Tiskane izdaje
Moj najljubši angleški likovni kritik Waldemar Januszczak je nekoč o Turnerju napisal, da je bil vizionar, ki je napovedoval modernizem, morda se mu je zgolj zmešalo. »Nekaj pa je jasno, bil je genij.« Tako kot Leonardo, Rembrant ali Picasso je bil pred svojim časom, izumljal je nove načine slikanja, na novo je videl svet. Leta 1840, ko se je Monet šele rodil, je Turner že slikal Benetke in razen sive sence katedrale je eno od platen iz tistega časa skoraj čisto belo. Meglene Benetke še nikoli niso bile tako realistične.
Oblaki na teh slikah so, tudi kadar so beli in prijazni, kataklizma narave in pod njimi je človek manjši od mravlje. Legenda pravi, da se je Turner dal nekoč med viharjem privezati na jambor, da bi lahko od blizu videl, kakšne so v času nevihte barve morja in neba. Rad je slikal ladje, kot da gre za dramske karakterje, velikanska bitja s svojo dušo, ki so lahko pozabljene in tragične kot kakšen kralj Lear, lebdeče kot Ofelija ali morilske kot Otello. Ranjene, razbite, poškodovane, nemočne. Za parnik, ki ga je ujela snežna nevihta, iz leta 1824, se zdi, kakor da se je znašel v središču tajfuna in snežna nevihta ni bela, ampak črna. Ko se je Turner staral in je barve sveta začela spreminjati industrijska revolucija, se je navduševal nad paro, tako kot nekoč nad vetrom. To je bil tudi čas, ko so ladje, ti nekdanji veličastni heroji, postajale stvar preteklosti. Takšna je slika Topnjača Temeraire (1838), ki visi v londonski Nacionalni galeriji in so jo pred leti izbrali za največjo umetnino Velike Britanije. Ladja, ki je bila priča veliki Nelsonovi zmagi nad Napoleonom, zdaj nemočno sledi grdemu črnemu vlačilcu na parni pogon. Da so jo zgradili, so morali nekoč posekati gozd, 5000 veličastnih hrastov; zdaj je odslužila svojemu namenu in je le prazna lupina. Vlečejo jo na kopno in jo bodo spremenili v zapor ali bolnišnico. Turner, ki je v resnici, s skicirko v roki, opazoval pogreb te ladje, jo je počastil tako, da je ob njej naslikal enega svojih najbolj intenzivnih sončnih zahodov. Pod soncem, ki se pogreza v ocean, je videti novo luno – kot simbol novih časov, ki mu Turner ne bo več priča.
Talentirani renčalec
Vedno se mi je zdelo, da mora biti mož, ki slika tako hipnotična platna, romantik in sanjač kot kakšen Shelly ali ognjevit temperamentnež s črnimi očmi, podoben Byronu. Ampak ni bil. Bil je čisto drugačen. In prav zato se mi zdi še bolj poseben.
Angleški režiserski mojster, skorajda že klasik, Mike Leigh, je posnel izjemen biografski film Mr. Turner o tem največjem angleškem slikarju. O zadnjih letih njegovega življenja. V glavni vlogi nastopa igralec Timothy Spall, čigar značilni obraz je tak, kot da bi ga vzel iz Dickensovih zgodb. Ni naključje, da je nekoč igral v številnih BBC-jevih nadaljevankah, posnetih po Dickensovih romanih, od Nicholasa Nicklebyja do Oliverja Twista. To je igralec, ki je vedno nastopal v stranskih vlogah, zdaj pa je našel glavno vlogo življenja. Njegov gospod Turner je debelušen ekscentrik, z vijoličnim zabuhlim obrazom, ki cmokljaje govori v nerazumljivem cockneyju. In ves čas renči, veliko glasneje, kot to počne mizantropski Clint Eastwood v filmu Gran Torino. To, da ima nekaj prašičjega, ni nesramna opazka, ampak asociacija, ki nam jo režiser ves čas sugerira. Ko mu ljubljeni oče na začetku filma za kosilo prinese prašičjo glavo, ki se, kot opazi sam, smehlja, jo v naslednjem kadru že pripravlja za peko, in to tako, da obglavljeno žival najprej natančno pobrije. (Turnerjev oče je bil namreč odličen brivec in lasuljar in je imel svoj salon v Covent Gardnu.) Trenutek zatem vidimo, kako brije svojega sina. Kasneje na večerji se oba mastita s prašičjo glavo in slikar hvaležno sprejme oziroma nastavi še drugo prašičjo pečeno ličnico, ki mu jo ponudi vedno prijazni in uslužni oče.
Mike Leigh je kralj na videz nepomembnih detajlov. Dorothy Atkinson, ki igra nesrečno Turnerjevo gospodinjo, ima na začetku filma na vratu majhen rdeč madež, po katerem se ves čas nepotrpežljivo praska. Ves film lahko opazujemo, kako kožna bolezen počasi napada njeno telo, v vsakem prizoru je bolj rdeča in na koncu naokoli že hodi ovita v krpe kot kakšen gobavec. Njeno telo, ki si ga Turner v navalu strasti kdaj na hitro stoje vzame, se počasi razkraja, tako kot njeno upanje o tem, da jo bo kdaj ljubil. Leigh nam vse to prikaže čisto tiho, le z malim kožnim lišajem, saj je tako tudi v resničnem življenju.
