Tiskane izdaje
Je doktor filozofije in kot znanstveni sodelavec zaposlen na filozofskem inštitutu ZRC SAZU. Prav tako je predavatelj na podiplomski šoli ZRC SAZU. Je tudi soavtor oddaje Prišepetovalci na Radiu Študent. Odlikuje ga dober prevod teoretskih spoznanj v širšo in ožjo družbeno stvarnost. V pogovoru imamo vtis angažirane osebnosti, ki ji je do tega, da se v družbi nekaj spremeni, kajti to, s čimer smo po njej soočeni, ni dobro.
Je eden redkih glasov, ki poudarjajo, kako odnos do ekologije definira tudi družbo, državo, ljudi v njej in kako se vse skupaj ne bo dobro končalo, če ne bomo naredili resnega načrta, če ne bomo prestavili demokracije v območja, ki štejejo.
Začniva z Donaldom Trumpom, ki velja za posebnega. Nekaj časa je kazalo, da okleva v korist podnebnega sporazuma, potem je udaril z novico, da ZDA odstopajo od tega sporazuma. S tem ste se precej ukvarjali in gotovo imate oblikovano mnenje ...
Če poslušam intuicijo, se tudi ob tej Trumpovi potezi ne morem spraviti v histerijo, ki je je sicer deležen vsepovsod. Posebej zato, ker podnebna politika te administracije, kakršna se napoveduje, sama po sebi ni trumpovska, temveč klasično republikanska. Zato tudi reakcija ne sme biti protitrumpovska – ker to pomeni, da bomo zadovoljni že z manj kot statusom quo. Zanimivo je, kateri del ameriške javnosti ob tej potezi ni zapadel v pretirano paniko. To so ljudje, ki so bili v izhodišču za Bernieja Sandersa in so ob nominaciji Hillary Clinton argumentirano zavrnili možnost, da bi jo podprli, in namesto tega prešli h kandidatki zelenih, Jill Stein. Velik del panike, ki obkroža Trumpa, izvira bodisi iz dejstva, da si zanj izvedel prepozno, da si gledal na volitve brez zanimanja in te je vse skupaj presenetilo, bodisi iz kompromisa, ko si v imenu višjega interesa volil ali na daljavo podprl Hillary Clinton. V tem primeru Trump tudi zunaj ZDA nastopa kot branik pred tem, da bi se soočili z lastnim kompromisarstvom.
Tadej Troha je doktor filozofije in kot znanstveni sodelavec zaposlen na filozofskem inštitutu ZRC SAZU. Foto: Roman Šipić/Delo
Trump torej figurira kot pozunanjenje tega, kar je bilo ves čas v zraku?
Bistveni moment ameriških volitev so bile nedvomno volitve demokratskega kandidata za predsednika. Tam je šlo za potencialno realno spremembo. Če si bil del tega, Trumpa ne moreš vzeti tako resno, kot bi ga sicer.
Bom obrnil začetno vprašanje: simptom česa je torej podnebni sporazum?
Pariški sporazum vsebuje grozljivo napako, ki jo je Trump zgolj izkoristil, namreč, da je po treh letih od uveljavitve mogoče samovoljno odstopiti od sporazuma. To je bizarno, sploh če pomislimo, za kako resno stvar gre. Tak sporazum bi moral biti maksimalno obvezujoč.
Tako je formalno, kaj pa vsebinsko gledano?
Kevin Anderson, znani klimatolog, govori o tem, kako klimatologi v zasebnih debatah priznavajo veliko bolj nevarno in usodno stanje, kot ga izrekajo javno. Če so do njega že javno zadržani, lahko sklepamo, kaj si mislijo v resnici. Anderson poudarja, da je bil sporazum premalo radikalen in da je tak, kot je napisan, neizvedljiv brez posegov geoinženiringa, ki pa v sporazumu ni omenjen. Ob tem tempu zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov se račun enostavno ne izide. Vsi modeli kažejo, da s tem sporazumom ni mogoče doseči niti njegovih lastnih ciljev. Sporazum ima v sebi nekaj, česar ne bi smel imeti, to je odlog na ukrepanje, čas za prilagajanje, ki ga sama fizika ne dopušča.
