Nacije brez držav

Po padcu berlinskega zidu je bil zgodovinski čas nastajanja novih držav. Petindvajset let kasneje je v Evropi še nekaj »nacij brez držav«, vtis je, da je »kontinent nedokončan«, številna vprašanja ostajajo nerešena. Seznam je dolg, pravzaprav čedalje daljši, tudi v etabliranih nacionalnih državah in razvitih zahodnih demokracijah. Škotski referendum je nakazal, da so razmere v državah, kakršna je Velika Britanija, precej manj stabilne, kot smo predvidevali. Gledamo vse bolj fragmentirano evropsko krajino: od Škotske in Walesa v Veliki Britaniji, Katalonije in Baskije v Španiji, do Valonije v Belgiji, obujanja Beneške republike v Italiji. Turčija ima težave s Kurdistanom, Kanada s Quebecom, na Cipru obstaja nepriznana Turška republika Ciper.

In potem so tu še Ukrajina, Rusija, Kitajska. V začetku leta sta evropska in svetovna javnost z bojaznijo opazovali referendum na Krimu in izrekanje tamkajšnjega pretežno ruskega prebivalstva o odcepitvi od Ukrajine. Krim in njegove nenadne želje po razdružitvi z Ukrajino težko neposredno primerjamo z dogajanji v sredici Evrope, pa vendar gre za vprašanja, ki so povezana. Aktualni trendi nekatere navdihujejo, drugi se jih bojijo. Če so okolja z odcepitvenimi težnjami, tudi Kurdi v Turčiji in proruske struje v Ukrajini, željno pričakovala rezultat, so mnoga gojila povsem drugačne upe. Med tistimi, ki je bila najbolj proti in tudi malone ni poročala o škotskem dogajanju, je na primer Kitajska, država, ki se ubada z nestabilnimi regijami kot Tibet, Xinjiang.

Zožene identitete

Škotski referendum je skratka pokazal, da so referendumi o neodvisnosti držav znotraj Evropske unije mogoči, nove države, ki so se prej zdele nemogoče, so postale predstavljive. In četudi Škotski ni uspelo, da bi postala država in je pred vrati posvetovalno glasovanje v Kataloniji, ker Španija referenduma o neodvisnosti ne dopušča, je premor verjetno samo začasen. Mimogrede, čeprav je Škotska zavrnila samostojnost, Velika Britanija ne bo več nikoli ista, na neki način se je že zgodila fragmentacija identitete. Odmikanje od nacionalne, unitarne države je postalo stalnica. Medtem ko je bilo 20. stoletje stoletje ideologij, je 21. stoletje stoletje identitet. Obnavljanje specifičnih identitet je v veliki meri povezano s krizo. Težke ekonomske in finančne razmere v državah članicah EU so dodatno izostrile trenja znotraj evropskih nacionalnih držav in gibanja za politično avtonomijo. Prevladujoče občutenje ljudi je postal strah, oklepajo se čedalje ožjih identitet: škotske, katalonske, flamske, kurdske.

Evropska unija je sovražno nastrojena do razpadanja držav. Po eni strani se noče vpletati v notranja razmerja držav, po drugi plati trepeta pred osamosvojitvenimi gibanji v lastnih državah in si prizadeva, da bi jih z obstrukcijo odvrnila. Obenem je že Unijo osemindvajsetih težko upravljati, še večja bi postala še bolj neobvladljiva.

Toda če izhajamo iz samih konceptov Evropske unije, in ta je utemeljena na svobodi, demokraciji, vladavini prava, enakosti, potem nacijam težko odrekamo pravico do samoodločbe. Francoski pravnik, delegat vplivnega državnega sveta (Conseil d'Etat) za mednarodne odnose Yves Gounin v zvezi s tem omenja – čeprav je to njegovo osebno mnenje in ne stališče institucije – »demokratično regresijo«. Težko je spregledati razlike med Veliko Britanijo in Španijo, v bistvu med njunima različnima DNK. Izhajata iz različnih političnih kultur, imata drugačno zgodovino in poglede na demokratično prakso, ki so vsaksebi. V Veliki Britaniji so tudi nasprotniki razdružitve sprejeli pravico Škotske do izbire, razumeli bistvo demokracije, ki vključuje zmožnost samostojnega upravljanja z lastno prihodnostjo. Vredno se je spomniti na dediščino britanske politične modrosti in tradicijo njenega parlamentarizma. In v primerjavi s tem na precej mlajšo špansko demokracijo oziroma demokratično tranzicijo, ki se je začela šele po Francovi smrti leta 1975.

