Tiskane izdaje
»Postavili so me z glavo ob zid. Eden od njih je prislonil pištolo na moje sence. Slišal sem dihanje človeka, ki me je imel popolno v oblasti. Vedel je, da me je strah. Bilo me je sram. Bil sem jezen, da me je strah in sram. Trenutki, raztegnjeni v večnost. Potem je odšel iz sobe ...«
Domenico Quirico, italijanski novinar, dopisnik dnevnika La Stampa – še zadnji dopisnik italijanske stare šole novinarstva, v zadnjih letih je poročal iz Sirije, Iraka, Darfurja, Konga, Somalije, Sierre Leone, Ruande, Čečenije … –, je bil 8. aprila 2013 ugrabljen v Siriji. Po 152 dneh tepeža, mučenja in poniževanja so ga izpustili. V torbi je imel – »ker na teren nikdar ne nosim knjig, povezanih z deželo, v katero odhajam« – Zločin in kazen Dostojevskega.
Njegov odhod v Sirijo bi moral biti samo še eno poročanje o še enem poglavju sirske vojne. »Namesto tega je sledilo pet mesecev ujetništva v temnih sobah, kjer sem se bojeval s časom, strahom in neštetimi poniževanji; boril sem se proti lakoti in odsotnosti usmiljenja.«
Bolečina – znak šibkosti
»Preživel sem dve lažni eksekuciji, tišino Boga in zunanjega sveta. Bil sem talec v Siriji, ki ga je izdala revolucija – tista revolucija, ki je izgubila smer, postala talka fanatikov in banditov. Ko v teh krajih talec zajoka, se vsi smejejo njegovi bolečini, razumejo jo kot znak šibkosti. Sirija je postala dežela zla, ki ga sejejo in uživajo tako starci kot njihovi vnuki. Morajo. Kaj govorijo svojemu bogu?«
Pri vstopu v državo so mu pomagali pripadniki uporniške Svobodne sirske vojske. Skupaj z Belgijcem Pierrom Piccininom da Prato sta hotela v Al Kusair, mesto na meji z Libanonom. Ko sta se s šoferjem uporniške vojske istega večera, ko sta vstopila v državo, odpravila dalje, ju je po nekaj kilometrih ustavilo vozilo, iz katerega so oboroženi kričali pripadniki uporniške milice. Zvlekli so ju iz avtomobila. Čez nekaj minut jima je bilo jasno, da so ju izdali. In prodali.
»Sprva sem se lahko zanesel samo na čute. Telo, koža, njena površina, mišice se odzovejo prve. Telo me je hotelo zaščititi. Razmišljal sem o družini. Vsako sekundo sem nadaljnjih 152 dni razmišljal o družini. Človek v ujetništvu se ne bori z enotami časa, kot jih poznamo sicer, bori se proti neskončni dimenziji časa. In ne ve, koliko časa od celotnega časa bo vse skupaj trajalo. Zdelo se mi je, da sem od trenutka, ko so me ujeli, umrl in prešel v neki drug svet. Svet teme in mene v njej. To je bil zame večni ogenj. In ta pekel niso bile kakšne Boscheve slike pekla, naphane s podrobnostmi. Ta pekel je bil odsotnost vsega,« se spominja italijanski dopisnik torinskega dnevnika.
Oče, kdaj prideš domov?
Zaradi vojne v državi so se z ugrabitelji nekajkrat selili. Po dveh mesecih je Al Kusair s pomočjo libanonskega gibanja Hezbolah iz zraka napadla sirska vojska – talcem in njihovim ugrabiteljem je klub temu uspelo zbežati. Približno takrat mu je eden od stražarjev na skrivaj posodil telefon, da je lahko poklical domov in v nekaj sekundah povedal ženi, da je živ.