Vaš skepticizem do pariškega sporazuma je s tem podan. Ne bom povprašal po alternativah, temveč po vzrokih. S čim, vzročno gledano, je povezana morebitna rešitev? Mnogi povezujejo rešitve s kritiko kapitalizma ...
Da, res je, s kritiko kapitalizma v času njegove prve resnično sistemske krize. Podnebne spremembe takšnega tempa in takšnega vzroka so brez precedensa. Če ločimo stvarnost na družbeni in naravni sistem, se je prvič zgodilo, da je družba odločilno posegla v naravni sistem kot sistem. Ne gre le za vpliv na posamezna drevesa, na elemente sistema, temveč za vpliv na ves sistem. Ljudje spontano še vedno ne verjamemo, da smo sposobni poseči v naravo tako intenzivno, da bi nam stvar lahko ušla iz rok.
Ljudje so sposobni priznati, da res obstajajo posegi v naravni sistem, da smo ljudje res krivi za to, da je čedalje več ekstremnih vremenskih pojavov. Ko nastane neurje, verjamemo, da se je narava stabilizirala nazaj v izhodiščno stanje, na čisto ničlo. Kar ni res. Zato je naloga znanosti in politike, da ozavestita trend, kam gredo stvari in kaj to pomeni.
Ali intimno verjamete, da je politika sploh zmožna razumeti jezik, ki ni jezik čistega ekonomizma?
Če bi razumeli politiko kot politično-ekonomsko elito odločevalcev, vemo, da so naftne družbe že v osemdesetih letih imele podatke o trendih globalnega segrevanja. Za svoje potrebe so snemali dokumentarne filme. Eden sploh najboljših dokumentarcev na to temo je Shellov dokumentarec iz leta 1991, ki je bil razkrit pred kratkim. Mnogi pomembni posamezniki in skupine v resnici poznajo trende. Igrajo umazano igro, kajti vedo, kaj se lahko zgodi, hkrati pa pripravljajo teren za drugačen svet. Okrog sebe gradijo trdnjave. Priznavajo naravo in težo problema, mislijo pa si, da bodo v skrajni sili lahko pogrešili odvečne milijarde ljudi in bo zemlja čisto ugodno bivališče za kake pol milijarde preostalih. Ne rečem, da kdo to eksplicitno načrtuje, toda take so meje te logike, z vsem cinizmom, ki pride zraven.
Običajna politika, recimo slovenski vladni vrh, tega res ne more razumeti. Ne pride do točke, na kateri bi sploh postavljala ta vprašanja ali si dovolila verjeti, da gre zares. Pariški sporazum v najboljšem primeru zagotavlja prehod, da se bodo velike korporacije lahko preusmerile v druge oblike energije itn. Obstaja tip politikov, ki te igre preprosto ne razume.
V kakšnem svetu torej živimo? Imeli smo koncept nacionalnih držav, ki so veljale za sredico Zahoda. Danes se zdi, da nimajo več niti besede niti možnosti zanjo ...
Na eni ravni je to seveda tako, vendar ne verjamem, da bi to lahko bil zadosten razlog, da se nekdo na lokalni ravni odpove ambiciji nekaj storiti. Ne gre le za ambicioznost v abstraktnih idejah, temveč tudi v slogu, duhu, na intelektualni ravni.
Imamo ambicijo spreminjati svet, da, toda to je želja. Jo realnost lahko podpre? V Sloveniji niti nimamo politikov, ki bi znali sanjati take sanje ...