Zapik

Če je Škotska katapultirala trend in je njen referendum mogoče razumeti kot »zametek nečesa novega«, pa se je z zmago tabora nasprotnikov razdružitve na septembrskem referendumu zgodil nekakšen premor. Zmagal je strah nad pogumom, tako imenovani sindrom Quebeca. Ta zadnji je pred skoraj dvajsetimi leti, ko se je obetala zmaga zagovornikom odcepitve, odločil, da vendarle ostane del Kanade. Združeno kraljestvo je torej preživelo, britanska vlada in kraljica sta si oddahnili, olajšanje Evrope je otipljivo. Dvomljivo pa ostaja, ali je osamosvojitveno hotenje mimo. Britanski ministrski predsednik David Cameron je po izidu brž izjavil, da je zadeva urejena »za eno generacijo«. Kakih 1,6 milijona Škotov, ki so podprli neodvisnost, je povedalo, da »sanje ne bodo nikoli umrle«.

Precej blizu smo okoliščinam, ki jih označujejo kot neverendum, nikoli končani referendum. Pojem, ki je bil pred dvajsetimi leti izumljen za potrebe kanadskega Quebeca, pomeni niz ponovljenih referendumov o istem vprašanju, dokler ne dobiš želenega izida. Vprašanje, kdaj spet, je povezano tudi s širšo evropsko sliko.

Zapik se je zgodil tudi v Kataloniji, premor nakazuje tudi tamkajšnja zgodba. Katalonci se bodo 9. novembra izrekali na neobvezujočem, posvetovalnem glasovanju, trenja med Barcelono in Madridom so bila prevelika, slednji je pravno in politično zavrl referendum o neodvisnosti. Alternativni načrt Španije ne bo potisnil v ustavno krizo, negotovosti, politične in pravne, pa ostajajo. Neformalno glasovanje pomeni manjšo mednarodno legitimnost, kot se je nadejal katalonski voditelj Arthur Mas, neuradno glasovanje bo izmerilo javni utrip. Negotovo je, koliko bo zadovoljilo frustracije Kataloncev. Samostojna Katalonija ostaja dolgoročni cilj.

Je največja med vsemi, ob Škotski najbolj izstopajoč primer, najmočnejše osamosvojitveno gibanje. S 7,5 milijona prebivalci je večja od skoraj polovice držav članic Evropske unije, ustvari petino španskega bruto domačega proizvoda, Katalonci pravijo, da so gospodarski motor Španije, da bi se slednja brez njih sesula. Desetletja si prizadevajo za suverenost, regionalizem je stara tema. Španija pa bo naredila vse, da bi obdržala Katalonijo pod svojo vladavino. Premier Mariano Rajoy ima za seboj ustavno sodišče, ki je suspendiralo referendum, dokler ne bo razsodilo, ali je protiustaven; zavlačevanje lahko traja leta in leta. Katalonci se medtem sprašujejo, zakaj tisto, kar je bilo dovoljeno Škotom, ni dovoljeno njim.

Med Škotsko in Katalonijo so vzporednice in so razlike. Njuni zgodovini sta različni, njuni kampanji sta izšli iz zelo različnih okoliščin. V Kataloniji so se na ulicah vrstile množične demonstracije, nič podobnega ni bilo na Škotskem, kar je povezano tudi s politično naravo Združenega kraljestva. Škotska je v njem ohranila svoje institucije, ima ločen pravni in izobraževalni sistem ter ločeno cerkev, Katalonija je med španskimi vojnami 1701–1715 izgubila svoj status, bila je kaznovana z ukinitvijo svojih ustanov. V stoletjih, ki so sledila, je postala ekonomsko gonilo Španije, ta pa je doživljala zaton: z vrhuncem, izgubo največjih kolonij v 19. stoletju. Iz velike svetovne sile se je preoblikovala v drugorazredno državo. Za Katalonijo je Španija kot cokla. V kontrastu s tem je položaj Škotske v Združenem kraljestvu povezan z velikim imperijem, ki je imel globalni vpliv. Škotska je ohranila nekaj samostojnosti in tudi političnega vpliva, ne nazadnje so bili trije premieri, Harold Macmillan, Tony Blair in Gordon Brown, rojeni na Škotskem.

