Tiskane izdaje
Tina Kosi pravi, da se SLG Celje odziva na družbene probleme današnjega časa in gledalcem daje umetniške užitke, snov za razmislek pa tudi zabavo ter sprostitev. »Moja želja je, da bi se igralski ansambel kreativno in umetniško razvijal ter da bi nam s skupnim delom in trudom uspelo narediti čim več dobrih predstav. Pretekla gledališka sezona je bila za celjsko gledališče zelo uspešna.«
Zase pravi, da hitro misli, hitro govori, se znajde v številkah in ne zapravlja časa. »Naši sestanki v teatru so kratki in organizirani. Rada delam v timu, več glav več ve. Zaupam najožjim sodelavcem, zelo dobro se razumemo ... Spoštujemo se. Kakovost naših predstav vsako leto raste, o čemer pričajo vse številnejše nagrade in vabila na gostovanja in festivale.«
Tina Kosi je Koprčanka, ki je odraščala v Mariboru, dela v Celju in živi v Ljubljani. Sprva je nameravala študirati medicino, a se je raje odločila za AGRFT in dramaturgijo. Diplomirala je s temo Andrej Hieng: umetniški vodja v SLG Celje in SNG Drama Ljubljana. Že v času študija dramaturgije je začela sodelovati kot asistentka pri gledaliških predstavah kot asistentka režije, lektorica, avtorica, prirejevalka in prevajalka besedil. Leta 2002 je postala hišna dramaturginja v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, leto zatem pa še umetniški vodja. Do leta 2008 je bila selektorica festivala Dnevi komedije. Je avtorica dramskih tekstov Metamorfoze (2004), ki so nastale po zgledu Ovidovih metamorfoz, in To ti je lajf (2006), ki je namenjen predvsem srednješolcem.
V celjskem gledališču ste zaposleni že več kot petnajst let, najprej kot dramaturginja, potem kot upravnica in umetniška direktorica. Kaj pomeni voditi Slovensko ljudsko gledališče v letu 2017?
Vodenje SLG Celje mi še vedno pomeni izziv in veliko odgovornost. Želim si, da postanemo v umetniškem smislu vrhunsko gledališče in da ohranimo veliko število predstav tako na domačem odru kot na gostovanjih. Sezona 2016/17 je bila ena najuspešnejših. Na Festivalu Borštnikovo srečanje smo osvojili kar štiri nagrade. Največjo, se pravi grand prix, za avtorski projekt Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk v režiji Jerneja Lorencija, ki je nastal v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj. Pia Zemljič je bila Borštnikova nagrajenka za igro za vlogi Filaminte v Učenih ženskah in gospe Flamm v Rose Bernd, Liza Marija Grašič je prejela Borštnikovo nagrado za mlado igralko za vlogi Henriete v Učenih ženskah in za Rose Bernd. Društvo kritikov in teatrologov Slovenije pa je za najboljšo uprizoritev pretekle sezone razglasilo našo uprizoritev Rose Bernd v režiji Mateje Koležnik.
Letos poleti smo prvič gostovali na Mednarodnem gledališkem festivalu severne Grčije v Solunu, ki smo ga odprli z Rose Bernd. Za to uprizoritev smo tik pred odhodom v Grčijo na mednarodnem festivalu Zlati lev v Umagu prejeli še dve nagradi – Mateja Koležnik za režijo in Lučka Počkaj za vlogo gospe Flamm. Z Žalujočo družino, ki je nastala v koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj, smo gostovali na Dnevih satire v Zagrebu, na znamenitem Sterijevem pozorju v Novem Sadu, z njo smo odprli Grad festival Budva v Črni gori in sodelovali na Gledališkem maratonu v Somborju. S predstavo za otroke Jakec in breskev velikanka smo se udeležili še mednarodnega festivala za otroke v Šibeniku. Skratka, izjemno leto, izjemna sezona.
