Tiskane izdaje
Štiri leta minevajo od sanacije NLB in NKBM, ki sta se jima kasneje pridružili še Abanka in Banka Celje, izzvana pa je bila tudi Gorenjska banka. V tem času sta bili zakonitost in ustavnost sanacijskih ukrepov potrjeni na evropskem sodišču in na domačem ustavnem sodišču. Nerešeno je ostalo le vprašanje sorazmernosti uporabljenih sanacijskih ukrepov.
Bi bilo sanacijo bank s finančno stabilnostjo kot pričakovanim učinkom mogoče doseči tudi z manjšim angažmajem javnih sredstev in brez uporabe celotnega kapitala bank za pokritje njihovih izgub (s tem pa prenehanja pravic delničarjev in imetnikov podrejenih obveznic v celoti)? Evropsko sodišče je presojo sorazmernosti uporabljenih sanacijskih ukrepov prepustilo nacionalnim institucijam. Naše ustavno sodišče je, ker gre za dejansko in ne pravno vprašanje, prizadetim deležnikom odprlo pot tožbe pred rednim sodiščem, ki naj bi ugotovilo, ali so bili prikrajšani in za koliko. Za ureditev tega postopka je v pripravi poseben zakon.
Od objave podatkov o velikosti bančnih izgub in kapitalskih primanjkljajev je v javnosti prisotna teza/vtis, da so izgube in primanjkljaji preveliki. Da ne ustrezajo dejanskemu stanju v gospodarstvu in bankah. Posledično naj bi bila sanacija z javnimi sredstvi preplačana, prej omenjeni deležniki, ki jim je prenehal njihov status, pa neupravičeno prikrajšani. Teza je podprta z dvema argumentoma, ki pravita, da je bila Slovenija, v primerjavi z drugimi državami, ki so sanirale svoje banke v zadnji finančni krizi, neenakopravno obravnavana, prvič, z uporabo neznane, a preostre, pristrane, »na palec« metodologije ocenjevanja bančnih naložb in njihovih zavarovanj in, drugič, pri določitvi makroekonomskega scenarija za stresni test, ki naj bi bil v našem primeru najostrejši med scenariji v članicah EU. Oboje naj bi se odrazilo v izvedenih simulacijah bančnih bilanc, najprej kot povečano tveganje bančnih naložbenih portfeljev, s povečano zahtevo po slabitvah in rezervacijah, ter posledično povečano izgubo iz poslovanja in zahtevo po dodatnem kapitalu.
Oba argumenta sta na šibkih nogah.
Ni formule. Izkustvo!
O metodologiji začnemo razpravljati, ko nismo zadovoljni z rezultatom njene uporabe. Metodologijo potem toliko časa izpopolnjujemo, da postane »pravična«, da upošteva (legitimne) specifike (interese) vseh deležnikov. Vsi zadovoljni. Izgubili pa smo vrednost neodvisnosti strokovne ocene. Gojenje povprečnosti. No, metodologijo je že dobro poznati, zaradi interpretacije rezultatov.
Tudi enakopravnost ni zagotovljena z enakim makroekonomskim scenarijem za vse potencialne bančne sanacije znotraj EU. Taka »politična« enakopravnost, ki deluje na nacionalna gospodarstva različne sestave, je ekonomsko še kako diskriminatorna.
Enakopravnost suverenov je v tem (EU ni suveren), da ima vsak pravico in odgovornost vzpostavljati sebi lasten, vzdržen gospodarski sistem. V okviru konkurenčnih pravil enotnega evropskega notranjega trga (za kar skrbi EK), in ne na škodo drugih članic unije.
Kateri makroekonomski scenarij pa je ravno prav enakopraven in katera metodologija ravno prav pravična?
Razprava o metodologijah in scenarijih je sicer lahko vabljiva za nabiranje političnih točk, a je v našem primeru za dokazovanje sorazmernosti ali nesorazmernosti jalova. Izgubimo kvaliteto, ki jo zagotavlja neodvisnost ocene stanja v naših bankah, kar je bil sicer logičen in nujen pogoj odobritve državne pomoči bankam, ki so zanjo zaprosile, in za izbiro realno delujočih ukrepov. Realnost delujočih ukrepov, vprašanje učinkovitosti (sposobnosti zagotavljanja zastavljenih ciljev) je ključen element, brez katerega korektna presoja sorazmernosti ni mogoča. Pravične metodologije in enakopravni scenariji ne zagotavljajo učinkovitosti/uresničljivosti.