Domenico Quirico med ruševinami stavbe, kjer je bil nekaj mesecev ujetnik. Foto: Osebni arhiv
Čez mesec dni so mu omogočili še en klic. »Oglasila se je mlajša hči in me vprašala: 'Oče, kdaj prideš domov?' Najlepše in hkrati najbolj grozljivo vprašanje. Odgovoril sem ji, da ne vem, ker mi ne dovolijo, da odidem. In preden so mi vzeli aparat iz roke, sem ji rekel, da se bom zagotovo vrnil – ker jih, domače, moram prositi odpuščanja.«
Na vprašanje, ali ga je upanje kdaj zapustilo, pritrdi. »Nastopilo je obdobje, ko se ni dogajalo nič. Takrat se mi je zdelo, da me je zapustil Bog. Zdelo se mi je, da se je Bog spremenil v umazano vlažno packo na zidu. V nič.«
Za nekaj dni so ju predali v ujetništvo džihadistične milice Džabat al Nusra in tam se jima je, kot se spominja Quirico, bolje godilo. Lahko sta se umila, na primer. Toda kmalu so ju vrnili Abuju Omarju, vodji milice kriminalcev, ki jih je zajela. In vse se je začelo znova. »Dvakrat sva izrabila nepozornost stražarjev in pobegnila, se odpravila proti meji – obakrat so naju ujeli in pripeljali nazaj, zvezali od glave do pet. Kaznovali.«
Neštetokrat so rekli, da bom čez nekaj dni lahko odšel domov. Se posmehovali, ko sem vprašal, kaj pomeni »čez nekaj dni«. Videti me v bolečini je bil najslajši razlog za njihovo veselje.
»In potem se je zgodilo. Ti odhajaš, mi ostajamo, mi je nekega dne rekel eden od njih. Ti odhajaš, mi ostajamo v tej tragediji. Odpeljali so naju blizu meje in rekli, naj hodiva. Bil sem prepričan, da naju bodo ustrelili v hrbet. Govoril sem si, sekundo po tistem, ko boš zaslišal repetiranje pušk, se vrzi na tla. A repetiranja pušk ni bilo. Namesto tega so obrnili vozilo in slišal sem, kako se zvok njegovega motorja oddaljuje.«
Stoodstotni novinar in človek
Petinšestdesetletni Quirico je tudi osrednji protagonist filma režiserke in novinarke časnika Corriere della Sera Paole Piacenza Ombre dal fondo (Sence iz globine), v katerem je seveda govor o življenju in delu tega novinarja, a v resnici skuša odgovoriti na vprašanje, kakšna je narava tega, danes, kot pravi, vse bolj nasprotujočega si poklica novinarja.
Piacenza pove, da je hotela posneti film o tem, kaj je novinarstvo, kaj ni in kaj ne bi smelo biti. »Čeprav sem že dolgo novinarka, si glede tega nisem bila na jasnem. Hotela sem razumeti, kako se novinarstvo spreminja pred našimi očmi, pogosto je daleč od tistega, kar bi si sami – najprej kot državljani, potem kot novinarji – želeli, da bi bilo. In med ujetništvom je o tem veliko premišljeval tudi Quirico.«
»Da bi mojemu filmu lahko dal obraz in glas Domenico Quirico, sem razmišljala še v času njegovega ujetništva. Ko se je srečno vrnil domov, pa še bolj,« pravi Paola Piacenza. »Figura Quirica je posebnost v italijanskem novinarstvu. Kakovost njegove pripovedi, njegova prisotnost da zgodbam, ki jih popisuje v svojih člankih, vrednost, ki daleč presega golo novinarsko informativnost. Je stoodstotni novinar, njegova profesionalna etika in način preiskovanja sta edinstvena, predvsem pa način, kako je človek.«
»Najini pogovori so se iz srečanja v srečanje podaljševali, poglabljali, nazadnje sva se dogovorila, da jih bova nekaj posnela. Potem se je znova zgodila Ukrajina in kot dopisnik časopisa La Stampa se je odpravljal tja. Prosila sem ga, ali ga lahko z majhno ekipo spremljam. Ni nasprotoval.«
Namesto da bi Sence iz globine postale klasičen dokumentarec govorečih glav, v katerem prevladujejo besede, je postal nekaj povsem drugega …
Ob več priložnostih njunega dveletnega druženja ji je dejal, da rad dela sam. Tudi ob redkih priložnostih, ko se je na krizna območja odpravil s fotografom, sta ob izstopu iz letala šla eden na desno, drugi na levo. Zakaj? »Takšen je moj način dela. Če pridem na neki kraj k ljudem z nekom, ki ima fotoaparat okoli vratu, to spremeni kontekst, jaz pa nočem pisati o stvareh in dogodkih, ki so se zgodili v spremenjenem kontekstu,« vztraja novinar.
