Mož, ki je oslepel, ker je videl preveč

Zgodba kurdskega begunca, ki je iz vasice pri Kobaniju moral z družino zbežati v turško obmejno mesti Suruč.

Mohamed Šehu, kurdski begunec iz vasice pri Kobaniju, je pred osemnajstimi meseci izgubil vid. Pravi, da zato, ker je videl … preveč. V turško obmejno mesto Suruč je iz Sirije skupaj z družino prišel pred dvanajstimi dnevi. Njegovo vas so – tako kot vse druge kurdske vasi v regiji – zasedli pripadniki skrajne sunitske milice Islamska država.

Ubijajo nas, ker smo Kurdi

»Ker ne vidim, sem bil ves čas v hiši. Slišal sem krike. Ljudje so bili prestrašeni. Govorili so o tem, da islamisti v sosednjih vaseh, od koder so bežale množice ljudi, režejo vratove in lovijo deklice in ženske za v suženjstvo in za na trg v Raki, kjer je njihovo središče. Bal sem se, da bom zaradi slepote v napoto. Hotel sem ostati v svoji hiši, a so me žena in otroci prepričali, da smo tudi mi vzeli najnujnejše stvari in zbežali. Za seboj smo pustili vse, za kar smo garali. Hišo, avtomobil, živali, življenje …« je Mohamed v mošeji, kjer se že slaba dva tedna gnete najmanj tristo kurdskih beguncev, začel svojo pripoved. Na poti so bili dva dni. Eno noč so prespali ob turški meji. Potem so jih turški vojaki in obmejni policisti skupaj z več deset tisočimi kurdskimi rojaki vendarle spustili čez mejo, ki so jo v zadnjih dveh letih – v drugi smeri – sicer svobodno prestopali mednarodni borci svete vojne, podizvajalci turške zunanje politike v regiji.

»Ubijajo nas, ker smo Kurdi. Tako preprosto je to. In vedno je bilo tako. Nikoli v zgodovini nam nihče ni pomagal. Ker živimo v srcu Bližnjega vzhoda in razmišljamo po svoje, so nas vedno vsi sovražili. Sirska vladajoča družina Asad se je do nas obnašala rasistično. Dolgo sploh nismo imeli pravice do državljanstva. Bili smo potisnjeni na družbeni in gospodarski rob. Kurdi smo bili odrinjeni od sistema, nismo mogli napredovati. Ostajali smo v svojih vaseh. Ves čas so nas poniževali in se izživljali nad nami. Tudi zato smo se na začetku sirske revolucije pridružili uporu proti režimu,« je počasi in premišljeno razlagal učitelj angleškega in arabskega jezika v Kobaniju – poslednjem kurdskem mestu, ki na tem delu meje še ni padlo v roke islamskih skrajnežev.

V Kobaniju je ostalo veliko Mohamedovih sorodnikov. Bratranci, nečaki, tudi številni znanci in prijatelji, ki so prvič v življenju prijeli za orožje. Vedo, da se bodo morali (o)braniti sami. Pomoči za zdaj ni bilo in je tudi ne kaže pričakovati. Koalicija oljnih bombardira naftne rafinerije – prioritete so jasne. Medtem Kurdi, velika »strateška motnja«, množično umirajo. Ni prvič tako, še zdaleč ne. Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Pa 1991. Kurdski zgodovinski spomin je natančen: zato mednarodni skupnosti ne zaupa nihče. Raje umrejo v boju, pravijo, kot da bi verjeli drugemu in se še enkrat pustili – izdati. Najhuje je, da v morda najpomembnejšem zgodovinskem trenutku med skoraj petindvajsetimi milijoni Kurdov na Bližnjem vzhodu ni ne enotnosti ne skupne – kaj šele »nacionalne« – politične agende. Sirskim Kurdom iz province Kobani, nad katero je po taktičnem umiku vladnih sil predsednika Bašarja al Asada nadzor prevzelo kurdsko gibanje YPG, ki je ideološko blizu turški Kurdski delavski stranki (PKK), na pomoč za zdaj razen nekaj sto turških Kurdov ni prišel še nihče. Kurdi iz iraškega Kurdistana, kjer prav tako potekajo srditi spopadi z Islamsko državo, nezakonskimi otroki ameriške invazije izpred enajstih let, imajo preveč dela sami s seboj. Hkrati pa so politično in ideološko močno oddaljeni od YPG. Še huje: njihovi interesi se bistveno bolj »ujemajo« z interesi Turčije, glavnega gospodarskega partnerja kurdskega dela Iraka, kjer bodo najpozneje v enem letu izpeljali referendum o neodvisnosti od Bagdada.

Občutek krivde

»Težko je … Najhuje je, ker zaradi slepote ne morem skrbeti za svojo družino. Oni morajo skrbeti zame. Popolnoma neuporaben sem. Tudi moja žena je učiteljica. A takoj ko sem oslepel, je morala pustiti vse in v celoti prevzeti skrb za družino. Že en teden samo sedim. Poslušam ljudi. Kadim. Razmišljam. Čeprav sem slep, zelo dobro vidim človeško bolečino in tragedijo. Veliko ljudi spi po ulicah in parkih. Nobene pomoči ne dobimo. Zebe nas. Prihaja zima; še huje bo. Strah me je, da nas bodo poteptali, vsekakor pa ne verjamem, da se bomo lahko hitro vrnili domov. Če se bomo sploh imeli kam vrniti. Turčiji sem hvaležen, da nas je sprejela, a zdaj nam mora pomagati tudi kdo drug,« je v knjižni angleščini nadaljeval Mohamed Šehu.

