Tiskane izdaje
Nika Pušenjak Foto: Leon Vidic/Delo
Zgodovina neurofeedbacka je povezana z nenavadnim, a zanimivim eksperimentom z mačkami.Neurofeedback je bil prvič omenjen sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. Dr. Kamiya je na Univerzi v Chicagu raziskoval zavest in ugotovil, da se z uporabo preprostega sistema nagrajevanja poskusne osebe lahko naučijo spreminjati možgansko aktivnost. Ukvarjal se je predvsem z možganskim ritmom alfa. To je bil začetek biofeedback treninga EEG – t. i. neurofeedbacka.
Malce kasneje je dr. Barry Sterman, ki je takrat delal na UCLA, eksperimentiral z mačkami. Zanimalo ga je, ali se lahko mačke naučijo zvišati senzomotorni ritem (SMR) v možganih. Ti eksperimenti niso bili ravno najbolj udobni za mačke – trideset jih je namreč postavil v kletke brez dostopa do hrane. Drugo za drugo je mačke jemal iz kletk in jih prinesel v sobo s prazno skledo in vzvodom. Ko je muca pritisnila na vzvod, je v skledo pritekla piščančja juha ali mleko. Mačke so se takoj naučile, kaj morajo storiti, da dobijo hrano. Nato je eksperimentu dodal zvok. Vedno, ko se je pojavil zvok, mačke niso dobile hrane, če so pritisnile na vzvod. Ko je zvok izginil, so mačke spet dobile hrano, če so pritisnile na vzvod. Takrat je dr. Sterman ugotovil, kakšno je mentalno stanje mačk, ko čakajo na konec zvoka. Mačke so mirno stale, njihovi možgani pa so bili pozorni in zelo aktivirani. Interpretacija EEG je pokazala, da gre za frekvenco med 12/13Hz–15 Hz, poimenovano senzomotorni ritem (SMR). Zatem se je dr. Sterman vprašal, ali bi lahko mačke aktivno treniral, da bi producirale te frekvence, ko bi same to želele. Eksperimentalno situacijo je spet modificiral in tokrat v sobi ni bilo vzvoda, mačke pa so dobile hrano, ko so producirale izbrano frekvenco. In seveda jim je uspelo. To je bilo prvič, da je nekomu uspelo dokazati, da lahko spreminjamo možganska stanja s pogojevanjem EEG. To se je zgodilo ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Nato je dr. Stermana najela Nasa, saj so imeli težave z astronavti, ki jim je škodilo toksično raketno gorivo, ki so ga takrat uporabljali. Znano je bilo, da to lahko pri človeku izzove epileptične napade. Epileptični napad povzroči motnja v električni aktivnosti možganov, povzročena zaradi različnih vzrokov. No, dr. Sterman je začel preučevati to gorivo in vpliv na njegove mačke. V skupini je bilo veliko mačk iz prejšnjega eksperimenta. Seveda so tudi mačke imele epileptične napade, ko so bile izpostavljene gorivu. Deset pa jih je imelo kar dobro odpornost na napade, kar je bilo precej presenetljivo. Kakor je v znanosti že navada, je šlo pri odkritju za naključje. Dr. Sterman se je zavedel, da so to tiste mačke, ki so sodelovale v prejšnjem eksperimentu. Nato je ugotovil, da je razlika med odpornimi in neodpornimi mačkami v fiziološki spremembi v možganih, ki jo je povzročil trening neurofeedbacka. Odkritje je bilo zelo pomembno, saj je to pomenilo, da bi lahko z neurofeedbackom pomagali bolnikom z epileptičnimi napadi. Kar se je kasneje izkazalo za pravilno. Seveda pa uspešnost variira od bolnika do bolnika glede na izraženost simptomov.
Kako se meri električna možganska aktivnost in kaj vse nam rezultati meritev lahko povedo?
