Portret tedna: Ivan Štuhec

Slovenski medijski prostor je močno deformiran, zato je potrebna akcija, trdijo. Zdravilo se imenuje Nova 24TV.si, d. d. Gre za delniško družbo, ki ima ambicijo postaviti televizijski program. Sestrska družba z omejeno odgovornostjo pa bo postavila še radio in novičarsko spletno stran. Nova 24TV.si je pred dnevi na ustanovni skupščini dobila tudi poslovodno okostje. V upravnem odboru bo funkcijo izvršnega direktorja opravljal Andrej Kregar, sicer solastnik in direktor družbe VPK, neizvršni direktorji pa so Klavdija Snežič (direktorica podjetja Snežič davčni inženiring, ki ga je nekoč vodil njen soprog Rok Snežič), Aleš Hojs (nekdanji obrambni minister, nekdanji član uprave Darsa), Aleš Primc (aktivist gibanja proti homoseksualnim porokam, aktivist Odbora 2014) in Božo Predalič (nekdanji generalni sekretar vlade in nekdanji član nadzornega sveta koprskega Istrabenza). Ter, seveda, dr. Ivan Štuhec. Ob Andreju Kregarju, ki se nedvomno dobro spozna na tehnološki vidik televizijskega posla, ima prav Ivan Štuhec največ izkušenj z upravljanjem medija. Med letoma 2006 in 2010 je bil član sveta RTV Slovenija.

Ivan Štuhec ni prvi duhovnik, ki se je podal v televizijske vode. Sredi devetdesetih so uslužbenci slovenske RKC že sodelovali pri ustanavljanju družbe TV3, ki je imela ambicijo, da bi postala nekakšen tretji program nacionalnega TV-etra. Vendar se poskus tedaj ni obnesel. Morda bo imela več uspeha leta 2008 ustanovljena družba Exodus, v okviru katere deluje Exodus TV.

Bistveno bolj uspešni so bili snovalci Radia Ognjišče, ki so se leta 1994 oprli na tradicijo revije Ognjišče; Radio Ognjišče ima kljub ostri konkurenci v radijskem etru spoštljivo veliko občinstvo.

Ivan Štuhec, letnik 1953, se je rodil v Celju, šolska leta je preživel v Prlekiji, gimnazijo Franca Miklošiča je obiskoval v Ljutomeru. Tedaj je veljal za perspektivnega atleta. V publicistični sferi je prisoten že od začetka sedemdesetih let, ko je kot študent teološke fakultete začel objavljati v glasilu študentov teologije Pogovori. V naslednjih desetletjih pa je objavljal v Reviji 2000, Tretjem dnevu, Cerkvi v sedanjem svetu, Razpotjih, Družini, Celovškem zvonu, Bogoslovnem vestniku, Slovencu, reviji Dom in svet, reviji Ampak, Novi reviji, Demokraciji, Mohorjevem koledarju, Delu, Časopisu za zgodovino in narodopisje ... No, lažje bi nadaljevali, če bi naštevali, kje ni objavljal. Kot avtor je namreč dovolj zanimiv, polemičen, pismen in jasen. Jasen je tudi, ko razmišlja o umestitvi kristjanov v javni prostor. Kristjani morajo biti v javnem prostoru dejavni. In v javnem prostoru morajo biti dejavni duhovniki – tudi ko gre za izrekanje o političnih vprašanjih.

Če je publiciral še kot študent teologije, je v javnopolitičnem prostoru prisoten vsaj od sredine osemdesetih let, ko je deloval v prvi posadki Komisije Pravičnost in mir, ustanovljene pri slovenski škofovski konferenci. Morda politično delovanje duhovnikov v tistem času ni bilo več politično tvegano, zagotovo pa je v sebi nosilo vsaj pridih negotovosti. Nekaj državljanskega poguma je v tistem času moral pokazati.

