Na požiralniku

Zadošča pogled v bližnjo zgodovino. Evropski parlament z razvojem in poglabljanjem EU pridobiva pristojnosti in politično moč v bitkah med evropskimi institucijami. Od uveljavitve maastrichtske pogodbe pred več kot dvema desetletjema nobena od evropskih komisij ni začela delovati brez zamude in v obeh komisijah pod vodstvom Joséja Manuela Barrosa niso vsi kandidati šli skozi parlamentarno sito. Pred petimi leti je, denimo, od kandidature pod pritiskom nezadovoljnih poslancev morala odstopiti Bolgarka Rumiana Želeva.

»Tokrat je drugače,« se je glasil slogan majskih volitev evropskega parlamenta. Parlamentarcem je s sistemom tako imenovanih spitzenkandidatov uspelo uveljaviti svojo voljo članicam. Predsednik komisije vsaj navidez ni bil izbran v zakulisnih kupčijah voditeljev članic, marveč kot vodilni kandidat zmagovite politične skupine. Tako je Luksemburžan Jean-Claude Juncker postal človek evropskega parlamenta. Kljub temu njegova komisarska ekipa, kakršno je zasnoval pred mesecem dni, ne bo ostala enaka, kot je bila predlagana.

Ugibanja in teorije, zakaj Alenki Bratušek ni uspelo, so se v zadnjem tednu dni hitro množili. Po prvem tednu zaslišanj, pred njenim nastopom pred poslanci, so se širile govorice, da je njena usoda v nepreglednih strankarskih kupčijah in spletkah zapečatena. Če je sprva bilo videti, da bi po Junckerjevi politično-spolni aritmetiki in modelu komisije, v kateri imajo bolj izpostavljeno vlogo politiki z izkušnjami, Bratuškova lahko bila del ekipe, se je izkazalo drugače. Popotnica, s katero je odšla na preizkušnjo v Bruselj, je že tako bila vse prej kot optimalna.

Zadržke glede njene primernosti za visok položaj v evropski politiki bi lahko odpravila le z odličnim nastopom pred parlamentarci. Toda triurno zaslišanje je bilo mučno, in bolj ko je mineval čas, bolj je postalo jasno, da se njena bruseljska zgodba bliža koncu. Sporočila obeh največjih političnih skupin takoj po koncu zaslišanja so bila nedvoumna. Preveč očitne so bile luknje v osnovnem zahtevanem znanju, njena retorika je bila šibka, na svoji strani ni imela skoraj nikogar. Ko je Bratuškova odvihrala iz dvorane 4Q2 v stavbi Józsefa Antalla, upanja zanjo ni bilo več.

Edino vprašanje, ki je ostalo, je bilo, ali bi Juncker sploh še lahko vztrajal pri slovenski kandidatki in šel v vojno z evropskim parlamentom. Tega seveda ni storil. Bratuškova je bila najšibkejši člen in posledice napake, ki jo je naredil s predlogom za njeno imenovanje na položaj za področje, na katerem se križajo veliki interesi, so bile zanj obvladljive. Vsaj navidezno je prikimal samovšečnim parlamentarcem, ki razkazujejo mišice in želijo vsaj eno žrtev. Razlogov za Junckerjevo popuščanje pri drugih temah bo manj.

Vsi drugi kandidati, ki so že pred zaslišanji veljali za ranljive, so od poslancev sicer dobili kakšno zaušnico ali so morali še kaj pojasnjevati, a na koncu so le dobili zaupnico. Tudi tisti z neprepričljivimi nastopi so preživeli. Le Tibor Navracsics (njegova Madžarska pod Viktorjem Orbánom je v okviru EU že tako poseben primer) je dobil nezaupnico za položaj, ki je bil predviden zanj. Povsem nepredstavljivo je bilo, da bi parlamentarci, denimo, zavrnili Britanca Jonathana Hilla in Španca Miguela Ariasa Cañeta. Politični vložki so bili preveliki.

Za Slovenijo se je komisarska zgodba končala kot polomija in v petek zjutraj se je politična farsa še nadaljevala. Slovenija je imela zadnjih deset let v Bruslju usposobljenega, resnega in tehnokratskega komisarja z ugledom tudi onstran področij, s katerimi se je neposredno ukvarjal. Razumljivo je, da v farsi, ki se je poleti dogajala s samoimenovanji in pošiljanjem seznama kandidatov v Bruselj, ni hotel sodelovati. Že dosedanja slovenska komisarska saga je jasno znamenje pomanjkanja razumevanja, kaj za majhne članice pomeni položaj komisarja.

V drugih majhnih državah se iskanja osebe za komisarski položaj lotijo premišljeno, da bi iztržili največ. Zgledi Finske, Latvije ali Estonije so poučni. Odlično izkoriščajo manevrski prostor, ki ga ponuja EU in predvsem v okviru evropske komisije majhnim zagotavlja večji vpliv, kot bi ga imele po velikosti. Izbor nekdanjega finskega premiera Jyrkija Katainena je bil skrbno strateško premišljen. Sloveniji so komisarko vsiljevale že kar evropske politične skupine in slovenski kandidatki bo uspelo priti v učbenike zgodovine EU – kot eni od redkih padlih na izpitu.