Načrtovati prihodnost, to ima opraviti s srečo

Ko je bil z dvema tretjinama poslancev in več ta teden izvoljen fiskalni svet, naslednji dan pa ustavni sodniki, je bila vezana politična trgovina med SMC in SDS tako rekoč potrjena.­ Očitki kritikov so bili znani in naslovljeni na že poznano metodo pogojevanja SDS z glasovi v ustavni zadevi v zameno za partikularne cilje ene stranke, če ne celo le enega predsednika stranke. V tem primeru je šlo za imenovanje ustavnega sodnika Klemena Jakliča, ki so mu mnogi nasprotovali, češ da je gospod dvomljive osebnosti ter dvomljivih profesionalnih drž in pogledov na splošne družbene zadeve. Potem so prišli tudi izidi mednarodne raziskave World Happiness Report 2017 in Slovenija se je po indeksu sreče in zadovoljstva državljanov v svoji državi umestila na zelo žalostno 62. mesto. To samo po sebi ne bi imelo večjega pomena, če lestvica ne bi omogočala primerjav in se te ne bi zdele verjetne in verodostojne. Primerjave pa seveda vodijo tudi v vprašanje, zakaj Slovenci v svoji državi in s svojo državo nismo srečni in zadovoljni, kajti taka ugotovitev je bržkone zelo pravilna in se je na toliko izpovedanih načinov že pred najmanj desetletjem prelila v splošno ljudsko prepričanje.

V krempljih prvotne akumulacije

Raziskava je pravzaprav zanimiva tudi zato, ker vključuje v merjenje dokaj nenavadne parametre, ki so bili v Sloveniji ves čas nove države pa tudi v njenem poprejšnjem socialistično-republiškem življenju bodisi ignorirani bodisi zaradi brutalne in le polomikane politične tradicije sploh niso prišli na radar politične in družbene kulture. Ti parametri so svoboda, svoboda, ki omogoča dolgoročne življenjske odločitve, velikodušnost, radodarnost, iskrenost, skrb za druge, zdravje, dohodek, družbeno odgovornost, dobro vladanje itn. Ni presenečenje, da se je na vrh lestvice povzpela Norveška, torej ena od skandinavskih držav, lani in nekaj let pred tem je na vrhu vladala Danska. Skupni imenovalec Skandinavcev bi lahko videli v tradiciji protestantske etike in v tem, da je še vedno veljavna tradicija individualnega ponotranjenja vrednot, ki jih nosijo zakoni države, ta pa je utemeljena v humanizmu in počiva na etičnih kodeksih.

Ko pregledujemo te parametre, pravzaprav vidimo najpomembnejše elemente naše ustavne vsebine, in opomnijo nas, da Slovenija, slovenska država in slovenska družba v preveliki meri pravzaprav živijo v dvomljivem, če ne že kar nesprejemljivem protiustavnem vzdušju. To prvič pomeni razkorak med formo in vsebino, pomeni razkorak med besedami in dejanji in končno pomeni razkorak med dostopnostjo do tistih dobrin, ki jih zagotavlja ustava in po definiciji pripadajo vsem državljanom.

Če se vrnemo v metodo vezane trgovine, kakršno smo ta teden v pomembnih zadevah lahko spet videli v parlamentu, nas pogled popelje nazaj v celotno zgodovino vezanih trgovin v četrt stoletja trajajoči samostojni slovenski državi. Vezane trgovine so po letu 1991 postale sinonim za novo prvotno akumulacijo, ta pa je bila krovno ime za serijo zavitih, prikritih, odkritih, nežnih ali brutalnih privatizacij skupnega premoženja in skupnega (tudi javnega) dobrega. Ta proces še ni končan in poteka v trenutku, ko to pišemo in beremo. Da se je Slovenija v svetovni raziskavi o sreči uvrstila na tako slabo mesto, ima brez dvoma opraviti z novo prvotno akumulacijo, v kateri si je umazala roke večina politike, vsekakor tudi večina institucij civilne družbe. Če odmislimo specifično in v tem smislu Sloveniji podobno in evropsko mlado Hrvaško ter Grčijo, ki so jo finančno uničili, je Slovenija po tem indeksu skupaj z Estonijo skorajda ekskluzivno zdrsnila iz koalicije evropskih držav, pred njima je celo Putinova Rusija.