Tri sestre na Temzi
Ni čudno, da me včasih Leigh spominja na Antona Pavloviča Čehova, saj so njegovi junaki tako človeški. Oba znata dobro opazovati značaje in nikoli ne pridigata ali moralizirata. Dobro vesta, da ljudje navzven kažemo popolnoma drugačna čustva od tistih, ki jih nosimo v sebi. Čehov je svoji dragi igralki Olgi Knipper (pozneje se je z njo poročil), ki je v Treh sestrah igrala najbolj žalostno Mašo, svetoval: »Ne imej žalostnega obraza niti v enem dejanju. Besnega že, toda žalostnega ne. Ljudje, ki že dolgo nosijo nesrečo v sebi in ki so se že navadili nanjo, velikokrat žvižgajo in mnogokrat so zamišljeni.« Tako Leighu kot Čehovu je jasno, da se lahko družba spreminja, kolikor hoče, ampak ljudje se bodo vedno počutili enako; vedno se bodo nekateri zaljubljali v tiste, ki jim ne bodo znali vračati ljubezni, vedno bodo obstajali ljudje, katerih upi bodo izneverjeni, ambicije neuslišane ali ne bodo znali izkoristiti priložnosti, ki jim jih ponudi življenje.
Oba sta natančna opazovalca in najbolj ju zanimajo nepomembne ali majhne stvari, ki so največji oblikovalci atmosfere. Pogled, napis, lišaj. Ali resničen detajl iz posmrtnega življenja Čehova, ki zveni kot zaključek katere od njegovih kratkih zgodb: ko je pisatelj v zdravilišču Badenweiler umrl za tuberkulozo, so njegove posmrtne ostanke z vlakom odpeljali v Moskvo. Na postaji se je zbrala velika množica ljudi, na vagonu, s katerega so prinesli krsto s Čehovom, je na veliko pisalo Sveže ostrige.
Leigh zna v filmih zelo dobro pokazati male stvari. Vse to, kar je Čehov pri uprizoritvah dram vedno pogrešal. Stanislavski, ki je bil prvi režiser njegovih dram, nikoli ni mogel na primer doumeti, zakaj je Čehov svoje žalostne zgodbe o Treh sestrah ali Češnjevem vrtu, vedno označeval za komedije. Leigh pa ve, kako je pravo življenje vedno povezano s komedijo. Tak je prizor, ko eden od kupcev Turnerjevih slik občuduje platna v ateljeju, jih opisuje z vzhičenimi besedami, zmedena gospodinja pa na slikarjev ukaz v istem trenutku iz zaves, ki visijo nad sliko, s palico otepa mrtve žuželke, da padajo na tla.
Ansambel
Leigh vedno dela z istimi igralci: Martin Savage, Jim Broadbent, Lesley Manville, Ruth Sheen, Imelda Staunton, Marion Bailey, že omenjena Dorothy Atkinson, Timothy Spall in še nekaj drugih. So kot velika družina in vendar jim uspe, da so v vsakem filmu drugačni in rojeni prav za to vlogo. Spomnimo se na nekaj njegovih najbolj znanih filmov: Skrivnosti in laži (zanj je prejel zlato palmo) govori o mladi uspešni temnopolti ženski, ki končno najde svojo belo mater, Še eno leto, o ostarelemu zakonskemu paru in vseh njunih zmedenih prijateljih, Vera Drake, zgodba o Veri, ki po drugi svetovni vojni nelegalno opravlja abortuse, ker želi pomagati nesrečnim ženskam, ali Narobe svet, ki se tako kot Mr. Turner dogaja v viktorjanskem času in prikazuje nastanek slavne operete Mikado, ki ju ustvarja nadarjena dvojica umetnikov Gilbert in Sullivan, libretist in skladatelj. Poleg filma Ta vražji jazz Boba Fossa, The Dresser Petra Yatesa in Burgerjevih Ruševin velja Narobe svet za enega najboljših filmov o nastajanju gledališke predstave.
Kot je v nekem intervjuju priznal Leigh, se je s svojim zvestim direktorjem fotografije Dickom Popom že deset let pogovarjal o tem, da bi naredila film o J. M. W. Turnerju. Vsakič ko sta na snemanju kakšnega od filmov pogledala v nebo in videla oblake, lepo svetlobo, svetlikanje sonca, sta dobila apetit po biografskem filmu o tem geniju. In potem sta se lotila. Prebrala sta vse biografije o Turnerju, kar dve leti je z njima sodelovala umetnostna zgodovinarka iz Tate Britain, pregledali so vsa platna, številne skice. Turner je svojemu narodu po smrti zapustil kar 19.000 akvarelov in skic ter 285 olj. To, kar se je enainsedemdesetletnemu režiserju zdelo najbolj fascinantno, je bila Turnerjeva popolna obsedenost s slikanjem. Naokoli je vedno hodil s skicirnim blokom; na začetku filma ga vidimo, kako nekje na Nizozemskem skicira sonce, proti koncu filma, ko je bil že zelo bolan, pobegne iz postelje, da bi skiciral mlado utopljenko, ki jo je morje vrglo na obalo.
