Tiskane izdaje
Po zadnji Delovi anketi je vladajoča SMC za odstotek glasov padla celo pod NSi, na peto mesto, s 6,7-odstotno podporo. Pred tem je skupina nepovezanih poslancev v državnem zboru odprla simptomatično temo: problem dobavitelja in postavitev ograje na meji. Vse skupaj naj bi bilo finančno in postopkovno netransparentno, povezano pa naj bi bilo s SMC.
Še ne usodni, vendar očitni javnomnenjski premiki bi utegnili biti pokazatelj, da stranka, ki je dala premiera in sestavila vlado, ljudi ni razočarala le mimobežno, temveč da ni izpolnila temeljnih javnih pričakovanj. Preveč je podlegla neoliberalizmu in vse manj razlikuje od svojih predhodnih predatorskih vlad, menijo. Zato so oči javnosti uprte predvsem v to, kako bo vlada zainteresiranim lobijem popuščala pri želeni privatizaciji zadnjih in najpomembnejših sfer javnega dobrega: zdravstvu, šolstvu in pri socialnih zadevah. Turbulentna dogajanja na zdravniški zbornici ob precej agresivni taktiki zdravniškega sindikata Fides v tem smislu vzbujajo dodatna vprašanja javnosti.
Predatorji, mehanizmi in razočaranja
Nekdanja premierka Alenka Bratušek je v začetku marca naznanila, da sta bili žična in panelna ograja na južni meji kupljeni na netransparenten način in podjetje Minis iz Žalca je tako dobilo posel, težak 3,5 milijona evrov. Vprašanje je bilo preprosto: kako je lahko podjetje z do tedaj 0,75 zaposlenega človeka in s 198.000 evrov prihodkov v letu 2014 na tak način in naenkrat dobilo tako velik posel in ali ima to kaj opraviti z dejstvom, da ima sedež podjetja isti naslov kot lokalna SMC? Komisija za nadzor javnih financ je tako od vlade zahtevala podatke o skupnih stroških ograje na južni meji.
V resnici gre za bistveno vprašanje ničelne tolerance do korupcije, torej za načelo, ki ga je SMC ob nastopu vladnega mandata postavila na prvo mesto in pri katerem po lastnih besedah ne bo poznala kompromisa. Navidez nepomembna investicija je tako dobila dvojni pomen. Prvi je simbolni, saj ima opraviti z interpretacijo, koliko je Slovenija privržena temeljnim človekovim pravicam tudi na področju begunstva. Koalicija je javnosti razložila, da Slovenija še ni prekršila nobene podpisane mednarodne pogodbe. To že strogo formalno gledano ni res, toda pomembnejši vidik na dolgo roko je alibična interpretacija suhe zakonodaje do skrajne mere nesporazuma, ki pravzaprav na koncu razkrije namen in ksenofobno okolje kot temeljno polje prevladujoče notranje politike.
Drugi pomen pa je konkretni: biznis izvajalcev. Če bi se namreč pokazalo, da se je tudi v Slovenijo prikradla metoda razpihovanja kriznih situacij in kriznih območij za potrebe lobijev in biznisa, bi to pomenilo strahovito razočaranje nad slovensko demokracijo in seveda velik madež na vladajoči koaliciji. Slovenska javnost je zelo občutljiva na vsakršno zlorabo javnega dobrega, zato so predatorji v četrt stoletja samostojne slovenske države razvili neverjetno pretanjene mehanizme oblikovanja javnega mnenja, reinterpretacije dejstev, manipulacije okoliščin in križno mreženje med sicer raznorodnimi lobiji in politiko. Pod tema dvema vidikoma je preiskava komisije za nadzor javnih financ o netransparentnosti tega posla postavila zahtevo, ki je bistvenega pomena.
Udbovske metode diskvalifikacije
Na dan žena je vlada potrdila dogovor z zdravniškim sindikatom Fides o začasni prekinitvi zdravniške stavke. Dogovarjanje naj bi bilo namenjeno odpravi anomalij v plačnem sistemu za zdravnike in zobozdravnike. V istem časovnem obdobju, ko je Fides za zdravnike od vlade terjal višje plače, se je na ravni zdravniške zbornice začela odvijati drama okrog plače novoizvoljene predsednice Zdenke Čebašek Travnik, za katero pa se je terjalo nižanje plače, ki je še ni prejela. Čebaškova v javnih nastopih ni mogla skriti začudenja nad tem, kar se ji dogaja, potem ko naj bi v zasebnem krogu izrazila željo po višini plače nekje med predhodnikom Andrejem Možino in njegovo predhodnico Gordano Živčec Kalan. V javnih nastopih, ki in kolikor nam jih je uspelo videti, pa je precej dosledno vztrajala pri tezi, da ji plača ne pomeni prioritete in da bodisi brez pridržkov sprejema višino plače svojega predhodnika bodisi se je pripravljena podrediti načelni plačilni sistemizaciji, ki je do zdaj ni bilo.
