotni. Toda v zraku je nevarnost. Vem, o čem govorim … Lahko le upam, da se Turčija nikoli ne bo spremenila v Sirijo,« opaža Aladin. Ko je turška vojska prejšnjo sredo vstopila v Sirijo, so na Kilis spet začele padati rakete in granate. Ena je udarila v neposredni bližini Aladinovega »doma«.
Vojne ne bo konec
Konca vojne v svoji opustošeni domovini ne pričakuje. Prav nikogar ne vidi, ki bi jo lahko končal. Miru si želijo le še navadni ljudje. Vsi drugi so okuženi s sovraštvom. Ta okužba je neozdravljiva. »Nikoli ni bilo slabše,« pravi. Zdaj se v Siriji vsi bojujejo proti vsem. Od zunaj in od znotraj. Prišli so Rusi. Američani se delajo, da bi radi odšli. Oboji skrbijo za preživetje zločinskega Asadovega režima. Kurdi so – dobesedno – sodelovali z vsemi, prekoračili svoje meje, spet nasedli velikim obljubam in se ujeli v zgodovinsko past. Turčija je »fizično« vstopila v vojno, a očitno igra dvojno igro; Aladin ne ve, kaj naj pričakuje. Prezgodaj je, pravi. Sirska svobodna vojska se krepi, a njen doseg in kredibilnost sta omejena. Islamska država še zdaleč ni poražena. Živa bo tako dolgo, dokler jo bodo njeni starši in botri, med katerimi je mogoče najti prav vse ključne igralce, ne le sirske, ohranjali pri življenju. Iluzije so že davno padle. Dobri fantje so zanj le še tisti, ki jih osebno pozna. Prekleto dobro pa ve, kdo je zakrivil vojno.
* * *
Bil je eden prvih, ki se je v Alepu (kot študent) pridružil mirnim protestom proti režimu vojaške oligarhije iz Damaska. Vsak petek se je – protestniki so se med seboj usklajevali po družabnih omrežjih – odpravil na proteste. Kmalu so po protestnikih padli prvi streli. Tega Aladin kljub brutalnosti režima ni pričakoval. Tudi ko je drugod po državi že izbruhnila vojna, je še vedno upal, da bo režim Alepu prizanesel. Zgodilo se je nasprotno.
Alep, ključno bojišče sirske vojne. Foto: Abdalrhman Ismail/Reuters
Leto dni po začetku sirske vojne se je začelo veliko maščevanje – in še vedno traja. Alep je postal ključno bojišče sirske (svetovne) vojne. Danes je skoraj mrtvo mesto, ki je v veliki geostrateški bitki in po začetku turške invazije izginilo iz medijev. Toda po vzhodnem, uporniškem delu mesta ves čas padajo bombe. Bitka se stopnjuje. »Ves čas,« ponovi Aladin, ki je v stalnem stiku s prijatelji, sorodniki in znanci. Mnogi bi radi odšli iz Alepa, a ne morejo. Turška meja je neprodušno zaprta. Dogovor Turčije z Evropsko unijo deluje na globalnem bazarju človeškega trpljenja. Šest milijard evrov je »učinkovalo«.
* * *
Potem ko sva na turško-sirski meji, pred katero je več sto tovornjakov čakalo na vstop v del države, ki je pod nadzorom Sirske svobodne vojske, obiskala nekaj njegovih znancev, se je Aladin, ki mu je ves čas zvonil mobilni telefon, spet odpeljal v Gaziantep. Znova je moral do očetovega zdravnika. Ko je uredil še poslednje podrobnosti, je imel pred seboj dobro uro vožnje do »doma«. Počasi se je temnilo. Sedel je, utrujen in stoičen, na avtobus. Pozni večer bo namenil skrbi za očeta. Usoda je, pravi, vodilo. In to je sprejel. Odmolil je.
Po njegovih besedah ta dan zanj ni bil čisto nič posebnega.