Električna možganska aktivnost se meri glede na višino (amplituda, merjena v mikrovoltih), hitrost (koliko ciklov na sekundo, merjena v herzih) in obliko (morfologijo) možganskih valov na različnih regijah možganov. Možganske valove v grobem razdelimo od nižjefrekvenčnih do višjefrekvenčnih na: delto, teto, alfo, beto in gamo. Glede na raziskave kanadskega znanstvenega para Thompson obstajajo še podkategorije, ki korelirajo z določenimi mentalnimi stanji na centralnih pozicijah v možganih. Delta (1–3 Hz) – dominira, ko spimo, povečana je v budnem stanju pri pacientih s poškodbo možganov in težavami pri učenju. Teta (4–7 Hz) – orientacija navznoter, kreativne, inovativne misli, ki pa se lahko izgubijo, če osebo »zdramimo« iz zasanjanega stanja; oseba v teta stanju ni osredotočena na zunanje učenje, ne posluša, je v svojem svetu. Alfa (8–12 Hz) – nižja alfa, orientacija navznoter, povečana dominacija pri nekaterih vrstah meditacije; višja alfa korelira z optimalno pozornostjo t. i. zono optimalnega funkcioniranja, stanjem, ki ga opazimo pri najuspešnejših športnikih. Beta (13–36 HZ) – senzomotorni ritem je stanje, ki korelira z inhibicijo motoričnih in senzoričnih inputov in vzdrževanjem stanja pozornosti in fokusa, stanje umirjene pozornosti, za izboljšanje imunosti in zmanjšanje anksioznosti ter impulzivnosti; gre za prijetno stanje, v katerem naj bi čez dan preživeli največ časa. Osrednja beta je stanje, ki korelira z reševanjem različnih problemov, kognitivno ali motorično aktivnostjo, prisotno tudi pri učenju novega materiala. Visoka beta korelira z mentalno intenzivnostjo ali anksioznostjo, ko si nekaj močno želimo doseči in se preveč trudimo, da je učinek ravno nasproten. Zelo visoka beta pa je povezana s stanjem t. i. zaposlenih možganov, to je stanje, ki se navezuje na procesiranje mnogoterih idej ob istem času in pri določenih posameznikih, ki se soočajo z različnimi problemi, in predstavlja utrujajoče negativno premlevanje, ki se ne konča niti v času počitka. Gre za stanje, ki najbolj moti optimalno izvedbo naloge pri vrhunskih športnikih in menedžerjih. Prav tako bi lahko to stanje pri določeni frekvenci koreliralo z družinsko zgodovino alkoholizma oz. odvisnosti. Gama ritem (40 Hz) je povezan s pozornostjo in reševanjem težkih kognitivnih nalog.
Terapija z neurofeedbackom naj bi bila najbolj uspešna pri otrocih z motnjo ADHD, ki imajo težave predvsem pri regulaciji svojih čustvenih impulzov, motivacijo in sproščanjem.
Pri motnji ADHD opažamo tipične vzorce možganskega valovanja na specifičnih možganskih regijah. Poenostavljeno rečeno lahko z vedenjem otrok, ki imajo diagnosticirano to motnjo, povežemo nekatere značilne indice, ki jih opazimo pri merjenju. Potem ko lahko po evalvacijskem merjenju potrdimo pojav hitrejšega ali/in počasnejšega valovanja na določenih področjih, lahko začnemo trening. Z otroki s hiperaktivno komponento navadno delamo po načrtu, ki vključuje tako prvine biofeedback treninga (učenje sproščanja, pravilnega dihanja ...) kot tudi neurofeedback treninga.
