Nacionalizem na Koroškem prihaja v valovih

Je koroški gospodarstvenik (letnik 1950), samostojni podjetnik, pripadnik slovenske narodne skupnosti. V Celovcu sva se pogovarjala o nacionalizmu na Koroškem, ki se ne bo kmalu izpel; o novi vladi Sebastiana Kurza, v njej zdaj sedijo tudi pripadniki nemškonacionalnih združenj, buršev; o metamorfozah skrajne desnice v državi, ki ni nikoli razčistila z zgodovino; o defenzivi Slovenije, ki ne ve, kako tiktaka avstrijska politika.

Koroška perspektiva Avstrije je vedno posebna, zelo senzibilna. Kako vidite Avstrijo in njen izrazit povolilni zasuk v desno?

Opažam kontinuiteto, celo iz prve svetovne vojne. V zadnjem času je izšlo nekaj knjig mladih avstrijskih zgodovinarjev, ki opisujejo, da so jastrebi v takratni monarhistični strukturi hoteli vojno. Francozi, deloma tudi Nemci in na začetku Rusi so jih opozarjali, da lahko iz tega nastane svetovna vojna, kar se je tudi zgodilo. Ti mladi avstrijski in nemški oficirji, ki so uničevali civiliste na Balkanu, v Srbiji, Bosni, tudi v Ukrajini in na soški fronti (glej knjigo Habsburgs schmutziger Krieg/Umazana vojna Habsburžanov), so potem v drugi svetovni vojni postali generali in majorji. Nemški nacionalizem, ki je prerasel v fašizem in nacionalsocializem, v Avstriji ni bil nikoli strokovno, zgodovinsko pravilno obdelan v šolah in družbi. Zato je permanentno prisotna nevarnost, da se izrodi v povezavi s sedanjimi različnimi fašizmi, nacionalizmi, Orbánom.

Na Koroškem se to dogaja že sto let, nacionalizem prihaja v valovih. Pred plebiscitom so našim prednikom obljubljali vse, po plebiscitu so zategnili pas. Potem so prišli nacionalsocializem, izseljevanje in lagerji, po letu 1945 je postalo vzdušje spet bolj prijazno, trajalo je do leta 1955, ko so nam vzeli obvezno dvojezično šolo, to je bil največji udarec. Zatem je ponovno prišla faza pomiritve, ko je bil deželni glavar Hans Sima, socialdemokrat Leopold Wagner je zadeve spet zaostril, in potem še Jörg Haider.

In kako je zdaj?

Imamo prijazno vlado, z deželnim glavarjem Petrom Kaiserjem, zelenimi in ljudsko stranko. Četrtega marca pa so na Koroškem deželne volitve in vse analize kažejo, da bo svobodnjaška stranka zmagala. In vemo, Dunaj ima navado, da rad pusti Koroško samo, se ne vtika. Težko je reševati probleme v konstruktivnem duhu v daljšem obdobju. Zato pravim, valovi nacionalizma se ponavljajo in tisti, ki tega ne vidijo, vedno narobe ocenjujejo narodnopolitično situacijo na Koroškem in v Avstriji. Mislijo, da bo obdobje dobrega vzdušja trajalo večno, a ne traja, kot niti v ekonomiji ne. Nacionalizem je na Koroškem glavni problem. Drugo je večvrednostni kompleks napram Italijanom, Slovanom, tudi Čehom, celo Nemcem, to je počel Haider, imel je parolo Freistaat Kärnten, svobodna država Koroška. In tretja stvar, ki mi gre zelo na živce, je permanenten konflikt s kulturniki, umetniki, pisatelji. Skoraj vsi ugledni pisatelji so odšli iz Koroške, ali na Dunaj ali po svetu, vsi so v konfliktu s koroško politiko in to je pomemben pokazatelj. Koroška je demografsko in po razvitosti regij zadnja, zaradi tega bo nacionalizem prikrito ali manj prikrito v naslednjih 20 letih puščal sledove. Nočem biti pesimist, ampak to je dejstvo.

Povsod v Evropski uniji zmaguje politika, ki se distancira od etablirane politike, razglaša za nov obraz. Sebastian Kurz je izšel iz ljudske stranke, si jo prilastil, za potrebe volitev ustanovil listo s svojim imenom. Kako v tej, pretežno konservativni državi razumeti fenomen rosno mladega, spretnega in všečnega politika, ki je postal kancler?