Sicer pa je Ivan Štuhec po diplomi na ljubljanski teološki fakulteti (1981) študiral v Rimu. Najprej je magistriral, leta 1988 pa je na papeški univerzi Gregoriana doktoriral iz moralne teologije. Po doktoratu je postal asistent na ljubljanski teološki fakulteti; poldrugo desetletje je izredni profesor moralne teologije. Je urednik in glavni avtor Leksikona krščanske etike, ki je na digitalnem nosilcu pri celjski Mohorjevi založbi izšel leta 2009. Na teološki fakulteti je dr. Štuhec tudi predstojnik inštituta za bioetiko, aplikativno psihologijo in zdravstveno pravo.

Kljub profesuri na teološki fakulteti se zdi, da ga vsaj toliko kot znanost zanima širši javni prostor in zlasti umeščenost Cerkve v javni ter politični kontekst. Nikdar se sicer ni potegoval za politično oblast; ni kandidiral na volitvah. Jasno pa da vedeti, da pripada instituciji, ki jo zanima družbeni vpliv. Jasno daje vedeti, da rimskokatoliško cerkev zanima vpliv na izobraževalno sfero. O izobraževalni sferi je delal raziskovalne projekte. S tem, ko je postal član sveta RTV, je dal jasno vedeti, da ga zanima tudi družbena moč. In jasno zna pokazati politične simpatije. Zadnje desetletje je bil dejaven, denimo, v Zboru za republiko, leta 2014 pa je bil član kolegija Odbora 2014; po obsodbi Janeza Janše v zadevi Patria je bil med rednimi govorniki na ulici pred ljubljanskim sodiščem.

Po drugi strani pa je v času mariborske vstaje »ulico« ostro obsodil. »Diktatura ulice ne more biti metoda, s katero bi izboljšali stanje, za katero vsi vemo, da ni dobro, ni tako, kot smo ga sanjali,« je dejal leta 2013, ko je Zbor za republiko v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška pripravil javno tribuno o ugrabljeni državi, vstajniki pa so z vzkliki tribuno prekinili, potem pa protestirali pred zavodom.

Tudi ustanovitev Nove 24TV.si je politično dejanje. Ustanovitev tv-postaje, ki bi delovala kot delniška družba, je pred meseci napovedal Janez Janša, ob tem pa je podpornike pozval, naj bodo, če želijo spremeniti medijski prostor v državi, pripravljeni v to tudi investirati. Ustanovni člani so med tednom poudarjali, da ne gre za strankarsko zamisel (ki bi jo vodila SDS), temveč za politični projekt. Zdi se, da je upravni odbor nastajajoče delniške družbe sestavljen premišljeno, »koalicijsko«. En član upravnega odbora prihaja iz dela Nove Slovenije, ki je naklonjen tesnemu sodelovanju s SDS. En član prihaja iz SDS. En član upravnega odbora prihaja iz civilnodružbenih akcij. Članica upravnega odbora je izvedenka za davke, izvršni direktor je star televizijski maček, ki ga načrt zanima zaradi poslovnih razlogov. Dr. Štuhec je pomemben člen v hierarhiji RKC. Prizadeva si, da bi ta hierarhija imela družbeni vpliv. Ob tem je bil dovolj drzen, da je pred časom kritiziral sam vrh hierarhije – papeža Frančiška, ker je odstavil dva slovenska nadškofa.

Četudi je Ivan Štuhec predvsem moralni teolog in publicist, ni brez poslovnih izkušenj. Od ustanovitve leta 1995, torej dve desetletji, kot direktor vodi Zavod Antona Martina Slomška, pedagoško ustanovo, pod okriljem katere delujejo mariborska škofijska gimnazija, dijaški dom, glasbena in baletna šola ter otroški vrtec. Na začetku devetdesetih let pa je bil med ustanovitelji Krekove banke. Vendar se je ambiciozni projekt mariborske škofije, ki je izhajal iz predpostavke, da institucija potrebuje tudi močne finančne temelje, končal slabo.