Katalonci imajo lastno kulturo in svoj jezik, ki je široko uporabljan in se ga učijo v šolah, škotsko gelščino govori samo en odstotek prebivalstva. Medtem ko Škoti zavračajo kulturne definicije svoje »škotskosti«, gre pri katalonskem nacionalnem gibanju za ohranjanje kulturnega bogastva. Ni mogoče reči, da je katalonski nacionalizem osredinjen samo na jezik, in vendar je ta komponenta katalizator, medtem ko pri škotskem vprašanju ni.

Najpomembnejša rdeča nit je ekonomska, obe sta bogati, ponašata se s povprečnim dohodkom, višjim od nacionalnega. Scela vzeto relativno ugoden gospodarski položaj povezuje večino nacij, ki želijo samostojnost, vse imajo BDP na prebivalca bistveno višji od držav, ki jim pripadajo.

Vredno se je ozreti tudi na druge, ki bi lahko šli po tej poti. Nacionalistične težnje obstajajo tudi v Galiciji, močno nacionalno gibanje ima Baskija. Škotski referendum je spet obnovil hotenja po novem sporazumu s centralno vlado v Madridu. Zadnji poskus, ko je leta 2008 Baskija hotela referendum o neodvisnosti, je Madrid blokiral.

Fiskalni federalizem

Medtem ko ima Veneto svoj dialekt, kulturo in zgodovino poprejšnje državnosti, gre tudi tu predvsem za ekonomsko komponento. Severnoitalijanska bogata, kulturno drugačna, gospodarsko razvita provinca je svoj referendum že imela, pa čeprav je bil »neuraden«, nezavezujoč. Marca letos se je večina prebivalcev izrekla za neodvisnost. Glasovanje je bilo neustavno; italijanska ustava v petem členu določa, da je »italijanska država ena in nedeljiva«, kar pomeni, da referendum ne more biti zakonit. Dodaten problem je v nelegitimnem glasovanju, ljudje so lahko oddali glasove po spletu, telefonu. Ob podatku, da je neodvisnost podprlo malone 90 odstotkov oziroma 2,5 milijona ljudi, je zato večina zamahnila z roko, češ da je šlo za nično izrekanje in hipotetične številke. Naposled za ambicijami stojijo majhne, avtonomistične grupacije, ki tvorijo Veneto indipendente. Toda referendum ni trivialnost in izid odraža globoko nezadovoljstvo italijanskega severa.

To nakazujejo tudi izsledski ugledne raziskovalne institucije Demos & Pi in objave politologa, analitika javnega mnenja Ilva Diamantija. Ko je izvedel raziskavo na reprezentativnem vzorcu, je skoraj polovica vprašanih povedala, da je glasovala oziroma namerava glasovati, tri četrt vprašanih se je opredelilo za samostojnost, ki jo je treba razumeti kot »fiskalni federalizem«. Rezultat potrebuje samo pravilno interpretacijo: neodvisnost pomeni »ne« odvisnosti, torej avtonomijo, ne nujno secesionizma, h kateremu je v preteklosti stremela Severna liga. Slednja zdaj upa na odcepitev Veneta, ne več na ustanovitev Padanije. Veneto se kaže kot zanimiv laboratorij, posebej občutljiv kazalnik sprememb v Italiji.

Številni Benečani so kritični do načina vključenosti v italijansko državo, pomanjkljive avtonomije v okviru povojne ustave, prepričani so, da plačujejo preveč. Veneto po bruto domačem proizvodu na prebivalca bistveno presega italijansko povprečje, je naveličan plačevanja davkov za Jug, Mezzogiorno. Vprašanje prispevanja v nacionalni proračun je postalo precej zaostreno. Tako imenovano beneško vprašanje ni zaključeno.

Zanimiv primer je Južna Tirolska. Nemškogovoreči Südtirol, zelo majhno območje na Alpah, je najbogatejša regija v Italiji, pa tudi v sami Evropski uniji. Nekdaj je bil del avstro-ogrskega imperija, po koncu prve svetovne vojne leta 1919 priključen Italiji, nikoli ni bil zadovoljen s svojo vključitvijo v italijansko državo. Južni Tirolci nimajo nobene afinitete do italijanske države in še posebej ne do zamisli Rima, da bi centralni vladi plačevali več. Kljub nasilnemu poitalijančevanju v času Mussolinija, ko je bila nemščina prepovedana, imena italijanizirana, je večina prebivalstva ostala nemško govoreča in se ima za naslednike avstrijske, bavarske dediščine.