Hiperaktivni otroci imajo navadno pridružene še druge težave, ki lahko nastanejo ali se poslabšajo v času šolanja. To so povečana tesnoba, šibka samopodoba, fobije ... Šolski sistem se žal še vedno precej neuspešno spopada s posamezniki, ki ne gredo gladko skozi njegovo sito po vnaprejšnjih merilih in pravilih. Otroci z motnjo ADHD se v resnici izredno težko dalj časa koncentrirajo, so izredno impulzivni, čeprav so nemalokrat izjemno inteligentni. Ko jih šolsko okolje zaradi tega »ožigosa« za manj sposobne oziroma problematične, se poleg stalnih pojavijo še nove težave. Zato je izjemno pomembno, da jih naučimo sproščanja, saj povečana tesnoba pred izzivi povzroči še večji upad ali popolno blokado miselnega procesa. Pri treningu neurofeedbacka pogojujemo predvsem boljšo koncentracijo oziroma osredotočenost z reduciranjem počasnejšega valovanja, ki otežuje tipične šolske izzive. Trening kombiniramo tudi s posebno prilagojenim računalniško vodenim kognitivnim programom, ki deluje na nevroplastičnost in pomaga izboljšati pozornost, spomin, izvršilne funkcije ter vizualno polje.
Otroci med treningom gledajo risanke. Kako to?
Otroci z motnjo pozornosti in hiperaktivnosti imajo težave s t. i. privzeto mrežo delovanja (default mode network – DMN) v fazi mirovanja in počivanja. DMN pripomore k procesiranju in razumevanju notranjega, reflektivnega sveta osebe ter sveta sebstva in okolice. Neurofeedback je, kot sem že omenila, oblika EEG operativnega pogojevanja, ki trenira samoregulativne sposobnosti s pomočjo vmesnika med možgani in računalnikom. Biofeedback sistem, ki se uporablja pri neurofeedbacku, je sestavljen iz hardvera in softvera z računalniškimi avdio- in videozmožnostmi za korekcijo nepravilnih možganskih vzorcev, ki so povezani z določenimi mentalnimi stanji in kognitivnimi težavami.
In ko sva že pri tem, menim, da bi otroci, ki imajo motnjo ADHD in ADD (motnja pozornosti) ter podobne pridružene motnje, morali biti vključeni v posebne programe, ki bi jih financiralo ministrstvo za šolstvo. Oblikovati bi se morali posebni kriteriji, kateri otroci so upravičeni do take obravnave. V teh terapevtskih programih bi otroka psihofiziološko in psihonevrološko (računalniški kognitivni psihonevrološki testi) testirali, evalvirali bi tudi otrokovo družinsko socialno situacijo. Na podlagi teh informacij bi pripravili individualizirani program terapije/treninga za vsakega otroka. Ta program bi vseboval najmanj 80 ur različnih terapij/treningov – neurofeedback, biofeedback, kognitivna terapija, vedenjski menedžment, učenje učnih tehnik, prilagojenih senzoričemu in mentalnemu delovanju otroka. Prav tako bi namenili 20 ur terapije za starše in jih poučili o optimalnem načinu vzgajanja glede na nevrološki razvoj otroka. Tako bi pomagali otroku in družini. Mislim, da bi moralo ministrstvo financirati še posebna usposabljanja za učitelje, s katerimi bi jih naučili, kako prepoznati take motnje med učenci in kako otrokom pomagati, da se vključijo v učno dinamiko razreda.