Ne vem, ali lahko pri Kurzu govorimo o fenomenu. Socialdemokratska in ljudska stranka pa tudi zeleni so v zadnjih 30 letih postali stranke funkcionarjev, upokojencev in uradnikov, ne ljudi, državljanov. Medtem je svobodnjaška stranka stalno koketirala in komunicirala, zganjala populizem z bazo. Tako danes več delavcev voli svobodnjake kot socialdemokrate. V trenutku, ko so bile predsedniške volitve in izvoljen Alexander Van der Bellen, se je videlo, da imata vodilni stranki samo še vsaka po približno deset odstotkov podpore. Skupina ljudi v ljudski stranki, Lopatka, Sobotka, imena kažejo njihov izvor, pravijo, da tudi Wolfgang Schüssel, se je dogovorila, da se podajo na pot populizma, ksenofobije. Začeli so iskati mladega, sposobnega, retorično uglajenega, lepega, simpatičnega politika, ki bo vse spremenil, popravil stare grehe, znal komunicirati. Kurza ljudje razumejo, v tem je bila tudi Haiderjeva moč, na ta način so se usedli na vlak populizma in ustvarili med prebivalstvom strahove – za delovno mesto, za nego v starosti – in te strahove projicirali na begunce, ki da jemljejo socialno varnost in dobijo preveč podpor. To je fenomen Kurz, nič več in nič manj. Nekaj mesecev po volitvah ugotavljamo, da se populistična politika, predvsem pri svobodnjakih, nadaljuje. V časopisju je danes analiza, da svobodnjaška stranka zavestno preprečuje integracijo beguncev, zavestno drži pisker, da kuha, ker drugega programa itak nima. Imajo povezave z Orbánom, zdaj je Heinz-Christian Strache v Banjaluki dobil od Milorada Dodika visoko odlikovanje, prav tako Gudenus, podžupan Dunaja, študiral je v Moskvi, govori tekoče rusko. Koketirajo z vsemi temi nacionalizmi in so res nevarni.

Je tudi del ljudske stranke, ki je kritičen do svobodnjakov, in tega ni malo, to smo videli pri predsedniških volitvah, Predarlska, Tirolska, Salzburg in drugi deli Avstrije, kjer ima ljudska stranka večino, so volili Van der Bellna. A tisti del ljudske stranke, ki je kritičen do svobodnjakov, za zdaj molči. Oblast seveda diši vsem. Kurzevo ekipo, ministre ljudske stranke v vladi, ocenjujem kot politično relativno neizkušene, medtem ko so kadri Stracheja stari, preverjeni mački, ki so na sceni 20, 30 let. Tukaj je že možnost, da jih bo svobodnjaška stranka peljala žejne čez vodo.

Kakšno bo torej sobivanje ljudske in svobodnjaške stranke?

V Avstriji vemo, kako so Strachejevi ministri politično izkušeni, znajo komunicirati z ljudmi. Notranji minister Herbert Kickel je lansiral v javnost naslednje teme: dovoljena hitrost 140 namesto 130 kilometrov na uro, propagiranje nadaljnjega kajenja, zmanjšanje števila radarjev, ki motijo občane. Kakšne teme to sploh so? Še ena taka je uvedba policije s konji. To so predlogi notranjega ministra, dal je tudi izjavo, da je treba begunce koncentrirati na obrobjih mest, in izjava je bila taka, da je spominjala na koncentracijska taborišča. Svobodnjaki koketirajo s populizmom, igro obvladajo in jo bodo igrali naprej. V programu imajo zapisano tudi gradnjo novih šol za manjšine, vendar ne mislijo na manjšine v Avstriji, verjetno nemške manjšine zunaj Avstrije.

Skrajna desnica je bila zelo heterogena stranka, šla je skozi veliko kriz, preobrazb. Kaj je FPÖ danes? Se je konsolidirala kot nacionalkonservativna stranka?