Pri nas tukaj pride še posebej prav običajen izgovor slovenske majhnosti. Tako je vlada sposobna izdati poročilo, in se obenem počutiti udobno, v katerem piše, da je EU že izpolnila določene zaveze pri zmanjševanju izpustov, Slovenija sama, če bi jo vzeli samostojno, pa nikakor ne. Pri nas so ponosni, da so del evropskega uspeha, ob katerem niso prispevali svojega dela. Ko se kot država skriješ za uspeh EU, v tem je nekaj čudnega. V Sloveniji se je za preprečitev podnebnih sprememb naredilo katastrofalno malo. V resnici ni bilo niti enega zares sistematičnega poriva, da bi se stvari spremenile bodisi na ravni infrastrukture bodisi na ravni pridobivanja elektrike.
Pri Tešu 6 je od začetka šlo vse narobe. Že v izhodišču je bila napačna predpostavka, da bo projekt v redu, če bo stal 700 milijonov evrov, če bo stal 900 ali milijardo in pol, pa naenkrat ne. Leta 2011 je Darja Radić zagovarjala idejo, da je projekt preprosto treba zastaviti, 700 porabljenih milijonov evrov preprosto odpisati, kajti na koncu bi to bilo najceneje. Pa se ni izšlo. Če iz debate odstraniš ekološki moment, si vedno v preigravanjih in pogajanjih. Izhajajoč iz ekološke dominante je odločitev hitra in jasna: Teš 6 bi morali zapreti takoj.
Ekologija je globalno posegla med nas podobno kot internet. Zdi se, da so organi oblika proxy vojne. Pa pojdiva k tisti pravi proxy vojni v Siriji. Živeli smo mirno podalpsko življenje, dokler se zaradi te vojne niso čez Slovenijo usule »reke« beguncev. Uporabljeni so bili izrazi reke, tokovi, poplava ... Tu je menda zanimiva pojmovna podobnost?
To zadnje absolutno obstaja. A pri teh vodnih metaforah ne gre samo za to, da so begunci prevedeni v naravno katastrofo, temveč tudi za to, da omogočijo pogled na problem, kot bi šlo za fizikalni poskus v laboratoriju. Potem lahko v bazenčku preusmerjaš, zajeziš tokove. Postaviš oviro, ograjo, pregrado, tok se odbije in stvar je rešena. V tem, čemur v Sloveniji pravimo tehnične ovire, je neskončna absurdnost.
Še pred dobrim mesecem je bil na nacionalni televiziji prispevek, šli so na mejo, na nekakšno patruljo, na izlet s policisti in vojaki. Vojak ali policist potem na ograji pokaže poškodbo in pove, da je njihova glavna preokupacija popravljanje ograje. Jasno se je pokazalo, kar smo vedeli že davno, namreč, da je taka ograja po eni strani res pošastna, po drugi pa smešna. Begunci jo zlahka obvladajo, jo prestrižejo itn., vse je mogoče, naloga policistov pa je popravljati ograjo, o kateri, pozor, vedo, da ne deluje. Vrh absurdnosti tehničnih ovir je v tem, da jih zavzeto postavljajo, čeprav vemo, da ne služijo svojemu namenu.
V Zavrču so pred kratkim spet postavili neka panelna vrata, ki so trenutno odprta, se bodo pa zaprla, če bo prišel »tok«. Z levičarske perspektive sicer lahko rečeš, da je žica grozljiva, in nadaljuješ v smeri abstrakcije zapiranja v trdnjavo, vendar ne gre le za to. Modus, kako se počne vse skupaj, je za tri razrede hujši od tega, kar so naredili Madžari. Orbán je postavil ograjo in vse, kar je potem lahko naredil, je, da je zraven postavil še eno, še malo višjo ograjo. To je njegov limit. Njegova ograja je funkcionalna, ni je mogoče preplezati. Tisti, ki so proti tej ograji, je rekel Orbán, so državni sovražniki. Ljudje so se razdelili po strogi ločnici ...
Slovenske ograje pa so presečišče slovenske mentalitete ...