Prav tako bi rada, da s pomočjo Mestne občine Celje nadaljujemo prenovo gledališča. Nujno bi morali poskrbeti za udobje naših gledalcev s preureditvijo parterja in balkona, za razmik med vrstami in sedeži, boljšo vidljivost in energetsko sanacijo hiše. V zadnjih desetih letih smo s skupnimi močmi že marsikaj postorili. V Mestni občni Celje imamo sogovornika, ki razume naše investicijske potrebe. Hiša je vendarle stara več kot sto let in potrebuje sanacijske posege, primerne današnji tehnologiji in pričakovanjem občinstva. Posebej ponosna sem na otvoritev novega Malega odra, ki je zaživel konec leta 2015. Mislim, da smo ob SNG Nova Gorica edini, ki smo v zadnjih letih pridobili nove prostore za umetniško ustvarjanje.
Za vami so tri premiere, Ljubi moj v režiji Andreja Jusa, Erazem in potepuh v režiji Ajde Valcl in Pesmi živih mrtvecev avtorja in režiserja Matjaža Zupančiča v koprodukciji s Prešernovim gledališčem iz Kranja. Uspešen začetek sezone.
Se strinjam, začeli smo kar s tremi premierami. Večkrat nagrajena irska komična drama Elaine Murphy Ljubi moj duhovito in hkrati pretresljivo govori o položaju ženske v sodobni družbi in družini, ob tem pa ponuja trem igralkam različnih generacij odlično priložnost, da se lahko izkažejo. Z otroško predstavo Erazem in potepuh smo ponovno dokazali, da gojimo v slovenskih razmerah izredno visoko raven uprizoritev za najmlajše. Po lanskem uspehu koprodukcije Nušićeve Žalujoče družine smo letos s Prešernovim gledališčem Kranj uprizorili Pesmi živih mrtvecev Matjaža Zupančiča. Gre za sodoben, družbeno angažiran teater, ki s črnim humorjem nastavlja zrcalo družbi. Besedilo je bilo nominirano za nagrado Slavka Gruma in ga odlikujejo jedka kritika neoliberalizma, izjemen Zupančičev humor in ostro izpisan dramski dialog. Premiera v Kranju je že bila, v Celju pa bo 29. septembra.
Kako pri takšnem gostem tempu zaposliti umetniški del ekipe in sploh vse v gledališču, da bodo kar najbolj kreativni in uspešni?
Čarobne formule ni. Umetniško ekipo skušam motivirati z dobro izbranimi dramskimi teksti in s senzibilnimi režiserji z bogatim umetniškim opusom. Imamo dober ansambel, ki je predan svojemu poklicu in se izvrstno znajde v različnih žanrih in režijskih poetikah. Za umetniško rast ansambla skrbim z ustreznim izborom vlog, kar pa terja veliko iskanja. Ves čas mislim tudi na mlajše generacije in dajem možnosti tako mladim nadarjenim režiserjem kot igralcem. Vseskozi spremljam tudi produkcije AGRFT. Verjetno ni naključje, da so mnogi od danes najbolj znanih in iskanih igralcev in igralk začeli umetniško pot prav v našem gledališču.
Za kreativnost je potrebna odprtost. Treba je brati – ne le drame, tudi romane, pesniške zbirke, teoretske tekste … Pomembno je obiskovati druge kulturne dogodke, predstave drugih gledališč, muzeje, galerije, slediti sodobnim tokovom, biti razgledan, v koraku s časom …
Razumeti skušam tudi stiske zaposlenih in jim po svojih močeh pomagati, ne maram pa, če se kdo izmika delu in odgovornosti.
Pravite, da je treba verjeti v sodobne dramske tekste, slovenske tekste. Katere in zakaj?
Sodobni teksti avtentično odražajo svet, v katerem živimo. Prav domača dramatika je tista, ki lahko najbolj verodostojno spregovori o problemih sodobnega človeka, razmerah v naši družbi, družini … V našem gledališču načrtno spodbujamo nastanek novih slovenskih besedil tudi z natečajem za žlahtno komedijsko pero. Natečaj razpišemo vsako leto, vsakokrat najboljše besedilo nagradimo in ga tudi uprizorimo. Letos se rok za oddajo novih izvirnih komedij izteka 30. septembra.