Seveda. Njena zgodovina je v povojni VdU (Verband der Unabhängigen), to je bilo društvo neodvisnih, dolgo časa so bili nepomembni. In to zato, ker sta socialdemokratska in ljudska stranka nacionalsocialiste, ki jih je bilo v Avstriji več sto tisoč, hitro integrirali v svoje stranke. Na ta način so stari nacionalsocialistični kadri dobili pozicije v upravi, na policiji, v okrajnih glavarstvih, politiki. Zato Avstrija ni mogla obdelati svoje povojne zgodovine, ti ljudje so vendar bili povsod. Celo kancler Bruno Kreisky je vodil vlado, v katero so bili vključeni svobodnjaki, bivši nacionalsocialist in celo esesovec. Potem je prišel Franz Vranitzky, rekel je, da ne bo vladal s temi, ki so tako zelo desni, bil je zelo antifašistično usmerjen in tudi prvi, ki je šel v Jeruzalem. Takrat se je začela krepiti Haiderjeva stranka. Haider je naredil zelo enostavno marketinško analizo, kje je substrat najboljši za uspeh, in prišel je na Koroško. Ni prišel naključno, je iz Zgornje Avstrije, izračunal je, da ima stranka lahko 20, ne samo štiri odstotke, treba je samo igrati na nacionalistične strune in staro generacijo. Stranka se je začela širiti.

Medtem ko je Haider še skušal pritegniti socialni sloj, vladal je tako, da je koristil tudi nemškonacionalne strukture, a jim ni pustil prevzeti oblasti v svobodnjaški stranki, je Strache šel čisto v desno, nacionalistično smer. Nekaj časa je imel konflikt s Haiderjem, potem je prevzel svobodnjaško stranko, se povezal z najbolj desnimi. Tu je že približno 20 let in prispel je do tega, da je s pomočjo razvoja v Evropi in begunskega vala dosegel cilj, postal podkancler. Dejansko imajo povezave z desno ekstremnimi skupinami na vseh nivojih, to dobro pozna avtor Scharsach, napisal je knjigo o tem, dokumentov je še in še, na Dunaju deluje Dokumentacijski arhiv avstrijskega odpora, kjer je na razpolago vse. Ocene, da so povezani z desnimi ekstremisti, so torej javne.

Omenili ste mi, da so nemškonacionalna združenja zdaj tudi v zveznem parlamentu.

Nemškonacionalna združenja, tu jih imenujejo Burschenschaften, burši, v tem prostoru so organizirani že 200 let, so prevzeli oblast v svobodnjaški stranki, po zadnjih volitvah jih 16 sedi v parlamentu, nekateri so tudi ministri. Imajo pomembno moč v avstrijski politiki, ne vem, ali je še kaj takega kje v Evropi.

V novi nacionalkonservativni vladi je Strachejeva stranka dobila šest ministrstev. Kaj to pomeni? Jim je kancler prepustil predvsem migracijsko politiko ali kaj več?

Notranje in obrambno ministrstvo plus vse tajne službe, velika kritika je, na to so opozarjali tudi drugi, ali bodo svobodnjaki to zlorabljali. Prevzeli so še ministrstvo za infrastrukturo, takšno politiko je imel že Schüssel v času vlade s Haiderjem, prepustil jim je operativne zadeve, vojsko in notranje ministrstvo, sam je zadržal finančno in zunanje ministrstvo. V sedanji vladi pa so dobili tudi slednje, in sicer Karin Kneissl. Ocenjujem, da so si deloma razdelili pristojnosti: Evropsko unijo bo imel kancler Kurz, njej bodo prepustili tisti del, ko bo lahko koketirala s Poljsko, Orbánom. Te dni je bila v Italiji zaradi dvojnega državljanstva za Južno Tirolsko. Igrali bodo dvojno igro: govorili smo za Evropsko unijo, svobodnjaki pa bodo igrali po svoje. Politika ne bo premočrtna.

Je presenetilo imenovanje Karin Kneissl? Je nestrankarsko ime, dajala je nekatere izjave, ki so godile skrajni desnici. Spomnim se njenega ukvarjanja s slovensko-avstrijskimi odnosi, v nekem zborniku je pisala o zgodovini, nezaupanju, stereotipih. Vaše mnenje?

