Morrissey: Treba se je vreči z vrha največje bolečine v bolečino

Pevec in pisec besedil, ki je zaslovel konec 80. let s skupino The Smiths. Po razpadu je uspešno nadaljeval solo kariero. Revija Rolling Stone ga je uvrstila med sto najboljših pevcev na svetu. Konec septembra je izdal novelo; kritiki in bralci so jo raztrgali. Je vegan in borec za zaščito pravic živali. V soboto, 10. oktobra, bo imel koncert v Ljubljani, v Hali Tivoli.

I'm Not a Man je naslov skladbe s plošče World Peace Is None of Your Business. Ko jo poslušaš, ne gre drugače, kot da se strinjaš z njim. Je treba klati? Morrissey še vedno ve, kako povedati stvari, da (z)držijo. Hočem reči, da se mu še nikdar ni bilo težko zagovarjati zaradi svojih besed – razen nemara ob pravkar resnično neuspešnem literarnem debiju z novelo, in to po avtobiografiji, ki smo jo pred leti požrli v eni noči, kristus.

List of the Lost je res neberljiva, in kako decidirano sporoča, kaj si misli o ženskem telesu, raje ne bom postregla s citati, ampak teh 130 strani ... To je skoraj tako, kot če bi fene Patti Smith, ki se danes pomikajo proti šestdesetemu, njihova ikona razočarala s kako, ja, literarno, literarizirano, s čimerkoli že, neumnostjo o tem, da je pol življenja zanikala, da je živela tako, kot je, zato da si ljudje ne bi česa mislili. Tako je z mano in Morrisseyem. In tem seznamom izgubljenih. Štafeta gor ali dol.

Nemara pa je to samo zato, ker ne znam oprostiti, da je človek končno in pri teh letih samo na glas povedal vse, kar je. Kdo od nas si pa drzne? Zdaj vem, da humasexual, njegova neologistična domislica, ne pomeni ničesar, pravzaprav, da je bil gej tudi takrat, ko je govoril, da je aseksualen in da ga delanje »nemarnih gibov« nikakor in sploh ne zanima ...

Ampak nazaj v Rim, nekje v drugo polovico prve dekade novega tisočletja. Večno mesto, nad katero se zvezde vedno spustijo zelo nizko. Kot da je vesolje tam bliže človeku. In obratno. Kot da se vesolje potopi v Zemljo. In ne obratno. V rimski predel Pigneto, prav tam je Pasolini snemal svojega Accatoneja, me je prijatelj Marco vedno rad peljal, ker takrat še ni bila trendi, kot je danes – takoj ko se nekam privlečejo živet oblikovalci in arhitekti, je vsega konec –, predvsem v enoteko, ki je hkrati knjigarna in prostor za manjše koncerte, kjer se vsi poznajo, se ne ignorirajo kot v Ljubljani in se sredi večera zgodi glasba tako spontano kot nikdar pri nas. Tam mi je Marco prek Gabrija predstavil Morrisseya. Na hitro in zelo nerodno. Kasneje sem izvedela, da je tja hodil tudi zato, ker je vsaj za nekaj časa na široko odprl duri ljubezni. Kje drugje kot v Rimu!

Morrissey ima izrazito čeljust, ustnice nekako potegnjene noter, v obraz, ampak – oči! Četudi oplazijo samo za hip – saj je samo ženska, prijateljica od Marca (in Marco je lep hetos, tako ženskam kot gejem) –, prebodejo. Preberejo. Nič ne igra. »Well, hello there …« ali nekaj od tega. Pet minut, ker dlje bi bilo nevljudno, kolikor sem se zadržala za njihovo mizo, smo si izmenjali, kje da smo bili ure poprej in katere filme smo gledali v kinu. Je to bil Pennov V divjino (Into the Wild)?

Neverjetno eleganten in urejen. Odmerjen v besedah. Topel. Nič nadut. »Saj ni treba, da gresta dalje …« (Ampak začela bi govoriti neumnosti.) Zato torej ostaja eden redkih, ki zna povedati zgodbo v glasbi. Ker je normalen, čeprav hkrati noro ekscentričen, ranljiv otrok. Ranjen. Zna lagati?

Nekaj kasneje mi je Ennio Morricone po telefonu na mojo radovednost na hitro odgovoril, da je v tistem času Morrissey res snemal v studiu, katerega eden od ustanoviteljev je tudi maestro sam, gori, v Pincianiju, pod cerkvijo. V studiih Forum Music Village? »Ja, prav tam. In tudi aranžma za eno skladbo sem mu naredil.« Zdaj se tega verjetno ne spomni več.

Že davno davno, ko smo punce, ne vedoč, da je Morrissey za ženske izgubljen, požirale in upoštevale vse, kar je izrekal v skladbah – the more you ignore me the closer I get, bolj ko me ignoriraš, bliže sem ti, je, na primer, postal način, kako priti do fanta –, je prvi ponavljal, da No One Cares in The World Won't Listen.

Nekoč sva se s Tadejem Zupančičem pogovarjala, da bi moral izdati roman, narejen iz naslovov naših najljubših skladb. Morda bi, dovolite malce nostalgije, tiste od The Smiths in Morrisseya zadostovale. Naslovi naših življenj. Iz preteklosti vrooooam! v prihodnost.


* * *

Spodnji kratek intervju je potekal po elektronski pošti, prek vmesnikov, ne, nismo se pomenkovali z njim, zibajoč nogo pod mizo. Novinarji včasih to prikrijemo. Da ni bilo v živo. Tokrat ne. Tako se kratkočasi. Med svetovno turnejo v hotelskih sobah prek ekrana odgovarja na novinarska vprašanja. Odgovarjal je tudi za nekaj slovenskih medijev. Morrissey namreč 10. oktobra prihaja v Ljubljano, v Halo Tivoli. This Charming Man.