Južnotirolsko vprašanje je bilo predmet ostrega spora med Italijo in Avstrijo, vendar je bil v sedemdesetih letih dosežen dogovor o visoki stopnji avtonomije, vključno s tem, da večina davkov ostane v avtonomni regiji, in zaščiti manjšinskih pravic. Separatistična gibanja sem ter tja povejo, da hočejo pridružitev Južne Tirolske Avstriji, secesija je hotenje manjšine, vendar ga je venomer več. Več zahtev za samostojnost v prihodnosti ni izključenih.

Jezikovno in kulturno odstopa tudi Sardinija, ima zgodovino napol samostojnosti prek položaja iz Sardinskega kraljestva, v ustavi Italije iz leta 1948 ima poseben status. Pa vendar je, v nasprotju z Venetom in Južno Tirolsko, ki utemeljujeta svojo emancipacijo na gospodarskih razlogih, med najrevnejšimi regijami Unije. Slab gospodarski položaj je po definiciji slaba popotnica za osamosvojitev.

Posebej razvpit primer je Belgija. Napetosti med nizozemsko govorečimi Flamci in francosko govorečimi Valonci v Belgiji so pregovorne, britanski evroskeptik Nigel Farage jo je v svojem govoru v evropskem parlamentu pred nekaj leti označil za »nedržavo«. Največja belgijska stranka Novo flamsko zavezništvo si prizadeva za večjo avtonomijo bogatega nizozemsko govorečega dela države, njihov končni cilj je ustanovitev samostojne flamske republike. Največji problem je, da je pretežno francosko govoreči Bruselj enklava znotraj Flandrije, razhajanja o tem, čigav naj bo, so popolna in to je verjetno edini razlog, zakaj je Belgija obstala.

Močno centralizirana Francija se otepa nacionalizmov v Bretaniji in še bolj na Korziki. Slednji, ki je dejaven od šestdesetih let, si prizadeva za politično neodvisnost od Francije, sklicuje se na kulturno identiteto in etnične razlike. Številni Korzičani poudarjajo, da francoska vlada zatira njihov jezik in kulturo in ignorira ekonomske probleme otoka. Referendum leta 2003 je propadel, zdaj se ozirajo proti Škotski, češ da jim gredo pravice kakor Škotom. Centralizirana matica bo takšne zahteve brez dvoma zavrnila.

In tu so še Valižani, čeprav je podpora samostojnosti v Walesu manjšinska. Po škotskem referendumu tudi oni upajo, da jim bo devolucija prinesla kaj več.

Je mogoče Katalonijo izgnati iz EU?

Spremenjeni okvir katalonskega glasovanja in škotski ne oddaljujeta vprašanje neodvisnosti, vendar problematika ni pospravljena z mize. Ne glede na zavore so še kako umestna vprašanja, kaj bi se zgodilo v primeru njune samostojnosti.

Zanimiv je pravni pogled zgoraj omenjenega Yvesa Gounina, delegata francoskega državnega sveta, ki je posvetovalno telo vlade: daje pravna mnenja in je obenem izvršna veja. Visoki francoski uradnik je v prestižni reviji Politique Étrangère predstavil svoje poglede; argumentiral je, da teh držav ni mogoče preprosto izgnati iz Evropske unije. Izhaja iz nevtralne politične perspektive, govori o tem, da obstaja bistvena razlika med državami kandidatkami, ki niso bile nikoli del EU, in novimi državami, če bodo pač nastale, ki so bile njen del in so že vključene v evropsko zakonodajo. Razmere v Kataloniji, na Škotskem, v Flandriji so za osemindvajseterico razumljivo zelo zapletene, toda obenem je jasno, da jih ni mogoče obravnavati enako, jih v primeru samostojnosti in neodvisnosti pustiti v nekakšni karanteni. Vemo, Unija ves čas daje nedvoumne izjave, da bi morale novonastale države znova zaprositi za članstvo, tovrstni komentarji so prihajali iz ust odhajajočega predsednika bruseljske komisije Joséja Manuela Barrosa in tudi predsednika evropskega sveta Hermana Van Rompuya. In vendar o čem takem v evropski zakonodaji ni govora, precedensov ni.

Povedana argumentacija razpira niz zanimivih dilem: Bi bila možna hkratna pogajanja o neodvisnosti in članstvu v Evropski uniji, brez premora? Je možna avtomatična pridružitev? Pravna materija, kot vedno, dopušča veliko prostora za interpretacije. Če bi se stvari zgodile, ko se bodo stvari zgodile, bo vsekakor treba najti praktično rešitev. �