Z njim so v Turčijo prišli tudi trije sinovi in hčerka. Najmlajši sin je star dvanajst let in je pred kratkim zbolel za hudo obliko sladkorne bolezni. »Ni zdravil. Nimamo denarja za zdravljenje. Zbolel je zaradi mene. Zaradi vojne. Zaradi stresa. Ubogo dete … To ni življenje.« Čustva so premagala gospoda Mohameda, ki se je na vso moč trudil zadržati solze, a so vendarle stekle iz globokih, temnih in še kako živih oči. Tekle so počasi in dostojanstveno, tako kot je tekla njegova pripoved.

»Rad bi spet učil«

Mohamed Šehu je pred razredom, polnim otrok, nazadnje stal pred dvema letoma, ko so režimske sile zapustile kurdsko območje in so Kurdi nemudoma organizirali svoje šole. Takrat mu je videl že začel pešati. Prepričan je, da zaradi stresa. Videl je ogromno grozodejstev. Najprej režimskih. Potem so kurdsko regijo začele – druga za drugo – oblegati različne islamistične milice. Njihova brutalnost se je ves čas le stopnjevala, tako kot vojna. Mohamed je dokončno oslepel pred poldrugim letom. »Nekaj časa sem videl le sence, potem ničesar več. Bilo je … kot smrt. A upanja nisem izgubil. Po nekaj dneh sem prišel k sebi in se prepričal, da bom nekoč spet videl in da bo prišel dan, ko bom spet vstopil v učilnico, polno veselih otrok. V Siriji odrašča generacija otrok, ki so morali zapustiti šole. Ostali bodo brez izobrazbe. To je najhuje, kar se lahko zgodi. To je velika tragedija,« je tiho in vidno prizadeto pripovedoval možakar lepih, nežnih potez. Kljub slepoti njegove črne oči zrejo naravnost v sogovornikove. Njihov sij ni izginil.

Nasprotno.

Čeprav skoraj po vsej Siriji divja vojna in so ravno ceste med večjimi mesti morda najbolj nevarni predeli opustošene in padle države, se je Mohamedova žena pred nekaj meseci odločila, da bo oslepelega moža z zadnjimi prihranki v žepu odpeljala do znanega nevrologa v Damasku. Sedla sta v avtomobil in krenila proti prestolnici. Skoraj na vsaki nadzorni točki so ju ustavili, ju zasliševali in jima grozili. Ustavljali so ju vladni vojaki, islamisti, pripadniki Sirske svobodne vojske in tudi številni oboroženi neznanci, novi vladarji razkosane države. Za pot iz Kobanija v Damask sta zakonca Šehu potrebovala 36 ur. Prenočila sta v avtomobilu, sredi puščave.

»Žena je spala. Jaz nisem. Preveč strah me je bilo. Ves čas sem poslušal, kaj se dogaja. Grabila me je panika. A obiska zdravnika sem se veselil. Upal sem, da mi bo lahko pomagal. Še prej sem bil tudi tu, v Turčiji, a mi je okulist rekel, da mi ne more pomagati,« se nevarne poti v Damask spominja Mohamed.

Upanje ostaja

Nevrolog ga je sprejel brez zadržkov. Natančno ga je pregledal in mu, na njegovo veliko začudenje, dejal, da z očmi ni nič narobe. Problem je nevrološki – po mnenju sirskega specialista so za Mohamedovo nenadno slepoto krivi možganski živci. Zdravnik je slepemu učitelju vlil novo količino upanja, saj mu je dejal, da bi lahko s pravilnim zdravljenjem spet videl. »Ko sva se z ženo po istih nevarnih poteh vračala proti domu, sem čutil nekaj podobnega sreči. Samo omemba možnosti, da bom lahko kdaj spet videl, me je popolnoma razvedrila. Domov sem se vrnil poln optimizma in upanja. Zdravnik iz Damaska mi je povedal, da v Španiji obstaja klinika, ki zdravi prav takšne težave, kot jih imam jaz. Ni mi povedal njenega imena ali naslova, jaz pa sem pozabil vprašati. Imam pa v Španiji sorodnika, ki mi je obljubil, da bo to kliniko našel. A kako bom prišel tja? Nimam ne denarja ne potrebnih dokumentov …«

Mohamed Šehu je svoje izvide poslal tudi palestinskemu zdravniku v Jordanijo. Na njegov odgovor še čaka. A zadnje tedne pred njegovimi očmi ni vse popolnoma črno. Z očmi sluti gibanje. Sem ter tja ga oplazi snop svetlobe. Če dlan postavi tik pred oči, se mu zdi, tako pravi, da celo nekaj vidi. Deset centimetrov od oči ne vidi ničesar. »Ves čas molim in upam. Rad bi bil spet človek in skrbel za svojo družino, ki jo je tako močno prizadela ta nesmiselna vojna. Kajti človek je le ta, ki služi drugim. Opravičujem sem, ker opisujem svoje težave. Naša tragedija je skupinska. Naša bolečina je skupna. Prosim, pomagajte nam.«