Čopič kot kladivo
Turner je najraje slikal naravo, redkokdaj portrete, ljudi je največkrat upodabljal na skicah, in to zelo preprosto, z nekaj zamahi s čopičem, a vendar je znal natančno ujeti karakter in držo posameznega bitja. Skice me spominjajo na japonske slikarje, ki so z vodenimi barvicami minimalistično in le z nekaj potezami slikali drevesa, Turner je enako slikal postave ljudi. Nekatere od teh skic je Leigh dobesedno rekonstruiral in jih spremenil v premikajoče se podobe.
V filmu je najbolj vznemirljivo to, kako mož z obrazom mesarja tako strastno slika; njegovi zamahi s čopičem niso nekaj nežnega, so divji, grobi, kot sunkovit veter, velikanski val. Brutalnež. Čopič drži kot kladivo, perspektivo meri, kot bi zamahnil z lopato. V njegovih gestah ni nič nežnega, subtilnega. Razen ko je že star in senilen in svojo nežno sliko, svetlomodro kot kakšna pesem, ves čas nosi s seboj po umazanih londonskih ulicah in potem ne ve več, kam jo je odložil.
Rad je pljuval na platna, saj je bila lepljiva slina prav tisti material, ki ga je potreboval za strukturo slik, ali pa je na mokre barve pihal prah ali tobak, da bi tako nastajale sence, ki si jih je zamislil. Turner je bil samotar; rad se je v neskončnost sprehajal po naravi in rad je živel sam, kot čudaški zakrknjen samec. A obstajale so tudi njegove ženske.
Vsake toliko ga jezna obišče njegova bivša ljubica, ki prihaja z že odraslima hčerama, zahteva denar in ga obmetava z očitki; vse slikarja pušča povsem hladnega, kar jo še posebej razbesni. Ko mu pride povedat, da je ena od hčera umrla, ji reče: »Žal mi je za vašo izgubo« – kot da ne bi šlo za njegovega otroka.
Obiskuje bordele, vendar le zato, da lahko v miru skicira prostitutke. Ko mu ena od njih pove, koliko je stara, se zjoče.
Proti koncu življenja se končno zaljubi – v gospo Booth, stanodajalko, pri kateri si najame sobo, kadar gre v Margate slikat morje. Kako lep je prizor, ko ostareli in zaljubljeni vdovi reče: »Ti si ženska izjemne lepote.« In ona se topi. Leigha, kot dokazuje v zadnjih nekaj filmih, zanima ljubezen med starejšimi. Boothovo igra Marion Bailey, ki je v resničnem življenju Leighova partnerica. Režiser in Turner sta pravzaprav zaljubljena v isto žensko.
Leigh zelo dobro ujame svet angleških slikarjev, ki ves čas tekmujejo med seboj in si želijo le to, da bi jih uvrstili na razstavo kraljevske akademije. To je svet moških, poln zavisti, testosterona, kazanja mišic in petelinjenja in Turner je glavni frajer med njimi. Vse dokler proti koncu življenja, ko slika vedno bolj abstraktne pokrajine, polne svetlobe, kraljica Viktorija na neki razstavi javno ne osmeši enega od njegovih platen. V trenutku se iz oboževanega slikarja spremeni v predmet javnega posmeha in zasmehovanja. Čeprav vztrajno slika vse do smrti. In ko umre, s težkimi izdihi, so njegove zadnje besede: »Sonce je Bog.« Seveda. Kaj vse je videl ta mož, ki je tako dolgo gledal v sonce?
Mr. Turner je eden boljših biografskih filmov. O slikarju in slikarstvu. Poseben in drugačen. Timothyju Spallu se morda po zlati palmi za moško vlogo obeta oskar, četudi, kot pravi, v Ameriki poznajo samo enega Turnerja – in to je Tina. Njegov Turner je poseben zato, ker razbija vse prispodobe, ki jih imamo o slikarstvu. Turnerjeve slike so dejansko popolni realizem, tako kot njegova osebnost. Brez pretvarjanja.
A tako je, kot je nekoč rekel slikar Childe Hassam: »V resnici je impresionizem realizem. Ljudje ne znajo opazovati. Ustvarijo si podobe, o katerih jim govorijo drugi, v resnici ne gledajo sami, slepi hodijo naokoli, ne da bi poskušali sami videti svet.« Kaj šele videti sonce!
Mož, ki je gledal naravnost v sonce
Režiser Mike Leigh je posnel odličen film o največjem angleškem slikarju Williamu Turnerju.
Objavljeno
10. oktober 2014 14.06