Verjetno se bova strinjala glede tega, da je težko narediti pogovor z izvajalci pop glasbe, ker enostavno nimajo veliko za povedati. Pravzaprav se danes glasbeni novinarji pogosto znajdejo v škripcih, da poslušalce, bralce in gledalce informirajo o tem, kaj ti ljudje sploh počno. Se spomnite zadnjega intervjuja z glasbenikom ali glasbeno skupino, v katerem so ti dejansko nekaj povedali?

Zgodilo se je tako daleč v preteklosti, da se tega resnično ne spominjam. Kako se strinjam z vami. Ljudje iz pop glasbene industrije nam ne morejo povedati ničesar več oziroma še huje je – od njih tega niti več ne pričakujemo.

Judovsko-krščanska tradicija vzpodbuja uživanje mesa, zanika, da imajo živali dušo, in vzvišenost človeka nad njimi je zanjo vrh božjega stvarjenja. Je izvor kulture izvajanja krutosti nad živalmi, ki danes cveti bolj kot kdaj prej. Nekje v Svetem pismu piše, vse, kar je živo in se premika, naj bo meso za vas … Zakaj se torej, vegan, tako mučite z iskanjem boga?

Mislim, da ne morete kar tako povprek izbirati citatov iz Biblije, ker je bila tako nesrečno spravljena skupaj, in trajalo je dolgo in ti ljudje se, pomislite, sploh niso poznali med seboj! Večina religij samo grozi. Ima danes za nas karkoli iz bronaste dobe kakšen pomen? Živimo v drugačnih časih. Zakaj, na primer, nikdar ne naletimo na ateističnega samomorilskega napadalca? Ateisti ne razstreljujejo ljudi. Ljudje, ki so sadistično obsedeni z grehom, povzročajo največ gorja temu planetu. In ljudje, ki so globoko verni, skoraj nikdar nimajo občutka, da to, kar pridigajo, morda ni pravično do drugih; pomislite za trenutek, kaj v ZDA tako imenovani Bible Belt [svetopisemski pas ameriškega juga] razglaša za nasilje in zločin.

Za mojo generacijo, predvsem pa za tisto desetletje starejšo od mene, pomenite nezanemarljivo silo napredka v pop/rock glasbi. Ne nazadnje ste bili eden prvih, ki ste v skladbah govorili o tem, kako se resnični, navadni ljudje počutimo. In še vedno je tako. Pozabila sem vprašati, kako ste?

O, hvala. Dobro. Še vedno dvomim o vsem, kar vidim in se zgodi. Tako nastanejo teksti. Kar je nenavadno, vem. Kar si mislim o svetu in ljudeh, lahko povem samo prek glasbe, kot popolnoma netalentiran govornik ne bi mogel pred množico na kakšnih javnih shodih povedati niti stavka. In moja sramežljivost …

Še vedno si vsi želimo, da bi nas ljudje sprejeli takšne, kot smo, želimo si, da bi lahko suvereno odločali o sebi v tem svetu, da bi lahko bili drugačni, imeli stališče in kaj smiselnega, nemara dobrega prispevali k drugim in drugačnim.

Nič ni mogoče doseči, če človek ne tvega. Če hoče doseči, kar si želi, se mora vreči naravnost tja, kjer najbolj boli in kjer ni nobene varnosti. Drzniti si. Sicer bo vse življenje dal za beden zaslužek, ki bo na debelo obdavčen: zato, da bodo s tem denarjem drugi lahko plačali jedrsko orožje, v nakup katerega ne bi niti v sanjah privolil. Treba se je vreči z vrha največje bolečine v bolečino. In potem mine.

Če drži, da ni v življenju mogoče ničesar ali skoraj ničesar zares načrtovati z gotovo zmago v žepu, bi bilo zanimivo slišati, kaj imate za svoj največji dosežek?

Svojo diskografijo, nič drugega. Glede na to, kar sem prestal, sploh nisem videti slabo za svoja leta, kajne?

Zdi se, da ugodna rešitev zahtev seksualne revolucije za vas ostaja nebistvena.

Mislim, da seks ostaja osnovna motivacija večine ljudi. Celo konservativni mormoni se poročijo takoj, ko je to mogoče, in se začnejo množiti kot zajci.

Sanjanje in sanjarjenje je precej prijetneje kot soočanje z resničnostjo. Ni več časa, da si to povemo. Sanjati pomeni zbežati v zatočišče, pomeni, da je človek lahko darežljiv, nežen. Je tako?

Ja, je. Zato vsi raje spimo, kot da smo budni. Z bližanjem ure prebujenja vse naše emocije potonejo v prostore, kamor ne moremo budni … In topla postelja nima veliko pri tem, zato pa ima dan, ki je pred nami, v katerem bomo skušali skupaj zlepiti za nas sprejemljiv obraz sveta.

Pri šestinpetdesetih se človek navadno sprijazni sam s seboj, z življenjem in se na neki tih, nenavaden način – pomirjen – neha spraševati: Zakaj sem sam? Zakaj ne hodim ven? Še vedno živite odmaknjeni od vsega in vseh?

Nimam izbire. Razen če zbežim na Vzhod in si pustim rasti brado, kar sploh ni tako slaba ideja.

Bi lahko napisali vse, kar ste, če bi bili v preteklih desetletjih trajno zadovoljni, srečni?

Če si pravi pisec, boš pisal, ne glede na vse. Tudi ne glede na to, ali bo to kdaj kdo prebral, objavil, posnel … Jaz sem to prvo.

Vam je bil všeč Klaus Nomi?

Ali me je privlačil? V seksualnem smislu pod nobenim pogojem!