»Za kreativnost je potrebna odprtost.« Foto: Jaka Babnik
Kako prepoznati dramski tekst, ki razkriva avtentično sliko človeka, družbe in sveta – vsega, kar nas obdaja?
Napisati takšen tekst je najbrž težje kot ga prepoznati. Zahteva nadarjenost pa tudi določeno tehniko pisanja in občutek za dialog. Poudarjam, treba je veliko in redno brati novo domačo in svetovno dramatiko; potem so odločitve lažje. Zanimivo je, da nimamo dramskih tekstov, ki bi govorili o obdobju osamosvojitve, ksenofobiji, ki se bohoti po vsej državi, negativni medijski propagandi in strahu, ki se še prehitro zaseje v množice ljudi …
Kateri sodobni gledališki avtorji, po vašem mnenju, najbolj lucidno prikazujejo konfliktne situacije v družbi, posameznika v vsej njegovi kompleksnosti?
Teh avtorjev je veliko v Evropi, ZDA in po vsem svetu. Sledim njihovemu delu, nagrajenim dramskim tekstom, različnim tematikam. Nekateri avtorji so bolj politično angažirani, druge spet zanimajo intimne življenjske zgodbe. Vsaka drama je zgodba zase. Konfliktnih situacij v družbi je ogromno, mi poznamo le tiste, ki zadevajo naše okolje in velike svetovne konflikte. Če pa beremo različno literaturo in potujemo po svetu, spoznamo še marsikaj novega in drugačnega. Zato ima vsaka država svoje avtorje, ki njene probleme in konflikte prikazujejo najbolje. Določene teme in problemi pa so tako univerzalni, da jih lahko uprizarjamo kjerkoli v zahodnem svetu.
Kaj, po vašem mnenju, privablja občinstvo v celjsko gledališče, kaj ga dela sodobnega?
Občinstvo zagotovo pritegnejo dobre predstave in žanrska raznolikost. Če so predstave komunikativne in hkrati na visokem umetniškem in uprizoritvenem nivoju, lahko nagovarjajo različne tipe publike. Naše gledališče pokriva veliko regijo in vse družbene in starostne skupine v njej, zato se tematsko ukvarjamo z različno problematiko. V sezoni 2017/18 imamo na sporedu same krstne ali pa prve uprizoritve v Sloveniji. Na to sem ponosna, saj je bistveno lažje sestaviti repertoar iz tekstov, ki jih poznamo še iz osnovne šole, kot iz novitet.
Drugi del občinstva pritegnemo s programom za otroke, tako imenovanim Abonmajčkom, v katerem ob naši predstavi gostimo še uprizoritve drugih gledališč, tudi obeh lutkovnih, saj lutkovnega gledališča v Celju ni.
Gledališča naj bi bila močno povezana z mestom, zato bi bilo zanimivo slišati, kako je s tem v Celju, kako ga odpirate navzven, da mesto vstopa vanj.
Naše gledališče je z mestom zelo povezano, tako z odraslo publiko, za katero si resda želimo, da bi je bilo še več, kot tudi z mladino in otroki. Večina celjskih osnovnih in srednjih šol si ogleda naše predstave. Skrb za mlade je eno temeljnih vodil našega teatra, ob našem programu redno izvajamo še kulturno-umetnostno vzgojo, imamo tudi gledališko šolo za mlade, praznovanja otroških rojstnih dni in občasno ustvarjalne delavnice.
Prejšnjo sezono smo skupaj z Muzejem novejše zgodovine začeli projekt Teater v muzeju. Po nekaterih naših premierah, za katere presodimo, da tematsko ponujajo veliko vprašanj, skupaj z muzejem organiziramo okroglo mizo, ki poteka v njihovih prostorih. Nanjo povabimo različne goste: ustvarjalce predstave, strokovnjake z drugih področij, tudi novinarje itd. Ti pogovori so se izkazali za zanimive, doslej so bili zmerom dobro obiskani, so del urbane kulturne ponudbe, ki je je v manjših mestih včasih premalo. Prav tako sodelujemo z nevladnimi organizacijami, predvsem s Hišo kulture, ki je tudi na našem odru izvedla nekaj ponovitev uspešnice Veronika Deseniška, pa tudi z drugimi javnimi zavodi s področja kulture. In ne nazadnje, tudi zaposleni na Mestni občini Celje in župan pogosto obiščejo naše predstave.