»Če se ozrem nazaj, vidim obraze ljudi, ki sem jih srečal.« Foto: Osebni arhiv
Novinar, ki teče
»Če bi me Paola povabila k snemanju filma o Siriji, bi takoj odklonil,« pove Quirico, »toda po vrnitvi iz Ukrajine je bila Sirija v meni vse bolj prisotna in tako sva vedela, da bo slej ko prej treba govoriti o tistem, kar se je zgodilo tam,« razmišlja novinar. »Vse bolj mi je bilo jasno, da hoče nazaj, hoče tja, k zidovom, kjer je preživel nekaj mesecev grozot,« nadaljuje novinarka.
»Toda tokrat sem v Sirijo hotel drugače kot petkrat poprej: ne z uporniki, ampak po uradni poti, s prošnjo za vizum sirskim oblastem – o katerih sem vedno pisal zelo jasno, transparentno, kar seveda pomeni v ne najbolj prijateljskem tonu. Zato sem dvomil, da mi bodo vizum odobrili.«
»Odpravili smo se v Bejrut,« tako Piacenza, »kjer je imel vrsto srečanj, ki naj bi mu pomagala do vizuma, a zaman. Tako sem dobila enkratno priložnost, da posnamem novinarjevo razočaranje, občutke ob nenadni spremembi statusa: bil je navajen sprejemanja hitrih, intuitivnih odločitev – tokrat se je moral soočiti z birokracijo slonjega sistema.«
Dokumentarec se začne s Quiricom, ki teče. Novinar, ki teče. »Novinarstvo se je po nekem tragičnem paradoksu spremenilo v nekaj, proti čemur sem se vedno boril: zamegljevanje pogleda. Povejte, kaj je ostalo od poročanja o tem, kako človek živi, o njegovem stanju? Nič.«
Bolj ko se v filmu približujemo točki, »na kateri se je vse začelo in končalo«, bolj se pred gledalcem izrisuje življenje petinšestdesetletnega novinarja, človeka, ki »še vedno živi in dela po starem«, za mnoge preživelem baročnem načinu, daleč od novinarstva iz hotelskih sob …
»Ampak to je edino novinarstvo, ki ga poznam. Moje življenje so življenja ljudi, o katerih sem pisal, pripovedoval. Sestavljeno je iz njihovih zgodb. Življenje poročevalca je kompozicija, dekompozicija. Če se ozrem nazaj, vidim obraze ljudi, ki sem jih srečal. Nekatere nekaj minut pred smrtjo in po njej.«
Besede in dejanja
O svoji izkušnji s Sirijo je najprej napisal knjigo Il Paese del male (Dežela zla), letos pa je skupaj z dokumentarcem izšla še Ombre dal fondo (Sence iz globine). Na vprašanje, zakaj potreba, da se s knjigo še enkrat vrne k Siriji, pojasni, da je v prvi marsikaj izpustil, predvsem osebna in intimna doživetja.
