Mož, ki mu zgodb ne zmanjka. Če bi mu jih, bi bil sam zgodba

70 let Reinholda Messnerja

Objavljeno
12. september 2014 15.30
Viki Grošelj
Viki Grošelj
Sedemnajstega septembra letos bo Reinhold Messner praznoval sedemdeseti rojstni dan. Eden največjih in najpomembnejših predstavnikov svetovnega alpinizma vseh časov ga bo proslavil delovno, kot je tega vajen že vse življenje. Ne zato, ker ga drugače ne bi znal, ampak zato ker, kot sam pravi, mu je zapravljanje časa skrajno zoprno.

Rojen v odmaknjeni gorski vasi Vilnoss na Južnem Tirolskem je zelo kmalu prišel v stik s plezanjem. Ob talentu in fanatični delavnosti je konec šestdesetih let postal eden vodilnih evropskih plezalcev. Njegov esej Umor nemogočega je povzročil pravo revolucijo v dojemanju alpinizma. V njem je zagovarjal stališče, da naj plezalec le ob pomoči naravnih razčlemb skuša preplezati steno gore, ne pa, da si pri tem pomaga s svedrovci – klini, ki jih zavrta v gladko steno. Kljub viharnim polemikam med plezalci samimi je s tem alpinizem obrnil v pravo smer. S svedrovci je mogoče preplezati vsako steno po kateri koli liniji, a s tem »umoriš nemogoče« in gore degradiraš na raven telovadnega poligona.

Prva himalajska odprava pa ga je naredila svetovno znanega. Z bratom Günterjem mu je uspelo preplezati novo smer v južni steni 8125 metrov visokega Nanga Parbata. Zaradi Günterjeve višinske bolezni nista več mogla sestopiti nazaj čez steno, ampak sta se poskušala rešiti na drugo stran gore v dolino Diamir. Po treh dneh brez hrane in opreme za spanje sta se čudežno prebila do vznožja zahodne stene, kjer pa je Günterja zasul plaz. Reinhold je po dnevu iskanja kakršne koli sledi za njim, na pol blazen zaradi izgube brata, izčrpan, ozebel in že četrti dan brez hrane, nadaljeval sestop. Naletel je na domačine, ki so ga prenesli do vasi. Dali so mu svojo hrano in vodo, zaradi katere bi ga skoraj kmalu pokopala huda griža. Nazadnje je le nekdo obvestil vojake, ki so ga prepeljali v dolino in ga izročili osuplim članom odprave. Ti so se – misleč, da sta brata umrla visoko na gori – že vračali proti domu.

Amputacije na prstih rok in nog so mu onemogočale nadaljnjo kariero vrhunskega skalnega plezalca. Zato se je s toliko večjim žarom lotil plezanja na najvišje vrhove sveta. V naslednjih šestnajstih letih je kot prvi na svetu preplezal vseh 14 vrhov, ki na zemlji segajo več kot 8000 metrov visoko. Uveljavil je alpski slog plezanja v Himalaji, plezal praviloma prvenstvene smeri, opravil prvi solo prvenstveni vzpon na osemtisočak in opravil prečenje dveh več kot osem tisoč metrov visokih vrhov brez vmesnega spusta v bazo. Za nameček se je na vse povzpel brez uporabe dodatnega kisika. Kot prvi na svetu tudi na najvišjega, Everest. Da mu ni šlo le za število osvojenih vrhov, ampak za način, kako splezati nanje, pove podatek, da se je kar na štiri osemtisočake povzpel po dvakrat in pri tem udejanjal svoje nove ideje in načine plezanja, preden je preplezal še zadnjega. Prav zaradi inovativnih idej, ki si jih je ne le zamislil, ampak tudi praktično uspešno izvedel, je postal in ostaja eden najpomembnejših alpinistov vseh časov.

Alpinizem je zamenjal za drugačne pustolovščine

Za eno gorniško življenje več kot dovolj, da bi vse preostalo življenje lahko užival v sadovih svojega dela, a je kot pravi nemirni duh in moderni Sizif - večni upornik proti povprečnosti, našel nove izzive. Alpinizem je zamenjal za drugačne pustolovščine. Peš je prečkal Grenlandijo, Antarktiko, puščave Gobi, Takla Makan in Thar, državo Butan, iskal je jetija … Pet let je bil poslanec zelenih v evropskem parlamentu. Z življenjsko sopotnico Sabine Stehle je na gradu Juval ustvaril poletno družinsko bivališče zanju in za njune tri otroke. Ves čas pa še naprej pisal (njegov opus obsega več kot štirideset knjig), snemal dokumentarne filme, predaval in s svojim nepristranskim ocenjevanjem dogajanja na svetovni alpinistični sceni ostal svetovna alpinistična avtoriteta številka ena.

