Portret tedna: Recep Tayyip Erdogan

Turki ne slišijo radi geostrateškega razmisleka, da je Turčija most. Torej most med Azijo in Evropo, zahodom in vzhodom, islamskim in krščanskim svetom … Ne, Turčija ni most. Turčija je center,­ je pred leti Thomas Friedman,­ kolumnist New York Timesa, citiral Muzafferja Şenela, raziskovalca mednarodnih odnosov na eni od istanbulskih univerz. Turčija je center, ker ima izjemno razvejane ekonomske odnose s prostorom, ki je ostal na razbitinah Sovjetske zveze, Irakom, Iranom, Sirijo, Balkanom … In ta most ali center – morda pa sta most in center sopomenki? – ima novega predsednika. Recep Tayyip Erdoğan je bil za predsednika z 52 odstotki glasov izvoljen v prvem krogu. Turki so v poletni vročini predsednika prvič izbirali na neposrednih volitvah.

Erdoğanovo zmagoslavje ni bilo presenetljivo. Mož, ki je leta 2002 s stranko Pravičnost in razvoj prvič prepričljivo dobil turške parlamentarne volitve, je pot na predsedniško funkcijo načrtoval z enako skrbnostjo, kot utrjuje strateški položaj Turčije. Na volitvah leta 2007 in 2011 je volilne odstotke stranke še izboljšal, res pa je, da je njegova stranka zaradi narave turškega volilnega sistema osvojila manj sedežev kot leta 2002. Leta 2002 je namreč s slabimi 35 odstotki osvojenih glasov zasedel dve tretjini parlamentarnih sedežev.

No, Erdoğanu ne moremo očitati, da se je njegov politični vzpon začel zato, ker si je sam prikrojil volilni sistem. Stranko Pravičnost in razvoj je ustanovil leta 2001 (torej pet let pred tem, ko je Janez Drnovšek ustanovil Gibanje za pravičnost in razvoj). Leta 1999 je Erdoğan nekaj mesecev preživel celo v zaporu, češ da je spodbujal rasno in versko sovraštvo. Tik pred tem je turško ustavno sodišče prepovedalo Stranko blaginje, ki ji je tedaj pripadal, češ da stranka zaradi poudarjeno islamskega značaja ogroža laična načela turške države. Med protesti ob prepovedi Stranke blaginje je Erdoğan - bil je glavni govornik protestniškega gibanja - recitiral pesem Ziye Gökalpa, aktivista, politika, pesnika in sociologa z začetka 20. stoletja, ki pravi: »Mošeje so naše vojašnice, kupole so naše čelade, minareti naši bajoneti in verniki naši vojaki …« Sodišče ga je zaradi recitala obsodilo na deset mesecev zapora; štiri mesece je dejansko preživel v zaporu. Kljub temu da je leta 2002 na volitvah gladko zmagal, ni postal predsednik vlade, ker mu je sodišče leta 1999 ob zaporni kazni izreklo tudi prepoved opravljanja državnih funkcij.

Da je Erdoğan perspektiven politik – letos je dopolnil 60 let – je bilo jasno že sredi devetdesetih, ko je kot župan Istanbula, mesta, v katerem se je rodil, presenetil s pragmatičnim in učinkovitim urejanjem največjega urbanega konglomerata na svetu. Kritiki so namreč napovedovali, da bo Erdoğan mesto ob Bosporju vodil skladno s tradicionalističnimi islamskimi načeli, župan pa se je uspešno spopadel s prometnim kaosom, onesnaževalci zraka in pomanjkanjem pitne vode. Mesto je sicer vodil s trdo roko, a z jasno vizijo, da bo Istanbul utrdil status pomembnega finančnega in trgovskega središča.

Erdoğanov ekonomski dosje se zdi bleščeč, saj je Turčija v letih, ko je vodil vlado, sodila med najhitreje rastoče ekonomije na svetu. Ko je bil na dnevnem redu biznis, je Erdoğan ravnal nenavadno pragmatično. Poteze, ki jih je potegnil na začetku mandata, se zdijo komaj verjetne. Leta 2005 je v Izrael odpeljal močno gospodarsko delegacijo, sam pa se je sestal s predsednikom izraelske vlade Arielom Šaronom. Še več, obiskal je muzej holokavsta Jad Vašem. Ob tem si je sicer privoščil protokolarno nedoslednost, saj si ni nadel tradicionalnega judovskega pokrivala, kljub temu pa se je zdelo, da je Erdoğan, ki so mu pripisovali antisemitsko prepričanje, odnose z Izraelom postavil na nove temelje. Da si Erdoğan želi preurediti odnose z Izra­elom, je že leto poprej zaznal vplivni Ameriški judovski kongres, ki je turškemu voditelju za spodbujanje miru med različnimi kulturami podelil posebno priznanje. No, letos mu je Ameriški judovski kongres visoko priznanje odvzel, ker je Erdoğan ponovil brezkompromisno kritiko izraelskega napada na Gazo.

Bleščeč ekonomski dosje ni zgolj posledica Erdoğanove intenzivne gospodarske diplomacije. Mimogrede, Erdoğan je eden od avtorjev pobude Zavezništvo civilizacij, ki jo je pod okriljem Združenih narodov nekaj časa vodil Tomaž Mastnak. Z liberalizacijo ekonomskega sistema je Turčijo naredil privlačno za tuje investicije. Morda pa tudi bolj ranljivo. Turčija je namreč v zadnjem desetletju izrazito povečala zunanji dolg.

Vendar Erdoğan ni vsega stavil le na ekonomsko rast in rast trgovinske menjave. Izjemno je povečal proračunski delež, namenjen izobraževanju. Če je bila turška vojska tradicionalno največji porabnik državnega proračuna, je Erdoğan proračunsko logiko postavil na glavo in na prvo mesto proračunskih porabnikov postavil šolstvo. V desetletju je podvojil število turških univerz. Hkrati z uvedbo ambicioznega izobraževalnega programa pa je izvedel morda najbolj drzno notranjepolitično potezo. Ne le da je zmanjšal proračunske deleže vojske, dovolil si je tudi, da je serijsko odstavljal turške generale. Ti v Turčiji niso zgolj varuhi državnih mej, pač pa so desetletja veljali tudi za varuhe turške sekularnosti. Erdoğan jim je vzel družbeno moč, zaradi domnevnih zarotniških načrtov pa jih je pošiljal tudi na sodišča. Vojski je dal jasno vedeti, da generali niso več nedotakljiva kasta, ki ima pravico, da po lastni presoji izvaja državne udare, pač pa zgolj del državnega aparata, ki je podrejen civilni oblasti.

Predsednik, kakršnega bi si želela vsaka nacija? Ne. Koncept človekovih pravic ni v dobri rimi z Erdoğanovim pojmovanjem pravičnosti in razvoja. Lani, denimo, so policijske enote v Istanbulu brutalno obračunavale z demonstranti, ki so nasprotovali pozidavi parka Gezi. Erdoğanov dosje kršitev človekovih pravic je vsaj tako obsežen kot njegov dosje ekonomskih dosežkov. Lansko pretepanje demonstrantov v parku Gezi je posebno le zato, ker je dobro dokumentirano.

Mimogrede, park Gezi leži dober kilometer od nogometnega stadiona, ki nosi ime Recepa Tayyipa Erdoğana. V mladosti je bil Erdoğan perspektiven nogometaš, a je oče nasprotoval ideji, da bi kot profesionalni nogometaš podpisal za Fenerbahçe. ●