Načelo sorazmernosti pravi, da smo zastavljeni cilj dosegli z uporabo učinkovitih sredstev, ki niso povzročila nepotrebne škode zastavljenemu cilju, deležnikom v njegovem okolju in udeležencem procesa samega.
V našem primeru je zastavljeni cilj finančna stabilnost, torej stanje, v katerem so finančne institucije (banke) sposobne nemoteno poravnavati svoje obveznosti na kratek in na dolgi rok (so likvidne in solventne).
Ali je bilo ukrepanje vlade RS in Banke Slovenije v primeru naše bančne sanacije 2013 sorazmerno, ne moremo ugotoviti z nekim enakopravnim in pravičnim scenarijem/metodologijo, ampak le z razumevanjem tega, kar se je zgodilo v bilancah bank. Korektno bi bilo vendarle vpogledati in skrbno prebrati zadevne odločbe BS. Tudi če se z njimi ne strinjamo, jim bomo brez tega vpogleda težko vzpostavili nasprotno argumentacijo. V njih je ogromno strokovnega znanja. Velikokrat je tako, da šele ob večkratnem branju odkrijemo rdečo nit, ki nas pripelje do zaključkov. Odkrili bomo, zakaj je ocena bančnega premoženja najprej po principu »on going concern«, da cenitev po likvidacijski vrednosti pomeni preizkus učinkov stečaja (varstvo deležnikov) in da so stresni testi namenjeni oceni potrebne dokapitalizacije do konca leta 2015 (potem ko je bil kapital že znižan na nič oz. porabljen za pokrivanje izgub).
Izhodiščna točka za sanacijsko reorganizacijo bančnih bilanc, potem ko je ugotovljena neizogibnost stečaja v primeru neukrepanja, so vedno, pri vseh sanacijah, ne le naših, zajamčeni depoziti (razlog za izbiro sanacije namesto stečaja). V našem primeru lahko depozitom na strani obveznosti (pasiva) dodamo še obveznosti do podjetij in (tujih) bank (skupaj – navadne obveznosti), da si ohranimo dostop do finančnih trgov. Temu izhodišču se prilagodi aktiva/premoženje bank, ki mora biti:
• dovolj kvalitetno, da so v danem obdobju na novo oblikovane slabitve naložb in rezervacije manjše od tistih sproščenih zaradi poplačila kreditov; to je prvi od pogojev za premik od izgube k dobičku, pozitivnemu denarnemu toku in rasti,
• dovolj veliko, da zagotovi kapital, ki bo pokril še morebitne izgube danega obdobja in stroške unovčitve premoženja v primeru prenehanja banke (zagotovljeno poplačilo navadnih upnikov banke = likvidnost, solventnost).
Iz bilance banke se odstranijo vse naložbe, ki nosijo izgubo, in se ji dodajo naložbe najvišje kvalitete (denar, državne obveznice), dokler ne pridemo do točke, ko se v poslovanje bank vrne dobiček. To je točka obrata in ključni kriterij za presojo sorazmernosti sanacijskih ukrepov, globine posega v bančne bilance. Kolikor razumem zadevo, je bila v naši bančni sanaciji ta točka dosežena. Poslovanje saniranih bank to dokazuje. Sodišče bo to zlahka preverilo. Ni formule. Izkustvo.
Sanacija, socializem in kapitalizem
Dejstvo je, da se je slabo stanje v naših bankah zaznavalo že nekaj let pred samo sanacijo, vendar opozorila ter zahteve nadzornika in bančnega regulatorja niso doživeli resne obravnave na strani fiskalne oblasti (lastnika). Že preprost vpogled v javno dostopne bilance velikih treh bank za leta 2011, 2012 in do sredine leta 2013 brez posebnih analitskih pretenzij pokaže, da so v teh letih zaradi povečanih slabitev naložb in rezervacij realizirale izgube, ki so blizu zneskom njihovega kapitala. Izrazit je hitro padajoč trend (bilančna vsota, rast izgube, kapital), ki je sicer značilen za banke. Brez ukrepanja se njihovo poslovanje v takih okoliščinah kar hitro zaključi. Ravno zato so insolvenčni postopki pri bankah prilagojeni, so hitri, z velikimi diskrecijami nadzornika in regulatorja, da se tako prepreči škoda v širšem gospodarskem prostoru. Tudi stresni testi, ki jih je spomladi 2013 izvedla Banka Slovenije sama, jasno potrjujejo potrebo po ukrepanju v bankah. Sanacija bank, izvedena v postopku odobritve državne pomoči bankam in v razmerah odpravljanja presežnih makroekonomskih neravnotežij, je seveda realna operacija z realnimi učinki. Njeno ostrino določa zahtevani/pričakovani deleveraging (razdolžitev). Kot že zapisano, temelji na neodvisnem pregledu bančnega premoženja, na upoštevanju njegove likvidacijske vrednosti in na projekcijah izida poslovanja ter finančnega položaja do konca leta 2015.