»Med snemanjem s Paolo se mi je porodila želja, da bi vse, kar sem izpustil, postavil v red, na svoje mesto. Hotel sem na glas in jasno razmišljati o novinarskem poročanju z vojnih območij. V nekatere države je nemogoče vstopiti, z vizumom ali brez njega, ker je za časopisne hiše to enostavno predrago. In potem: internet. Sprašujem se, ali sploh še ima smisel opravljati ta poklic na način, kot sem ga sam. Kot smo ga mnogi. Mislim, da novinarji in uredniki danes pozabljamo, da je odnos med človekom in besedo veliko bolj problematičen, kot je kdaj bil. Problematičen pa je bil vedno.«
Zato tudi v filmu, ko govori o delu novinarja, slednje nima nič opraviti s kakšnimi zbadljivo zabavljaškimi lekcijami novinarstva, ki jih pogosto poslušamo. »Besede in dejanja« – to je preprosta maksima, ki ji Quirico že nekaj desetletij sledi.
Paola Piacenza, novinarka časopisa Corriere della Sera in režiserka dokumentarce. Foto: osebni arhiv
Kaj ga žene, da je na sledi krvi, ognju, zlu? »Koncept zla me je od vedno zanimal. In po tej logiki odhajam v kraje, kjer ga je največ. Pogosto me sprašujejo o strahu. Potreba, da pripovedujem o človeškem zlu, je večja od strahu. Do njega imam zanimiv odnos. Strah me je biti strah.«»V Sirijo sem se vrnil zato, da vidim, ali še lahko pišem o njej, ali še poznam pravo abecedo. In ne zato, da bi se na stroške časopisa šel terapijo. Tako sem videl, da je vse samo še slabše, kot je bilo. Nasilje je v dveh letih mutiralo v še večje nasilje. Kot novinar sem po svetu vedno iskal izvir zla, opazoval proces, skozi mesece ali leta, kako je spreminjal obraze, gostoto in obliko. Zlo je najhujša stvar, ki jo človek lahko doživi. In pripovedovati o zlu je pomembnejše od strahu pred njim.«
»V Sierri Leone sem se bolj bal virusa ebole kot oboroženih milic, ki so prežale na nas. Pri tej vrsti novinarstva ne gre za izziv, ampak za obvezo povedati, kaj se je zgodilo. Biti tam, sredi zvokov, besed, jih doživeti, sestaviti v zgodbo, zato, da jo bodo ob branju podoživeli tudi drugi. Da bo ostalo pričevanje.«
Želva in leopard, žrtev in krvnik
»Poznate afriško pravljico o leopardu in želvi? Leopard je bil že nekaj dni na sledi želvi, a se mu je ta vedno izmaknila. Potem mu je končno uspelo, da jo je zagrabil za meso. Želva je, vedoč, da ne bo ušla smrti, svojega krvnika prosila, da usliši njeno zadnjo željo. Ugodil ji je. Z vsemi močmi je z nogami začela kopati v pesek. 'Kaj vendar počneš?' jo je vprašal leopard. 'Hočem pustiti sled, da se je tukaj nekaj zgodilo,' mu je odvrnila želva. 'Da sem bila jaz žrtev. In ti krvnik.' In to dvoje še danes poganja svet. Moji ječarji so se ves čas pogovarjali o teologiji, islamu. Edina resničnost sveta, ki so ji posvečali vso pozornost, je bila prisotnost Boga v zgodovini.«
Zakaj je preživel in zakaj se je vrnil tja? »Verjamem v Boga in to mi je pomagalo. Ne vem, kako je s tistimi v ujetništvu, ki v nič ne verjamejo. V tistih mesecih sem spoznal novo dimenzijo življenja, ja, pri teh letih: trpljenje je človekov zaklad. V trpljenju postane tisto, kar zares je, v najboljšem pomenu besede. Zakaj sem se vrnil, sprašujete. Da vidim, ali lahko še pišem.«
Lanskega junija je Quirico prejel v roke dokaz, fotografije, da so njegovi ugrabitelji mrtvi. »Položeni drug zraven drugega, ubiti blizu Damaska. Tam, kjer sem pred leti celo slišal redko ptičje petje v tej deželi. Nihče se ne navadi na smrt. Gledal sem fotografije in slišal njihove molitve, njihovo kričanje, njihov nesmiselni smeh. Marsikaj bi jih hotel vprašati.«