Način funkcioniranja ADHD-jevčkov je primarni način funkcioniranja človeka lovca, ki se je moral v pradavnini odzivati na vse mogoče dražljaje, da je lahko ostal živ. Biti je moral hiter, impulziven, motoričen, energičen ... Če ni bil tak, je bil v nevarnosti, da ga kakšna zver poje ali da ostane lačen. Tak človek je bil v tistem času zmagovalec. Foto: Leon Vidic/Delo
Naše mnenje je, da otroci z ADHD in ADD niso nenormalni, temveč da imajo evolucijsko pogojeno motnjo. Način funkcioniranja ADHD-jevčkov je primarni način funkcioniranja človeka lovca, ki se je moral v pradavnini odzivati na vse mogoče dražljaje, da je lahko ostal živ. Biti je moral hiter, impulziven, motoričen, energičen, in ko je lovil hrano, hiperfokusiran. Če ni bil tak, je bil v nevarnosti, da ga kakšna zver poje ali da ostane lačen. Tak človek (ADHD) je bil v tistem času zmagovalec. V našem času pa ne, ker se je svet spremenil. Sedaj morajo ti otroci sedeti pri miru in poslušati učitelja, ne smejo se kar tako oglašati in odzivati na distraktorje. Njihov nevrološki ustroj pa ni narejen za takšno funkcioniranje. Tisti, ki imajo »le« motnjo pozornosti (ADD), so bili tipični nabiralci iz pradavnine. Zelo so kreativni, se znajdejo, umirjeno funkcionirajo, so inovativni, običajno imajo dobro prostorsko predstavljivost.Naj poudarim, da se motnji ADD in ADHD dedujeta. Tako je več kot 50 odstotkov možnosti, da bo otrok imel ADD oz. ADHD, če ga ima kdo od staršev. Če pa ima to »motnjo« starejši otrok v družini, potem obstaja 30 odstotkov možnosti, da jo bo imel tudi mlajši otrok. Res pa je, da obstajajo povezave tudi s težavami pri porodu, udarci v glavo ter okoljskimi faktorji (izpostavljenost pesticidom ipd.). Vse te okoliščine bi lahko okrivili za nastanek motnje. Vendar psihofiziologi menimo, da vsi ti dejavniki sicer lahko izzovejo podobno funkcioniranje, genetski faktor pa je najmočnejši.
Kako trajni so pri otrocih z ADHD učinki metode?
Z metodo neurofeedbacka se možgani naučijo samoregulacije do stopnje, ko ne potrebujejo več povratne informacije, ki jo ponuja trening. To možganom omogoča, da naravno izvajajo funkcije, ki so bile včasih težko izvedljive. Različne študije, ki so potrdile uspešnost treninga z neurofeedbackom in so preučevale skupine otrok, ki so sodelovali v takšnem programu, dokazujejo, da pridobljene veščine trajajo najmanj tri leta oziroma več kot deset let.
Kako je sploh mogoče natrenirati avtonomni živčni sistem?
Dolgo časa je veljalo, da avtonomnega živčnega sistema ni možno imeti pod nadzorom. Vendar so ameriški znanstveniki že v prvi polovici prejšnjega stoletja opravljali meritve na vzhodnjaških menihih in ugotovili, da ti lahko s svojo voljo upravljajo srčni utrip, telesno temperaturo ali dihanje.
Leta 1961 je eksperimentalni psiholog Neal Miller predpostavil, da bi bila aktivnost avtonomnega živčnega sistema (na primer srčni utrip, krvni tlak, aktivnost prebavnega trakta, regionalni pretok krvi) lahko pod prostovoljnim nadzorom. Po seriji poskusov je dokazal, da so ti avtonomni procesi lahko pod vplivom človekove volje oziroma nadzorovani. To delo je pripeljalo do ustanovitve biofeedback terapije. Pomembno je poudariti, da gre pri učenju samoregulacije za proces globljega spoznavanja lastnega telesa in uma ter za to, kako medsebojno vplivata na naše delovanje. Nadzorovanje tako vitalnih funkcij namreč ni mogoče čez noč, potrebno je veliko dela, ki se začne s prakso umirjanja in poglabljanja vase.
Kako se s pomočjo biofeedbacka posameznik nauči osnovne psihoregulacije, tako da je sposoben regulirati svoja čustva in telo?