Z Messnerjem sva se spoznala že v začetku 80. let, sčasoma pa je najino znanstvo preraslo v dobro sodelovanje. Sodelujeva pri izmenjavi mnenj in ocen o dogajanjih v svetovnem vrhunskem alpinizmu, pri pisanju knjig, snemanjih filmov. Še posebej sem vesel najinega skupnega nastopa v izvrstni gledališki predstavi Nevidna mesta, ki jo je leta 2011 režiral Matjaž Berger. Zadnje čase pa je najino sodelovanje vse bolj vezano na njegove muzeje, v katerih ima slovenski alpinizem pomembno mesto.

Polnomad, ki se iz varnega bivališča seli naokrog in se vedno znova vrača

Nazadnje sva se srečala julija letos na gradu Firmian nad Bolzanom, v njegovem osrednjem gorniškem muzeju. Messner Mountain Museum, ali skrajšano MMM, je nedvomno njegov največji življenjski projekt, ki ga ima za svoj petnajsti osemtisočak - najzahtevnejši od vseh. Idejo zanj je dobil, ko mu je, kljub ostremu nasprotovanju lokalnih veljakov, uspelo kupiti razvaline gradu Juval nad Meranom in ga urediti za svoje domovanje. Vztrajal je in bil dolgotrajne bitke z nesmiselnimi birokratskimi ovirami, ker se je, kot pravi, takoj zaljubil v Juval, njegove ruševine, svetlobo … V njem je videl popolno bivališče za polnomada, kot dojema samega sebe. Polnomada, ki se iz stalnega varnega bivališča seli naokrog in se vedno znova vrača v varno zavetje gradu, kjer ga ne more nihče »napadati«. Ne nasprotniki, ne radovedni turisti, ne politiki.

Sčasoma je del gradu preuredil v muzej, a je hitro sprevidel, da je en prostor za njegovo vizijo predstavitve gora, gorniške dediščine, alpinizma, kulture in verovanj, ki so povezana z njimi, preprosto premajhen. Velik razpadajoč grad Firmian nad Bolzanom je, po spet dolgotrajnih ovirah v slogu, »naj rajši propade, kot da ga dobi Messner«, končno le dobil za trideset let v najem od deželne vlade. Začel ga je urejati kot center in povezavo s svojimi drugimi muzeji v okolici. Kljub ogromnim stroškom ni hotel nobenih subvencij in državne podpore. Njegovi simpatizerji so se držali za glavo, a z njemu značilno upornostjo mu je le uspelo. Danes, osem let po odprtju, muzej živi le od vstopnin, prodaje knjig, spominkov in prireditev. Prav tako tudi drugi »satelitski« muzeji: Dolomites, v vojaški trdnjavi na 2181 metrov visokem Monte Riteju, ki je posvečen slikarskim videnjem gorskega sveta, grad Ripa nad Brunicom, katerega rdeča nit so gorska ljudstva, podzemni Ortles nad Suldnom, ki obravnava in prikazuje sneg in led ter dogajanja, povezana z njim, ter Juval, kjer predstavlja bogove, mite in religije, povezane z gorami.

Firmian jih kot največji med njimi povezuje v logično celoto. Prvič sem si ga ogledal nekaj dni pred odprtjem, leta 2006. Messner me je takrat prosil za nekaj kosov alpinistične opreme vrhunskih slovenskih alpinistov, ki smo jo uporabljali na naših svetovno odmevnih vzponih. Ko sem mu jih prinesel, mi je muzej razkazal in mi razložil svoje zamisli. Njegov projekt me je čisto prevzel, a zaradi neverjetne razsežnosti sem podvomil, da bo zadeva delovala.

Ob zadnjem obisku julija letos tega dvoma ni več. Množice obiskovalcev, ki se pretakajo po dvoriščih, stolpih, mostovžih, dvoranah in kleteh gradu, pričajo, da je imel prav in da je svojo vizijo udejanjil kljub številnim oviram in pomislekom. V prijetni restavraciji na grajskem dvorišču si obiskovalci lahko oddahnejo od fizično kar napornega ogleda. Tudi to je ena njegovih zamisli – če se obiskovalec že seznanja z gorami in njihovim vplivom na človeka, naj jih med ogledom vsaj bežno začuti tudi fizično. V prijetnem pogovoru ob kozarcu vina, ki ga ob deklarirani samozadostnosti tudi sam prideluje, mi je razkril še nekaj pogledov na ta, v svetovnem merilu edinstveni in brez dvoma največji muzejski gorniški projekt:

»Na koncu se vse najde in zloži v smiselno celoto. Nazadnje ugotoviš, da največja ovira ni denar, ki ga potrebuješ, ampak birokrati. Teh res ne prenašam. Ko grem urejat tovrstne formalnosti, gre vedno z menoj kakšen od mojih prijateljev. Zaradi varnosti. Ne moje. Prepreči mi, da se neprijaznega in nekonstruktivnega birokrata fizično ne lotim … Sploh nisem nasilen človek, ampak taki ljudje me spravljajo v bes.«

Priznal sem mu, da sem na začetku dvomil, da mu bo vse tako dobro uspelo in delovalo. Zato sem še toliko bolj navdušen. On pa je pronicljivo odgovoril: »Tudi sam sem vesel dobrega obiska, a zanimivo je, da je med obiskovalci malo plezalcev. Večine med njimi kulturni in zgodovinski vidiki gorništva ne zanimajo ali pa so, kot med njimi žal ni redkost, le merilo samim sebi. Obisk kulturno osveščenih ljubiteljev gora pa je nad pričakovanji. Prav tako se mi pojavljajo zamisli za vedno nove zgodovinske teme, ki zaslužijo muzejsko pozornost, da ne bodo utonile v pozabo. Ravno zdaj se ukvarjam s projektom za že šesti muzej, ki bo obravnaval klasični alpinizem in odprave, ki so bile ključne za razvoj modernega plezanja v Alpah in Himalaji. (Pokaže mi del spremnega teksta, kjer povzema moj citat o odpravi na Makalu leta 1975, ki je Slovence uvrstila med svetovne himalajske velesile.) Odprtje šestega muzeja načrtujem za konec letošnjega leta. Potem pa bom moral počasi nehati z odpiranjem novih. Da ne bodo postali sami sebi konkurenca.« (smeh)

Ponosen, ker je preživel

Slovenski vrhunski alpinizem izjemno ceni. To tudi jasno in glasno pove, tako v svojih številnih knjigah in intervjujih kot tudi v osebnih pogovorih. Na vidnih mestih v muzeju so razstavljeni rekviziti z nekaterih najpomembnejših slovenskih himalajskih vzponov in reševanj. Makalu 1975 (moj cepin), Everest 1979 (rokavice Nejca Zaplotnika), Kangčendzenga 1991 (cepin Marka Prezlja), reševanje z Nanga Parbata 2005 (plezalni pas Tomaža Humarja) ... Med portreti devetih najboljših svetovih plezalcev na prelomu drugega tisočletja so kar trije slovenski: Humarjev, Prezljev in Štremfljev. V sobi spomina, kjer visijo portreti pokojnih velikanov svetovnega alpinizma, je tudi fotografija Staneta Belaka - Šraufa. Na vidnem mestu je razstavljena grafika Everest slovenskega slikarja in alpinista Danila Cedilnika - Dena … Reinhold Messner je, poleg slovenskih plezalcev samih s svojimi vzponi, zelo veliko naredil za promocijo in dodatno uveljavitev slovenskega alpinizma v svetu.

Med pogovorom je k mizi prisedla simpatična šestindvajsetletna Magdalena, njegova starejša hči, in se sproščeno vključila v pogovor. Vidno je ponosen nanjo. Študira umetnostno zgodovino in ekonomijo. Nekje v prihodnosti jo vidi kot upravljavko njegove zapuščine:

»Firmian in drugi muzeji, razen Juvala, ki sem ga kupil, bodo čez čas spet last dežele. Verjamem pa, da bom s svojim delom tako uspešen, da bodo na Južnem Tirolskem veseli, če bodo moji potomci nadaljevali moje delo. Otrokom pa sem tudi že povedal, če ne bodo imeli veselja s tem, naj vse skupaj podarijo deželi.«

Na bližajočo se sedemdesetletnico gleda s ponosom, predvsem zato, ker je preživel. To vselej izpostavi kot svoj največji dosežek. Že kar legendaren je njegov izrek: »V življenju nisem bil velikokrat v smrtni nevarnosti. Mogoče stokrat.« Vsa tveganja, pa tudi tragedije, ki jim je bil priča, so mu, kot pravi, pokazala lastno omejenost in minljivost. To je tudi razlog, da je v svoje življenje vlagal dvakratno in se ni pustil prisiliti v življenje po predstavah drugih.

Messner pri sedemdesetih letih zase pravi, da je zdaj pripovedovalec zgodb. Če ob tej njegovi izjavi pomislim na besede glavnega junaka v romanu Devetsto, avtorja Alessandra Barrica, se mi zdi, da se ne bi mogel bolje odločiti. Takole pravi: »Nikdar nisi do konca oplel, dokler imaš na zalogi vsaj eno dobro zgodbo in nekoga, da mu jo poveš.«

Reinholdu Messnerju prav gotovo ne bo zmanjkalo dobrih zgodb. On sam je dobra zgodba.