Je dobro izobražena, govori več jezikov, tudi arabščino, in v Avstriji imamo okoli 700 tisoč pripadnikov muslimanske veroizpovedi. Njo je eksplicitno predlagal Strache in za to se je tudi boril, ni bila izbrana naključno. Dejstvo, da ni strankarsko vezana, nič ne pomeni, saj se spomnite, Haider je imel okrog sebe same take ljudi, izbiral jih je po drugih, ne strankarskih kriterijih. Že na začetku so zakuhali zadevo z Južno Tirolsko. Tamkajšnji deželni glavar Arno Kompatscher je te dni izjavil, da to ni njihova prioriteta; ni tema, regija je evropsko orientirana.

Pripovedujete, da ima sama Južna Tirolska pomisleke o tem?

Nedavno smo bili v Boznu, tam ima svobodnjaška stranka svojo sestrsko stranko, in sedanja struktura na Južnem Tirolskem, ljudska stranka, ki je zelo liberalna, se tega boji. Južni Tirolci so zelo odprti in konstruktivni, zadeva z avstrijskim državljanstvom jim ne ustreza. Tako dobro, kot jim gre zdaj, jim v nobenem okolju več ne bo šlo, če se bodo stvari zaostrile. Zato glavar pravi, da brez sodelovanja z Rimom ne gre. Tudi sam mislim, to je velika, evropska tema, ne drobiž med strankami.

Do kod seže evropskost dunajske vlade? »Avstrijski model« vključuje omejitve za socialne dodatke za tujce, zadrževanje prosilcev za azil v zunanjih centrih. Evropska zakonodaja in avstrijski ustavni zakon to dopuščata?

Moje gledanje – in mislim, da tudi večine pravnikov – je, da mora tisti tuji državljan, ki dela v Avstriji, plačuje vse davke in prispevke, dobiti isto količino denarja kot vsak drug. Kaj on s tem naredi, je druga zgodba. Ali Avstrijci želijo, da bodo vsi ti ljudje pripeljali otroke v Avstrijo? Potem bodo šele nastali stroški z vrtci in šolanjem. Menim, da je to ena od populističnih potez, ki jih je Kurz uporabljal v predvolilnem golažu, sedaj pa se ne more čisto umakniti. Sicer bo Evropska unija, njena pristojna pravna služba, to verjetno prekinila in bo imel izgovor. Pri tej vladi imam čedalje bolj občutek, da hoče sprožati bombice, če bodo ustavni pravniki stvari ustavili, bodo pač dobili izgovor. Tudi to je igra, s katero vzdržuješ volivce.

Taktiziranje torej?

Seveda. Morate vedeti, da imajo svobodnjaki in Strache na družabnih omrežjih od 700 tisoč do milijon sledilcev, socialdemokrati so pri tem zaspali, ljudska stranka si je zdaj s Kurzem nekoliko opomogla. Ena Strachejeva izjava povzroči tisoč do konca brutalnih komentarjev. To je kot pri Trumpu, saj oni so se tudi učili v Ameriki, Haider je svoje fante pošiljal na šolanje v Združene države; tako na retorično šolanje, da nikoli ne odgovarjaš na vprašanje, vedno zaviješ stran, pa tudi, kako delati z družabnimi omrežji. Spet smo pri brezbrižnosti socialdemokratov. Christian Kern je bil simpatičen kancler, kvalificiran v vseh ozirih, nič mu ni mogoče očitati, a stavil je na karto, da bo šel na volitve s starim predsednikom ljudske stranke Reinholdom Mitterlehnerjem, ko so pa že vrabci čivkali, da ga bodo odrezali. Zašpekulirali so se, sedijo v slonokoščenih stolpih, pozabljajo na volivce. Povsod je tako, tudi med narodno skupnostjo. Ne moremo se samo pogajati na Dunaju in hoditi v Ljubljano, treba je pogledati, ali imamo organizirano bazo. Ne poznam vlade, ki bi jemala resno nekoga, ki nima za sabo aktivne baze.

Kaj pa odnosi z Rusijo? Svobodnjaki so ena redkih strank v Evropski uniji, ki ima sporazum o sodelovanju s Putinovo stranko.