Dejansko. Veliko ljudi so potegnile v igro bi-ne bi in na koncu vse skupaj obvisi nekje vmes. Ne morem se načuditi, kako to deluje. Kar se je zgodilo z ograjo na meji s Hrvaško, je zločin proti intelektu. Ta projekt je izbil iz glav neki produktivni tip humanitarizma, realno politiko, ki pušča prostor tudi za vprašanje naše lastne adaptacije.
Simptom česa so torej slovenske ograje? Poskušajva definirati jedrni problem slovenske družbe. Bi bilo bolje, da bi imeli svojega Trumpa, ki bi stvari napravil jasne in transparentne?
Vi ste nekoč zapisali, da je za slovensko desnico zanimivo, da tam ne boste našli nikogar, ki bi bil proti Evropski uniji. Slovenska desnica je nekoliko drugačna, kot so običajne evropske desnice. Tudi tista, ki je radikalna, je za EU in je del struktur Evropske ljudske stranke. V resnici je tudi Orbán, in to se pozablja. Dolgo je bil celo podpredsednik Evropske ljudske stranke. Potem je tu vladavina SMC, ki ni rekla, zaprli bomo meje in pika, temveč je ustvarila razmere, kot da nas sili v ukrepe nekaj drugega, nekdo drug. Predsednik vlade s »tehničnimi ovirami« ustvarja neki umeten mehanizem, neko diskurzivno aparaturo, ki poskrbi za vtis, da gre za avtomatizem in samodejne procese. Da počnemo to, kar je edino prav. Da ni nobene subjektivne geste. Orbán se ne ustavi pri tem, da ga sili v dejanja objektivna nujnost. Poudari, da je on tako odločil, in vzame dejanje nase. Tako definira tudi Madžarsko in srednjo Evropo.
Sva pri problemu načelnosti. Prikličem si vaš tekst iz revije Problemi, namreč o beguncih. Citirate novinarja Reporterja, ki je poenotil pojma begunec in migrant, potem pa še govori o migrantih z umazanimi rokami, ki segajo po evropskih ženskah. Drugo poanto pa ste položili v premierova usta, ki je pozdravil temeljne človekove pravice, vendar jih je zamejil do ravni, ki jo begunci uživajo pri njih doma. Zakaj ste izpostavili to dvoje?
Begunska kriza in proces ob njej sta bila določena z dvema parametroma. Prvi so bile t. i. tehnične ovire, na drugi strani pa je bil diskurzivni proces skrbnega ločevanja med dvema pojmoma, beguncem in migrantom. Desnica je vzela figuro migranta in zanjo je vsak begunec striktno migrant. Logika je v tem, da pravi begunec itak ne bi prišel do nas, ker bi se moral ustaviti že v prvi varni državi. Že to, da se je pojavil tukaj, ga diskvalificira kot begunca.
A spomnimo se, na začetku smo vsem na mejah spontano rekli begunci, verjelo se je, da vsi potrebujejo pomoč. Potem so začeli delati ločnico, češ, obstajajo vendar razlike med begunci in migranti, in vse skupaj je dalo podlago, da je oblast brez slabe vesti znižala standarde. Iz množice migrantov, taka je postala politika, so poskušali izcediti kar najmanj pravih in pristnih beguncev. Za otroke še nekako velja, da so skoraj pravi begunci, mladostniki pa so že sumljivi. Ob tistem incidentu v kranjski šoli je nastopil premier Cerar in se zgrozil, češ, kako ste lahko taki, niso vsi begunci migranti, nekateri so res begunci. In jasno, ko je obseg pravih beguncev zveden na minimum, je mogoče brez vsake utemeljitve reducirati na minimum tudi integracijske zmožnosti države. Tako pridemo na številko 300 do 1000 beguncev oziroma prosilcev za azil.
Kam naju vodi ta razmislek? Verjetno ne gre le za slovensko notranjo politiko, toda kako ljudem praktično osvetliti problem tako, da bi ga razumeli?