Trije fevdalizmi

Ko so po mladi Sloveniji lomastili interesi prve in naslednjih privatizacij, ko sta se bili v teh interesih zmožni­ objeti celo Cerkev in Partija, so iz javnega rezoniranja izginevale humanistične klice družbene enakosti. Ta bi omogočila vznik velikodušnosti in radodarnosti med ljudmi, ker bi onemogočala sistemsko in osebno zavist in boj vsakogar zoper vse, kakršna kot nujno posledico prinašata neoliberalizem in podivjani kapitalizem. V dokumentu o viziji Slovenije (slovenija2050.si) je vlada, zdi se, da v smer tovrstnih vrednot, poskusila napraviti načrt oziroma vizijo za prihodnost Slovenije. Začela je z vprašanjem, v kakšni Sloveniji si želimo živeti. Zaznala je slovensko neprijazno realnost, vendar jo je obšla, ne da bi bika prijela za roge, z newagerskimi prijemi in v slogu pavšalnega gesla, naj na svetu ne bo vojn in naj otroci ne bodo lačni. Zdi se, da vlada skozi prakso vezanih trgovin v zadevah ustavnega kvoruma kaže, da je mogoče prelisičiti temelje demokracije in ustavno vsebino neke države. V strateškem (vizionarskem) dokumentu lahko v končni želji vlade res preberemo natanko to, kar v raziskavi World Happiness Report 2017 stoji kot standard za ugotavljanje srečnosti in kakovosti bivanja v kaki državi. Toda raziskava ugotavlja, v katerih državah so te standarde dosegli, in ne, v katerih vladah si le želijo, da bi imeli takšen končni rezultat, realnost pa jih nenehoma zanikuje.

Če smo konkretni, vladajoče SMC in koalicije ne pesti le breme vezanih trgovin z vsem dobro poznano predatorko SDS in njenim vodjo Janšo, to bi bil manjši od veliko večjih problemov. Pesti jo, da so sklenili pogodbo s hudičem v neoliberalni geometriji Evrope in sveta, zato Sloveniji ne ostaja več prostora za oblikovanje in gradnjo družbenega prostora, v katerem bi lahko tako gmotno kot kulturno razvili humanistične kategorije, kot so omenjeni svoboda, ki omogoča dolgoročne življenjske odločitve, velikodušnost, radodarnost, iskrenost, skrb za druge, zdravje, dohodek, družbena odgovornost, dobro vladanje ...

Seveda gre k temu še dodaten problem, pri katerem pa SMC in koalicija kažeta še nekaj znakov življenja in dostojnosti: obramba javnega zdravstva in sociale.­ Pri šolstvu je vsekakor doslej pokazala, da ga je pod določenimi pogoji pripravljena prepustiti v roke privatizacijskim in ideološkim predatorjem. Ta dodatni problem nas napotuje k razmisleku o preostankih strokovnega ali cehovskega fevdalizma v Sloveniji, potem ko so valovi prvotne akumulacije pljusknili že čez celotno gospodarstvo in povsem opustošili družbene odnose, uničili nekoč obetaven srednji sloj, delavstvo pa v delavskih pravicah spravili na kolena. Če odmislimo Katoliško cerkev, ki ne skriva svoje fevdalne nastrojenosti, v Sloveniji vsekakor ostajata še dve veliki fevdalni polji, eno je univerza, drugo in zadnje pa zdravništvo.

V nepričakovanem obratu

Zdi se, da je dogajanje na zdravniški zbornici in nenehno torpediranje komaj izvoljene predsednice Zdenke Čebašek - Travnik poveden simptom tega zadnjega fevdalnega polja, v katerem poteka bitka za plače in družbeno priznanje iz upravičenih razlogov. Velik bazen zdravništva, ki gara v turnusih in izčrpavajočih dežurstvih, da bi v skupnem seštevku obremenitev prejel komajda kaj več kot dva tisočaka plače po zdravniku, se ne glede na upravičenost svojih zahtev kaže le kot prvi bojni koridor dobro plačanih strategov. Ti imajo z zdravstvom in njegovo privatizacijo izdelane načrte že vsaj dvajset let, če ne več. V zdravstvu se pretakajo ogromne količine javnega denarja, korupcija izjemnih razsežnosti je bila že večkrat izpričana in dokazana, spregledali pa smo zdravniško zbornico kot strateški center, ki je imel v rokah instrument podeljevanja licenc in je mladim zdravnikov leta krojil usodo (ne)specializacij, oblikoval elito, ki je dobila dostop do nadpovprečne strokovnosti in z njo do denarja in statusa nenadomestljivosti. Takšni vsaj so očitki poznavalcev notranjih cehovskih razmer. V danem trenutku je položaj zdravništva zato res kompleksnejši, kot bi si lahko predstavljali, kajti pozicije moči so realne, mogoča so izsiljevanja, in dogajanje na zdravniški zbornici ob nastopu neželene predsednice to zelo nazorno dokazuje.

To pomeni dvoje. Prvič, da se bodo konflikti tam nadaljevali, drugič pa, da se bodo preselili tudi na državno raven, kar dokazuje razprava o zdravstveni zakonodaji. V tem cehu se kažejo zadnji, vendar najtrdovratnejši refleksi izračunanega elitizma, lobijev, skrivnih organizacij, realnih in namišljenih zalednih moči, cilj pa je zdaj že onkraj dvoma v obrambi vzpostavljenih fevdnih privilegijev in neoliberalni privatizaciji zadnjega oporišča javnega dobrega.Nazadnje ta problem izpostavljamo zato, ker dokazuje sofisticiranost slovenskih družbenih mehanizmov, po katerih je prišlo do obrata in se s pozicije odličnosti in elitizma ruši in ugonablja humanistične vrednote, zaradi katerih se države egalitarnih načel vzpenjajo po lestvici srečnosti v svetovnem poročilu o sreči.