To je trenutno tema tudi v avstrijskih medijih, kaj to pomeni, ali bodo to zlorabljali, kdo jih bo nadzoroval; nihče ne ve. Nesporno pa je, da so zaostritev z Rusijo in sankcije povzročile, da so se svobodnjaki začeli še bolj povezovati s Putinovo stranko, redno zahajajo na Krim. Tu sta še Orbán in češki predsednik Miloš Zeman, ki ima precej simpatij do Putina, to je zanimiva igra, ki se dogaja sredi Evrope. EU bi morala čim prej urediti odnose z Rusijo, sicer se bodo stvari še bolj zapletale, in obenem stopiti na prste tistim, ki rušijo evropski pravni red. Slednje je edina moč Evrope v svetovnem merilu, napram Ameriki in Aziji, imamo pravni red, ki spoštuje človekove pravice, in se ne smemo pustiti Orbánu in Kaczynskemu, ki dobivata milijarde podpore od Evropske unije. Treba je poiskati dialog: ali bomo sodelovali na podlagi podpisane pogodbe ali pa bo treba iskati neke nove oblike.

Aktualna avstrijska vlada je mentalno blizu višegrajkam, čeprav ni neposredne povezave, recimo z Madžarsko, in niti ne bo postala del skupine V4. Koliko zbližanja je pričakovati?

No, bodimo malo žleht, pa recimo, da je bila Avstro-Ogrska tako postavljena, da so vladali nemški nacionalisti, ki so povozili liberalce, sprožili prvo svetovno vojno, ki je bila izhodišče za drugo svetovno vojno, Madžarska pa je tudi bila osvajalska. Obstajajo torej neke zgodovinske simpatije. Avstrija se seveda ne bo uradno pridružila višegrajski skupini, bo pa gospa ministrica zagotovo vzdrževala intenzivne stike in Avstrija se bo ponujala kot posrednica, ki gradi mostove.

To je vloga, ki ji gre vedno dobro od rok.

Seveda, to zna zelo dobro, toda kako bodo reagirali na drugi strani, recimo narodi na Balkanu. Če vidni politik avstrijske vlade hodi v Banjaluko in dobiva odlikovanja, je vprašanje reagiranja Bošnjakov, Hrvatov, Kosovarjev in še katerih. Na ta način bo Avstrija prišla v težave. Povezovanje je primerno, a svobodnjaški stranki, ki je doslej podirala vse mostove, ne verjamem. Tisti trenutek, ko bodo začeli graditi mostove, bodo tudi začeli izgubljati na volitvah. Živijo od konfliktnosti, populizma, nacionalizma, ksenofobnih izjav, zdaj so se zelo uspešno fokusirali na avstrijske državljane muslimanske veroizpovedi. Nekaj je tudi takih, ki nimajo državljanstva, recimo Turki, ampak do zdaj so dobivali dvojno državljanstvo in to ni nikogar motilo, čeprav očitno ni bilo pravno urejeno. Tik pred volitvami je vprašanje postalo bomba. Ne moremo mimo permanentnega populizma. Taka družba postaja nervozna, širijo se strahovi in konflikti. Mislim, da to ni cilj tistih, ki verjamemo v prosperiteto humanizma.

Kaj je ostalo od slovite stabilnosti in politike konsenza, po čemer je bila Avstrija znana v Evropi?

Za del avstrijskega političnega establišmenta, v ljudski stranki, socialdemokratski stranki, pri zelenih in drugih je to še vedno vizija in dejstvo. Res pa sta trenutno vlada in del ljudske stranke krenila na pot populizma, se vsaj optično odmaknila od politike pogovorov, konsenza in sodelovanja. Treba bo počakati kakega pol leta, morda eno leto, da bomo videli, kam se bo razvilo. Če bodo volilne analize kazale, da se svobodnjaška stranka krepi oziroma ostaja močna, bo Kurz ostal na tej liniji. Če pa bi se pokazalo, da izgublja, na kar mnogi upajo, se lahko zgodi, da bo slika čez eno leto malo lepša. V soboto so bile na Dunaju velike demonstracije, policija govori o 30 tisoč protestnikih, organizatorji o 70 tisoč, zbranih je bilo nešteto civilnih iniciativ, od katoliških do socialdemokratskih, zelenih, levih. Še vedno verjamem v moč avstrijske civilne družbe, ker če te ne bi bilo, ne bi bil izvoljen Van der Bellen. Uspelo jim je preprečiti izvolitev Norberta Hoferja za predsednika kljub temu, da sta socialdemokratska in ljudska stranka pri teh volitvah zavozili. Gibanje je zelo močno na Predarlškem, Tirolskem, v Salzburgu, Linzu, na Dunaju, najslabše je na jugu Avstrije, na Koroškem in Štajerskem. Tu je gospodarstvo najslabše razvito in tu je zgodovinski, obmejni nacionalizem močnejši.