Mentalna odpornost temelji na dejavnikih samoregulacije, tj. zmožnost uravnavanja impulzov, misli, čustev in vedenja z namenom učinkovitega doseganja določenega cilja. Posameznik, ki pride na trening biofeedbacka, najprej opravi t. i. stresni test, ki pokaže, kako psihofiziološko reagira na stresne situacije. Glede na rezultate testiranja se osredotočimo na specifičen načrt treninga. Vsak trening se začne s temeljem – to je učenje dihalnih tehnik, ki dokazano reducirajo stres in umirjajo srčni utrip. V nadaljnjih treningih oseba opazuje, kdaj se psihofiziološko umiri in sprosti s pomočjo povratne informacije, ki jo zasledi na monitorju. Uči se prepoznati, kako misli, strahovi in mentalne podobe vplivajo na njene fizične reakcije, kot so znižanje telesne temperature, mikrospremembe v potenju ali spremembe v ritmu dihanja. Te nezavedne reakcije zaznajo izredno občutljivi senzorji, ki prejete informacije v realnem času prevajajo v razumljive vrednosti na zaslonu. Z opazovanjem odnosa med umom in telesom in razumevanjem njune povezave se lahko posameznik uči uporabljati lastne misli in mentalne podobe kot subtilne namige samemu sebi. Opazuje, kako se z reduciranjem zaskrbljenih misli in osredotočanjem na pozitivne sugestije tudi telo začne sproščati in ugodno vplivati na splošno počutje. Tako je mogoče sčasoma manipulirati srčni utrip, vzorce možganskih valov, telesno temperaturo in druge telesne funkcije.
Cilj terapije s tehnologijo biofeedbacka je, da oseba v izbranem trenutku lahko pokaže svoje maksimalne sposobnosti in da lahko obvlada svoje emocije, anksioznost ter posledično stresne odzive telesa. Ko je pripravljena in se zna miselno in telesno sprostiti tudi med provokacijo stresa, izkušnjo prenese v vsakdanje življenje. Med obiskovanjem v trening po potrebi vključimo tudi osredotočanje na pozitivne asociacije, progresivno mišično relaksacijo, lažjo hipnozo ali učenje o svojem notranjem stanju prek živali. Konji so odlične terapevtske živali, saj nam odslikavajo naše notranje dogajanje in se glede na to nagonsko odločijo, koliko nam bodo zaupali. Za delo s tako občutljivimi živalmi je treba krepiti samozavest, umirjenost, odločnost, spoštovanje, pravičnost ...
Kaj pa biofeedback in stres ter izgorelost?
Stres je generičen pojem, ki se nanaša na začasni prilagoditveni proces, izgorelost pa končna stopnja, ko odpovedo prilagoditveni procesi. Izgorelost vodi v razvoj negativnih stališč in vedenja do dela in organizacije, v razvoj čustvene napetosti, utrujenosti, izčrpanosti, medtem ko se to pri stresu ne pojavi nujno. Človek v biološkem, evolucijskem smislu ni prilagojen na konstantni stres. V sodobnem načinu življenja je stres velikokrat kronično prisoten, tudi kadar oseba v resnici ni več v stresni situaciji. Zato pogosto opazimo, da se ljudje stresa niti ne zavedajo več, saj so se na svoje stanje že prilagodili. Pogosto pa telo signalizira preveliko obremenitev s kroničnimi bolečinami, nezmožnostjo fokusa in koncentracije, razdražljivostjo, nespečnostjo, pomanjkanjem apetita, brezvoljnostjo ali pomanjkanjem energije.
Pri biofeedback merjenju reagiranja na stres lahko indice za izgorelost zelo dobro opazimo, saj se parametri ne dvigajo in spuščajo v skladu s pričakovanimi psihofiziološkimi odzivi. Odzivnosti pravzaprav sploh ni več, saj telo ni več zmožno normalnega psihofizičnega in nevrološkega uravnavanja funkcij, čemur pravimo hipotalamusno-hipofizno-adrenalna blokada. Osebo je treba natančno seznaniti z njenim stanjem in ji predlagati nadaljnje postopke. Pomembno je, da v življenje vpelje potrebne spremembe, pri katerih ključno vlogo igra predrugačenje nefunkcionalnih kognitivnih vzorcev. Pri težavah takšnega obsega je izjemnega pomena, da se poleg osnovnega treninga osredotočimo tudi na pravilno in redno prehranjevanje, spalne navade, natančno sprotno evalvacijo stanja in morebitno sodelovanje z lečečim psihoterapevtom.