Podjetja danes poslujejo z več lastnega kapitala.
Kaj se lahko naučimo iz te zgodbe?
Sanacija bank v 90. letih prejšnjega stoletja je pomenila sanacijo nasledkov socialističnega gospodarstva. Sprejeli smo jo kot sestavni del tranzicije. Tokrat je drugače. Tokrat saniramo disfunkcije sistema, ki smo ga imeli in ga še imamo za racionalnejšega, uspešnejšega. Gojimo ga za daljno prihodnost. Politični razred bi se tokrat moral zavedeti, da izgube v bančnih bilancah niso problem samo bančnih poslovodstev, nadzornikov in regulatorjev.
Domača iniciativa
Zavedati bi se morali, da potopitev panoge, kot je npr. gradbeništvo (5+ odstotkov BDP po dodani vrednosti), zaradi nekaterih nepravih posameznikov ni ravno odgovorno dejanje. Da je privatizacija prek finančnih holdingov, zabeljena še z menedžerskimi odkupi, vse pa je financirano z bančnimi krediti, hudo tvegano početje. Še posebej, če se politika spre in prekine že tako ali tako trhlo financiranje. Ko se zmanjšujejo bilančne vsote bank, gredo podjetja vsaj v prisilno poravnavo, če ne v stečaj. Ko drsijo borzni tečaji, nekomu gori premoženje, zato on in njegovi deležniki beležijo izgube. In ko se vseh teh izgub nevzdržno nabere (na koncu vedno v bilancah bank), vedno potrkajo na vrata javnih financ. Niso samo slabe bančne prakse tiste, zaradi katerih je, samo v omenjeni panogi, nekaj sto milijonov evrov kreditov postalo problematičnih. Bilo bi preveč enostavno. Zavedati bi se morali, da je naloga politike ne samo iskanje krivcev in oženje, ampak da je, ob poštenem pripoznanju lastnih napak, treba z novo izkušnjo širiti gospodarski prostor, ustvarjati interes in spodbude za zdrave naložbe.
Zavedati bi se morali, mimogrede, tudi, da je bančna tajna v funkciji varstva konkurence, tržnega položaja in poslovne učinkovitosti bančnih klientov, torej (velika) odgovornost bank in ne le sredstvo nagajanja preiskovalcem in drugim radovednežem.
Bančniki in njihovi upravljavci bi zdaj morali spoznati, da so v tem majhnem prostoru solidarni upniki in da jim ne kaže (pogosta pretekla praksa) trmasto ždeti v svojih visoko ograjenih vrtičkih, za vsako ceno vztrajati pri svojem partikularnem interesu. Čemu namreč služijo cross default (enak učinek neplačila zoper vse upnike), negative pledge (načelo, da nobenemu upniku ne bom dal boljšega jamstva) in pari passus (enakovreden tretman upnikov) pogodbene klavzule, ki so jih tuji bančniki že zdavnaj vzeli za standard? Gre za to, da neplačilo enemu učinkuje zoper vse upnike. Dolžnik se torej zaveže, da posameznim upnikom ne bo dal ugodnejših zavarovanj in da bo tudi sicer enakovredno obravnaval vse upnike.
Slabe naložbe so kontinuiran pojav, institucionaliziranega mehanizma za njihovo reševanje, npr. trga slabih naložb/terjatev, pa nimamo, kakor tudi nimamo razvitega poslovanja s takim ali drugačnim kritnim premoženjem. In še mnogo drugih stvari. Izkušnja je pokazala, da tuje banke k nam niso prinesle nobenih dobrih praks (razen kreditov v švicarskih frankih?!), so se pa dobro prilagodile zatečenemu stanju. Njihove odločitve se sprejemajo daleč stran od našega življenja in za aktivno participacijo v našem napredku jim ni kaj dosti. Za njih je naš trg obvladovanje prostora, dodaten zaslužek, ne pa priložnost za kako razvojno iniciativo. Pri teh iniciativah je odločilna vloga domačih bank.
***
Dušan Hočevar je nekdanji direktor Združenja bank Slovenije.