Vprašanje, ki se je postavilo, je bilo, kaj se v resnici dogaja z nanovo izvoljeno predsednico zdravniške zbornice. Čebaškova je v enem zadnjih medijskih nastopov povedala, naj ji javnost dovoli, da se o sporu in problemih najprej pogovorijo znotraj zbornice, potem bo o tem lahko povedala kaj konkretnega. Toda javnost pri tem ni spregledala dogajanja pred njenim nastopom funkcije, to pa je bila zelo simptomatična podpora poprejšnjega predsednika zbornice smeri privatizacije zdravstva in višanja prispevnostnih stopenj za zdravstvena zavarovanja Slovencev. Sum povezanosti med njim in zavarovalnicami ter potencialnimi interesenti za širjenje zasebnih storitev v javnem zdravstvu je bil več kot očiten.
Poleg tega je bilo v stampedu proti in okrog prve in vsake nadaljnje mesečne plače nove predsednice najti podobne elemente kakor avgusta lani, ko je psihopatski morilec v izolski bolnišnici s strelnim orožjem umoril zdravnika in policista. Predsednik zbornice in predsednik Fidesa sta v en glas za incident okrivila čakalne vrste, zanjo pristojno zdravstveno ministrico, nato pa so se začeli razvijati razlogi za višanje prispevnostnih stopenj in za privatizacijo zdravstva. Tako je mogoče sumiti, da problem nove predsednice Zdenke Čebašek Travnik ne tiči v plači ali v dodatnih argumentih, ki se jih našteva, temveč v tem, da je že s samim dejstvom, da je bila izvoljena, prekinila neki krog dogodkov in neki personalni krog. O tem za zdaj javnosti neznani politiki še ni mogoče povedati kaj več, zelo jasno pa je mogoče določiti metodo diskvalifikacije, ki je doletela novo predsednico. Diskvalifikacija s plačo je v Sloveniji ena najbolj prefinjenih diskvalifikacij t. i. udbovske metode, ki je bila dobro poznana in uporabljana tudi pred vsemi pomembnejšimi, predvsem predsedniškimi volitvami (spomnimo se primera Arhar) v samostojni Sloveniji. Uporabljale so jo vse politike, do popolnosti pa se je ta metoda diskvalifikacije razvila v času Janševe vladavine med letoma 2004 do 2008.
Kaj volivce dela nervozne
Poanta zmage SMC na zadnjih volitvah je bila v tem, da naj bi politična sredina stabilizirala Slovenijo prav zato, ker je Slovenija od leta 2004 pa prek kriznih let (začenši s Pahorjevo vlado) politično, gospodarsko in demokratično nazadovala do že kritične meje. Cerarjev politični prodor je bil toliko izrazitejši iz perspektive Klemenčičeve komisije KPK, ki je leta 2013 na javno odgovornost priklicala Janeza Janšo in Zorana Jankovića. Poslej je bilo videti, da se ta standard več ne bo mogel nižati. Pa se je in danes KPK v javnem mnenju več ne pomeni kaj dosti, zasluge za to pa ima bržkone kadrovska politika predsednika države Boruta Pahorja.
Cerar je kot pravnik in privrženec pravne države in visokih etičnih standardov zajadral na ugledu in pričakovanju javnosti, da bo država spet postala država državljanov in ne lobijev ali strankarskih interesov. To je vidik, ki še velja, vendar se zdi, da ima v javnem mnenju le še omejen rok trajanja. Izkušnje s postavljanjem protibegunskih ograj in sprejemanje ideologije strahov na zalogo pred migranti in begunci, ki jih ni in jih bržkone več ne bo, so iz ljudi naredile opazovalce in jih začele utrjevati v prepričanju, da se SMC precej pomika v desno, potem ko je za samoumevno privzela ideologijo neoliberalizma. V teh in v takih koordinatah pa so zadnja oporišča javnega dobrega, v mislih pa imamo zdravstvo, šolstvo in socialo, vedno ogrožena, oblegana in nikoli ne morejo počivati v miru. Zdi se, da volilno telo to dejstvo dela nervozno in se v nekem delu pomika proti SD, ki pa je prastranka tovrstnih metamorfoz in že vse od osamosvojitve najbolj obvlada dvojno življenje in razporoko med besedami in dejanji.
Javno mnenje je pravzaprav potrebovalo precej časa, da je zaznalo SMC kot stranko, ki bi lahko ne bila to, kar so upali, da je. Seveda je pravo vprašanje, ali je dolgoročno te trende v javnem mnenju do volitev mogoče obrniti. Odgovor se pravzaprav skriva v taktičnem premisleku volilnega telesa o tem, ali se sploh kaka stranka razlikuje od drugih in ali je kateremu politiku osebno mogoče verjeti, da mu je za javno dobro, za zdravstvo, javno šolstvo in socialo kot model prihodnosti. Ljudem je namreč bržkone jasno, da bo vse drugo pripadlo manj kot enemu odstotku najbogatejših zemljanov in da ti za zdaj še ne bodo živeli v Sloveniji.