Biofeedback trening je sestavljen iz učenja tehnik, ki umirjajo pretirano aktivacijo simpatičnega živčnega sistema in ozaveščanja informacij, ki jih posreduje telo. To je namreč kapituliralo ravno zaradi ignoriranja oziroma racionalizacije že dolgo prej porajajočih se občutkov. Oseba se mora torej naučiti »slišati« oziroma ozavestiti informacije, ki jih posreduje telo – to namreč reagira v skladu z zavestnim in podzavestnim mišljenjem in čustvovanjem. Nadaljnje učenje gre v smislu sprejemanja lastnih impulzov, torej dobrega počutja v svoji koži. Ko se naučimo ozavestiti in sprejeti, kar nam sporoča telo, smo na dobri poti do spoznanja, kdo v resnici smo in kaj potrebujemo.
Biofeedback je merjenje človekovih telesnih odzivov s posebnimi senzorji, ki se pritrdijo na telo. Foto: Leon Vidic/Delo
Svoje delo ste leta 2007 začeli prav z biofeedbackom pri vrhunskih športnikih …Športniki in trenerji vedo, da um določa izid skoraj vseh naših fizičnih aktivnosti pa tudi naše športno vedenje. Um narekuje telesu, kako naj izvrši določeno spretnost, in telo narekuje umu, kaj doživlja med izvedbo iste spretnosti. Pred računalniško dobo so morali športniki in njihovi trenerji ugibati, kaj se dogaja v telesu med vrhunskim športnim nastopom. Zdaj to lahko vidimo – hitro in enostavno – iz prve roke. Nove tehnologije nam omogočajo opazovanje lastne notranjosti – možganov in telesa, medtem ko razmišljamo, čutimo in delamo. Ključne izboljšave v izvajanju vrhunskih nastopov dokazano nastanejo prav zaradi ocenjevanja in treninga s pomočjo metod bio/neurofeedbacka.
S katerimi težavami se športniki najpogosteje srečujejo pri nastopih?
Nekateri športniki so nagnjeni k zadrževanju sape in nepravilnemu dihanju ali pa nezavedno zategujejo ramenske mišice, kar lahko pomembno interferira z odzivi telesa in povzroči paniki podoben občutek. Z učenjem pravilnega dihanja in EMG (elektromiografije oziroma mišičnega biofeedbacka) se lahko takšne nagnjenosti odpravijo. Športnik se zato lahko giblje bolj tekoče in močneje ter razmišlja bolj jasno. Ko enkrat razume, kakšno notranje stanje potrebuje za uspeh, lahko dosego tega stanja ali »cone« vadi s pomočjo programa, ki mu posreduje povratno informacijo – kako dobro že vzdržuje lastno kontrolo. Z zadostno vadbo se športnik nauči, kako ustaviti moteče misli, negativni notranji monolog in telesne odzive, ki omejujejo fizične spretnosti.
Kako realno neurofeedback lahko pomaga ljudem z depresijo, anksioznostjo, nespečnostjo, različnimi psihozami, epilepsijo, zasvojenostjo z drogami, učnimi težavami, disleksijo in diskalkulijo, avtizmom?
Navajeni smo farmakološkega zdravljenja, kjer običajno zelo hitro pride do redukcije simptomov. Če pa želimo, da se telo samo zdravi oz. da se samo regulira, je treba v to vložiti kar nekaj truda. To pa mnogim ni preveč všeč, saj gre za fiziološki in vedenjski trening. Pri neurofeedbacku treniramo možgane, skupaj z neurofeedbackom izvajamo tudi biofeedback terapijo in treniramo psihoregulacijo. Treba je opraviti kritično količino treninga, to je 40 ur za dober rezultat. Metoda bio/neurofeedbacka je samo en kamenček v mozaiku procesa izboljšanja funkcioniranja posameznika. Kar pomeni, da mora prilagoditi življenjske navade, opravljati domače naloge, ki mu jih naložimo, paziti na prehrano, se primerno rekreirati, vzpostaviti moramo dober terapevtski odnos, ugotoviti motivacijske faktorje, sodelovati s klientovo družino, šolo, klient nas mora sproti obveščati o napredku ipd. Vsi ti faktorji vplivajo na uspešnost metode.