Ali čutite kakšno vrsto tekmovalnosti z mariborskim gledališčem? Kako bi opredelili razlike med SNG Maribor in SLG Celje?
Vsa slovenska gledališča so prijateljska gledališča našega teatra. Z vsemi sodelujemo z izmenjavanjem predstav za odrasle in otroke. Svoje predstave želimo pokazati v drugih mestih, predstave drugih gledališč pa bogatijo naš program.
Zdrava tekmovalnost in doseganje umetniških presežkov je med gledališči lahko le spodbuda in kot takšno jo je treba jemati. Vsi se trudimo za čim višji uprizoritveni nivo. Če me že sprašujete o razliki med SNG Maribor in SLG Celje, je bistvena razlika ta, da je SNG Maribor nacionalka, ki v eni hiši združuje opero, balet, dramo in Festival Borštnikovo srečanje, SLG Celje pa je regionalno gledališče, ki ima samo dramski program.
Kateri je, po vašem mnenju, največji adut vašega teatra?
Najprej in predvsem: dobre predstave. Hkrati pa predanost svojemu poklicu, timsko delo, zaupanje in pozitivna energija. Gledališče nasploh mora ostati izjemno pomemben prostor umetniške svobode in razmišljanja o svetu in družbi. Pomembno pa se je zavedati, da ta svoboda dobi pravo težo šele ob zavesti, da nikoli ni samoumevna in za zmeraj.
Pogosto so celjsko gledališče po krivici enačili z gledališčem komedije. In tu gre reči, da bi Slovenija čisto zares potrebovala pravo gledališče komedije, po zgledu zagrebških Kerempuha ali Komedije ...
Naše gledališče že šestindvajset let prireja festival Dnevi komedije, ki je najbolj prepoznaven kulturni dogodek v našem mestu in regiji, ob tem pa je tudi izjemno priljubljen pri občinstvu. Morda se zato ime našega gledališča večkrat povezuje s komedijo. V Sloveniji sta dve gledališči za komedije: Špas Teater in Sititeater, ki pa sta zasebni ustanovi, ne javna zavoda. Odločitev, ali potrebujemo javni zavod, ki bo gojil le komedijo, je v rokah kulturne politike. Sicer pa skoraj vsa slovenska gledališča na svoje repertoarje praviloma uvrščajo vsaj po eno komedijo v sezoni. Komedije so pri občinstvu zelo priljubljene in tudi komercialno uspešne. Seveda pa komercialna uspešnost ni vedno merilo za vrhunsko komedijo. Sama se trudim dajati na repertoar komedije, ki so kvalitetne in hkrati še zmeraj dovolj komunikativne za širše občinstvo. Vsaka predstava je na začetku uganka in vsi stojimo pred praznim listom papirja. Ne vemo, kakšen bo končni izid. Če se nam srečno pokrijejo dramska predloga, režiserjeva poetika, zasedba igralcev in vseh drugih sodelavcev, lahko upamo, da se bo predstava zlila v edinstveno celoto.
Kakšna direktorica ste?
Raje bi videla, če bi o tem povprašali druge. Trudim se biti načelna, dosledna, pravična, tudi stroga. Zaposleni mi lahko zaupajo in se zanesejo name. Ne govorim s figo v žepu, pri meni se ve, kako stvari stojijo. Na mojo uspešnost kažejo poslovni rezultati: v letu 2016 največje število odigranih predstav v zgodovini gledališča, največji obisk gledalcev, prenovljeni deli gledališča, novi Mali oder, mednarodna gostovanja, festivali, tudi nagrade ...