Na začetku begunske krize, če bi delali anketo, bi bilo ljudem sprejemljivo sprejeti tudi 10.000, morda celo 20.000 beguncev. Poslanci NSi so tedaj v parlamentu govorili o številki 5000 kot še sprejemljivi. Ko te številke začnejo padati z 10.000 na 1000, in potem še nižje, proti 100 in proti nič, je težko kogarkoli še informirati. Mene bi bilo sram dopovedovati ljudem, da je tistih 300 ljudi, ki jih boš sprejel, pa res dobrih in vrednih pomoči.
Desnici je konj potem klecnil med dirom, kajti t. i. begunski tok se je naenkrat ustavil in vzel veter iz jader populizma ... Notranja politika, ki ji je spodletelo, pa vendar naprej išče tovrstne mednarodne povezave. SDS se povezuje z Viktorjem Orbánom ... Kako je s tem? Kaj določa Slovenijo?
Ko je prišel Orbán na kongres SDS, je imel zanj tipičen govor, ko se pojavi v kakšni srednjeevropski državi. V tokratnem je pel slavospev Janezu Janši. Kot najboljšega Srednjeevropejca ga je postavil celo nad sebe, v tekmovanju iz direktnega govora naj bi Madžarski v primerjavi z njim pripadala le srebrna medalja. SDS je bila v protibegunski retoriki in svoji strukturi brez dvoma avantgarda, a sama se skozi ta proces ni zares spremenila. Treba pa je opaziti, da se je Orbán na kongresu SDS ognil vprašanju o investiciji v drugi tir. O tem ni hotel govoriti. Prišel je na kongres SDS, ki je po novem proti drugemu tiru, Orbán pa je šef države, ki je največji partner Cerarjevega projekta drugega tira. Očitno je v Orbánovi prisotnosti SDS šlo predvsem za predstavo, biznis pa je povsem druga stvar. Povezava med Orbánom in Cerarjem je zame bolj zanimiva kot med Orbánom in Janšo.
Na eni strani imamo stranko z zelo močno identiteto, ki je posrkala vase in zaokrožila desnico. Na drugi strani se zdi, da zeva velika odprta praznina. Kako jo vidite?
Če pogledamo levo od SDS, se vprašamo, kako razumeti SMC. To stranko bi hotel razumeti kot finalni produkt podesnjenja slovenske levice, bolje leve sredine, ne nujno strankarsko profilirane, bolj tiste, ki je udobno ždela ob strani. Tudi SD se je popolnoma razpustila in izpraznila. Izgubili so vse stare like, ki so delali stranko prepoznavno in zakrivali praznoto, od Majde Potrata do Mirana Potrča. Težko razumem, kako oni lahko imajo kakršnokoli podporo. Poslanci so po večini brezoblični, poznamo jih po aferah z jopami. SMC in premier Cerar osebno sta produkt utrujenega, intelektualno šibkega slovenskega akademizma. Ko je Cerar pred pol leta gostoval na pravni fakulteti, smo lahko videli raven, ki jo je iz predavalnice prenesel na državo. Gre za v teorijo, mestoma celo v filozofijo preoblečen zdravi razum.
Ko je prišel na oblast, je stvar šla še dlje, še pod raven zdravega razuma. Cerar zelo rad uporablja prazne označevalce, ki so v določenem kontekstu smiselni kot prazni, a on sam jih poskuša osamosvojiti in jim vcepiti smisel. Vzemimo kot primer izraz modernost. V sintagmi Stranka modernega centra smo se ga že navadili, pa čeprav je bil v izhodišču lansiran zgolj kot nadomestilo črke M v kratici SMC, Stranki Mira Cerarja. Premier pa hoče zdaj iz te modernosti narediti vsebino. Naveže jo na digitalizacijo in podobne zadeve, ki v Sloveniji potekajo pod imenom Borisa Koprivnikarja. Potem sledi mantra, da mora nova tehnologija imeti človeški obraz, in iz tega izpelje, da se moramo zavzemati za modernost s človeškim obrazom. Kaj naj bi to bilo? Je modernost torej načeloma slaba? Zakaj potem niste »Stranka modernega centra s človeškim obrazom«?