Kaj lahko od te vlade pričakuje manjšina, kaj to pomeni za njen položaj?

Imamo zelo čudno situacijo. Leta 2020 bo stoletnica plebiscita in pričakujemo rešitev nekaterih nerešenih zadev. Sedmi člen avstrijske državne pogodbe relativno jasno definira enotni standard zaščite na celotnem dvojezičnem ozemlju, dejansko pa obstaja 20 kategorij koroških Slovencev. To malokdo ve, narodnostne pravice so tako čudno postavljene, da niti strokovnjaki včasih nimajo več pregleda. Znani pravnik Rudi Vouk je izdelal analizo, ki potrjuje teh 20 kategorij. Gre za vprašanja predšolske vzgoje, probleme dvojezične popoldanske oskrbe otrok, ki ne more biti samo nemška; za javno dvojezičnost, ki funkcionira v občinah tako, da se pogosto omeji na ustno komunikacijo; čim želiš pisno obliko, se na nekaterih uradih hudo zakomplicira, treba je vztrajati, se tudi prepirati in potem si tisti, ki neti nemir. Precejšen del slovenskega prebivalstva ne more uporabljati slovenščine na sodiščih, medijska oskrba, predvsem televizijska, ostaja 20, 30 let na isti ravni; Madžari imajo v Sloveniji teve program enkrat na dan kake pol ure, mi enkrat na teden. Osrednje vprašanje je zakon o narodnih skupnostih iz leta 1976, moral bi biti že zdavnaj reformiran, to so obljubili 2011. Finančna podpora že 20 let ostaja na isti nizki ravni. Pozablja se, da tudi pri nas poteka urbanizacija, največ Slovencev živi v Celovcu, tu de facto ni pravic, razen ene javne dvojezične šole, matere so si jo priborile pred leti z gladovno stavko. Slovenska gimnazija in trgovska akademija sta v pristojnosti Dunaja.

In še kritika na naš račun: pogosto se obnašamo, kot da bi bili le pripadniki narodne skupnosti, a smo del družbe, v kateri živimo, moramo se obnašati kot del civilne družbe; se skupaj z nemško govorečimi zavzemati za tiste dele življenja, ki koristijo vsem. Premalo se je zanašati predvsem na pogovore na Dunaju. Finančna podpora iz Slovenije bi morala biti namenjena zlasti novim projektom za krepitev slovenskega jezika na vseh nivojih in čezmejnega povezovanja. Avstrija bi morala poskrbeti za bazično financiranje. Zdaj gre večina denarja za osnovne reči, za razvoj ga ni. Kar zadeva jezikovne pravice, stopicamo na mestu.

In slovenska politika do manjšine?

Moj občutek je, da deluje tako, kot da bi čakala, da se bodo stvari rešile same od sebe. Toda ne bodo se same rešile. So posamezniki in prijatelji v Sloveniji, ki resnično pomagajo, tako se je razvila na primer glasbena šola. Imeli smo 700 dijakov, zdaj je samo 350 mest, deželni glavar se je resnično zavzemal za rešitev, a ga je Dunaj pustil na cedilu. Koroška je zaradi banke Hypo Adria najbolj zadolžena dežela v Avstriji. Če govorimo o deželnem dolgu, ga imajo Tirolci približno 500 evrov po glavi, avstrijske zvezne dežele kakih 4000 evrov, Koroška skoraj 8000 evrov. To je hipoteka, ki nas bo mučila še 20 let, prizadeta so kulturna in športna društva, civilne iniciative, vsi dobijo manj podpore. Koroška bo zaradi afere, ki je pravzaprav svobodnjaška, dolgoročno v težavah.

Računa za to ne dobijo svobodnjaki.