Hitro mislim, hitro govorim, znajdem se v številkah, ne zapravljam časa. Naši sestanki so kratki in organizirani. Rada delam v timu, več glav več ve. Zaupam najožjim sodelavcem, zelo dobro se razumemo. V našem gledališču ni trenj med igralskim ansamblom in tehniko, ki stoji za vsako predstavo in skrbi, da stvari potekajo gladko. Spoštujemo se. Kakovost naših predstav vsako leto raste, o čemer pričajo vse številnejše nagrade in vabila na gostovanja in festivale.
Rojeni v Kopru, odraščali ste v Mariboru, nato še v Ljubljani. Katera leta so bila za vas formativno odločilna?
Takratna srednja naravoslovno-matematična šola, danes 2. gimnazija Maribor, ki nam je dala znanje, širino in odprtost. Nato pa leta v študentskem domu v Ljubljani, kjer sem bila hkrati študentka, ustvarjalka, mama in gospodinja. Pri devetnajstih sem rodila, uspešno končala študij in magisterij. Ko si enkrat mama, pozabiš na svoj ego. Koristno izhodišče!
Uspešno ste sodelovali z Vitom Tauferjem, kasneje je bil pri vas hišni režiser Janez Pipan. Kakšen naj bo režiser, da ga z veseljem povabite k sodelovanju?
Z Vitom Tauferjem sem sodelovala pri projektu To ti je lajf, ki je bil izjemno lepa izkušnja. Vse leto sem z dijaki vodila delavnico, se pogovarjala o njihovih problemih in na podlagi teh zgodb napisala igro To ti je lajf. Predstava je bila živa štiri sezone in je bila namenjena odraščajoči mladini ter njihovim staršem. Tekstov, ki bi se ukvarjali s to problematiko, je zelo malo. Ko je k nam zapoznelo pljusknil val tedaj modnega »gledališča u fris«, smo bili preplavljeni z besedili, ki so najstniške generacije predstavljala v najbolj črnogledih potezah – kot narkomane, prostitutke, nasilneže, ljudi, ki zlorabljajo ali so zlorabljeni na zelo okrutne načine. Povprečen najstnik na srečo ni tak. Poskusila sem zaobjeti življenje najstnika z vsemi težavami, a tudi s humornim pogledom na to problematiko. Na probleme je treba pogledati z distanco in takrat pogosto vidiš, zaradi kakšnih malenkosti se obremenjujemo.
Janez Pipan je eden najbolj razgledanih gledaliških ljudi, kar jih poznam, z veseljem sem ga povabila v našo ekipo. V letih, ko je bil z nami, je ustvaril vrsto zanimivih predstav in se poglobljeno ukvarjal z igralskim ansamblom.
Sicer pa k sodelovanju vabim režiserje različnih generacij in različnih avtorskih poetik. Smo edino gledališče v mestu in regiji, zato moramo gojiti širok repertoarni spekter. Sledim delu mladih in starejših kolegov in ogromno berem. Skušam povezati režiserjevo poetiko z določenim dramskim tekstom.
Pred nekaj meseci se je vaši umetniški ekipi, predvsem pa dramaturginji Tatjani Doma, pridružila Alja Predan ...
Večina gledališč približno enake velikosti, kot je naše, ima vsaj dva ali celo tri zaposlene dramaturge. Alja Predan je dobrodošla pomoč meni in z odprtimi rokami so jo sprejeli vsi zaposleni. Tatjana Doma je popolnoma predana svojemu poklicu in je ena naših najbolj zanesljivih sodelavk. S skupnimi močmi in znanjem bomo lažje uresničevali svojo vizijo o kvalitetnem gledališču.
Za srednjeevropsko tradicijo je značilno, da ravnatelj, umetniški vodja gledališke hiše v svojem teatru ustvari prepoznavno umetniško senzibiliteto, nekakšen avtorski pečat …
Seveda. Vsak umetniški vodja ima svojo umetniško vizijo, hkrati pa je vezan tudi na okolje in ansambel, ki ga ima na razpolago. Pri nas so določene zadeve zapisane že v aktu o ustanovitvi, ki ga je po mojem treba spoštovati. Za SLG Celje piše, da smo gostovalno gledališče s širšim regijskim pomenom in da ustvarjamo tudi za otroke. Gotovo pa ljubljanske Drame ali Mladinskega gledališča ne bi vodila vsebinsko enako kot SLG Celje.