Podobno je z izrazom »zeleno«. Ko se premier dobiva z mladimi, recimo, vseskozi govori o zeleni Sloveniji. Vsi vemo, kaj pomeni zeleno in da ne gre za barvo kot barvo. Pri Cerarju je drugače. Začne s tem, da moramo Slovenijo ohraniti kot zeleno državo. Pa ne samo zeleno, nadaljuje, tudi modro, ker imamo reke in morje, pa tudi rjavo, ker imamo kakovostno obdelovalno zemljo. Poskusite zdaj iz tega napraviti predvolilni slogan in recite: »Za rjavo Slovenijo!«
Govorila sva o desnici, o sredini, povejva še nekaj o »čisti« levici ...
Obstajata dve liniji enega procesa. Ena se bo odvila posredno, v okviru tega, čemur provizorično pravim SMB, stranka Milana Brgleza, četudi faktično ne bo nikoli obstajala. To bo levica, ki se bo priklopila na tok znotraj SMC. Cilj vsega tega je narediti vtis, da je po Cerarjevem flopu mogoče še enkrat voliti isto stranko, le pod drugim voditeljem, pod drugačnim Cerarjem. Nekaj torej, kar naj bi volivci že v izhodišču hoteli voliti, pa so dobili nekaj drugega.
Brglez tukaj, jasno, igra na vtis, ki ga je ustvaril v javnosti ob sprejemanju novele zakona o tujcih. Ponosen je na svojo gesto, na svojo načelnost. A ravno za načelnost tukaj ni šlo. Če je v stranki sprejeta napačna odločitev ali se izvaja napačna politika, kot pomemben član in člen stranke bodisi dosežeš, da se to ne zgodi, bodisi izstopiš. To bi bilo načelno. In če mu je v večjem delu javnosti uspelo ustvariti iluzijo načelnosti, je očitno, da ga javnosti ne uspe videti kot realno figuro, prej kot svojo fantazijo. Funkcija Milana Brgleza, ki stoji »levo« od Mira Cerarja, je, da znotraj oblasti skrbi za nas, zastopa našo slepoto. Vprašajmo se, ali je bil zakon o tujcih sprejet tak, kot je bil predlagan, in še slabši. Odgovor je pritrdilen. Se je Brglez pred zakonom o tujcih udeležil kakršnekoli javne debate? Ne, ni se! Je s svojimi ravnanji prenesel debato drugam od pravega problema? Da, to je storil. A kljub vsemu ostaja vtis, da je iz trenutne oblasti izvzet, in tudi zdaj, ko gre za predsedniške volitve, ne gre samo za to, da ne kandidira, on aktivno »ne-kandidira«, da bi si ga ljudje zaželeli na premierski funkciji.
Bojim se, da mu prihaja nasproti tudi nova Levica. Gre za skušnjavo, da bi levo stranko peljali v smer, ko bi bilo možno zadeve toliko približati, da bi se z zdravim jedrom SMC in nekoliko olepšanim SD naredila koalicija. V imenu česa se to dogaja? Tako Luka Mesec kot Violeta Tomić sta na kongresu govorila o preseganju narcizma malih razlik. Če bodo to vodilo nadaljevali, bo postalo še toliko bolj jasno, da bodo odpravljene razlike, končali pa bomo pri vladavini narcisov. To je smer, v katero so Luko Mesca mediji vabili takoj po volitvah, ko so ga povzdignili v čudežnega dečka. Takrat se mu je še uspelo upreti skušnjavi samopromocije, zdaj ga je stvar očitno posrkala.
