Na zmenku z računalniškim programom

Življenje je kratko, zato si privoščite ljubezensko afero. Čeprav samo z računalniškim programom.

Objavljeno
06. november 2015 12.16
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Američan Donald S. Lowry je pred približno petdesetimi leti ugotovil, da literarnih agentov in založnikov ne bo prepričal s pisateljskim talentom. Zato je svojo ljubezen do romanc uresničil drugače. Osamljenim moškim, ki so iskali družbo v anonimnih dopisovalnicah, je poslal razglednico s prijaznim sporočilom in se največkrat podpisal z ženskim imenom: Pamela. Velika večina je odgovorila in se ujela v eno največjih prevar v ameriški zgodovini lovcev na osamljena srca.

Lowry je sprva samo ustvarjal izmišljene ženske like, s katerimi je spoznaval želje in potrebe osamljenih moških srednjih let. Nato je prosil dopisovalce, naj pomagajo Pameli pokriti stroške pisemskega papirja in poštnine in vsak teden prispevajo deset dolarjev za stroške (vsak prejemnik je verjel, da je edina Pamelina pisemska ljubezen). Zaradi uspeha je postajal vse bolj pohlepen in megalomanski. Ustanovil je »cerkev ljubezni«, si izmislil komuno »angelskih žensk« in žrtve vse bolj zapletal v mreže čustvene odvisnosti. Sredi osemdesetih let je zaposloval več deset piscev in ustvarjal milijonske prihodke. Številni dopisovalci so Lowryjevi cerkvi zapustili vse prihranke in ji ostali zvesti tudi potem, ko je policija po več kot dvajsetih letih zbrala dovolj dokazov in prijela Lowryja zaradi velike prevare, pranja denarja in goljufije.

Zgodbo o podjetnem dopisovalcu so ta teden predstavili ustvarjalci ameriškega podkasta This American Life, v katerem je voditelj Shankar Vedantam razkril skrite psihološke mehanizme, ki vplivajo na človeško obnašanje. Vedantam se je pogovarjal z Lowryjem in njegovimi pisemskimi ljubimci; vsi so mu povedali zelo podobno izkušnjo. Bili so osamljeni in Lowryjevi angelčki so postali edino veselje v njihovem življenju. Vsakič so komaj čakali na novo pismo, saj so jih namišljene dopisovalke vedno poslušale, razumele, spodbujale, potolažile, jim pomagale iz depresije ali jih odvrnile od misli na samomor. Zato so spregledali vse opozorilne znake in izpolnili še tako nerazumne pisemske prošnje. Številni so celo pričali na strani obrambe ali demonstrirali pred sodiščem, saj so se bali, da bodo z Lowryjem izgubili tudi pisemsko Pamelo. Čeprav so vedeli, da ni bila resnična.

Cerkev ljubezni je le ena izmed številnih izpeljank prevare iz 16. stoletja, znane kot »pismo španskega zapornika«. Namišljeni plemiči so pisali osamljenim damam in jih čez nekaj časa prosili, naj zanje plačajo odkupnino in jih rešijo ujetništva. Javno poštno omrežje je prevarantom v 19. in 20. stoletju precej razširilo doseg in povečalo dobičke, poletni hekerski vdor v veliko zmenkarsko omrežje Ashley Madison pa je pokazal, da bodo španskega zapornika in ciničnega Lowryja v 21. stoletju nadomestili drugačni lovci na osamljena srca. Delo anonimnih človeških prevarantov, ki so v zadnjih desetih letih sedeli za računalniki v Nigeriji in nekdanjih sovjetskih državah, bodo prevzele vrstice računalniških programov.

Robotske zapeljivke

Upravitelji spletnega omrežja Ashley Madison so storitev oglaševali z zelo zgovornim sloganom: življenje je kratko, zato si privoščite razmerje. Poletna objava zbirke uporabnikov je več tednov zaposlovala ameriške medije, ki so razkrivali skrito spolno življenje javnih oseb, poročali o dramatičnih ločitvah in pisali o samomorih javno zasramovanih grešnikov. Vendar so pričakovani medijski odzivi zasenčili precej bolj zanimivo podrobnost, zaradi katere je skupina nekdanjih uporabnikov prejšnji teden vložila skupinsko tožbo proti upravljavcu­ omrežja – družbi Avid Life Media (AVL).

Tožniki so prepričani, da so jih pri AVL namenoma prevarali z namišljenimi ženskimi »pamelami« – podobno kot je dopisovalce nekoč zavajal pisemski Donald Lowry. V tožbi so se sklicevali na raziskavo novinarke in urednice tehnološkega spletnega mesta Gizmodo Annalee Newitz, ki je analizirala objavljeno podatkovno zbirko in ugotovila, da med uporabniki skoraj ni bilo žensk. Namesto njih so uporabili na tisoče programiranih profilov in jim določili vloge »promotork«, »hostes« in »angelčkov«, ki so zvabile moške v plačljive storitve in skrbele, da uporabniki niso opazili velikanskega nesorazmerja med spoloma. Med približno 5,5 milijona registriranimi uporabnicami je bilo dejavnih samo dobrih 12.000, je zapisala Newitzeva.