Koliko danes gledališče še lahko predstavlja boj proti množični kulturi, pozabi?
Na srečo še obstajajo ljudje, ki jih zanima nekaj več od povprečja. Danes okus publike v največji meri diktirajo komercialni tv-programi in internet. Poznam pa veliko ljudi, ki televizije sploh ne gledajo več. Gledališče je področje umetnosti, ki se lahko zgodi samo v živo, v neposredni interakciji med predstavo in občinstvom. Ko se ujamejo in intenzivno prepletejo energije med ustvarjalci na odru in gledalci v dvorani, je občutek lahko izjemen. Zato ne glede na razvoj novih medijev gledališče še vedno obstaja in ostaja živo, pa naj se sliši to še tako zlizana fraza.
Če drži, da naj bi teater vznemirjal, jezil in človeka bezal iz ustaljenih rutin miselnih prostorov, v katere se je poskril, koliko je potem gledališče še vedno eden od redkih posvečenih prostorov, kjer naj bi bila človečnost močno prisotna?
Vprašanje človečnosti v današnjem svetu je tema, ki presega posvečenost gledaliških prostorov. Je pa res, da je gledališče tisti prostor, ki se temu vprašanju ne more in ne sme izogniti.
Poletje ste kot prostovoljka preživeli na meji med Mjanmarom in Tajsko. Kako takšno izkušnjo prenesti v svoje delo, če verjamemo, da sta danes tako gledališče kot tudi resničnost vsak dan na preizkušnji?
S prostovoljstvom sem se prvič srečala v srednji šoli, ko sem delala z otroki s cerebralno paralizo v enem izmed mariborskih vrtcev. Letošnje poletje sem se želela posvetiti ljudem, ki nimajo takšnih možnosti in razmer za življenje in izobrazbo kot mi. Na internetu sem našla šolo, kjer si mladostniki iz Mjanmara, stari med 17 in 23 let, poskušajo v enem letu razširiti in poglobiti znanje angleščine in drugih predmetov. Gre za mladostnike iz begunskih taborišč, sirotišnic, revnih zaselkov Mjanmara … Šola, ki se v ničemer ne more primerjati z našimi šolami, ima samo štiri prostore, od teh je eden pisarna in učilnica. Na šoli ni tekoče vode. V mestu večino časa dežuje, veliko je komarjev, potepuških psov, zrak je zelo umazan … Dijaki imajo pouk vsak dan od osmih zjutraj do štirih popoldne in od sedmih do pol desetih zvečer. Ob tem so razdeljeni v štiri skupine: ena pomaga kuhati za 50 ljudi, druga dela na vrtu, da je šola čim bolj samooskrbna, tretja čisti, četrta počiva. Vsak dan se izmenjujejo. Učitelj je za njih nesporna avtoriteta. So izjemno spoštljivi in srčni, zelo so skoncentrirani na svoj cilj in se želijo naučiti čim več. Učila sem matematiko, angleščino, izobraževanje učiteljev ter relaksacijo in improvizacijo. Prostovoljci smo bili z vsega sveta, med nami je bilo ogromno mladih. Čeprav so razmere za življenje in delo tam bistveno slabše kot v Sloveniji, je energija na šoli neverjetno pozitivna in takšno izkušnjo lahko samo priporočam vsem!
Humanitarnost se je na žalost izkazala kot ne ravno uspešen projekt, kako popraviti krivice na svetu. Ko sam deluješ v takšnem okolju, se ne ukvarjaš s stvarmi na načelni ravni. Posreduješ svoje znanje in čas in v zameno dobiš neprecenljivo življenjsko izkušnjo. Domov sem se vrnila polna sveže pozitivne energije, ki mi pri delu pride zelo prav. Znam ceniti vsak trenutek v življenju in vsako majhno radost, ki jo prinese življenje.