Zgodi pa se, da ima stranka določeno področje, ki ga nikakor ne more urediti in zelo moteče vpliva na nadaljnjo terapijo. Tak primer je lahko otrok z ADHD, ki nima ustreznega vedenjskega menedžmenta in strukture v domačem okolju, ali če ne moremo motivirati otroka, da bi se potrudil na terapiji, saj ima vse, kar si zaželi, kadarkoli si zaželi, kar se zgodi večkrat, kot bi si lahko mislili. Prav tako imamo težave z izgorelimi, depresivnimi posamezniki, ki izpuščajo terapije, ker enostavno občasno nimajo dovolj volje, da bi prišli do nas. Pri nas pa samo redni trening/terapija lahko zagotovi optimalne rezultate.
Pri določenih težavah gre za tako izražene simptome, da jih lahko samo blažimo, ne moremo jih pa odpraviti. Tak primer so otroci z avtizmom. Že nekajkrat smo doživeli, da so nam starši teh otrok rekli, da bodo hodili k nam na terapijo, če jim napišemo pisno zagotovilo, da bo po terapiji njihov otrok ozdravljen. Rekli smo jim, da tega ne moremo storiti, saj lahko samo ublažimo izraženost določenih simptomov. Bio/neurofeedback terapija pomaga, vendar se mora klient za uspeh potruditi.
Kolikor mi je znano, v Sloveniji metode neurofeedbacka v splošni nevrološki praksi ne uporabljajo.
Odgovor je preprost: bio/neurofeedback oz. uporabna psihofiziologija je še relativno neznana veda oz. disciplina v Sloveniji. Leta 2005 sem se začela ukvarjati z neurofeedbackom. To se je zgodilo po konferenci o uporabni psihologiji v Atenah, kjer sem v diviziji športnih psihologov spoznala dr. Blumensteina iz Izraela, ki je biofeedback uporabljal za izboljšanje psihološke priprave izraelskih vrhunskih športnikov. Nad odkritjem, da lahko izmerimo, kako se naše telo počuti ob določeni misli, sem bila popolnoma navdušena. Raziskovalno pot sem začela na fakulteti za šport v Ljubljani, kjer sem želela raziskovati trening koncentracije pri športnikih. Hkrati sem bila doktorska študentka na medicinski fakulteti v Ljubljani, saj se mi je zdelo, da potrebujem medicinsko, nevrološko znanje, če želim trenirati možgane. Mentor mi je namignil, da še ni pravi čas, da se v okviru doktorske naloge lotim neurofeedbacka. Takrat je bilo to še za njih preveč eksotično. Biofeedback pa naj bi bil ustrezen in tako je tudi bilo. Doktorirala sem iz biofeedbacka in stresa. V sedanjem času opažamo, da so nevrologi in pediatri že seznanjeni z metodo neurofeedbacka. Ni več taka eksotika. Ve se, da so opravljene znanstvene raziskave in da metoda deluje. Vendar o njej ne vedo dovolj. Prav tako tudi ni del klinične prakse. Zato nam za zdaj bio/neurofeedback terapije ne krije zdravstveno zavarovanje, na Hrvaškem pa je to že možno. Tega si želimo tudi v Sloveniji. V določenih primerih smo se že povezali z interdisciplinarnim timom, ki je obravnaval otroka, in rezultat je bil dober. Upamo, da bo tega sodelovanja v prihodnje še več.
Uporabna psihofiziologija je smer, ki ne spada direktno pod psihologijo in prav tako ne pod medicino. Naslanja pa se na obe vedi in ju povezuje. Ne moremo naslavljati samo psihe, če pozabljamo na telo, in ne moremo naslavljati samo telesa in ob tem pozabiti, kako psihično funkcioniranje vpliva na telo. Psihofiziologija je tisti vmesni člen in povezuje obe vedi, ki sta se operativno razvili vsaka v svojo smer, zdaj pa zahteve današnjega časa in način življenja kličejo po večji povezanosti.