Razvijalci so izračunali, da mora biti na heteroseksualni zmenkarski storitvi najmanj ena ženska na devet moških, sicer omrežje odmre ali razpade, je v internih elektronskih pismih med zaposlenimi pri AVL prebrala Newitzeva. Ker pa je bilo med profili premalo uporabnic, so že leta 2002 razvili prvo programsko robotko in jo naučili osnov spletnega klepeta. Ugotovili so, da je kar 80 odstotkov moških plačalo dodatne storitve, če jih je računalniški program primerno nagovoril. Zato so vodilni podprli razvoj in množično uporabo umetnih ženskih profilov. Fotografije so izbirali s posebnim računalniškim programom, ki je po spletu iskal ravno dovolj nerazpoznavne ženske podobe. Pogosto so uporabili tudi fotografije izbrisanih uporabniških profilov, čeprav je AVL strankam zaračunaval »varno brisanje računa«.

Robotski program je bil zelo uspešen, saj so z njim ustvarili veliko večino prihodkov Ashley­ Madisona. Nekateri uporabniki so opazili, da se najverjetneje pogovarjajo s programi, ker so se odzivi dopisovalk preveč ponavljali in niso bili vedno najbolj prepričljivi, a so bili v manjšini in se upravljavci omrežja z njimi niso resneje ukvarjali. Odzvati so se morali šele na uradno potrošniško pritožbo leta 2012, ko so v spremenjenih splošnih pogojih priznali uporabo programskih profilov za »namene dodatne zabave in tržnih raziskav«. Še vedno pa so trdili, da plačniki komunicirajo z resničnimi uporabnicami, čeprav so vedeli, da tudi zanje v večini primerov poskrbijo »ženbotke«.

Vdor v Ashley Madison zato ni samo zgodba o škandalu in pomanjkljivi informacijski varnosti, zaradi katere je postal obisk spletne pornografske ali zmenkarske strani skoraj nevarnejši od izleta v javno hišo. Najbolj zanimiva vprašanja so zelo podobna tistim, ki so zbegala Shankarja Vedantama, ko je raziskoval primer ljubezenske cerkve Donalda Lowryja. Kako je mogoče, da lahko že zelo preprosta in pomanjkljiva komunikacija preslepi veliko večino moških, ki iščejo zmenek ali spolno avanturo? Je za spletno zaljubljenost res dovolj nekaj sugestivnih fotografij in nagovorov? Tukaj sem. Si sam za računalnikom? Bi malo poklepetala? Me želiš spoznati?

Psihološko hekerstvo

V dveh nedavnih filmih o usodnih programinjah – Ona (Her) in Ex Machina – je moške like omrežila zelo napredna umetna inteligenca, ki se je zdela bolj človeška od večine nastopajočih ljudi. Vendar lahko enak psihološki učinek doseže veliko preprostejša tehnologija, je na ljubljanski konferenci o prepoznavanju obrazov in kretenj letos spomladi povedal profesor psihologije in psihiatrije na univerzi v Pittsburghu Jeffrey Cohn, ki računalniškim inženirjem pomaga razvijati družabne robote in sisteme za analizo človeškega obnašanja.

Že tamagočiji in robotski psi so pokazali, da se lahko ljudje navežejo na zelo primitivne robotske posnemovalce živih domačih ljubljencev, če nekaj časa skrbijo zanje in se navadijo njihove družbe, je pojasnil Cohn. To so potrdili tudi številni poskusi z družabnimi roboti, za katere so po ameriških domovih za ostarele skrbeli varovanci. Te naprave so znale posnemati osnovne čustvene odzive in uporabljati nekatere pogovorne fraze, ampak to uporabnikov ni motilo. Številni so povedali, da je takšna preprosta komunikacija boljša od samote ali neosebne vljudnosti, s katero jih obravnava osebje ali odtujeni svojci. Po koncu poskusa so iskreno pogrešali robotke in spraševali razi­skovalce, ali jih bodo lahko še kdaj obiskali. Zanje so bili enako resnični kot dopisovalke v prevari Donalda Lowryja. Izpolnjevali so enake čustvene potrebe in jim pomagali pregnati osamljenost.

Ti rezultati so zelo zanimivi za proizvajalce družabnih robotov in pripravljavce socialnih politik, saj bodo morali za velik del starajočega se prebivalstva morda že čez nekaj let skrbeti roboti. Za raziskovalce čustvenih algoritmov to pomeni nove projekte in naročila, a tudi etične zadrege, je dejal Cohn. Psihologi dobro poznajo mehanizme, zaradi katerih se ljudje zaljubijo v idealizirane podobe in navežejo na dopisovalce – spletne ali pisemske. Te mehanizme je mogoče z algoritmi zelo spretno izkoriščati in manipulirati s čustvi uporabnikov, saj računalniški programi nimajo človeških slabosti, ki izdajo človeške manipulatorje: niso pohlepni, ne postanejo lahkomiselni, ne navežejo se na žrtve in ne poznajo empatije. Čustveni algoritmi zato postajajo idealni delavci v industriji spletnih prevar in družabnih omrežij, kjer so uporabniki le plačniki čustvenih storitev. Spletni donaldi lowryji in lastniki ashleyjev madisonov pa njihovi največji ­zaposlovalci.