Levica si mora že v tem mandatu odgovoriti na bistveno dilemo: hočeš biti olepševalec, korektor situacije, hočeš doseči majhne popravke z mesta opozicije ali rečeš, tej koaliciji ne dam možnosti, da se dela lepšo, kot je. V resnici sem za to drugo opcijo. Ko z majhnimi korekcijami posegaš v proces slabšanja, ne gre samo za to, da si vedno korak zadaj. Ko predlagaš spremembe, ki jih oblast nato morda prevzame in jih proda za svoje, si jo oskrbel z videzom in ji aktivno pomagal ustvariti prihodnost, ki si je ne zasluži.
Zagovarjate idejo, da je prava zelena Slovenija lahko samo načelna Slovenija? V kateri bodo besede in dejanja sovpadala? V kateri bo vsak begunec priznan kot begunec in ne viden kot migrant? V kateri bo vsak migrant nemara lahko begunec?
Načelnost je sama po sebi impotentna. Politična sprememba zahteva nekaj dogodkovnega. Bernie Sanders je bil dogodek, zato je stvar skoraj uspela. Jill Stein ni bila dogodek, čeprav so njene politične pozicije boljše od Berniejevih. Ona je brez pardona postavila v program brezogljično družbo do leta 2030. Postavila je zahtevo po koncu vojn. Toda Sanders je omogočil, da so mase presegle njega samega. On je bil le koordinator.
Pri Sloveniji je bistveno povedati, da gre za državo, v kateri je ekološka zavest že na ravni intelektualne sfere v kar najslabšem stanju. V tradiciji slovenskega levičarskega intelektualizma je zanemarjanje ekologije cena za to, da lahko vztrajajo pri razrednih antagonizmih. Ekolog je vedno izpadel smešen. Do zadnjih let smo poznali ekologijo kot identitetni dodatek. Zelo malo je ljudi v slovenski levičarski teoriji, ki so o tem informirani. Neverjetno je, kako smo kolektivno podizobraženi, čeprav sploh ne gre za zahtevno materijo. Zelena leva stranka v Sloveniji je zato nujna, pri čemer leva in zelena paradigma ne smeta nastopati kot izgovor druga drugi. Leva stranka danes zahteva ekološko dominanto, zavezujočo orientacijo. Taka stranka ne more uspeti kar tako, lahko pa uspe, če se nekaj naključno zgodi.
Če bi ob nesreči v Kemisu imeli levičarsko stranko, ki bi imela domišljeno ekološko linijo, bi to lahko izkoristila in unovčila za mobilizacijo. Lokalno ekološko katastrofo, v kateri se je razgalila tudi osnovna neoperativnost države, bi vzela kot dogodek in iz njega potegnila politično orientacijo. Mislim, da bi pridobila volivce. Zgodilo pa se je, da se je na to usedla SDS. In ker se je na to usedla SDS, bomo na zadevo Kemis poskusili čim prej pozabiti.
Govoriva predvsem o ekologiji, kaj pa o klasični državi? Je ta izgubila svoje razloge?
Ne, toda v povezavi državo ne bi pobegnil od ekologije. Država, ki bi znala prebrati znanstvene modele, ki bi znala pogledati, kje bi bile rešitve, ki bi se zavedala tega, da smo v velikih problemih – kot bi izvedeli, da imamo raka, pa se ne bi delali, da ga nimamo –, taka država bi delovala. Imamo diagnozo in država, ki bi to diagnozo vzela resno, bi delovala. Edine države, ki so danes videti resno, so tiste, ki so bile sposobne prepoznati ekološko krizo. Mislim, da je to prepoznati danes prva naloga države. Na ravni infrastrukturnih projektov je to treba upoštevati.
Mislim, da bi država počasi morala začeti ukrepati z dekretom. Tu več ne bi smelo biti pogajanj. To ne pomeni odreči se demokraciji, treba jo je le prenesti na nekaj bolj bistvenega, v neko polje, v katerem spremeniš njen modus. Odrežeš jo od tega, kjer je že utrujena in zdolgočasena, in prestaviš drugam. Vse drugo bi bilo izbiranje med fiziko in demokracijo.