Ne, nasprotno, na zadnjih volitvah so imeli spet večino. Volivci nimajo spomina, to moramo vedeti.

Ali še kdo verjame v slovensko notifikacijo nasledstva ADP?

To je tema, ki je sramotna, toliko let se Slovenija ne more odločiti, ali bo ali ne bo notificirala nasledstva. Opuščanje ustvarja nemir, tudi konflikte, veliko ljudi tega ne verjame več, veliko si jih tega želi. Zelo enostavno bi lahko stvari rešili, saj je celo bivši predsednik Heinz Fischer v Ljubljani nakazal, da tudi če jim notifikacija ni všeč, bi zadevo rešili. In potem bi bila ad acta. Ne vem, zakaj se ni zgodilo, vprašal sem Lojzeta Peterleta, odgovora ni bilo. Nobene logike ni, tudi če je Avstrija pomagala pri slovenski osamosvojitvi. Erhard Busek, ki je bil podkancler in naklonjen Sloveniji, je ob neki priložnosti rekel, da jim ni bilo problem pomagati Sloveniji, saj je bilo v avstrijskih bankah veliko slovenskega denarja.

Lahko naredite primerjavo med Južno Tirolsko in južno Koroško? V oči bodejo dvojni standardi, ogromna razlika med eno in drugo, Avstrija je v Alto Adige dosegla najvišjo raven zaščite za svojo manjšino, koroškim Slovencem odreka zajamčene pravice.

Tisti, ki pravijo, da se zadevi zelo razlikujeta, nimajo prav, različne so samo številke pripadnikov obeh manjšin. Tudi Južna Tirolska je imela v preteklosti velike probleme, s fašizmom niso imeli dobre izkušnje, Hitler jim je dal opcijo, da se preselijo nazaj v rajh, preganjal jih je Mussolini. Pred 40 leti je bila Južna Tirolska ekonomsko zelo revna, obstajali so siloviti bombni atentati, osumljence so zapirali. Konflikt je bil torej velik. A kljub temu je Avstrija znala v pogovorih z Italijo in v Združenih narodih problem pripeljati do tega, da se je Južna Tirolska lahko razvila v gospodarsko najuspešnejšo regijo v tem prostoru, razvija tudi evroregijo, lahko je vzor drugim. Uredili so infrastrukturo, Južni Tirolci so tudi Ladincem, ne glede na številčnost, dali vse jezikovne in druge pravice, ustrezno število zaposlenih v javni upravi. To kaže, da se da. V našem primeru pa je koroška nemškonacionalna politika naredila vse, da vse do danes ostajajo odprti problemi. In niti Avstrija ni naredila tega, kar bi morala. Na slovenski in prej jugoslovanski strani so bile faze, ko so bili bolj ali manj angažirani, a kontinuitete in konsekventne politike zadnjih 25 let ni zaslediti. Ekonomski interes Avstrije v Sloveniji pa je tako velik, da bi se na Dunaju hitro dalo dogovoriti o finančni podpori. Ne gre vendar za velik denar, za Avstrijo je drobiž, kakšen tajkun ga vrže skozi okno mimogrede. Ko je Haider dobival dovoljenja za licence za banko Hypo ali ko je šlo za avstrijske zavarovalnice, ki so se medtem etablirale v Sloveniji, bi lahko problem rešili pri skodelici kave. Sramotno je, da morajo predsedniki Slovenije prosjačiti, kadar je v škripcih Stalno gledališče v Trstu ali Primorski dnevnik ali glasbena šola na Koroškem.

Avstrija je v odnosu do Južnih Tirolcev pokazala enotnost. Čeprav je bila tedaj lokalna politika zelo krščansko-demokratska, je socialdemokratski kancler Kreisky rekel, da je potrebna enotna linija. Vse življenje delam v gospodarstvu in vidim: Avstrijci znajo biti v pogajanjih zelo samozavestni, suvereni, domišljavi, ampak če čutijo samozavest druge strani, gredo vedno v pragmatično rešitev. Tega so se naučili že v Avstro-Ogrski, saj veste, kako je funkcionirala, to je bil čisti pragmatizem. Kaže, da slovenska politika ne razume, kako tiktaka avstrijska politika.